Jedro

Sodišče prve stopnje je na podlagi ocene izvedenih dokazov (izpovedi prič, podatki o prometu vozil) pravilno ugotovilo, da je intenzivnost tožnikovega dela, med katerim večkrat in dalj časa ni opravljal mejne kontrole, objektivno omogočala izrabo odmora, kljub temu, da svojega delovnega mesta ni smel zapuščati.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika na razveljavitev sklepa toženke z dne 5. 11. 2019 in sklepa Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja z dne 4. 12. 2019 in zahtevek za plačilo mesečnih bruto zneskov nadomestila za neizkoriščeni odmor za obdobje od julija 2014 do novembra 2018 v skupni višini 2.863,04 EUR, plačilo davkov in prispevkov od teh zneskov, izplačilo neto zneskov z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter plačilo stroškov postopka (točka I izreka). Tožniku je v plačilo naložilo stroške postopka toženke v višini 596,70 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (točka II izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku tožnika in toženki naloži v plačilo vse stroške postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V obravnavanem primeru je bilo ugotovljeno, da je moral biti tožnik nenehno na razpolago delodajalcu, samo v primeru, ko je dobil zamenjavo za koriščenje odmora, je lahko odmor koristil, toženka pa je šele v letu 2018 uvedla doslednejši sistem zamenjav. Navaja, da mora delavec imeti zagotovljen odmor, ki se glede na Direktivo 2003/88/ES (v nadaljevanju: Direktiva) in Razlagalno sporočilo o Direktivi 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. 11. 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa z dne 24. 5. 2017 (v nadaljevanju: Razlagalno sporočilo) enači s "počitkom" in ne z "delovnim časom", kot takšnega so ga dolžna upoštevati tudi slovenska sodišča. Iz stališč Sodišča EU (v nadaljevanju: SEU) in Razlagalnega sporočila izhaja, da sta to pojma prava skupnosti, ki ju je v vseh članicah potrebno tolmačiti glede na objektivne značilnosti, ob upoštevanju sistema in namena Direktive, da se zagotovi njena enotna uporaba. Direktiva odstopanj od njune ureditve v 2. členu ne dopušča. Med seboj se izključujeta. Vmesne kategorije ni (sodba SEU C-344/19). Dejstvo, da se odmor všteva v delovni čas in je plačan, ne vpliva na s tem povezane pravice delavcev do regeneracije in počitka. Pojem "efektivni delovni čas" je enak pojmu "delovni čas" po Direktivi. Dejstvo, da ZDR-1 čas odmora všteva v delovni čas, ne pomeni, da je njegova opredelitev drugačna od tiste po Direktivi. Takšna stališča Vrhovnega sodišča RS (sklep VIII Ips 54/2021 in 35/2021) niso pravilna. Vrhovno sodišče RS ne sme tolmačiti pojmov prava skupnosti, ampak bi moralo glede na primarnost prava EU postaviti predhodno vprašanje (zadeva C-416/17). Stališče Vrhovnega sodišča RS, da je odmor vmesna kategorija med delovnim časom in počitkom, je v nasprotju s stališči SEU v zadevi C-107/19. Opozarja tudi na stališče Vrhovnega sodišča v sklepu Dor 74/2022, kjer je tudi samo enačilo pojem odmora s počitkom po Direktivi. Sodišče je pri intenzivnosti dela nepravilno upoštevalo le število opravljenih mejnih kontrol, ne pa tudi ostalih delovnih nalog (npr. nadzor območja državne meje), ki jih je tožnik opravljal, ko mejnih kontrol ni bilo. Takrat ni "zgolj čakal na delo", bil je na razpolago delodajalcu, na delo se je moral odzvati takoj. Bil je objektivno in bistveno omejen v prostem razpolaganju s časom. Z opravljanjem delovnih nalog ni mogel prenehati, zato je ves čas njegove prisotnosti na delu "efektivni delovni čas". Narava dela mu ni omogočala, da bi odmor koristil, njegova pravica do odmora je bila kršena. Koriščenje odmora bi mu bilo zagotovljeno le z zamenjavo. Opravljanje mejne kontrole je stresno in ni rutinsko opravilo. Čas med mejnimi kontrolami ne pomeni počitka, saj je nepredvidljiv. Opazovanje okolice je nujno, saj se drugače ne da opravljati naloge nadzora mejnega prehoda. Za mejni prehod A. ne velja ugotovitev sodišča, da so potniki mejni prehod uporabljali redko. Ker so tudi maloobmejni prehodi, ki so ponoči zaprti, nadzorovani z videonadzornim sistemom, gre za 24 urni nadzor, kar pomeni, da je dolžnost tožnika, da v delovnem času nadzoruje mejni prehod in okolico. Sodišče ni pravilno upoštevalo statističnih podatkov MP A., ki jih je uporabil tožnik, saj iz njih izhaja, da je tožnik npr. za februar 2014, ko je v eni uri vstopilo povprečno 39 potnikov, za njihove preglede porabil skoraj eno uro, toliko več pa v mesecih, ko je bilo prehodov bistveno več. Pri tem ponovno poudarja, da število prehodov tudi ni edino relevantno. Poudarja, da v primeru, če zamenjava za čas koriščenja odmora ne bi bila potrebna, toženka na bi vzpostavila delujočega sistema zamenjav v letu 2018. Napačna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik ni uspel izkazati nastanka premoženjske škode, saj morebitno delo v času odmora ne pomeni dodatno opravljenega dela. Tožnik bi glede na zagotovljen 45 minutni odmor moral delati le 11 ur in 15 minut, dejansko pa je efektivno delal 12 ur, kar pomeni, da je opravil več dela. Toženka mu odmora ni zagotovila, tožnik pa je delal več, saj je delal v času, ko bi moral koristiti plačan odmor med delom. Tako je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo dejansko stanje, z nepravilno in nepopolno dokazno oceno ugotovljenih dejstev pa je storilo bistveno kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v povezavi z 8. členom ZPP. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku ugodi, skupaj s stroškovno posledico. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti. Sodišče je izvedene dokaze vestno in skrbno ocenilo, vsakega posebej in vse skupaj. Na podlagi uspeha celotnega postopka je pravilno ocenilo, katera dejstva šteje za dokazana, tako da je spoštovalo določbo 8. člena ZPP. Na tako pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje je pravilno uporabilo materialno pravo.

