Jedro

Tožnikoma tožena stranka ni izročila dogovorjenih avtomobilov in jima sama tudi ni vrnila kupnine. Ni pa razjasnjeno, ali jima je izročila drug tip avtomobila, to je Lado Samaro kot nadomestno izpolnitev po 308. čl. ZOR, ali morda kot izročitev v prodajo po 309. čl. ZOR . Pravno stališče, da je šlo za razvezo pogodbe zaradi neizpolnitve, ne temelji na vseh potrebnih dejanskih predpostavkah. Zlasti manjka ugotovitev o tem, da sta tožnika tako morebitno odločitev ustrezno sporočila toženi stranki (130. čl. ZOR). Od tega, ali je bila pogodba razvezana, ali pa je bila izpolnjena po 308. ali 309. čl. ZOR, pa je odvisna odločitev o obrestih na dano kupnino, to je o tem, ali gre za zamudne obresti po 5. odst. 132. čl. ZOR, ali pa v primeru izpolnitve morda po 26. čl. zakona o blagovnem prometu.

Izrek

1. Reviziji se v zadevah prve tožnice in tretjega tožnika ugodi in se sodbi druge in prve stopnje v delu, s katerim je ugodeno tožbenemu zahtevku teh dveh tožnikov, razveljavita ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

2. Revizija v zadevi tožnika M.Ž. se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožnici M.F. zakonite zamudne obresti od zneska 106.200,00 Sit od 12.2.1991 do 20.8.1992 ter od tega zneska zakonite zamudne obresti od vložitve tožbe dalje; tožniku M.Ž. obresti, kot jih dajejo banke na hranilne vloge na vpogled od zneska 109.350,00 Sit od 30.3.1991 do 30.7.1992 ter zakonite zamudne obresti od tega zneska od vložitve tožbe dalje in tožniku M.K. zakonite zamudne obresti od zneska 139.000,00 Sit od 26.4.1991 do 17.9.1992 ter zakonite zamudne obresti od tega zneska od vložitve tožbe dalje. Višje zahtevke vseh treh tožnikov je zavrnilo in toženi stranki naložilo, da povrne tožnikom pravdne stroške. Ugotovilo je, da tožena stranka tožnikoma M.F. in M.K. ni izročila avtomobila znamke Uno, kot se je zavezala s pogodbo, pač pa jima je vrnila kupnino preko kupcev avtomobila znamke Samara. Štelo je, da sta pogodbi med tema tožnikoma in toženo stranko razdrti in jima je zato priznalo zamudne obresti na plačani znesek na podlagi 5. odst. 132. čl. ZOR. Za drugega tožnika M.Ž. pa je ugotovilo, da je tožena stranka z zamudo izpolnila pogodbo in mu na podlagi 26. čl. zakona o blagovnem prometu prisodilo obresti na vplačani znesek po obrestni meri, ki jo dajejo banke varčevalcem za hranilne vloge na vpogled.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo prve stopnje.

Proti tej sodbi vlaga tožena stranka revizijo. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da revizijsko sodišče spremeni obe sodbi tako, da zavrne tožbeni zahtevek, podrejeno pa, da sodbi razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da ni postavila kot pogoj za prodajo avtomobilov vnaprejšnje plačilo kupnine in izpodbija drugačno ugotovitev obeh sodišč. Kar zadeva zahtevek prve tožnice in tretjega tožnika pa zatrjuje, da pogodbe ni mogla izpolniti zaradi dogodkov, ki jih ni mogla predvideti in nanje vplivati, je pa ponudila tožnikoma preorientacijo na vozila Lada. Tožnika sta s tem soglašala, kar sta potrdila s podpisom pogodb. S tem je tožena stranka pogodbi izpolnila in je stvar tožnikov, kako sta s kupljenima avtomobiloma razpolagala. Obresti po 5. odst. 132. čl. ZOR so jima prisojene na podlagi zmotne uporabe materialnega prava.

Tožniki na revizijo niso odgovorili in Javni tožilec Republike Slovenije se o njej ni izjavil (3. odst. 390. čl. ZPP).

Revizija je utemeljena, kolikor se nanaša na obsodilni del izreka za prvo tožnico in tretjega tožnika, ni pa utemeljena, kolikor se nanaša na drugega tožnika.

