Jedro

Zmotno je stališče, da se sodišče pri presoji obstoja pripornega razloga ponovitvene nevarnosti ne sme sklicevati na podatke o kazenskih postopkih, ki niso pravnomočno končani.

Izrek

Zahteva zagovornika obtožene B.V. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Z nepravnomočno sodbo z dne 20.06.2001 je bila obtožena B.V. spoznana za krivo nadaljevanega kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po 2. v zvezi s 1. odstavkom 196. člena KZ in dveh kaznivih dejanj nedovoljene proizvodnje in prometa orožja in razstrelilnih snovi po 1. odst. 310. člena KZ ter obsojena na enotno kazen tri leta in štiri mesece zapora. Obtoženki je sodišče v izrečeno enotno kazen vštelo čas prebit v priporu od 09.06.2000 dalje. Po izreku sodbe je sodišče obtoženim A.L., V.P. in B.V. iz razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) na podlagi 5. odstavka 361. člena ZKP podaljšalo pripor. Po preteku dvomesečnega roka pa je z uvodoma navedenim pravnomočnim sklepom podaljšalo pripor zoper navedene obtožence iz enakega pripornega razloga in s smiselno uporabo 2. odstavka 207. člena ZKP.

Zoper ta pravnomočen sklep o podaljšanju pripora je zagovornik obtožene B.V. dne 05.09.2001 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. V zahtevi izrečno ne navaja razloga(ov), iz katerega(ih) izpodbija pravnomočni sklep. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in napadeni pravnomočni sklep spremeni tako, da pripor zoper obtoženo B.V. odpravi.

Vrhovni državni tožilec svetnik B.Š. v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, navaja, da je zahteva za varstvo zakonitosti pomanjkljiva, saj ne vsebuje razlogov iz 1. odstavka 420. člena ZKP, iz katerih je vložena. Vrhovni državni tožilec poudarja, da zagovornik znova po vsebini uveljavlja razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, z zatrjevanjem protispisnosti pa smiselno tudi kršitev po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP. Očitna pisna napaka na drugi strani obrazložitve, ko je ob 2. odstavku 196. člena višje sodišče pomotoma navedlo ZKP namesto KZ, ni nejasnost, ki bi pomenila bistveno kršitev določb ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj zahtevo obtoženkinega zagovornika za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovornik obtožene B.V. se v zahtevi sklicuje na razloge, ki jih je uveljavljal že v zahtevi za varstvo zakonitosti, ki jo je vložil zoper pravnomočen sklep Okrožnega sodišča v Kopru z dne 20.06.2001 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Kopru z dne 03.07.2001, s katerim je sodišče podaljšalo pripor po izreku prvostopenjske sodbe. Navedeno zahtevo je Vrhovno sodišče s sodbo z dne 29.08.2001 zavrnilo kot neutemeljeno.

Trditve zagovornika obtožene B.V., da se sodišče "zadovoljuje s pavšalnimi, nič konkretnimi ugotovitvami", je mogoče razumeti kot očitek, da v izpodbijanem pravnomočnem sklepu niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, na podlagi katerih je sodišče zaključilo, da je pri obtoženki podan priporni razlog ponovitvene nevarnosti. Vložnik navaja, da realne nevarnosti ponavljanja kaznivih dejanj ni mogoče ugotoviti, ne da bi sodišče analiziralo obdolženčeve osebnosti, njegov dotedanji način življenja, upoštevalo čas prebit v priporu in pretehtalo, ali bo konkretni postopek mogoče končati v razumnem roku. Poudarja tudi, da je "bilo storjeno toliko nezakonitosti, ki bodo narekovale ponovitev postopka".

Priporni razlog po 3. točki 1. odstavka 201. čl. ZKP je izkazan, če teža, način storitve ali okoliščine, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno, in obtoženčeve osebne lastnosti, prejšnje življenje, okolje in razmere, v katerih živi, ali kakšne druge posebne okoliščine kažejo na nevarnost, da bo ponovil kaznivo dejanje, dokončal poskušano kaznivo dejanje ali storil kaznivo dejanje, s katerim grozi. Da bi bil podan ta priporni razlog, mora sodišče ugotoviti obstoj najmanj ene okoliščine, ki zadeva storilca in najmanj ene okoliščine, ki se nanaša na kaznivo dejanje, ki kažeta na realno nevarnost, da bo obtoženec(ka) v konkretnem primeru ponovil kaznivo dejanje. To je sodišče v izpodbijanem pravnomočnem sklepu storilo in o teh odločilnih dejstvih navedlo zadostne razloge.

