Jedro

Ker določba 10. točke 5. člena Zakona o varstvu okolja, ki je v opisu kaznivega dejanja obremenjevanja in uničenja okolja in prostora po 1. odstavku 333. člena KZ navedena kot predpis, ki ga je obsojenec kršil, vsebuje le zakonsko razlago pojma "povzročitelj obremenitve", ne vsebuje pa predpisa o varstvu okolja, ki ga je obsojenec s svojim ravnanjem (nelegalnim izkopavanjem gramoza) kršil, opis ne vsebuje vseh zakonskih znakov navedenega kaznivega dejanja.

Izrek

Zahtevi vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v odločbah o krivdi in kazenski sankciji glede dejanja, opisanega pod točko 2 izreka sodbe sodišča prve stopnje ter v odločbi o enotni kazni spremeni tako, da se: - obdolženi R.E. iz razloga po 1. točki 358. člena ZKP o p r o s t i obtožbe, da je s kršitvijo predpisov povzročil čezmerno izkoriščanje naravnih dobrin in je s tem povzročil nevarnost za delno poškodbo okolja s tem, da je v istih časovnih in krajevnih okoliščinah kot je opisano pod točko 1, kršil 10. točko 5. člena Zakona o varstvu okolja, saj je brez odločbe o dodelitvi koncesije Vlade Republike Slovenije izkopal najmanj 9.750 m3 mineralnih agregatov, pri čemer je nastala gramozna jama tlorisnih dimenzij 65 m x 15 m x 10 m, s svojim nelegalnim izkopavanjem gramoza pa je povzročil izredno obsežno poškodbo okolja, katero je možno trajno sanirati le ob izjemno velikih stroških, s čimer naj bi storil nadaljevano kaznivo dejanje obremenjevanja in uničenja okolja in prostora po 1. odstavku 333. člena KZ; - odpravi izrek o enotni kazni; - obsojencu za nadaljevano kaznivo dejanje tatvine po členu 211/1 KZ, opisano pod točko 1 izreka sodbe sodišča prve stopnje, določena kazen 10 (deset) mesecev zapora izreče.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Ljubljani je obsojenca spoznalo za krivega nadaljevanega kaznivega dejanja tatvine po 1. odstavku 211. člena KZ (dejanje opisano pod točko 1 izreka), za katero mu je določilo kazen 9 mesecev zapora in nadaljevanega kaznivega dejanja obremenjevanja in uničenja okolja in prostora po 1. odstavku 333. člena KZ (dejanje opisano pod točko 2 izreka), za katero mu je določilo kazen 10 mesecev zapora, za tem pa obsojencu po določbi 2. točke 2. odstavka 47. člena KZ izreklo enotno kazen 1 leto in 6 mesecev zapora. Po členu 69 je obsojencu izreklo varnostni ukrep odvzema predmetov (bagra rovokopača). Obsojencu je v plačilo naložilo stroške kazenskega postopka ter premoženjskopravni zahtevek oškodovanca - Republike Slovenije v znesku 5.850.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od junija 2000 dalje do plačila, s presežkom premoženjskopravnega zahtevka pa je oškodovanca napotilo na pot pravde. Zoper sodbo ni bila vložena pritožba ter je sodba postala pravnomočna 21.12.2004. Zoper navedeno pravnomočno sodbo je vrhovni državni tožilec dne 4.1.2006 glede obsojencu očitanega kaznivega dejanja obremenjevanja in uničenja okolja in prostora po 1. odstavku 333. člena KZ vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona (1. točka 1. odstavka 420. člena ZKP v zvezi s 1. točko 372. člena ZKP). Vrhovnemu sodišču je predlagal, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obsojenca po 1. točki 358. člena ZKP oprosti obtožbe za kaznivo dejanje obremenjevanja in uničenja okolja in prostora po 1. odstavku 333. člena KZ in odpravi izrek o enotni kazni.

Obsojenec je v odgovoru na zahtevo, podanem skladno z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP dne 20.2.2006, z zahtevo soglašal. Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

I.

Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti sodišče uvodoma poudarja: - da se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (1. odstavek 424. člena ZKP) in katere mora vložnik konkretizirati in jih ne le poimensko navesti; - da je Vrhovno sodišče že v svoji odločbi opr. št. I Ips 96/2000 presodilo, da je kaznivo dejanje obremenjevanja in uničenja okolja in prostora po 1. odstavku 333. člena KZ, ki je blanketno kaznivo dejanje, lahko storjeno le s kršitvijo zakonov in drugih predpisov, ki urejajo varstvo okolja. Zato mora opis tega kaznivega dejanja vsebovati navedbo predpisa s področja varstva okolja ter v zvezi z njim tudi konkretna dejstva in okoliščine, s katerimi se opredeljujejo ravnanja storilca (storitve ali opustitve v zvezi s predpisanimi obveznostmi), ki niso v skladu s temi predpisi in posledice, ki so nastale zaradi protipredpisnega delovanja.

