Jedro

Dokazno breme za dokazovanje disimuliranega pravnega posla je bilo na tožeči stranki.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške, mora pa prvotoženi stranki povrniti njene pritožbene stroške v znesku 337,32 EUR, drugotoženi stranki pa njene pritožbene stroške v znesku 410,65 EUR obema v roku 15 dni po prejemu sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči po preteku tako določenega paricijskega roka.

Obrazložitev

1. S sodbo opr. št. P 37/2016 z dne 4. junija 2020 je sodišče prve stopnje razsodilo: I. Primarni tožbeni zahtevek tožeče stranke: ″1. Prodajna pogodba z dne 12. 3. 1996, sklenjena med toženo stranko P. B., roj. ...in pokojno F. P., roj...., umrlo 23. 1. 2009, je navidezen pravni posel in kot tak nima pravnega učinka ter velja kot darilna pogodba. 2. Ugotovi se, daje bila prvotožena stranka P.B, roj. 16. 4. 1974 v celoti dedno odpravljena po pokojni F. P., roj...., umrli 23. 1.2009." in podredni tožbeni zahtevek tožeče stranke: ″1. Ugotovi se, da je pokojna F. P., rojena ..., umrla 23. 1. 2009, za časa svojega življenja prvotoženi stranki P. B., roj. ... podarila idealni solastniški delež v višini 1/3 pri nepremičninah parc. št. 816/1, 816/4 in 817, vse k.o. ..., zaradi česar se prvotoženi stranki P. B. v njen zakoniti dedni delež po pokojni F. P. vračuna darilo v vrednosti 19.601,88 EUR, ki ga je prejela od pokojne za časa njenega življenja.″, se zavrneta. II. Tožeča stranka je dolžna prvotoženi stranki poravnati pravdne stroške v višini 1.986,16 EUR, v roku 15 dni po prejemu sodbe, od takrat dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi pod izvršbo. III. Tožeča stranka je dolžna drugo in tretj toženi stranki poravnati pravdne stroške v višini 1.368,84 EUR v roku 15 dni po prejemu sodbe, od takrat dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi pod izvršbo.″ Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku, upoštevaje trditveno podlago pravdnih strank ter njeno dokazno breme (to pa je na strani tožnika, ki je zatrjeval, da je bila sklenjena prodajna pogodba z dne 12. 3. 1996 navidezna, ki je prekrivala darilo in da prvotoženka ni bila zmožna plačati kupnine po prodajni pogodbi) zaključilo, da tožnik svojih trditev v postopku ni uspel dokazati, sploh pa ne s stopnjo prepričanja, ki je dokazni standard, po katerem odloča sodišče v pravdnem postopku. Tožnik tako ni uspel dokazati svojih trditev, da sta tako prvotoženka kot F. P. zasledovali darilni namen in ga tudi izrazili in da je zato prodajna pogodba z dne 12. 3. 1996 navidezni pravni posel in kot tak nima pravnega učinka in velja kot darilna pogodba ter, da prvotoženka ni finančno zmogna nakupa nepremičnin po tej prodajni pogodbi. Sodišče je zato tožnikov primarni in podredni tožbeni zahtevek zavrnilo kot neutemeljen. O pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji sodišče prve stopnje odločilo na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP v povezavi s členom 155 ZPP.

