Jedro

Tožnica je zahtevala varstvo lastninske pravice z negatorno tožbo po 42. členu ZTLR. Pasivno legitimirana je lahko vsaka oseba, ki vznemirja lastnika (ali domnevnega lastnika), poleg neposrednega motilca lahko tudi tisti, ki je nekomu drugemu naročil, naj vznemirja lastnika ali domnevnega lastnika v njegovi pravici, ali pa tisti, ki ima od takšnega vznemirjanja korist in je podana njegova odobritev oz. soglasje.

Izrek

Pritožba zoper zavrnilni del sodbe (1. točka izreka) se zavrže, v preostalem delu se pritožba zavrne in v izpodbijanem delu (2. in 4. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki nosita sami vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, ki se glasi: "Tožena stranka E.I., je dolžna zagotoviti strokovno izvedbo sanacije stanovanja tožeče stranke A.Z., v obsegu kot sledi: a) sanacija nosilnih kamnitih zidov - odbijanje obstoječega ometa na kamnitih zidovih, -priprava zidnih površin s pranjem, stičenjem in pozidavo odprtin, - injektiranje kamnitih zidov s predpisano injektivno maso, ključno z vrtanjem in nameščanjem PVC sond ter njihovo čepljenje, - izdelava cementnega obrizga na zunanjih in notranjih površinah zidov, - izdelava grobega in finega notranjega in zunanjega ometa, - montaža ter demontaža kovinskega fasadnega odra, b) popravilo predelnih sten v stanovanjskih prostorih št. 9 in 10 v prvem nadstropju -odstranitev obstoječih razpokanih ometov iz sten in stropov, - izdelava cementnega obrizga na očiščene zidne površine, - naprava grobega in finega stropnega in stenskega ometa z manjšo sanacijo razpok, - zidarsko beljenje sten in stropov, - slikanje sten z disperzijsko barvo, - nakladanje ter odvoz materiala v krajevno deponijo ter zagotoviti plačilo le-te, vse v roku 30-ih dni, da ne bo izvršbe."(1.tč. izreka). Delno je ugodilo podrejenemu tožbenemu zahtevku in toženi stranki naložilo, da je dolžna plačati tožeči stranki odškodnino v višini 830.229,63 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7.10.2004 dalje do plačila, vse v 15-ih dneh ter višji tožbeni zahtevek zavrnilo (2. in 3.tč. izreka). Toženi stranki je še naložilo, da povrne tožeči stranki pravdne stroške v znesku 378.600,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7.10.2004 do plačila, v 15-ih dneh (4.tč. izreka).

