Jedro

V konkretnem primeru se starša mladoletne ne strinjata o vprašanju, ali je potrebno v njenem imenu vložiti tožbo na izpodbijanje očetovstva ali ne.

Sodišče prve stopnje je zaznalo, da je potrebno opraviti tehtanje med pravico otroka do ohranitve statusa in njegovo pravico, da pozna identiteto svojih naravnih staršev, vendar pa v nadaljevanju tega tehtanja ni opravilo.

Izrek

I. Pritožbama se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo primarni predlog predlagatelja, da se nadomesti soglasje nasprotne udeleženke tako, da bo lahko predlagatelj v imenu mladoletne A. A. kot njen zakoniti zastopnik izpodbijal očetovstvo in hkrati ugotavljal biološko očetovstvo. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tudi podrejeni predlog predlagatelja, s katerim je predlagal, da sodišče na podlagi 82. in 409. člena ZPP mladoletni A. A. postavi posebnega zastopnika, ki naj jo zastopa v pravdi na izpodbijanje očetovstva in ugotovitev pravega biološkega očetovstva. Sklenilo je še, da vsak udeleženec nosi svoje stroške postopka.

2. Zoper v uvodu navedeno odločbo sta se pritožila oba udeleženca postopka.

Predlagatelj se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da ugodi njegovemu predlogu oziroma podrejeno, da izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Materialnopravno zmoten je zaključek sodišča prve stopnje, da je bil podani predlog nesklepčen, saj ne upošteva temeljne razlike med pravdnim in nepravdnim postopkom, ki se zrcali v razliki med 128. členom ZPP in 21. členom ZNP. V nepravdnem postopku sodišče ureja razmerja med prizadetimi osebami in ne odloča o zahtevkih, prav tako pa je v nepravdnem postopku bistveno bolj izraženo načelo oficialnosti, kar še zlasti velja za predmetni postopek. Pa tudi sicer njegov predlog ni nesklepčen. Predlagatelj v okviru predmetnega nepravdnega postopka namreč ni želel doseči izpodbijanja očetovstva, temveč zgolj pridobiti odločbo sodišča, ki bo nadomeščala materino soglasje za vložitev tožbe. Mladoletna oseba namreč tožbo lahko vloži le po svojem zakonitem zastopniku, pri čemer sta zakonita zastopnika vedno oba starša, torej tako oče kot mati, ne glede na to komu je otrok zaupan v varstvo in vzgojo. Vendar pa morajo biti interesi obeh staršev usklajeni, saj se pravda ne more voditi, če eden od staršev kot zakoniti zastopnik otroka takšni pravdi nasprotuje. V primeru nasprotovanja namreč ni izražen enotni interes zakonitega zastopnika kot unitas actus in posledično sploh ni moč šteti, da gre za pravo (enotno) voljo (enotnega) zakonitega zastopnika oziroma za otrokovo voljo, izraženo po zakonitem zastopniku. Glede na to, da nasprotna udeleženka odkrito nasprotuje vložitvi takšne tožbe, je potrebno predhodno najprej rešiti spor med staršema o izvrševanju roditeljske pravice v skladu z določbo 113. člena ZZZDR. Prvostopenjsko sodišče v predmetni zadevi ni ugotavljalo največje koristi otroka, kar pa bi moralo storiti. Nesporno je, da predlagatelj ni biološki oče mladoletne A. ter da je zamudil roke za izpodbijanje očetovstva, kar pomeni, da v tem trenutku takšno tožbo lahko vloži le mladoletna A. Predlagatelj izvršuje roditeljsko pravico na način, da bi otroku omogočil, da se z vložitvijo tožbe na izpodbijanje očetovstva seznani s svojim biološkim očetom oziroma s tem prekine biološko nepravilno in tudi dejansko povsem nekoristno vez s predlagateljem.

Nasprotna udeleženka je na pritožbo predlagatelja odgovorila ter predlaga njeno zavrnitev.