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje tožeča stranka po pooblaščencu. Uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz člena 338 ZPP. V pritožbi navaja, da je materialnopravno zmotno stališče sodišča prve stopnje, da bi tožnik za dokazovanje navideznosti pogodbe moral dokazovati motiv za njeno sklenitev. Če pustimo ob strani, da je večini ljudi najbrž ljubše, da neko stvar prejmejo brezplačno, kot to, da jo morajo plačati, kar je jasen motiv za preferenco darilne nad prodajno pogodbo ter, če pustimo ob strani vprašanje davčne obremenitve, je treba poudariti, da je za dokazovanje navideznosti pogodbe treba dokazati diskrepanco med pogodbeno izraženo in dejansko voljo pogodbenih strank, ne pa motivov, ki bi pogodbeno stranko vodili k sklenitvi fiktivne pogodbe. Motiv je pri darilni pogodbi sicer lahko tako pomemben, da brez njega darila ne bi bilo, ni pa to vedno nujno del pogodbene podlage oziroma je lahko darilna pogodba sklenjene tudi brez konkretnega motiva, pa to ne pomeni, da je neveljavna. Ob izkazanem neskladju med dejansko pogodbo in v pogodbi izraženo voljo, se za presojo navideznosti pogodbe, motiv za njeno sklenitev v vsakem primeru izkaže za pravno povsem irelevantnega. Tudi sicer lahko o motivih pogodbena stranka, ki pri sklenitvi pogodbe ni bila udeležena, zgolj ugiba, ker gre za dejstva, ki obstajajo izključno v miselni sferi posamezne pogodbene stranke. Tožnik kot tretja zainteresirana oseba lahko navideznost pogodbe dokazuje zgolj na podlagi objektivno ugotovljivih in na zunaj zaznavnih dejstev, ki pa jih je tožeča stranka utemeljevala s trditvami, da prvotoženka objektivno ni bila zmožna kupiti nepremičnin, ker za to preprosto ni imela denarja. Ob ugotovitvi, da je bila sklenjena prodajna pogodba, prvotoženka pa za izpolnitev svojega dela obveznosti ni imela zadostnih sredstev, niti ni plačala davka, kot je bilo dogovorjeno s pogodbo in kljub temu s strani nasprotne pogodbene stranke niso bili uveljavljani nobeni zahtevki za plačilo obveznosti, ker je pokojna F. P. obžalovala, da je nepremičnine prvotoženki ″šenkala″, je edini mogoč sklep o tem, da dejansko ravnanje pogodbenih strank ni odražalo volje, zapisane v pogodbi, kar napotuje na ugotovitev o navideznosti te pogodbe. V obligacijskih razmerjih, še zlasti v odplačnih pogodbah namreč velja načelo enake vrednosti dajatev in v kolikor temu načelu ni zadoščeno, je mogoče govoriti zgolj o neodplačni naklonitvi, torej o darilni pogodbi. Navedbe tožene stranke, da je kupila nepremičnino, ker je v njeni bližini in ker je rabila pesek in les, ne povedo ničesar o motivih pogodbenih strank za sklenitev bodisi prodajne, bodisi darilne pogodbe. Sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj ne verjame pričam O. in D. B. ter E. B., ki so vse izpovedale, da je F. P. govorila, da je prvotoženki zemljo ″šenkala″, pri čemer je v mislih imela to, da je nepremičnino podarila, poleg tega pa je morala plačati še davek, kljub temu, da je v pogodbi bilo dogovorjeno drugače. O okoliščinah pogodbe je zaradi oddaljenosti mogoče sklepati le na podlagi posrednih dokazov, sodišče pa v okviru dokazne ocene ne opravi konkretnega zaključka, kaj to pomeni za presojo tožnikovih trditev, da je sporna pogodba dejansko predstavljala darilno pogodbo. Sodišče sicer navede, da so izpovedbe teh priče subjektivno obarvane, vendar pa je po mnenju tožeče stranke tudi izpoved V. T., kot partnerja prvotoženke prav tako subjektivno obarvana, ker je nedvoumno zainteresiran za izid tega pravdnega postopka. Pri ugotavljanju in obrazlaganju sodbe v delu, ki se nanaša na vprašanje prispevka denarja k nakupu nepremičnine in o premoženjskih razmer prvotoženke sodišče navede, da je sledilo izpovedi priče V. T., ne navede pa, zakaj ni sledilo izpovedi priče E.B.. Sodišče pri presoji dejstev v točki 21. svoje obrazložitve neutemeljeno ni upoštevalo izpovedi priče O. B.. Ne drži, da je tožeča stranka omenjeno pričo predlagala zgolj zaradi zaslišanja okoliščin sklepanja pogodbe z dne 12. 3.1996, temveč je na naroku dne 23. 4. 2019 podala trditev, da prvotoženka ni mogla imeti potrebnih sredstev za nakup zemljišča in je v tej zvezi predlagala tako zaslišanje E. B., kot tudi O. B. in D. B., ki jima je hkrati bilo zelo dobro znano, v kakšnih okoliščinah je bil opravljen prenos spornega zemljišča. S tem je sodišče storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker tožeči stranki ni bila dana možnost ustrezne obravnave pred sodiščem, kajti priča O.B. ni bila predlagana zgolj glede okoliščin oprave prenosa spornega zemljišča, temveč tudi glede premoženjskih razmer prvotoženke in bi ta priča izpovedala o tem, da prvotoženka ni imela zadostnega premoženja za nakup nepremičnin. Sodišče prve stopnje pa je tudi zmotno ugotovilo dejansko stanje glede tega ali je toženka razpolagala z zadostnimi sredstvi za nakup nepremičnin po sporni prodajni pogodbi. V tej zvezi sodišče prve stopnje napačno presoja dokazno breme pravdnih strank, ki bi sicer običajno res bilo na strani tožeče stranke, vendar pa je v konkretnem primeru treba upoštevati, da tožeča stranka ne le, da zatrjuje negativno dejstvo, ki ga po naravi stvari ni mogoče dokazovati, temveč tudi, da gre za dejstva, ki so v izraziti osebni sferi prvotoženke in jih tožeča stranka preprosto ne more v celoti izkazati. Na drugi strani pa prvotoženka ni mogla povedati ničesar konkretnega glede svojih dohodkov in tudi ne glede drugih okoliščin svojega takratnega ekonomskega položaja. Po mnenju tožeče stranke prvotoženka ni mogla financirati nakupa nepremičnine, ker njeni dohodki za to enostavno niso zadoščali, glede na to, da je kupnina za nepremičnino skupaj z davkom znašala 19.992,79 EUR. Dohodki prvotoženke bi za nakup nepremičnine zadoščali zgolj, če bi upoštevali za prvotoženko najbolj ugoden scenarij in da je V. T. s starši k nakupu prispeval več kot 13.000,00 EUR. Ob dejstvu, da je priča V. T. dopustil možnost, da je s starši k nakupu nepremičnine prispeval zgolj dobrih 9,000,00 EUR, prvotoženka pa se konkretnega zneska ni mogla spomniti, se torej tožnikove trditve, da prvotoženka nakupa nepremičnin po prodajni pogodbi ni zmogla financirati, izkažejo za verjetnejše od navedb prvotoženke, da je nepremičnine v celoti plačala, sploh ob hkratnem upoštevanju pritožbeno že izpostavljenih izpovedb prič. Zato predlaga, da se pritožbi ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se vrne zadeva v novo sojenje in priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba je bila vročena nasprotnim strankam, ki so na pritožbo odgovorile.

4. Prvotožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da se popolnoma strinja z razlogovanjem prvostopne sodbe, da tožnik ni pojasnil, kaj šele dokazal motivov po pokojni F. P., da bi slednja na prvotoženko v resnici neodplačno, torej z darilno pogodbo prenesla lastništvo spornih nepremičnin. Pokojna F. P. za kaj takšnega ni imela nobenega razloga in tudi prvotoženka česar takšnega nikoli ni pričakovala, saj za to tudi ni obstajal noben razlog. Dejstvo je, da je prvotoženka za pridobitev lastninske pravice plačala celoten, v prodajni pogodbi z dne 12. 3. 1996 naveden denarni znesek, kar torej pomeni, da je vse te nepremičnine dejansko kupila in jih ni prejela v dar. Prav tako nobena izmed, s strani tožnika predlaganih prič ni pojasnila, zakaj naj bi pokojna F. P. nepremičnine prvotoženki podarila, sicer pa so vse te priče E. B., O.B. in D. B. zgolj povzemale domnevne izjave pokojne F. P., češ da naj bi bila ta prevarana in da je nepremičnine prvotoženki ″šenkala″. Dejstvo pa je, da prav nobena izmed teh prič ni bila prisotna ob pogovorih pokojne F. P. in prvotožene v letu 1996, ko je prišlo do sklenitve in sprovedbe prodajne pogodbe in je torej prvostopno sodišče ravnalo povsem pravilno, ko na takšne posredne izpovedi ni oprlo sodne odločbe. Da ni šlo za darilno pogodbo izhaja tudi iz okoliščin, da je bilo potrebno izvesti predhodni postopek za izvedbo prodajne pogodbe in v tem postopku bi se lahko pojavil še kakšen predkupni upravičenec. Vsega tega pri sklenitvi darilne pogodbe ne bi bilo treba izvesti. Tožnik in priče so za potrebe tega postopka prikrojile domnevne izjave pokojne F. P. ali pa slednja v določenem časovnem obdobju resnično ni več razumno izpovedovala o preteklih dogodkih. Glede plačila davka pa iz IV. člena prodajne pogodbe z dne 12. 3. 1996 izhaja, da je davek na promet nepremičnin plačala prvotoženka kot kupovalka. Tako je povsem nelogična in neresnična domnevna izjava pokojne F. P., češ da je davek plačala ona. Davek je bil plačan. Glede premoženjskih razmer prvotoženke, tožeča stranka navaja, da je prvotoženka ves čas živela skromno in ni imela velikih potreb, opravljala je dve službi in še skrbela za g. S.. Prvotoženka v tistem času ni imela drugih družinskih članov, ni hodila na dopuste in je živela zelo skromno. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno upoštevalo specifičnost družinskega življenja prvotoženke. Zato predlaga, da se pritožba zavrne in priglaša pritožbene stroške.