5. Sodišče prve stopnje je v zvezi z zahtevkom tožnika, ki se nanaša na neizkoriščeni odmor v času zaposlitve pri toženki na Postaji mejne policije B., kjer je opravljal dela in naloge mejne kontrole, med drugim na mejnih prehodih C., D., E., A. in F., v obdobju od julija 2014 do novembra 2018, pravilno izhajalo iz določb 154. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 s spremembami), ki ureja delovni čas in 18. člena Kolektivne pogodbe za policiste (KPP, Ur. l. RS, št. 41/2012 s spremembami), ki v petem odstavku policistu omogoča, da v primeru, če mu delodajalec ne določi časa koriščenja odmora, sam izbere čas odmora med delom, vendar ne na začetku ali ob koncu delovnega časa. Pravilno je presodilo, da je bila ta pravica tožniku v vtoževanem obdobju zagotovljena, saj je bila narava in intenzivnost tožnikovega dela (mejna kontrola in ostale naloge) takšna, da mu je omogočala koriščenje odmora med delovnim časom.

6. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da sodišče ne more enačiti pojma počitka in odmora med delovnim časom, ker se odmor šteje kot delovni čas. Vštevanje oziroma nevštevanje odmora med delom v delovni čas, ni bil odločilni razlog v obravnavani zadevi, zato tožniku nista bili kršeni pravici do sodnega varstva in poštenega sojenja. Sodišče prve stopnje je pravilno povzelo stališče Vrhovnega sodišča Republike Slovenije iz sklepa VIII Ips 54/2021 z dne 1. 2. 2022. Bistveno je, da čas odmora ni določen v nepretrganem trajanju, da se odmor lahko koristi tudi v več delih, ker lahko tudi več premorov med delom (seveda ne prekratkih) omogoči delavcu povrnitev psihofizičnih sposobnosti, kar je namen odmora. Kljub temu pa pravice do odmora ni mogoče razlagati na način, da ima delavec povsem proste možnosti posvečanja svojim osebnim interesom in razpolaganja s svojim časom ter da je pravica do odmora kršena, če je delavec med odmorom na ali v bližini delovnega mesta, ki omogoča izrabo odmora na tak način. Vrhovno sodišče RS v navedenem sklepu, ki je bil izdan v primerljivi zadevi kot je obravnavana, odmora ni umestilo v delovni čas oziroma "vmesno kategorijo" med počitkom in delovnim časom, kot neutemeljeno navaja pritožnik. Poudarilo je, da je namen odmora regeneracija, pri čemer ni nujno, da se mora odmora koristiti v enem delu, ampak se lahko koristi v več delih, ki pa ne smejo biti prekratki, delodajalec pa je tisti, ki mora poskrbeti, da je delavcu odmor omogočen med delovnim časom. Način zagotavljanja odmora je odvisen od narave in intenzivnosti dela. Vrhovno sodišče je v sklepu VIII DoR 74/2021 dodatno pojasnilo, da navedbe o umeščenosti odmora, ali počitek ali delovni čas, zgrešijo bistvo zadeve, ki je v vprašanju, ali delovni proces, torej narava in intenzivnost dela, omogoča realizacijo pravice do odmora.

