Jedro

Zdravljenje osebe na oddelku psihiatrične bolnišnice pod posebnim nadzorom brez privolitve je dopustno, (1) če oseba ogroža svoje življenje ali življenje drugih ali če huje ogroža svoje zdravje ali zdravje drugih, (2) če je ogrožanje posledica duševne motnje, zaradi katere ima oseba hudo moteno presojo realnosti in sposobnosti obvladovati svoje ravnanje, in (3) če navedenih vzrokov in ogrožanja ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči (39. člen ZDZdr).

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se udeležencu omeji pravica do prisotnosti pri izvajanju dokazov in da se zadrži na zdravljenju na oddelku pod posebnim nadzorom Univerzitetne psihiatrične klinike v ... najdlje do 18. 3. 2022. 2. Odvetnica udeleženca v pritožbi zoper sklep uveljavlja vse pritožbene razloge. Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da se čas zadržanja skrajša na 10 dni, podrejeno pa razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Navaja, da udeleženec obžaluje, da je bil verbalno agresiven do mame. Meni, da je doba zadržanja predolga in da bi bila ustreznejša milejša oblika zdravljenja npr. na odprtem oddelku. Tudi doma se namerava vzdržati agresivnih izpadov. Ker mu terapija "hitro prime", ne potrebuje tako dolgega zdravljenja pod posebnim nadzorom. Bivanje do 28. 2. 2022 je več kot dovolj dolgo. Njegovo stanje je že sedaj sanirano do te mere, da nikogar več ne ogroža. Daljše bivanje bi preveč poseglo v njegove osebnostne pravice.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Zdravljenje osebe na oddelku psihiatrične bolnišnice pod posebnim nadzorom brez privolitve je dopustno, (1) če oseba ogroža svoje življenje ali življenje drugih ali če huje ogroža svoje zdravje ali zdravje drugih, (2) če je ogrožanje posledica duševne motnje, zaradi katere ima oseba hudo moteno presojo realnosti in sposobnosti obvladovati svoje ravnanje, in (3) če navedenih vzrokov in ogrožanja ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči (39. člen Zakona o duševnem zdravju – v nadaljevanju ZDZdr).

5. Odločitev sodišča temelji na prepričljivi oceni podatkov o ravnanju udeleženca pred sprejemom, medicinske dokumentacije, izjave udeleženca in izvedenskega mnenja. Sodišče je navedlo konkretne okoliščine, na podlagi katerih je sklepalo o izpolnjenosti posameznih zakonskih predpostavk za zadržanje na oddelku pod posebnim nadzorom. Dejanske ugotovitve niso sporne, materialnopravna presoja pa je pravilna.

6. Pritožbene navedbe ne vzbujajo dvoma niti o pravilnosti zaključka, da drugi načini zdravljenja ne pridejo v poštev in da je potrebno zadržanje za en mesec. Ugotovljeno je, da udeleženec ne zmore prepoznati potrebe po stalnem jemanju predpisane terapije (in ne le po lastni presoji), da je po opustitvi terapije v zelo kratkem času od zadnje hospitalizacije postal agresiven do domačih ter da je enomesečno zadržanje nujno, da se njegovo zdravstveno stanje uredi do te mere, da bo psihotična paranoidna simptomatika začela izzvenevati in da bo zmogel jemati predpisana zdravila. Ugotovitve temeljijo na mnenju izvedenke, ki je ocenila tudi zmožnost udeleženca, da se v danem stanju bolezni drži navodil za jemanje zdravil in da nadzoruje svoja ravnanja. Pritožbene navedbe v večji meri potrjujejo pravilnost mnenja kot pa mu nasprotujejo. Izražajo namreč nezmožnost udeleženca uvideti, da je za umiritev bolezni nujno potrebno vztrajati pri zdravljenju in da omilitev simptomov še ne zadostuje za preprečitev ali vsaj zmanjšanje možnosti za ponovitev izbruhov bolezni.

7. Ker niso utemeljeni niti uveljavljeni pritožbeni razlogi, niti razlogi, ki jih je pritožbeno sodišče dolžno preizkusiti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo odvetnice zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1 in prvim odstavkom 30. člena ZDZdr).

8. O stroških postavljene odvetnice bo odločilo sodišče prve stopnje.