5. Drugo in tretje tožena stranka v odgovoru na pritožbo navajata, da se strinjata z obrazložitvijo sodbe sodišča prve stopnje, da tožnik ni izkazal domnevnega darilnega motiva pokojne F. P. v razmerju do prvotožene stranke. Tekom postopka se namreč ni pokazalo, da bi med pokojno P. F. na eni strani ter prvotoženko na drugi strani obstajalo takšno razmerje, ki bi se morebiti kazalo v takšni medsebojni povezanosti in hvaležnosti, da bi se F. P. odločila brezplačno razpolagati s svojim nepremičninami v korist prvotoženke. Tožnik je svoje navedbe o domnevni sklenitvi darilne pogodbe gradil zgolj in izključno na domnevni izjavi pokojne P. F., češ da je ta nepremičnine prvotoženki ″šenkala″, pri čemer pa te navedbe niso bile z ničemer potrjene in v kolikor bi se pokojna F. P. dejansko zavedala, da je nepremičnine podarila, bi že sama gotovo sprožila sodni postopek v smeri razveljavitve pogodbe, česar pa ni storila. Prvo in drugotoženec sta tekom postopka izpostavila glede na njihovo ožjo družinsko povezanost, da je prvotoženka živela skromno in da je mnogokrat delala tekom celotnih dni in pri tem še skrbela za starejšo gospo. Zato se drugo in tretja tožena stranki strinjata z oceno sodišča o plačilnih zmožnostih prvotoženke. Prvotoženka v tem obdobju ni imela družinskih članov in tudi ne nujnih življenjskih izdatkov, zato je lahko privarčevala, znesek, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Toženka je tudi odločno izpovedala, da je opravljala dve službi naenkrat. Prvotožena stranka pa je tudi dokazala, da je evidentno, da so prvotoženki k nakupu nepremičnin pomagali tudi njeni partner T. V. in pa njegova starša, kar je povsem logično in življenjsko sprejemljivo, kar torej pomeni, da je prvotoženka dne 12. 3. 1996 razpolagala z zadostnimi sredstvi za nakup nepremičnin, tako tudi drugo in tretje toženec nimata nobenih pomislekov, da dne 12. 3. 1996 med pokojno F. P. kot prodajalko in prvotoženko kot kupovalko, ni bila sklenjena druga pogodba, kakor edino le prodajna pogodba. Zato predlaga, da se pritožba zavrne in priglaša pritožbene stroške.

