12. 1. 2005

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. na Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnik na Z., na seji senata dne 23. decembra 2004 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Višjega sodišča v Mariboru št. Cp 1611/2000 z dne 7. 1. 2003 v zvezi s sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru št. I P 494/96 z dne 7. 4. 2000 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku pritožnika za plačilo odškodnine za škodo, nastalo v prometni nesreči, delno pa je zahtevek zavrnilo. Zamudne obresti za terjatev za nepremoženjsko škodo je sodišče priznalo od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje. Z izpodbijano sodbo je Višje sodišče v Mariboru zavrnilo pritožbo pritožnika in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2.Pritožnik izpodbija sodni odločbi, ker meni, da mu po zakonu pripadajo zamudne obresti za terjatev za nepremoženjsko škodo od dneva, ko je preteklo 14 dni od vložitve zahteve za plačilo odškodnine pri zavarovalnici (od tega dne naj bi bila zavarovalnica v zamudi) in ne šele od dneva izdaje odločbe sodišča prve stopnje. Pritožnik navaja, da sta sodišči odločili glede teka obresti v nasprotju s takrat veljavno zakonsko ureditvijo. Meni, da Zakon o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl. - v nadaljevanju ZOR) glede zapadlosti ne razlikuje med odškodnino za premoženjsko in nepremoženjsko škodo. Stališče, na katerem temelji izpodbijana odločitev, naj bi bilo diskriminatorno do oškodovancev, ki so uveljavljali odškodnino za nematerialno škodo, glede na oškodovance, ki so uveljavljali odškodnino za materialno škodo. Navaja, da razlogi, zaradi katerih sodišča vztrajajo pri taki sodni praksi, niso pravne narave, temveč da se tako ščitijo interesi državnih zavarovalnic. Sodiščema očita, da se nista opredelili do bistvenih pravnih in dejanskih vprašanj, zato naj bi mu bila kršena tudi pravica do pravnega sredstva. Opozarja na Načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča z dne 26. 6. 2002, ki vendarle dopušča zatrjevano obrestovanje terjatev za nepremoženjsko škodo, ki so nastale po 1. 1. 2002, kar naj bi dokazovalo, da je bila sodna praksa v preteklosti napačna. Zatrjuje kršitev 14., 22., 23. in 25. člena Ustave.

B.

3.Navedbe pritožnika, s katerimi nasprotuje stališču obeh sodišč glede vprašanja zapadlosti terjatve za nepremoženjsko škodo in upravičenosti do zamudnih obresti od te terjatve, pomenijo po vsebini ugovor zmotne uporabe materialnega prava, vendar Ustavno sodišče ni instanca sodiščem in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri uporabi materialnega prava. V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) preizkusi Ustavno sodišče izpodbijano sodno odločbo le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine.

4.Pritožnikove trditve, da sodišče s svojo odločitvijo diskriminira oškodovance glede na vrsto škode, ki so jo utrpeli, so neutemeljene. Gre za dve različni vrsti škode (premoženjsko in nepremoženjsko škodo) in s tem za različna pravna položaja oškodovancev. Kršitev drugega odstavka 14. člena Ustave zato ni podana.

5.Odločitev v skladu z enotno sodno prakso (kar ugotavlja tudi pritožnik sam) sama po sebi ne more pomeniti kršitve pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Odstopa od sodne prakse tudi ni mogoče utemeljiti z drugačnimi odločitvami, ki temeljijo na drugačni pravni podlagi. Da gre za drugačno pravno podlago (in ne za "identično", kot to zmotno meni pritožnik), je razvidno že iz obrazložitve Načelnega pravnega mnenja z dne 26. 6. 2002.[1] Vrhovno sodišče je sprejelo stališče, da je sprememba sodne prakse potrebna zaradi spremenjenih razmer (zmanjšanje inflacije in ustalitev obrestne mere) in spremembe predpisov (uveljavitev Obligacijskega zakonika, Uradni list RS, št. 83/01 in nasl. - OZ).

6.Pritožnik izpodbijanima sodbama nadalje očita, da nimata razlogov in da sodišči nista odgovorili na bistvena pravna in dejanska vprašanja, ter tako uveljavlja kršitev 22. člena v zvezi s 25. členom Ustave. Vsebinska obravnava tega pritožnikovega očitka zoper prvostopenjsko sodbo ni bila mogoča. Po 51. členu ZUstS je eden od pogojev za dopustnost ustavne pritožbe tudi ta, da so zoper izpodbijani akt izčrpana vsa pravna sredstva, in sicer tudi po vsebini. To pomeni, da mora že v teh pravnih sredstvih uveljavljati tiste kršitve, na katere se sklicuje v ustavni pritožbi (tako npr. v odločbi št. Up-41/96 z dne 25. 4. 1996, OdlUS V, 69). Vendar pritožnik tega očitka ni uveljavljal v pritožbi in zato ga ne more uveljavljati v ustavni pritožbi. Pritožnikov očitek, da izpodbijana sodba pritožbenega sodišča nima razlogov, ne drži.

7.Pritožbeno sodišče je v sodbi pojasnilo, da je bila škoda odmerjena z upoštevanjem okoliščin, ki so obstajale v času izdaje sodbe sodišča prve stopnje. Ker mednje spada tudi vrednost denarne enote, je prisojeno denarno zadoščenje poleg ostalega tudi izraz tedanje vrednosti denarja, ki je praviloma višja, kot je bila v času neuspešnega sporazumevanja strank pred vložitvijo tožbe. Tako se tudi pritožnikov očitek, da pritožbeno sodišče svoje odločitve ni obrazložilo (kršitev pravice iz 25. člena Ustave), izkaže kot neutemeljen.

8.Pritožnik sodiščema očita še, da sta sodili pristransko in s tem kršili 23. člen Ustave, vendar te kršitve ne izkaže.

Zgolj dejstvo, da z odločitvijo sodišč ni zadovoljen, pa ne zadošča za sklep o kršitvi te pravice.

9.Ker očitno ne gre za kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger ter člana Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger

[1]Objavljeno v Pravna mnenja št. I/2002, str. 11.