Jedro

Sklenitev pogodbe ni nujno posledica posrednikovega delovanja v ožjem pomenu. Bistveni element izpolnitve pogodbe o posredovanju je, da obstaja med prizadevanjem posrednika in odločitvijo naročitelja t. i. psihološka povezanost. Zato pritožnik s trditvami, da s strani tožeče stranke ponujeni prostori niso izpolnjevali pričakovanj tožene stranke, saj niso imeli pogojev za delovanje fitnesa, ne more uspeti, saj je tožena stranka kljub temu kasneje sklenila najemno pogodbo z najemodajalcem, s katerim ga je spravila v stik tožeča stranka, za te iste prostore.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ohranilo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani – Centralni oddelek za verodostojno listino VL 57116/2014 z dne 30. 4. 2014 v 1. in 3. točki izreka (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 1.746,05 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po preteku 15-dnevnega plačilnega roka (II. točka izreka).

2. Proti tej sodbi se je pravočasno pritožila tožena stranka zaradi nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter absolutne kršitve pravil postopka. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne oziroma da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila, predlagala njeno zavrnitev in priglasila stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta tožena stranka kot naročitelj in tožeča stranka kot nepremičninski posrednik 15. 7. 2013 sklenili Pogodbo o posredovanju pri nakupu oziroma najemu nepremičnine (priloga A1, v nadaljevanju Pogodba). To pogodbo je pravilno opredelilo kot posredniško pogodbo skladno z določbami od 837. člena do 850. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Gre za mešano pogodbo z elementi pogodbe o naročilu in podjemne pogodbe.(1) Kadar je dogovorjeno, da bo imel posrednik pravico do določenega plačila, tudi če bi ostalo njegovo prizadevanje brezuspešno, se taka pogodba presoja po določbah, ki veljajo za podjemno pogodbo (838. člen OZ). Tega pa tožena stranka ni zatrjevala. Zato je zmotno pritožbeno stališče, da Pogodba „glede na specifične interese tožene stranke“, ki so bili v iskanju prostorov za opravljanje dejavnosti fitnesa, predstavlja podjemno(2) in ne posredniško pogodbo. S posredniško pogodbo se posrednik zavezuje, da si bo prizadeval najti in spraviti v stik z naročiteljem osebo, ki se bo z njim pogajala za sklenitev določene pogodbe, naročitelj pa se zavezuje, da mu bo za to dal določeno plačilo, če bo pogodba sklenjena (837. člen OZ). Prav to pa sta se pravdni stranki v bistvenem dogovorili v III. in IV. členu Pogodbe. Zato pritožbeni očitek zmotne uporabe materialnega prava ni utemeljen.

6. Tožeča stranka je v tem sporu od tožene stranke zahtevala plačilo pogodbene kazni(3), ki je bila dogovorjena v V. členu Pogodbe med drugim za primer, da naročitelj izrabi od posrednika pridobljene podatke tako, da sam sklene posel z osebo, s katero ga je spravil v stik posrednik. Zatrjevala je, da je tožena stranka ravnala nepošteno in v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji, saj je mimo tožeče stranke kot posrednika sklenila najemno pogodbo za nepremičnino, za katero je posredovala in glede katere jo je v stik z najemodajalcem spravila prav ona.

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožeča stranka dejansko posredovala pri najemu predmetne nepremičnine: pravdni stranki sta opravili ogled poslovnih prostorov na T.; podpisali sta Pogodbo; nato je prišlo do več sestankov med tožečo in toženo stranko ter najemodajalcem; sledila je priprava osnutka najemne pogodbe s strani tožeče stranke, na katero sta tožena stranka kot najemnik in najemodajalec podala pripombe; potem pa je tožena stranka opustila kakršenkoli stik s tožečo stranko. Dne 16. 9. 2013 sta tožena stranka kot najemnik in isti najemodajalec sklenila najemno pogodbo za to nepremičnino v notarskem zapisu (priloga A8).

8. Na podlagi opisanih dejanskih ugotovitev je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je tožena stranka kršila določbo prvega odstavka V. člena Pogodbe ter ravnala nepošteno v smislu 841. člena OZ, zaradi česar je tožeča stranka upravičena do dogovorjene pogodbene kazni.