6. Pritožba ni utemeljena.

7. Utemeljeno sicer pritožnik v pritožbi navaja, da ni odločilne okoliščine, ki bi pri opredelitvi navidezne pogodbe kazala, da je le-ta bila sklenjena in prikriva pravo pogodbo, iskati v motivu za sklenitev takšne pogodbe. Sodišče prve stopnje je motiv za sklenitev prodajne pogodbe in ne za sklenitev darilne pogodbe, to upoštevalo kot dodaten argument za ugotovitev, da je prava pogodbena volja prvotoženke in pokojne F. P. bila v tem, da sta dejansko 12. 3. 1996 sklenili prodajno pogodbo. S tem sta izrazili pogodbeno voljo nakupa in prodaje nepremičnin za določeno ceno in glede določenih predmetov prodaje in v tem primeru v ozadju nista imeli namena skleniti drugačne pogodbe, kot kot tožbeno zatrjevano darilne pogodbe. To navideznost prodajne pogodbe neutemeljeno zatrjuje tožeča stranka v pritožbi, kajti tega v postopku na prvi stopnji ni dokazala in tega dejstva navideznosti oz. v bistvu prave narave sklenitev darilne pogodbe, zato neutemeljeno zatrjuje tudi v pritožbenem postopku. Pri opredelitvi, ali ima navidezna pogodba pravne učinke in kakšne, mora sodišče izhajati iz pogodbeno pravnega razmerja kot celote. Po izvedenem dokaznem postopku, ob uporabi določbe prvega odstavka 50. člena OZ je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da ni dvoma, da pogodbena določila o kupnini in njeni višini ustrezajo pravi volji pogodbenih strank za sklenitev prodajne pogodbe. Ne prikrivajo ničesar drugega, zato ne ustvarjajo nobenih drugih pravnih učinkov, kot jih zasleduje tožeča stranka s tožbo. Tožeča stranka ni dokazala, da je pokojna F. P. želela prenesti lastninsko pravico na toženko z darilno pogodbo, ker za to ni izkazala drugačne pogodbene volje pokojne F. P., torej ni izkazala njenega darilnega namena - motiva. Trditvena podlaga tožeče stranke je ob pravilni uporabi materialnega prava narekovala pravilno presojo, da so bili izpolnjeni vsi pogoji za veljavnost prodajne pogodbe in da pri sklepanju pogodbe v letu 1996 ni šlo za disimulirano pogodbo1. Prodajna in darilna pogodba se razlikujeta po njuni podlagi, to je razlogih, zaradi katerih sta se pogodbeni stranki zavezali s pogodbo, oziroma po tem, kaj sta želeli doseči z razmerjem, ki sta ga ustvarili. Kavza prodaje je prejem nasprotne izpolnitve, medtem, ko pri darilni pogodbi darovalec, v zameno za izpolnitev obveznosti ne prejme nobene nasprotne izpolnitve obdarjenca. Vsaka pogodbena obveznost mora imeti dopustno podlago. Pri navidezni pogodbi je kavza navidezna - v konkretnem primeru bi pogodbeni stranki morali skleniti pogodbo z drugačno kavzo, kot je zapisana v pogodbi in, ki je prikazana navzven2. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo nedopustnosti kavze ter skrite darilne pogodbe, ki naj bi jo vsebovala prodajna pogodba. Prav tako je ugotovilo in je štelo za dokazano, da je pokojna F. P dobila protivrednost svoje dajatve in da torej ni šlo za namen obdaritve F. P. prvotoženke. To domnevo je tožeča stranka gradila na domnevni izjavi F. P., da je prvotoženki te nepremičnine ″šenkala″, to pa je tudi po zaključku sodišča druge stopnje neustrezna dokazna trditev, da bi lahko ovrgla vsebino pisno sklenjene prodajne pogodbe, ki sta jo F. P. in P. B. sklenili v pisni obliki pri odvetniku dne 20. 3. 1996. Iz vsebine te pogodbe izhaja, da prodajalka proda in izroči kupcu določene nepremičnine, opredeljena je tudi vrednost nepremičnin, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje in da bo kupec celotno kupnino poravnal ob podpisu te pogodbe, to je do dne 20. 3. 1996. Prav tako je v pogodbi določeno, da bo davek na promet z nepremičninami in stroške sestave in izvedbo pogodbe ter stroške zemljiškoknjižnega prepisa poravnal kupec. Iz zaznamka davčnega organa pa izhaja, da je davek v znesku 65.628.000 SIT bil plačan dne 20. 3. 1996. Tako samo domneve o tem, da je F. P. govorila, da je ″šenkala″ prvotoženki te nepremičnin ne zadostujejo pravnemu standardu dokazanosti, ki bi izpodbil domnevo navideznosti te prodajne pogodbe in da naj bi bila prava pogodbena volja pravdnih strank obdaritev P. B.. Takšne, drugačne pogodbene volje tožeča stranka tekom postopka na prvi stopnji ni dokazala in pravilno tožene stranke v odgovoru na pritožbo navajajo, da nobene okoliščine pri sklepanju same pogodbe in tudi v ravnanju pokojne F. P. po sklenitvi prodajne pogodbe ne kažejo, da bi F. P. imela namen in pogodbeno voljo obdariti P. B. s temi nepremičninami brez protidajatve. Protidajatev je bila izvedena, kar je sodišče prve stopnje tudi obrazloženo ugotovilo v nadaljevanju obrazložitve svoje sodbe.

