Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Med strankama je sporno vprašanje, ali je tožeča stranka upravičena do povračila stroškov sodne takse v višini 125,00 EUR. Pri tem pa ne gre za vprašanje dejanske narave, saj med strankama ni sporno, da tožeča stranka te stroške zahteva, tožena stranka pa jih ni poravnala, temveč pravno vprašanje, ali je tožeča stranka v skladu z določbami ZPP upravičena do povračila omenjenih stroškov. Dejansko stanje med strankama tako ni sporno, predpostavka za uporabo 488. člena ZPP je izpolnjena, prvostopenjsko sodišče pa je moralo opraviti zgolj vrednotenje nespornega dejanskega stanja na zakonski dejanski stan in torej presoditi, ali je tožeča stranka upravičena do povračila omenjenih stroškov.
S tem ko višje sodišče zavrne pritožbo, zavrne tudi predlog stranke za povrnitev stroškov pritožbe, zato je odločitev o zavrnitvi stroškovnega zahtevka zajeta že v odločitvi o glavni stvari. Če stranka s pritožbo ni uspela, krije svoje stroške. Ker tožeča stranka v v zvezi s pritožbo v izvršilnem postopku ni uspela, ji tako tožena stranka stroškov v zvezi s tem ni dolžna povrniti.
Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katerim od tožene stranke terja plačilo glavnice v višini 4.045,83 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka) ter zahtevek za povrnitev stroškov postopka v znesku 401,00 EUR (II. točka izreka).
2. Zoper navedeno sodbo se brez izrecne navedbe pritožbenih razlogov pritožuje tožeča stranka. Navaja, da je dejansko stanje med strankama sporno in da stroškov sodne takse v višini 125,00 EUR ni zagrešil sam, prav tako ni bilo soglasne volje o tem, ali je obveznost izpolnjena.
3. Tožena stranka je vložila odgovor na pritožbo. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi.
4. Pritožba ni utemeljena.
5. Kot je mogoče smiselno razbrati iz pritožbenih navedb o tem, da je dejansko stanje med strankama sporno, tožnik nasprotuje odločitvi prvostopenjskega sodišča, da odločbo o sporu izda brez razpisa naroka, v skladu s prvim odstavkom 488. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Po mnenju pritožbenega sodišča so omenjene navedbe neutemeljene. Dejansko stanje med strankama namreč ni sporno, kot je to pravilno ugotovilo tudi prvostopenjsko sodišče. Kot izhaja iz točke 5 izpodbijane sodbe, med pravdnima strankama ni sporno, da je tožena stranka v celoti plačala vtoževano terjatev iz naslova glavnice in pripadajočih obresti. Tožeča stranka pa kljub priznanju, da ji je tožena stranka plačala glavnico s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, tožbe v tem delu ni umaknila, temveč vztrajala, da bo to storila, ko ji bo tožena stranka plačala še stroške postopka v višini 401,00 EUR. Tožena stranka je nato tožeči stranki poravnala tudi omenjene stroške, z izjemo stroškov pravne pisarne v višini 36,00 EUR, ki jih tožeča stranka po mnenju tožene ni izkazala ter stroškov sodne takse v zvezi s pritožbenim postopkom v izvršilnem postopku v višini 125,00 EUR, ki pa so po mnenju tožene stranke vezani na pritožbene postopke tožeče stranke, s katerimi ta ni uspela. Tožeča stranka v pritožbi očita, da je prvostopenjsko sodišče napačno presodilo, da do povračila stroškov sodne takse v višini 125,00 EUR ni upravičena. Iz navedenega torej izhaja, da je med strankama sporno vprašanje, ali je tožeča stranka upravičena do povračila stroškov sodne takse v višini 125,00 EUR. Pri tem pa ne gre za vprašanje dejanske narave, saj med strankama ni sporno, da tožeča stranka te stroške zahteva, tožena stranka pa jih ni poravnala, temveč pravno vprašanje, ali je tožeča stranka v skladu z določbami ZPP upravičena do povračila omenjenih stroškov. Dejansko stanje med strankama tako ni sporno, predpostavka za uporabo 488. člena ZPP je izpolnjena, prvostopenjsko sodišče pa je moralo opraviti zgolj vrednotenje nespornega dejanskega stanja na zakonski dejanski stan in torej presoditi, ali je tožeča stranka upravičena do povračila omenjenih stroškov.
6. Pritožbeni očitek, da je prvostopenjsko sodišče napačno presodilo, da tožeča stranka ni upravičena do povračila stroškov sodne takse v zvezi s pritožbo v izvršilnem postopku v višini 125,00 EUR, ni utemeljen. Kot je pravilno ugotovilo prvostopenjsko sodišče, iz sklepa Višjega sodišča v Ljubljani, I Ip 570/2020 z dne 2. 6. 2020 izhaja, da tožeča stranka s pritožbo ni uspela. S tem ko višje sodišče zavrne pritožbo, zavrne tudi predlog stranke za povrnitev stroškov pritožbe, zato je odločitev o zavrnitvi stroškovnega zahtevka zajeta že v odločitvi o glavni stvari. Če stranka s pritožbo ni uspela, krije svoje stroške.1 Ker tožeča stranka v omenjeni zadevi ni uspela, ji tako tožena stranka stroškov v zvezi s tem ni dolžna povrniti.
7. Neutemeljen pa je tudi pritožbeni očitek, da je prvostopenjsko sodišče napačno presodilo, da je obstajala soglasna volja strank oziroma, da je obveznost izpolnjena. Glede na ugotovljeno dejansko stanje, da je tožena stranka v celoti plačala vtoževano terjatev in stroške postopka (z izjemo upravičeno neplačanih 125,00 EUR sodne takse), je prvostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo, da je obveznost izpolnjena in tako zahtevek tožeče stranke pravilno zavrnilo.
8. Pritožba tožeče stranke glede na navedeno ni utemeljena in ker pritožbeno sodišče obenem ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), jo je zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).
1 L. Ude in ostali, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, druga knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2005, stran 62.