Zoper sodbo se pritožuje toženka po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) s predlogom, da se sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi navaja, da je sodba ( in tudi tožba ) nerazumljiva, saj ni jasno, koga je tožnica tožila in kaj je tožila. Najprej je bil postavljen zahtevek za vzpostavitev prejšnjega stanja, nato za sanacijo stanovanja, nato za plačilo škode. Sodišče je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, ker tožena stranka ne bi bila dolžna v celoti izvršiti sanacijo v stanovanju tožnice, kar je sporno. Prvotno postavljeni zahtevek je motenjski, zato bi moralo sodišče o primarnem tožbenem zahtevku odločati ob uporabi določb o motenju posesti (424. in naslednji členi). Zato je sodba v tem delu nepravilna. Ker je sodišče primarni zahtevek zavrnilo, bi moralo toženi stranki priznati pravdne stroške, ki jih je imela s tem delom zahtevka. Sodišče tudi ni izvedlo vseh predlaganih dokazov. Sodišče tako ni zaslišalo priče Z.M., kateri je toženka prodala oz. nato podarila klet, ki bi izpovedala o tem, kdo je dejanski lastnik kleti in kdo je vršil "nestrokovno adaptacijo" kleti in po čigavem naročilu, saj je od vsega začetka toženka trdila, da ni pasivno legitimirana v tej pravdi. Zato je bilo kršeno načelo kontradiktornosti, ker je bilo toženki onemogočeno, da dokaže svoje trditve, da ob adaptaciji ni bila več lastnica, da ni dala naloga za vznemirjanje tožnice, niti ni imela koristi z adaptacijo. Sodišče ni obrazložilo, zakaj je zavrnilo zaslišanje predlagane priče, zato je sodba nerazumljiva in s tem je podana kršitev po 14. točki 2. odst. 339. člena ZPP. Sodišču očita zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Sodišče ni upoštevalo navedbe toženke, da v času vložitve tožbe 14.9.1995 ni bila lastnica sporne kleti. Iz kupoprodajne pogodbe sledi, da jo je sklenila z Z.M. dne 4.5.1995, to je pred vložitvijo tožbe. Zato je bilo vodenje pravde nepotrebno. Sodišče upošteva le darilno pogodbo z dne 22.11.1995 (sklenjeno po vloženi tožbi), ne upošteva pa razlogov toženke za sklenitev darilne pogodbe (to je, da kupne pogodbe ni mogla overiti zaradi previsokega plačila davkov, le zato se je odločila za sklenitev darilne pogodbe). Na Davčni upravi so ji dejali, da se davka reši, če to pogodbo spremeni, in sicer, da sklene darilno pogodbo. Zato je prišlo do spremembe pogodbe. Toženka od prodaje kleti, to je od 4.5.1995 ni bila več lastnica kleti, ampak Z.M.. Sodišče zmotno ugotavlja, da je podana njena pasivna legitimacija, ker je vknjižena kot lastnica v zemljiški knjigi in glede na to, da je poskrbela za listine za spremembo namembnosti kleti (ker je bila lastnica). Ni mogoče zanemariti dejstva, da je sporno klet nova lastnica Z. M. z možem A.M. prevzela v last in posest in prevzela vso adaptacijo in odgovornost v zvezi z adaptacijo. Toženka ne soglaša z zaključkom sodišča, da je odgovorna za nastalo škodo, saj ni dala naloga za adaptacijo, ker ni bila lastnica, adaptacijo je opravila Z.M.. Sodišče pa nove lastnice kleti, to je predlagane priče Z.M., ni zaslišalo in s tem je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Zato sodišču druge stopnje predlaga, da to pričo zasliši in ugotovi vse pomembne okoliščine in zaključi, da toženka v času vložitve tožbe ni bila lastnica, in da je tožeča stranka po nepotrebnem tožila toženko. Ne soglaša niti z zaključkom o soodgovornosti v višini 75,5%. Do tega zaključka je prišlo sodišče na podlagi izvedenskih mnenj. Toženka pa ni imela možnosti sodelovanja pri izdaji mnenj, podajati svoja stališča in pripombe, predvsem pri zadnjih dveh mnenjih. Zato zadnjih dveh mnenj ne priznava. Ne strinja se s stroškovno odločitvijo. Meni, da ni dolžna plačati stroškov. Ne strinja se z razlogi sodišča, da s primarnim zahtevkom niso nastali stroški - s primarnim zahtevkom tožnica ni uspela, zato mora toženki povrniti stroške v tem delu. Glede podrejenega zahtevka pa navaja, da je nepravilno izračunan uspeh glede na zahtevek 2.500.000,00 SIT in uspeh 830.229,00 SIT. Predlaga, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Na pritožbo je odgovorila tožnica po pooblaščencu in predlagala, da se pritožba kot neutemeljena zavrne. Meni, da je neutemeljen pritožbeni očitek, da naj bi bila tožba nerazumljiva in nesklepčna. Tožeča stranka je tožbeni zahtevek le dodatno specificirala in uskladila glede na ugotovitve izvedenskih mnenj in postavila podrejeni zahtevek. Sodišče prve stopnje je primarni zahtevek zavrnilo, podrejenemu pa delno ugodilo, izpodbijano sodbo pa tudi argumentirano obrazložilo. Kolikor se pritožba nanaša na zavrnilni del sodbe, so pritožbene navedbe neupoštevne, saj slednja nima pravnega interesa za izpodbijanje odločitve, ki je zanjo ugodna. Toženka v pritožbi vztraja pri ugovoru pasivne legitimacije, čeprav je bilo že pojasnjeno, zakaj je ta ugovor neutemeljen in celo v nasprotju z listinami in dokazi, na katere se sklicuje sama toženka. Darilna pogodba, na katero se sklicuje toženka, je datirana 22.11.1995, tožba pa je bila vložena 14.9.1995. Nepomembno je, ali in kdaj je bila sklenjena darilna ali celo kupna pogodba, saj nobena pogodba ni bila realizirana v zemljiški knjigi in do prenosa lastninske pravice ni prišlo. Zaslišanje Z.M. zato ne bi v ničemer spremenilo okoliščin, ki so za presojo pravno relevantne, saj sama potrditev sklenitve pogodbe v ničemer ne vpliva na vprašanje pridobitve lastninske pravice. Ker gre toženo stranko šteti kot lastnico, je jasno, da so karšnikoli posegi v nepremičnino možni le s soglasjem lastnika, torej tožene stranke, pri čemer ni pomembno, ali je škodne posege opravljala toženka sama ali ne, saj je jasno, da brez njenega soglasja nikakršen poseg ne bi bil možen in ga je tožena stranka naročila, vsekakor pa dovolila. Sicer pa na dejansko stanje, kot ga zatrjuje tožnica, kaže tudi okoliščina, da je ravno toženka sodelovala v postopku pridobivanja ustreznih listin za začetek gradbenih del, kar je pravilno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.