8. Pravilno je sodišče prve stopnje zaključilo, da je dokazno breme navideznosti prodajne pogodbe in, da je dejansko šlo za pogodbeno voljo darilne pogodbe na strani tožeče stranke, ne glede na to, kako težko dokazno breme je bilo na strani tožeče stranke, da dokaže drugačno pogodbeno voljo pogodbenih strank. V tem dokazovanju dejstev darilnega namena, je bilo breme tožeče stranke, da dokaže drugačen - darilni namen, ki naj bi bil prikrit v sklenjeni prodajni pogodbi. Res navidezna pogodba nima učinkov med pogodbenima strankama, vendar pa ta hkrati predvideva strinjanje strank o njeni navideznosti, zato je pravno poslovna volja obeh pogodbenih strank le zaigrana. Gre torej za hoteno in nerazumno neskladnost med voljo pogodbenikov na eni strani in na drugi strani izjavo te volje navzven, namenjeno drugim, da bi pri tem nastala zmotna predstava. Dokazno breme, da sta pokojna F. P. in prvotoženka želeli nekaj drugega in ne tistega, kar sta dali zapisati v pogodbi, je bilo na strani tožnika, ki pa tega dokaznega bremena ni zmogel3. Pritožbena trditev o tem, da je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev zgolj na ugotavljanju motiva za sklenitev prodajne pogodbe zato ni utemeljena. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo nobenih objektivnih in na zunaj zaznanih dejstev, da prvotoženka ni bila zmožna kupiti nepremičnine in da je šlo zato za disenz med pogodbeno izraženo in dejansko voljo pogodbenih strank. Prvotožena stranka je namreč dokazala, da je imela na razpolago dovolj pogodbenih sredstev za izplačilo denarnega zneska iz pogodbe in iz zaznamka finančne uprave, je razvidno, da je bil plačan tudi davek na promet z nepremičninami in je zato sodišče prve stopnje pravilno štelo, da izpovedbe prič o tem, da je F.P. te nepremičnine ″šenkala″ toženi stranki, ne morejo omajati prave pogodbene volje, izražene v pisni vsebini prodajne pogodbe. V konkretni pogodbi je tako bilo izraženo načelo enake vrednosti dajatev in tožeča stranka ni zmogla dokaznega bremena, da temu načelu ni bilo zadoščeno in da je v konkretnem primeru, pri sklepanju te prodajne pogodbe mogoče govoriti o neodplačni naklonitvi, torej o darilni pogodbi. Pritožba v tem delu tako ni utemeljena. Pri prodajni pogodbi je kavza pogodbenih strank prenos premoženja za denarno odmeno. Tako pritožbene navedbe o tem, da toženkine trdtive o tem, da je šlo za nepremičnine v njeni bližini in da je potrebovala pesek ter les ne povedo ničesar o motivih pogodbenih strank za sklenitev bodisi prodajne bodisi darilne pogodbe, niso utemeljene. Pogodbeni namen pogodbenih strank je sodišče prve stopnje pravilno presojalo v smeri prej omenjenih sodnih odločb VS RS.