Pogodbo, sklenjeno z drugim tožnikom, je tožena stranka izpolnila. V zvezi z ugoditvijo zahtevka tega tožnika je pomembna ugotovitev obeh sodišč, da je tožena stranka vsem trem tožnikom kot kupcem postavila kot pogoj za prodajo avtomobila, da kupnino plačajo vnaprej. 26. čl. zakona o blagovnem prometu (Ur.l. SRS št. 21/77 in 29/86) v zvezi z 31. čl. zakona o trgovini (Ur.l. RS št. 18/93) določa, da mora prodajalec, ki postavi kupcu molče ali izrečno kot pogoj za prodajo blaga, da mu vnaprej plača določen znesek kupnine, ob dobavi blaga pri končnem obračunu priznati oziroma obračunati kupcu od plačanega zneska najmanj take obresti, kot jih dajejo banke varčevalcem za hranilne vloge na vpogled. Pri tem ne gre niti za zamudne obresti, niti za obresti zaradi nepravočasne izročitve kupljenega avtomobila, pač pa le za obresti na vnaprej plačani znesek kupnine ne glede na zamudo prodajalca in ne glede na morebitno njegovo špekulativno ravnanje. Gre le za izenačenje ekonomskega položaja pogodbenih strank, da ne bi zaradi vnaprejšnjega plačila kupnine ena stranka brezplačno uporabljala denarja druge stranke. Pogoj za uporabo 26. čl. zakona o blagovnem prometu je, da prodajalec postavi kupcu kot pogoj za prodajo blaga vnaprejšnje plačilo kupnine. V tej zadevi je bilo to izrečno ugotovljeno. Gre za dejansko ugotovitev, ki je v revizijskem postopku ni mogoče izpodbijati (3. odst. 385. čl. ZPP). Glede na tako ugotovitev sta obe sodišči pravilno odločili na podlagi 26. čl. zakona o blagovnem prometu. Glede tega dela izpodbijane sodbe uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan. Zato je v tem delu revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (393. čl. ZPP).

Pravno razmerje med toženo stranko in tožnikoma pa je drugačno. Tema dvema tožnikoma tožena stranka ni izročila dogovorjenih avtomobilov in jima sama tudi ni vrnila kupnine. Ni pa razjasnjeno, ali jima je izročila drug tip avtomobila, to je Lado Samaro kot nadomestno izpolnitev po 308. čl. ZOR, ali morda kot izročitev v prodajo po 309. čl. ZOR. Pravno stališče, da je šlo za razvezo pogodbe zaradi neizpolnitve, ne temelji na vseh potrebnih dejanskih predpostavkah. Zlasti manjka ugotovitev o tem, da sta tožnika tako morebitno odločitev ustrezno sporočila toženi stranki (130. čl. ZOR). Od tega, ali je bila pogodba razvezana, ali pa je bila izpolnjena po 308. ali 309. čl. ZOR, pa je odvisna odločitev o obrestih na dano kupnino, to je o tem, ali gre za zamudne obresti po 5. odst. 132. čl. ZOR, ali pa v primeru izpolnitve morda po 26. čl. zakona o blagovnem prometu.

Da bi bilo mogoče pravilno odločiti o teh vprašanjih, bo treba pojasniti vsebino tristranskega razmerja med vsakim od tožnikov, toženo stranko in vsakim od prevzemnikov avtomobilov Lada Samara. Pri tem je odločilnega pomena posebno okoliščina, ali sta prevzemnika avtomobilov tožnikoma izplačala celotno kupnino za prevzeta avtomobila po cenah na dan prevzema in v kakšem razmerju je ta znesek glede na tedanjo vrednost avtomobilov, ki sta ju tožnika plačala toženi stranki. Če sta tožnika prejela znesek, ki ustreza tedanji vrednosti kupljenih avtomobilov, določba 5. odst. 132. čl. ZOR ne pride v poštev.

Zaradi zmotne uporabe materialnega prava, ko sta sodišči brez potrebnih ugotovitev o obstoju predpostavk za razvezo pogodbe, odločili na podlagi 5. odst. 132. čl. ZOR, so izostale dejanske ugotovitve o vsebini tristranskega razmerja med pravdnimi strankami in dejanskimi prevzemniki avtomobilov in o znesku, ki sta ga tožnika pridobila s tem poslom. Pravilno pravno stališče za odločitev v tem sporu pa bo mogoče zavzeti šele po ugotovitvi navedenih dejstev. Sklep revizijskega sodišča o razveljavitvi tega dela sodbe druge in prve stopnje temelji na 2. odst. 395. čl. ZPP.

Sklep o stroških revizijskega postopka v zvezi ugoditvijo reviziji temelji na 3. odst. 166. čl. ZPP.