II.

1. Iz opisa obsojencu očitanega kaznivega dejanja obremenjevanja in uničenja okolja in prostora po 1. odstavku 333. člena KZ izhaja, da naj bi ga obsojenec storil s kršitvijo 10. točke 5. člena Zakona o varstvu okolja.

Zakon o varstvu okolja (Uradni list RS, št. 32/93 s spremembami in dopolnitvami v številkah 44/95, 1 do 5/96, 56/99, 22/2000 in 67/2000 - veljavnega v času storitve dejanja), ki v 5. členu določa pomen pojmov, v 10. točki tega člena opredeljuje pojem "povzročitelja obremenitve" ter določa, da je povzročitelj obremenitve vsaka pravna ali fizična oseba, ne glede na to, ali deluje po javnem ali zasebnem pravu, če neposredno ali posredno, izključno ali hkrati onesnažuje okolje (onesnaževalec), degradira okolje (povzročitelj razvrednotenja), povzroča tveganje za okolje (povzročitelj tveganja) ali uporablja, izkorišča ali kako drugače posega v sestavine okolja (porabnik naravne dobrine).

Vrhovno sodišče ugotavlja, da državni tožilec v zahtevi za varstvo zakonitosti utemeljeno navaja, da ta določba Zakona o varstvu okolja, ki je v opisu obsojencu očitanega kaznivega dejanja obremenjevanja in uničenja okolja in prostora v izreku sodbe sodišča prve stopnje navedena kot predpis, ki ga je obsojenec kršil, vsebuje le zakonsko razlago pojma "povzročitelj obremenitve", ne vsebuje pa predpisa o varstvu okolja, ki ga je obsojenec s svojim ravnanjem (nelegalnim izkopavanjem gramoza) kršil. Ker opis obsojencu očitanega kaznivega dejanja po 1. odstavku 333. člena KZ zato ne vsebuje vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja obremenjevanja in uničenja okolja in prostora, je sodišče prve stopnje z izrekom obsodilne sodbe za kaznivo dejanje po 1. odstavku 333. člena KZ v škodo obsojenca prekršilo kazenski zakon. Zato je Vrhovno sodišče zahtevi državnega tožilca za varstvo zakonitosti ugodilo in obsojenca iz razloga po 1. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje obremenjevanja in uničenja okolja in prostora po 1. odstavku 333. člena KZ.

2. Sodišče prve stopnje je obsojencu za nadaljevano kaznivo dejanje tatvine po 1. odstavku 211. člena KZ (dejanje opisano pod točko 1 izreka) določilo kazen 9 mesecev zapora, za nadaljevano kaznivo dejanje obremenjevanja in uničenja okolja in prostora po 1. odstavku 333. člena KZ (dejanje opisano pod točko 2 izreka sodbe sodišča prve stopnje) pa kazen 10 mesecev zapora. Zatem pa je obsojencu po določbi 2. točke 2. odstavka 47. člena KZ, za kazniva dejanja v steku, izreklo enotno kazen 1 leto in 6 mesecev zapora.

Ker je Vrhovno sodišče obsojenca iz razlogov, navedenih pod točko II. 1. te sodbe, oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje po členu 333/1 KZ, je odpravilo izrek o enotni kazni obsojencu in je obsojencu za nadaljevano kaznivo dejanje tatvine po členu 211/1 KZ določeno kazen 9 mesecev zapora na podlagi istega zakonitega določila izreklo.

3. Sodišče prve stopnje je obsojencu skladno z določbo 1. odstavka 95. člena ZKP v plačilo naložilo stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 2. odstavka 92. člena ZKP in na 60.000 SIT odmerjeno povprečnino. S sklepom z dne 27.12.2004 je sodišče prve stopnje stroške kazenskega postopka, ki obsegajo potne stroške priče A.M. na sodišče, izvedenino za sodnega izvedenca, stroške privedbe obsojenca na narok ter stroške vročitve sodbe obsojencu preko pooblaščenega vročevalca, odmerilo na 109.852,84 SIT.

Vrhovno sodišče o stroških oprostilnega dela sodbe ni odločalo iz razloga po 2. odstavku 95. člena ZKP, ker se stroški oprostilnega dela sodbe ne dajo izločiti iz celotnih stroškov kazenskega postopka. Vsi stroški, katere je sodišče prve stopnje obsojencu naložilo v plačilo, so nastali tudi v zvezi z nadaljevanim kaznivim dejanjem tatvine, za katero je bil obsojenec spoznan za krivega ter mu je bila izrečena kazen; povprečnino pa je sodišče prve stopnje odmerilo na ravni zakonskega minimuma (3. odstavek 92. člena ZKP).