9. Neutemeljene so pritožbene navedbe o tem, da sodišče prve stopnje ni opravilo pravilne dokazne ocene izpovedbi prič O. in D. B. ter E. B. in da sodišče ni obrazložilo zakaj jim o tem, kaj jim je povedala pokojna F. P. ni verjelo. Sodišče prve stopnje se je namreč opredelilo do tožnikovih navedb, da je po sklenitvi prodajne pogodbe pokojna F. P. večkrat, ob različnih priložnostih dejala njemu in njegovim družinskim članom, da je parcele prvotoženki ″šenkala″ oziroma podarila in da je v celoti plačala tudi vse ostale stroške povezane s pogodbo. Te trditve je v postopku tožeča stranka dokazovala z zaslišanjem družinskih članov O. B., D. B. ter E. B., katerim naj bi bile dobro znane okoliščine sklepanja pogodbe in namen sklenitve. Po zaslišanju tožnika in vseh treh prič pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da dejansko tožnik ob sklepanju prodajne pogodbe z dne 12. 3. 1996 ni bil navzoč in mu tudi niso znane okoliščine sklepanja pogodbe, kot tudi ne pričam E. B., O. B. in D. B.. Iz tožnikovih navedb izhaja, da ni sodeloval pri sklepanju prodajne pogodbe in ni znal povedati ničesar glede okoliščin, v katerih je bila sklenjena, kakšen motiv sta imeli pogodbeni stranki za sklenitev pogodbe, ki naj bi prikrivala darilo, kot tudi ne ničesar glede plačila kupnine ter ostalih obveznosti po pogodbe, saj očitno ob sklepanju pravnega posla niso kontaktirali s pogodbenima strankama oziroma sodelovali pri sklenitvi posla. Vse te priče in tožnik so vedeli povedati le tisto, kar so kasneje slišali od pokojne F. P., torej po sklenitvi prodajne pogodbe. Vse tri priče in tožnik pa niso vedeli povedati ničesar konkretnega o tem, v kakšnih okoliščinah je bila pogodba sklenjena, zakaj je bila sklenjena prodajna pogodba, tudi jim ni bilo nič znanega glede izročitve kupnine, to pa so tisti razlogi, iz katerih bi v nasprotnem primeru lahko sodišče prve stopnje sklepalo oziroma sledilo tožbenim trditvam tožeče stranke o darilni pogodbi. Pomembne so namreč okoliščine, ki so veljale v času sklepanja prodajne pogodbe, ne pa okoliščine, o katerih naj bi govorila pokojna F. P. po sklenitvi pogodbe in kot pravilno, v odgovoru na pritožbo poudarjajo tožene stranke, da je pomembno tudi to, da sama F. P. od sklenitve pogodbe pa do svoje smrti ni sprožila nobenega postopka zvezi z veljavnostjo same prodajne pogodbe. Sodišče prve stopnje pa je podalo tudi dokazno oceno izpovedi vseh treh prič in je ugotovilo, da so njihove izpovedbe subjektivno obarvane, ker so te priče izpovedovale o sporni pogodbi le posredno, kar so slišale od pokojne F. P., saj dejansko pri sklepanju pogodbe niso sodelovale in jim zato konkretne okoliščine sklepanja posla niso bile znane. Sodišče prve stopnje pa je poklonilo vero izpovedi priče V. T., ki pa je konkretno izpovedal o tem, kako je prvotožena stranka pridobila sredstva za plačilo kupnine in je torej vedela izpovedati o bistvenih okoliščinah pri sklepanju same pogodbe, to je glede plačila prodajnega zneska in ta priča je izpovedala, da je prvotoženki izročil svojo gotovino, starša pa sta mu izročila med 10. in 15.000,00 DEM, sam pa je prispeval 10.000,00 DEM in nekaj SIT, kolikor je imel prihrankov. Pri dokazni oceni izpovedi priče V. T. pa je sodišče prve stopnje upoštevalo, da tožnik trditev prvotoženke, da si je za nakup nepremičnin izposodil denar od partnerja in njegovih staršev, niti ni prerekal, zato tudi ni bilo potrebe po dodatnem dokazovanju teh dejstev. Zato je sodišče prve stopnje tudi iz teh razlogov, pravilno poklonilo vero v izpoved priče T. in je njegovo izpoved dokazno ocenilo v povezavi z drugimi dokazi in trditvami tožeče stranke, kot verodostojno. Pritožba v delu, ko navaja, da je sodišče prve stopnje imelo drugačen pristop do dokazne ocene dokazov, predlaganih s strani tožeče stranke in s strani tožene stranke ni utemeljena, kajti sodišče prve stopnje je napravilo pravilno dokazno oceno izpovedi vseh prič, kar je tudi ustrezno obrazložilo, in kar vse izhaja iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje.

10. Neutemeljeno tožeča stranka očita, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker ni upoštevalo izpovedi priče O.B. glede tega, kaj je izpovedovala o premoženjskem stanju prvotoženke in o njenih dohodkih v času nakupa nepremičnin. Sodišče prve stopnje je pravilno sledilo trditveni podlagi tožnika, ki je omenjeno pričo predlagal za zaslišanje glede okoliščine sklepanja sporne prodajne pogodbe z dne 12. 3. 1996 in ne o premoženjskih razmerah prvotoženke. Glede teh dejstev je bilo predlagano zaslišanje priče E. B., ki jo je sodišče prve stopnje tudi zaslišalo. Takšno, pravilno postopanje sodišče prve stopnje izhaja tudi iz vsebine razpravnega zapisnika z dne 23. 4. 2019 (list. št. 48 spisa), iz katerega izhaja, da tožeča stranka predlaga, da se zasliši O. B. ter B. D., to sta žena in sin tožnika, katerima je obema zelo dobro znano v kakšnih okoliščinah je bil opravljen prenos spornega zemljišča. Iz tega dokaznega predloga izhaja, da tožeča stranka ni predlagala zaslišanje priče O.B. tudi glede premoženjskih razmer prvotožene stranke, zato pritožba v tem delu ni utemeljena.

11. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje glede plačilne zmožnosti prvotoženke za nakup nepremičnin ugotovilo zmotno, ker je neutemeljeno in nepravilno upoštevalo, da naj bi k nakupu nepremičnine prispel tudi V. T., kot tudi, da je slednji pomagal pri tekočem preživljanju prvotoženke kot tudi, da je prvotoženka prejemala dve plači. Sodišče naj bi v tej zvezi z napačno presojalo dokazno breme pravdnih strank. V tem primeru ne gre za zatrjevanje negativnih dejstev, temveč je bilo na strani tožeče stranke, da dokaže, da prvotoženka ni imela dovolj sredstev za izročitev kupnine pokojni F. P.. Res prvotoženka ni izpovedala konkretnih in točno določenih zneskov, vendar je pojasnila način financiranja, ki ga je opravila in ki se je izkazal, tudi ob upoštevanju mnenja izvedenke za pravilen in, da je prvotoženka razpolagala z dovolj sredstvi za izročitev kupnine v znesku 19.993,79 sedanjih EUR. Sodišče prve stopnje je namreč na podlagi mnenja izvedenke in na podlagi drugih izvedenih dokazov ugotovilo in zaključilo v točki 26. obrazložitve, da je sodišče upoštevalo izpoved toženke in T. da je prvotoženka za nakup nepremičnin prispevala slabo tretjino, kar dejansko je znesek, ki ga je imela na razpolago. Razpoložljiv znesek, ki je prvotoženki ostal je glede na njene življenjske stroške in dohodke namreč znašal 6.850,42 EUR, tretjina zneska kupnine in stroškov pa je bila 6.664,26 EUR. Prvotoženka je tako morala prispevati 6.489,82 EUR, kar je zmogla glede na njen razpoložljivi del dohodkov. Sodišče je sledilo izpovedbi priče T., da so starši in sam skupaj prispevali 13.502,97 EUR, sicer v DEM in je s tem zneskom in prihranki prvotoženka zmogla plačilo kupnine dne 12. 3. 1996, ob sklenitvi pogodbe.

12. Glede na obrazloženo se tako izkaže pritožba tožeče stranke kot neutemeljena in jo je sodišče druge stopnje ob uporabi določb člena 353 ZPP v celoti zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Kot je obrazloženo ni storilo očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in tudi ne tistih, na katere mora paziti sodišču druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

13. Tožeča stranka je sicer priglasila pritožbene stroške, ker pa s pritožbo ni uspela, jih sama krije (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s členom 165. ZPP), mora pa prvotoženi stranki in drug ter tretji toženi stranki povrniti njihove pritožbene stroške, kot to izhaja iz priglašenih stroškov in sicer obema za sestavo rednega pravnega sredstva po tar. št. 21/1 Odvetniške tarife 500 točk, vse povečano za materialne stroške, drugo in tretje toženi stranki pripada še 10 % povišek za zastopanje naslednje pravdne stranke po Odvetniški tarifi 7/3. Skupaj, ob vrednosti odvetniške točke z 22 % DDV, mora tako tožeča stranka povrniti prvotoženi stranki njene pritožbene stroške v znesku 373,32 EUR, drugi in tretje toženi stranki pa v znesku 410,65 EUR. Te pravdne stroške mora povrniti tožeča stranka na način, kot je to odločeno v točki II. izreka sodbe sodišča druge stopnje.

1 Tako tudi npr. sklep VS RS II Ips 55/2016 z dne 8. 9. 2016. 2 Primerjaj VS RS sodba II Ips 174/2017 z dne 10. 8. 2017. 3 Tako tudi sodba VS RS II Ips 115/2008 z dne 26. 2. 2009