7. Zadevi Sodišča EU C-107/2019 in C-344/19, na kateri se sklicuje tožnik v pritožbi, za obravnavani spor nista uporabljivi. V prvi navedeni zadevi je šlo za vprašanje, ali je odmor delovni čas, če mora biti delavec v dveh minutah pripravljen na intervencijo, v drugi navedeni zadevi pa za vprašanje, ali pripravljenost za delo oziroma razpoložljivost za delo šteje v delovni čas. V tožnikovem primeru je moralo sodišče presoditi, ali je imel tožnik, glede na naravo in intezivnost dela, možnost koristiti odmor in se z vprašanjem vštevanja oziroma nevštevanja odmora v delovni čas ter vprašanjem pripravljenosti na delo ni ukvarjalo.

8. Sodišče prve stopnje je na podlagi ocene izvedenih dokazov (izpovedi prič, podatki o prometu vozil) pravilno ugotovilo, da je intenzivnost tožnikovega dela, med katerim večkrat in dalj časa ni opravljal mejne kontrole, objektivno omogočala izrabo odmora, kljub temu, da svojega delovnega mesta ni smel zapuščati. Pri tem je upoštevalo, da je šlo za manjše mejne prehode, ki so jih večinoma uporabljali domačini za pot na delo (E., C. in D.) in kjer je bilo manj prometa kot na G. in A. 9. Za mejni prehod A. je ugotovilo, da je bila tam največja frekvenca prehodov meje in da so v času od 6.00 do 22.00 ure praviloma delo opravljali trije policisti od 22.00 do 6.00 ure pa dva. Kljub temu, da je tožnik tekom postopka postavil trditev, da je v dnevni izmeni na tem prehodu lahko koristil odmor, tega v izračunu prikrajšanja ni upošteval, zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da mu je bil odmor v dnevni izmeni omogočen. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka, pa je v točki 13 obrazložitve pravilno zaključilo, da je tudi v nočni izmeni, ko je bil poleg njega še en policist, odmor lahko koristil vsaj v dveh delih, ker je bila frekvenca prehodov nižja (tudi po 15 minut ni bilo nobenega prehoda meje).

10. Iz izpovedi zaslišanih prič in tudi iz tožnikovih navedb izhaja, da je bila gostota prehodov na mejnem prehodu F. bistveno manjša kot na mejnem prehodu A., tako da je tudi takrat lahko koristil odmor vsaj v dveh delih. Tako na tem mejnem prehodu kot tudi na maloobmejnih prehodih E., C. in D., kjer je delo opravljal le en policist v izmeni, je veliko prehodov domačinov, lastnikov zemljišč ob meji in dnevnih migrantov. Gostota prometa je majhna, iz dokaznega postopka pa izhaja tudi, da se ob prehodu meje domačini in dnevni migranti kontrolirajo le enkrat dnevno.

11. Sodišče se je opredelilo tudi do drugih policijskih nalog, za katere je tožnik trdil, da jih je moral opravljati poleg kontrole prehodov meje. Iz točke 16 obrazložitve pravilno izhaja, da mu meje ni bilo potrebno kontrolirati ves čas, da bi tako moral ves čas stati na mejnem prehodu. Spremljanje okolice je bilo potrebno zaradi preprečevanja in odkrivanja kaznivih dejanj in prekrškov, ki pa jih je bilo zelo malo (od nič do dveh kaznivih dejanj ter 50 d0 90 prekrškov letno). Prav tako je sicer res imel ves čas prižgano radijsko zvezo, vendar pa ni zatrjeval, da je ves čas prejemal tako pomembne informacije, da bi moral nanje takoj reagirati. Tudi depeš mu ni bilo potrebno spremljati in brati sproti, ampak si je za to lahko vzel čas kadarkoli.

12. Ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je imel tožnik zagotovljeno koriščenje odmora med delom, ne glede na zamenjave, je posledično pravilna tudi ugotovitev, da tožnik ni izkazal protipravnosti ravnanja tožene stranke in da tožniku premoženjska škoda ni nastala.

13. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Pritožbeno sodišče je skladno s prvim odstavkom 360. člena ZPP presojalo le pritožbene navedbe, ki so za odločitev bistvene.

14. Tožnik krije sam svoje stroške pritožbe, ker z njo ni uspel (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP, ki ureja načelo uspeha v pravdi).