Zoper stroškovno odločitev se pritožuje nasprotna udeleženka. Meni, da predlog nima opore v zakonu, zato bi ga bilo potrebno zavreči, predlagatelju pa naložiti plačilo vseh stroškov postopka.

3. Pritožbi sta utemeljeni.

4. Pravilno je materialnopravno izhodišče sodišča prve stopnje, da pravno podlago za izvrševanje roditeljske pravice predstavlja 113. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih(1), ki v prvem odstavku določa, da roditeljsko pravico izvršujeta starša sporazumno v skladu z otrokovo koristjo. Kadar starša ne živita skupaj in nimata oba varstva in vzgoje otroka, odločata o vprašanjih, ki bistveno vplivajo na otrokov razvoj, oba sporazumno, v skladu z otrokovo koristjo. Če se sama o tem ne sporazumeta, jima pri sklenitvi sporazuma pomaga center za socialno delo. O vprašanjih dnevnega življenja otroka odloči tisti od staršev, ki ima otroka v varstvu in vzgoji. Če se starša tudi ob pomoči centra za socialno delo ne sporazumeta o vprašanjih, ki bistveno vplivajo na otrokov razvoj, odloči o tem na predlog enega ali obeh staršev sodišče v nepravdnem postopku. Predlogu mora biti priloženo dokazilo pristojnega centra za socialno delo, da sta se starša ob njegovi pomoči poskušala sporazumeti o izvrševanju roditeljske pravice (drugi in tretji odstavek 113. člena ZZZDR).

5. Na podlagi tretjega odstavka 4. člena ZZZDR pripada roditeljska pravica skupaj očetu in materi. Roditeljsko pravico sestavljajo pravice in dolžnosti staršev, da zaradi zdrave rasti, skladnega osebnostnega razvoja in usposobitve za samostojno življenje in delo, skrbijo za življenje, osebnostni razvoj, pravice in koristi svojih mladoletnih otrok (drugi odstavek 4. člena ZZZDR). V okvir roditeljske pravice torej nedvomno sodi tudi pravica do zastopanja mladoletnega otroka tako v premoženjskih, kot tudi v nepremoženjskih zadevah.

6. Otrok je sposoben biti stranka (76. člen ZPP), v skladu s 107. členom ZZZDR pa ga zastopata starša. Kadar ne gre za zadeve zelo velikega pomena se šteje, da z akti zastopanja prvega starša soglaša drugi starš. Med pravdnima strankama ni sporno, da je bil otrok zaupan v varstvo in vzgojo materi. Torej je mati tista, ki odloča o vprašanjih dnevnega življenja mladoletne A. Vendar pa predlagatelj v skladu z drugim odstavkom 113. člena ZZZDR soodloča o vprašanjih, ki bistveno vplivajo na otrokov razvoj in v tem pogledu mu roditeljska pravica ni omejena.

7. V konkretnem primeru se starša mladoletne A. ne strinjata o vprašanju, ali je potrebno v njenem imenu vložiti tožbo na izpodbijanje očetovstva ali ne. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da se kot vprašanja, ki bistveno vplivajo na otrokov razvoj šteje le vprašanje, ali naj otrok preneha s šolanjem ali spremeni vrsto izobraževanja, vprašanje o izbiri poklica otroka, vprašanje spremembe otrokovega imena, ne pa tudi vprašanje vložitve tožbe na izpodbijanje očetovstva. Vprašanje, da otrok pozna svoj izvor je po mnenju pritožbenega sodišča vprašanje, ki bistveno vpliva na otrokov razvoj(2), zato bi moralo sodišče prve stopnje utemeljenost podanega predloga presojati na podlagi 113. člena ZZZDR.

8. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe (14. točka obrazložitve) je sodišče prve stopnje zaznalo, da je potrebno opraviti tehtanje med pravico otroka do ohranitve statusa in njegovo pravico, da pozna identiteto svojih naravnih staršev, vendar pa v nadaljevanju tega tehtanja ni opravilo, zato je bilo potrebno pritožbama ugoditi in izpodbijani sklep na podlagi določila 3. točke 365. člena ZPP razveljaviti ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje v v nov postopek.

9. Posledično, ker je pritožbeno sodišče razveljavilo odločitev glede primarnega tožbenega zahtevka, je razveljavilo tudi odločitev glede podredno uveljavljanega predloga. Odločanje o podrednem zahtevku je namreč vezano na pravnomočno zavrnitev primarnega predloga (tretji odstavek 182. člena ZPP).

10. Zaradi razveljavitve odločitve o glavni stvari je pritožbeno sodišče razveljavilo tudi stroškovno odločitev in bo o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje ter pritožbenih stroških odločalo sodišče prve stopnje s končno odločbo (4. točka 165. člena ZPP).

11. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ob sodelovanju centra za socialno delo tehtati, ali dati prednost resnici o poreklu otroka in bi s tem otrok ostal brez pravno formalnega očeta, ali dati prednost ohranitvi statusa, kajti koristi mladoletne A. se morajo odražati v celotni ureditvi njenega družinskega statusa in posledično tudi njenega premoženjskopravnega položaja, tudi ob upoštevanju s strani prvega sodišča že ugotovljenega dejstva, da je predlagatelj očetovstvo za mladoletno A. na CSD pripoznal ter da bo mladoletna A., ki je sedaj stara 5 let, lahko, če bo menila, da pripoznano očetovstvo ni v njeno korist, očetovstvo po polnoletnosti sama izpodbila (98. člen ZZZDR) ter bo po prvem odstavku 92. člena ZZZDR vložila tudi tožbo na ugotovitev očetovstva.

12. Že sedaj pa pritožbeno sodišče opozarja, da tudi če bo sodišče v tem postopku predlogu ugodilo ter bo predlagatelj kot zakoniti zastopnik v imenu otroka v soglasju (na podlagi odločbe sodišča) z materjo otroka vložil tožbo na izpodbijanje očetovstva, je njun položaj v koliziji s položajem otroka kot tožnika (tožba na nasprotni strani bo morala zajeti tako domnevnega očeta kot tudi mater), zaradi česar bo moralo sodišče v tamkajšnjem postopku postaviti posebnega zastopnika otroku, ki bo namesto otroka izoblikoval njegovo voljo, kar pomeni, da bo lahko tožbo tudi umaknil in zakonita zastopnika v to voljo ne bosta mogla posegati.

Op. št. (1): Ur. l. RS, št. 69/04 – UPB, s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju ZZZDR Op. št. (2): Ustavno sodišče je v odločbi št. U-I-85/10 z dne 13. oktobra 2011 poudarilo, da iz pravice do poznavanja svojega izvora, ki je varovana s 35. členom Ustave, izhaja za posameznika upravičenje, da pozna identiteto svojih naravnih staršev, pa tudi upravičenje, da s tožbo ustavi pravno vez med seboj in genetskimi starši. Iz te pravice izhaja tudi upravičenje ukiniti oziroma izpodbiti morebiti obstoječo pravno vez med otrokom in domnevnimi starši, ki ne ustreza realnosti. Ugotovitev in izpodbijanje očetovstva ali materinstva sta tako neločljivo prepletena dela ene in iste ustavno varovane celote Iz iste odločbe tudi izhaja, da med razlogi, zaradi katerih ima vsakdo interes izvedeti, kdo so njegovi naravni starši, je prvi in najpomembnejši razlog psihološka potreba posameznika po identiteti. Drugi razlog je v medicinski zgodovini, pri tem gre predvsem za podatke o dednih boleznih kot so hemofilija, sladkorna bolezen ipd., tretji razlog so materialni interesi posameznika kot npr. interes dedovati po naravnih starših oziroma biti preživljan po naravnih starših.