Jedro

Po ugotovitvah sodišča prve stopnje med pravdnima strankama namreč ni bilo sporno, da je bila predmetna prodaja letala obdavčena z DDV ter da je bila v skladu z ZDDV-1 tožnica kot prodajalec zavezana plačati DDV. Sporna je bilo namreč le vprašanje, ali sta se pravdni stranki v Prodajni pogodbi dogovorile, da nosi stroške plačila DDV toženka. To vprašanje pa se ne more presojati na podlagi določil ZDDV-1, ki ureja sistem in uvaja obveznost plačevanja DDV na ozemlju Republike Slovenije (1. člen ZDDV-1), ampak na podlagi avtonomnega pogodbenega prava pogodbenih strank, v predmetnem primeru na podlagi Prodajne pogodbe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka (v nadaljevanju toženka) dolžna v roku 15 dni plačati tožeči stranki (v nadaljevanju tožnici) 8.712,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 28. 6. 2021 dalje do plačila (I. točka izreka). Sklenilo je, da je toženka dolžna tožnici povrniti pravdne stroške v znesku 2.183,24 EUR v roku 15 dni od dneva prejema sodbe sodišča prve stopnje, od prvega dne po preteku tega roka pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo do plačila (II. točka izreka). Vsa plačila se izvršijo na fiduciaren transakcijski račun pooblaščenca tožnice (III. točka izreka).

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka s pritožbenimi navedbami, da je sodišče prve stopnje kršilo pravico toženke do izjave, ker se vsebinsko ni opredelilo do določenih listinskih dokazov in do zavrnitve zaslišanja direktorja toženke. Meni, da je zmotno uporabilo materialno pravo, saj je na podlagi Zakona o davku na dodatno vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1) plačnik davka na dodano vrednost davčni zavezanec, ki dobavi blago. Zatrjuje, da je izpodbijana sodba obremenjena z zmotno uporabo 82. in 83. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), saj je na podlagi razlage določb prodajne pogodbe zaključiti, da toženka ni bila dolžna plačati DDV. Uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje, da je stečajno sodišče v sklepu o izročitvi odločilo le, da so izpolnjeni pogoji za vknjižbo lastninske pravice na letalu v korist toženke. Pri tem se sklicuje na drugi odstavek 342. člena Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP) in zatrjuje, da je stečajno sodišče ugotovilo, da je toženka plačala celotno kupnino. Končno graja zaključek sodišča prve stopnje, ki je zavrnilo toženkin ugovor sočasne izpolnitve. Zahteva povrnitev pritožbenih stroškov.

3. Tožnica je odgovorila na pritožbo toženke. Pritožbena izvajanja prereka in predlaga zavrnitev pritožbe ter zahteva povrnitev stroškov, ki jih je z neutemeljeno pritožbo povzročila toženka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri tem pa je v skladu z drugim odstavkom 350. člena po uradni dolžnosti preverilo, ali so morebiti podane (absolutne) bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, in 12. ter 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, in ali je bilo zmotno uporabljeno materialno pravo. Po tako opravljenem preizkusu ugotavlja, da je izpodbijana sodba zakonita in pravilna.

6. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da sta pravdni stranki sklenili Prodajno pogodbo A. A., .... z dne 12. 4. 2021 (v nadaljevanju Prodajna pogodba), s katero je tožnica kot prodajalec toženki prodala letalo A. A. Na tej pravni podlagi je toženka za letalo tožnici plačala skupni znesek 39.600,00 EUR. V predmetnem sporu tožnica zahteva še plačilo dodatnega zneska 8.712,00 EUR, ki predstavlja plačilo 22% DDV. Toženka je zahtevku nasprotovala z navedbami, da je s plačilom zneska v višini 39.600,00 EUR Prodajno pogodbo izpolnila v celoti in da se pravdni stranki nista dogovorili, da bo toženka h kupnini plačala še 22% DDV, ki na podlagi Prodajne pogodbe in davčne zakonodaje bremeni tožnico kot prodajalko letala. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka zaključilo, da je toženka dolžna plačati še znesek 8.712,00 EUR, ki predstavlja pripadajoči DDV.

7. V tem kontekstu je neutemeljena pritožbena graja o bistveni kršitvi določb pravdnega postopa, ki jo toženka uveljavlja s pritožbenimi navedbami, da se sodišče prve stopnje ni izrecno opredelilo do zavrnitve zaslišanja direktorja toženke B. B. in izvedbe listinskih dokazov, ki jih izpostavlja v pritožbi. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v okviru dokaznega postopka vpogledalo v listine v spisu, ki jih je povzelo v dokaznem sklepu na glavni obravnavi z dne 6. 7. 2013, druge dokazne predloge pa je zavrnilo, ker je menilo, da je pravno pomembno dejansko stanje razjasnjeno že na podlagi izvedenih listinskih dokazov (7. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Pri tem dokaza z zaslišanjem strank res ni izrecno omenilo, pa tudi ni izrecno navedlo razlogov za zavrnitev tega dokaznega predloga. Vendar pa je razlog za zavrnitev tega dokaznega predloga mogoče razbrati iz obrazložitve izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje namreč dejstva o skupnem namenu pogodbenih strank, ki ga je toženka želela dokazovati z zaslišanjem zakonitega zastopnika B. B. (slednje izhaja iz pripravljalne vloge toženke z dne 16. 3. 2022) ni štelo za pravno relevantnega, saj je pravilno zaključilo, da je potrebno Prodajno pogodbo razlagati v skladu z določilom prvega odstavka 82. člena OZ.1 Glede uveljavljenega pritožbenega razloga, da je sodišče prve stopnje dopustilo izvedbo posameznih listin pod prilogo B14-B18, vendar se do teh listin v obrazložitvi ni opredelilo, pa pritožbeno sodišče odgovarja, da se sodišču prve stopnje za izpolnitev standarda obrazloženosti sodbe ni treba izrecno, pri vsakem dokazu posebej, izrekati o tem, zakaj (na primer) nekaterim dokazom poklanja vero, drugim pa ne. S tem, ko ni izrecno obravnavalo konkretne dokazne vrednosti prav vsakega od izvedenih dokazov, očitana bistvena kršitev določb ni podana.2 Kadar je izvedba nekaterih dokazov pokazala, da je njihovo sporočilo irelevantno ali evidentno brez dokazne vrednosti, sodbi, ki takih dokazov posebej in izrecno ne ocenjuje, ni mogoče očitati kršitve postopka, pa tudi ne zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