Tako je v utemeljitev svoje odločitve sodišče navedlo, da naj bi obtoženka storila nadaljevano kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po 2. v zvezi s 1. odstavkom 196. člena KZ, za katero je predpisana kazen zapora najmanj treh let ter dve kaznivi dejanji nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali razstrelilnih snovi po 1. odstavku 310. člena KZ, za kateri je predpisan zapor od šestih mesecev do petih let. V okviru nadaljevanega kaznivega dejanja naj bi storila petnajst izvršitvenih dejanj, šlo pa naj bi za več mesecev trajajočo kriminalno dejavnost, povezano z zlorabo mamila heroin. Sodišče je obrazložilo ne le navedene objektivne okoliščine, ki se nanašajo na težo in način storitve kaznivih dejanj, marveč tudi tiste subjektivne, ki kažejo na obtoženkino ponovitveno nevarnost. Pri tem se je utemeljeno sklicevalo na uradna podatka tujih državnih organov, na obvestili Državnega javnega tožilstva pri rednem sodišču v Benetkah, iz katerega je razvidno, da zoper obtoženo B.V. vodijo dva kazenska postopka zaradi kaznivega dejanja neupravičenega prometa z mamili po 73. členu D.P.R. 309/1990 in prikrivanja po 648. členu KZ Republike Italije ter Občinskega sodišča v Bujah, Republika Hrvaška, iz katerega izhaja, da pri navedenem sodišču zoper obtoženko teče kazenski postopek zaradi kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki 1. odstavka 217. člena v zvezi s 1. odstavkom 216. člena Kazenskega zakonika Republike Hrvaške. Obtoženkin zagovornik v zahtevi meni, da se na podatke o kazenskih postopkih, ki niso pravnomočno končani, sodišče pri utemeljevanju pripornih razlogov ne bi smelo sklicevati. Tako stališče je pomotno, saj gre za okoliščino, ki je pomembna in jo je mogoče upoštevati pri presoji obstoja zatrjevanega pripornega razloga. Sodišče je zaključek o obtoženkini ponovitveni nevarnosti oprlo tudi na ugotovitev, da so obtoženkine gmotne razmere slabe in da je ta brez lastnih virov za preživljanje. V izpodbijanem pravnomočnem sklepu je sodišče torej navedlo razloge o odločilnih dejstvih; sklepanju na podlagi navedenih okoliščin o obtoženkini ponovitveni nevarnosti tudi ni mogoče odrekati razumne presoje. In to ne glede na obtoženkine zdravstvene težave povezane z želodčnim obolenjem.

Zagovornik obtožene B.V. v zahtevi navaja, da "gre negirati tudi vse pavšalne trditve v napadanem sklepu, tako glede zaposlitve kot tudi glede zdravstvenega stanja, saj so trditve o ustrezni zdravstveni negi v priporu izmišljene in neresnične, sicer obtoženka ne bi bila že med tem odpeljana na urgencu." Na ta način vložnik zahteve podaja lastno presojo teh odločilnih dejstev, ki se razlikuje od tiste sprejete v napadenem pravnomočnem sklepu. Po vsebini v tem obsegu tako uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar pa po 2. odstavku 420. člena ZKP ni zakonska podlaga za vložitev tega izrednega pravnega sredstva.

Pritrditi je treba vložniku, da je Višje sodišče v Kopru v razlogih sklepa navedlo, da naj bi obtoženci, torej tudi B.V., storili očitana jim kazniva dejanja zoper človekovo zdravje po 2. odstavku 196. čl. ZKP, obtožena V.P. in B.V. pa še tista zoper javni red in mir po 1. odstavku 310. člena KZ. Očitno pomotno navajanje ZKP namesto KZ pri 2. odstavku 196. člena ne pomeni takšne kršitve, zaradi katere bi bil izpodbijani pravnomočni sklep nerazumljiv in s tem nezakonit. Iz celotne vsebine sklepa je namreč določno razvidno, da naj bi obtoženka storila kaznivo dejanje po 2. odstavku 196. člena KZ. Glede vložnikovih navedb, da je pritožbeno sodišče zapisalo, da je obtoženka storila še "nekaj zoper javni red in mir po 1. odstavku 310. člena KZ" pa je treba povedati, da se je sodišče samo izognilo ponavljanju, da je obtoženka storila kaznivo dejanje nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali razstrelilnih snovi po 1. odstavku 310. čl. KZ, tako da je navedlo številčno označbo kaznivega dejanja ter poglavje, v katero je to kaznivo dejanje v Kazenskem zakoniku razvrščeno. Tudi vložnikovo, z ničemer podkrepljeno zatrjevanje, da pomanjkljivosti v sklepu kažejo, da se sodniki niso poglobili v zadevo, zakonitosti izpodbijanega sklepa ne morejo omajati.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje zagovornik obtožene B.V. v svoji zahtevi, zahtevo pa je vložil tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato je zahtevo po 425. členu ZKP kot neutemeljeno zavrnilo.