Pritožba zoper zavrnilni del sodbe ni dovoljena, v preostalem delu pa ni utemeljena.

Neutemeljen je pritožbeni očitek o nerazumljivi tožbi, ker "da ni jasno koga je tožnica tožila in za (kaj) je tožila." Tožnica je jasno opredelila toženo stranko, ki je kot taka v postopku tudi sodelovala in tudi konkretno opredelila sodno varstvo, ki ga je zahtevala. V tožbi navedena dejstva so omogočala identifikacijo postavljenega zahtevka, vzpostavitev prejšnjega stanja v tožničinem stanovanju s sanacijo poškodb in plačilo odškodnine. Tožnica je tekom postopka glede na pridobljena izvedenska mnenja le uskladila tožbeni zahtevek in s primarnim tožbenim zahtevkom zahtevala strokovno izvedbo sanacije stanovanja v vtoževanem obsegu, s podrejenim pa plačilo odškodnine za nastalo škodo v njenem stanovanju. Ker pa je sodišče prve stopnje primarni tožbeni zahtevek zavrnilo, je pritožba v tem delu, ko izpodbija zavrnilni del prvostopenjske sodbe, zato nedovoljena. Pritožba je namreč v skladu s 3. odst. 343. člena ZPP nedovoljena, če pritožnik nima pravnega interesa za pritožbo (kot v obravnavanem primeru, ko je sodišče prve stopnje primarni tožbeni zahtevek zavrnilo, kar je torej za toženko ugodno). Zato je sodišče druge stopnje pritožbo v tem delu zavrglo (352. člen ZPP).

Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi natančno razjasnilo vse dejanske okoliščine spora in na tako pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje tudi materialno pravo pravilno uporabilo. Tožnica je zahtevala varstvo lastninske pravice z negatorno tožbo po 42. členu Zakona o temeljnih lastninsko pravnih razmerjih (ZTLR, ki se v danem primeru še uporablja glede na določbo 268. člena Stvarnopravnega zakonika) zaradi protipravnega oviranja njene lastninske pravice. Z vložitvijo takšne tožbe mora tožeča stranka dokazati, da ima na stvari lastninsko pravico (ali je njen domnevni lastnik), in da jo tožena stranka v njeni pravici protipravno vznemirja, pri tem pa ji posest stvari ni bila odvzeta. Pasivno legitimirana ( tožena stranka) pa je lahko vsaka oseba, ki vznemirja lastnika (ali domnevnega lastnika), poleg neposrednega motilca lahko tudi tisti, ki je nekomu drugemu naročil, naj vznemirja lastnika ali domnevnega lastnika v njegovi pravici, ali pa tisti, ki ima od takšnega vznemirjanja korist in je podana njegova odobritev oz. soglasje. Pasivna legitimacija je bila za toženko sporna že v postopku na prvi stopnji in to ponavlja v pritožbi. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi prvostopenjskega sodišča, da toženkin ugovor pasivne legitimacije ni utemeljen, ob (neizpodbijani) ugotovitvi, da so bili sporni posegi izvedeni že v letu 1994 (pripravljalni spis tožnice - list. št. 74 spisa in o čemer je izpovedal tudi M.Z. - list. št. 255 spisa) - 4. odst. 3 strani izpodbijane sodbe - ko je bila toženka lastnica kletnih prostorov (zatrjevana kupna pogodba naj bi bila sklenjena šele 4.5.1995, darilna pogodba pa je bila sklenjena 22.11.1995, kar pa ni bilo izvedeno v zemljiški knjigi) in je bila kot lastnica aktivna, saj kot je sama izpovedala, je bila v zvezi s pridobitvijo dovoljenj za preureditev prostorov na občini in tudi na krajevni skupnosti zaradi spremembe namembnosti kletnih prostorov. Zato ni odločilno, kdo je sporna dela (nedvomno v korist toženke kot lastnice) opravil, kot je pravilno pojasnilo že prvostopenjsko sodišče, zato opustitev zaslišanja priče Z.M. na pravilnost odločitve prvostopenjskega sodišča ni vplivala in smiselno očitana relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana, niti ni podana očitana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odst. 339. člena ZPP, saj je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov argumentirano obrazložilo, zakaj ugovor pasivne legitimacije ni utemeljen in so razlogi v tem delu povsem jasni. Ob vsem povedanem so zato nepomembni v pritožbi zatrjevani razlogi za sklenitev darilne pogodbe (namen izognitve plačila davkov), niti zatrjevano dejstvo, da je obdarjenka Z.M. z možem prevzela prostore v last in posest. Ob pogojih, ki jih določajo splošna pravila o povračilu škode, pa ima ugotovljeni poseg, po 2. odst. 42. člena ZTLR, za posledico tudi odškodninsko odgovornost toženke. Toženka se tudi odškodninski odgovornosti neutemeljeno upira s ponavljanjem razlogov v zvezi z ugovorom pasivne legitimacije, na katere je pritožbeno sodišče predhodno že odgovorilo. Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi pridobilo več izvedenskih mnenj in nesporno je ugotovilo, da je vsled posegov ob adaptaciji kletnih prostorov in zaradi izvedbe elektro priključka s postavljeno omarico na fasadno steno prišlo do poškodb v tožničinem stanovanju, katere je potrebno sanirati (potrebna sanacija nosilnih zidov in popravilo predelnih sten). Toženka v pritožbi nasprotuje izvedenskemu mnenju izvedenca M. in izvedenca A.S. in navaja, da ni imela možnosti sodelovanja pri izdelavi teh mnenj. Res je toženka ob prejemu izvedenskega mnenja izvedenca M. (v pripravljalni vlogi z dne 17.2.1999 - list. št. 110 spisa) navedla, da izvedenčevega vabila za ogled objekta ni prejela, ker je bila na dopustu, vendar konkretnih pripomb na izvedensko mnenje toženka ni podala, niti ob zaslišanju izvedenca na naroku 12.4.1999 (list. št. 117 spisa). Sodišče prve stopnje pa je v nadaljevanju pridobilo še poročilo o geotehničnem ogledu poškodb na stanovanjskem objektu v K. in izvedensko mnenje izvedenca A.S., kar vse je bilo toženki oz. njenemu pooblaščencu vročeno in je na izvedensko mnenje toženka pripombe tudi podala. Zato pritožbeni očitek, da ji je bilo to onemogočeno, ne drži. Toženka pa v pritožbi določno niti ne pove, katerih svojih stališč in pripomb naj ne bi mogla podati in kar naj bi vplivalo na izvedensko mnenje. Pritožbeno sodišče se v izogib ponavljanju v celoti sklicuje na natančno obrazložitev ugotovljenega deleža soodgovornosti pravdnih strank pri ugotovljeni škodi (4. in 5. stran izpodbijane sodbe) v razmerju 24,5% za tožnico in 75,5% za toženko ( na katero pravdni stranki v postopku na prvi stopnji konkretnih pripomb nista imeli), kar toženka zgolj s pavšalnim nestrinjanjem ne more ovreči. .

Povsem prepriča tudi izpodbijana stroškovna odločitev prvostopenjskega sodišča. Tožnica s primarnim tožbenim zahtevkom ni uspela, vendar v zvezi s tem posebni stroški niso nastali, kar nedvomno izhaja že iz samih razlogov izpodbijane sodbe, ki se v glavnem nanašajo na ugodilni del sodbe. Stroškov, ki bi nastali z zavrnitvijo primarnega tožbenega zahtevka, pa tudi pritožba ne konkretizira. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča je zato imelo prvostopenjsko sodišče potrebno podlago za sprejeto stroškovno odločitev v 3. odst. 154. člena ZPP, ki v takih primerih utesnjuje načelo uspeha pravdnih strank.

Ob vsem povedanem pritožbeni razlogi niso podani, in ker sodišče druge stopnje tudi ob preizkusu izpodbijane sodbe v skladu z 2. odst. 350. člena ZPP kršitev ni zasledilo, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo v izpodbijanem delu (2. in 4. točka izreka) potrdilo (353. člen ZPP). Ker toženka s pritožbo ni uspela, nosi sama svoje pritožbene stroške, tožnica pa odgovora na pritožbo, ki ni v ničemer pripomogel k razjasnitvi zadeve (154., 155. in 165. člen ZPP).