8. Pritožba neutemeljeno uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava. Pritožbeno sodišče pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da je določilo 3.1.1. Prodajne pogodbe jasno in nedvomno, zato ga je potrebno uporabiti tako, kot se glasi. Navedeno določilo Prodajne pogodbe je glasilo, da kupnina za letalo znaša glede na uspeh na javni dražbi 39.600,00 EUR, ki se poveča za pripadajoče davke in druge javne dajatve, skladno z veljavno zakonodajo. Pri tem se pritožba neutemeljeno sklicuje na 76. člen ZDDV-1, ki določa osebe, ki morajo plačati DDV. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje med pravdnima strankama namreč ni bilo sporno, da je bila predmetna prodaja letala obdavčena z DDV ter da je bila v skladu z ZDDV-1 tožnica kot prodajalec zavezana plačati DDV. Sporna je bilo namreč le vprašanje, ali sta se pravdni stranki v Prodajni pogodbi dogovorile, da nosi stroške plačila DDV toženka. To vprašanje pa se ne more presojati na podlagi določil ZDDV-1, ki ureja sistem in uvaja obveznost plačevanja DDV na ozemlju Republike Slovenije (1. člen ZDDV-1), ampak na podlagi avtonomnega pogodbenega prava pogodbenih strank, v predmetnem primeru na podlagi Prodajne pogodbe.

9. Glede na nedvoumno pogodbeno določilo 3.1.1. Prodajne pogodbe glede plačila kupnine, ki poleg neto kupnine za letalo v znesku 39.600,00 EUR (nesporno plačane s strani toženke), vključuje tudi javne dajatve in davke, pritožbeno sodišče pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da ni bilo nobene dodatne potrebe po opozorilu s strani tožnice, da bo toženka morala plačati še znesek DDV. Vse ostala pritožbene navedbe so neutemeljene in toženka z njimi ne more uspešno ovreči zaključka sodišča prve stopnje, da je toženka na podlagi določila 3.1.1. Prodajne pogodbe dolžna plačati vtoževani znesek, ki predstavlja stroške plačila DDV.

10. V tem kontekstu sodišče druge stopnje pritrjuje tudi zaključku sodišča prve stopnje, da sklep stečajnega sodišča St 2702/2019 z dne 5. 5. 2021 ne predstavlja ovire za odločitev v predmetnem postopku glede toženkine obveznosti plačila celotne kupnine (12. točka obrazložitve). V tej zvezi pritožba neutemeljeno uveljavlja pritožbeni razlog iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodišče prve stopnje v predmetni zadevi ni odločilo o zahtevku, o katerem je bilo že pravnomočno razsojeno. Med navedeno odločitvijo stečajnega sodišča in predmetnim tožbenim predlogom za plačilo dela kupnine v višini 8.712,00 EUR ni podana istovetnost zahtevka v objektivnem smislu, zaradi česar prvostopenjsko sodišče ni bilo vezano na odločitev stečajnega sodišča.3

11. Sodišče druge stopnje končno pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje o ugovoru toženke glede sočasne izpolnitve, za katerega je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je neutemeljen. Pritožbeno sodišča razloge za takšen zaključek, ki jih je podalo sodišča prve stopnje v 13. točki obrazložitve, povzema kot pravilne in zadostne. Nasprotne pritožbene navedbe so neutemeljene in pritožba z njimi ne more uspeti.

12. Po obrazloženem je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Toženka je s pritožbo v celoti propadla, zato krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (analogna uporaba prvega odstavka 154. člena ZPP), tožnica pa s svojim odgovorom na pritožbo ni prispevala k rešitvi zadeve na drugi stopnji (155. člena ZPP), zato tudi ona sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo. Odločitev temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP.

1 glej obrazložitev te sodbe v točkah 8-9. 2 Tako tudi sodba VS RS II Ips 477/2003 in VSL sodba I Cpg 1481/2012 z dne 20. 5. 2014. 3 Po večinskem stališču sodne prakse je pri presoji objektivne identitete v skladu s t.i. ekvivalenčno teorijo potrebno enakovredno upoštevati tako tožbeni predlog kot dejansko podlago.