9. Obramba tožene stranke, pri kateri vztraja v pritožbi, da sporni poslovni prostori niso ustrezali dejavnosti fitnesa in drugim pogojem tožene stranke, zaradi česar ni bila zainteresirana za najem in ni hotela skleniti najemne pogodbe, kasneje pa je na pobudo najemodajalca, ki ji je zagotovil, da bo izpolnil vse pogoje za delovanje dejavnosti tožene stranke, res sklenila najemno pogodbo, ne more pripeljati do drugačne odločitve. Sklenitev (v tem primeru najemne) pogodbe namreč ni nujno posledica posrednikovega delovanja v ožjem pomenu. Bistveni element izpolnitve pogodbe o posredovanju je, da obstaja med prizadevanjem posrednika in odločitvijo naročitelja t. i. psihološka povezanost.(4) Zato pritožnik s trditvami, da s strani tožeče stranke ponujeni prostori niso izpolnjevali pričakovanj tožene stranke, saj niso imeli pogojev za delovanje fitnesa, ne more uspeti, saj je tožena stranka kljub temu kasneje sklenila najemno pogodbo z najemodajalcem, s katerim ga je spravila v stik tožeča stranka, za te iste prostore. Ob tem ni pomembno, da je to storila na podlagi obljub najemodajalca ter da je z njim zaradi opustitve izpolnitve teh zagotovil sedaj v sporu. Glede na pravilno ugotovljeno dejansko stanje je bila tožeča stranka tista, ki je na podlagi Pogodbe vzpostavila kontakt med toženo stranko in najemodajalcem, ki je nazadnje pripeljal do sklenitve najemne pogodbe. Zato je pravilna prvostopenjska presoja, da je tožeča stranka ravnala skladno z določili Pogodbe, tožena stranka pa ne. Pritožbene navedbe o najemodajalčevih pogodbenih kršitvah za ta spor niso relevantne.

10. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je tožeča stranka toženi izdala zgolj „predračun“ in ne računa, saj izstavitev oziroma prejem računa ni pogoj za nastanek obveznosti. Odločilno je, da obstoji temelj terjatve. Kot izhaja iz dosedanje obrazložitve, pa je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da ta obstoji.

11. Glede višine vtoževane terjatve se je sodišče prve stopnje oprlo na predračun z dne 20. 12. 2013 (priloga A2) ter na V. člen Pogodbe, ki določa pogodbeno kazen v višini dvojnega zneska okvirne najemnine, določene v 1. členu te pogodbe + 22 % DDV. Znesek pogodbene kazni je bil torej vezan na najemnino iz Pogodbe in ne na tisto, ki je bila med toženo stranko in najemodajalcem dogovorjena v najemni pogodbi. Zato pritožbeno sklicevanje na zneske iz najemne pogodbe ni utemeljeno. Pritožbeno sodišče ob tem pripominja, da je bila v 1. členu Pogodbe dogovorjena okvirna najemnina celo višja od tiste, ki jo je tožeča stranka uporabila za izračun vtoževanega zneska pogodbene kazni. S pritožbenimi navedbami v tem delu zato pritožnik ne more uspeti.

12. Pritožnik očita sodišču prve stopnje še kršitev pravil postopka, češ da toženi stranki ni dalo „možnosti za izjasnitev“ na drugem naroku za glavno obravnavo dne 4. 11. 2015. Ob tem priznava, da tožena stranka na ta narok ni pristopila. Očitana kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ni podana. Na prvem naroku za glavno obravnavo je bil za toženo stranko navzoč odvetnik, substitut pooblaščenca tožene stranke, ki se je odpovedal posebnemu pisnemu vabljenju na naslednji narok za glavno obravnavo. Zato posebno vabljenje pooblaščenca tožene stranke na drugi narok za glavno obravnavo ni bilo potrebno. To velja še toliko bolj, ker pritožnik sam navaja, da bi tudi na ta narok moral pristopiti substitut pooblaščenca tožene stranke, vendar ga iz neznanega razloga ni bilo. Na drugi narok za glavno obravnavo za toženo stranko torej ni pristopil nihče, čeprav je bilo vabilo (tudi za zakonitega zastopnika tožene stranke) izkazano, veljavno opravičilo pa ni bilo podano. Iz navedenega izhaja, da je bila toženi stranki zagotovljena pravica do izjave ter možnost obravnavanja pred sodiščem, ki pa je sama ni izkoristila. Sodišče prve stopnje z opisanim ravnanjem zato ni zagrešilo nobene kršitve določb pravdnega postopka.

13. Glede na navedeno pritožba ni utemeljena. Ker pritožbeno sodišče niti ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni zasledilo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

14. Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške. Tožeča stranka pa stroškov za odgovor na pritožbo ni navedla opredeljeno skladno z Zakonom o odvetniški tarifi (prim. drugi odstavek 163. člena ZPP), saj jih je priglasila v točkah, kot to predvideva Odvetniška tarifa. Ta pa se uporablja šele od 10. 1. 2015 dalje, kar je po začetku obravnavanega gospodarskega spora (prim. 20. člen Odvetniške tarife). Zato tudi tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Op. št. (1): Prim. Grilc v: Obligacijski zakonik s komentarjem (posebni del), GV Založba, Ljubljana 2004, 4. knjiga, str. 541. Op. št. (2): S podjemno pogodbo se podjemnik zavezuje opraviti določen posel, kot je izdelava ali popravilo kakšne stvari, kakšno telesno ali umsko delo ipd., naročnik pa zavezuje, da mu bo za to plačal (619. člen OZ).

Op. št. (3): Upnik in dolžnik se lahko dogovorita, da bo dolžnik plačal upniku določen denarni znesek ali mu preskrbel kakšno drugo premoženjsko korist, če ne izpolni svoje obveznosti ali če zamudi z njeno izpolnitvijo (pogodbena kazen; prvi odstavek 247. člena OZ).

Op. št. (4): Grilc v: navedeno delo, str. 547.