Jedro

O maturitetni oceni in o ugovoru zoper to oceno se ne odloča z upravno odločbo in ne v upravnem postopku.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdita 2. in 3. točka izreka izpodbijanega sklepa.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ustavilo postopek zoper drugotoženo in tretjetoženo stranko (1. točka izreka sklepa), v preostalem delu pa je na podlagi 3. točke prvega odstavka 34. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS (Ur. l. RS, št. 50/97 in 70/00) zavrglo tožbo zoper 2. in 3. točko izreka sklepa Državnega izpitnega centra - Državne komisije za splošno maturo z dne 25. 8. 2006 (2. točka izreka sklepa), in zavrnilo tožničino zahtevo za povrnitev stroškov postopka (3. točka izreka sklepa). Prvotožena stranka je z 2. točko izreka izpodbijanega sklepa kot neutemeljen zavrnila ugovor tožnice na oceno pri izpitu iz maturitetnega predmeta kemija, ki ga je opravljala v spomladanskem roku splošne mature 2006 na Gimnaziji ..., s 3. točko pa je odločila, da Gimnazija ..., vroči tožnici novo obvestilo o uspehu najkasneje v 3 dneh po vročitvi sklepa šoli.

2. V obrazložitvi izpodbijanega dela sklepa se sodišče prve stopnje sklicuje na določbe 2. in 4. člena Zakona o splošnem upravnem postopku – ZUP. Odločitev tožene stranke glede ocene posameznega predmeta pri maturi ni odločanje o upravni stvari, ker ocenjevanje oziroma preveritev ocenjevanja vsebinsko ne pomeni odločanja o posameznikovi pravici ali obveznosti, prav tako pa se z njim ne ugotavlja ali ustvarja pravno razmerje med dijakom, ki opravlja maturo, in toženo stranko, pač pa gre za opravilo strokovne narave. Ponovna preveritev ocene pri maturitetnem predmetu torej ne predstavlja avtoritativne odločitve nosilcev oblasti oziroma nosilca javnega pooblastila. Sodišče prve stopnje je kot neutemeljene zavrnilo tudi tožbene navedbe v zvezi z zatrjevano kršitvijo ustavne pravice do izobraževanja. Tožnica je maturo opravila in se lahko šola na katerikoli univerzi oziroma fakulteti, ki jo izbere, če pa zaradi omejitve vpisa na posamezno fakulteto tožnica ne izpolnjuje pogojev, zatrjevana kršitev ustavne pravice ni podana, saj lahko tožnica izbere drugo fakulteto.

3. Tožnica v pritožbi, ki jo vlaga iz vseh pritožbenih razlogov, navaja, da državna komisija za splošno maturo kot nosilec javnih pooblastil odloča o pravilnosti odgovorov, ki jih je tožnica podala pri preverjanju znanja. Sodno varstvo ne bi bilo potrebno, če bi bila navedena komisija nezmotljiva. Nadalje se ne strinja, da ji ni kršena ustavna pravica do izobraževanja, saj Ustava v 57. členu določa, da je izobraževanje svobodno, to pa med drugim pomeni, da si lahko vsak posameznik svobodno izbere izobraževalno ustanovo in program izobraževanja. Če bi državna komisija upoštevala tožničine rezultate kot pravilne, bi bila tožnica sprejeta v študijski program ... medicine na Medicinski fakulteti Univerze v L., katerega je navedla na prvem mestu. Zaradi arbitrarne in napačne odločitve državne komisije pa ji je bilo onemogočeno šolanje v Republiki Sloveniji. Predlaga, da se izpodbijani sklep razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov pritožbe.

4. Prva tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka vse tožničine navedbe in ponavlja, da maturitetna ocena ni pravica ali pravna korist osebe, zato se pri odločanju o njej ne uporablja ZUP, prav tako tudi akt, ki je bil izdan o pritožbi na oceno, ni upravni akt. Glede pravice iz 57. člena Ustave RS pa še dodaja, da enak dostop do obstoječih tipov in stopenj izobrazbe ne pomeni, da država ne sme predvideti možnosti za omejitev vpisa (in števila ponavljanj določenih izpitov), temveč da merila za omejitve ne smejo biti oblikovana na način, ki povzroča neenako, diskriminatorno obravnavanje posameznikov.

K I. točki izreka:

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča maturitetna ocena (in njena ponovna preveritev) ni upravna stvar: o oceni in o ugovoru zoper maturitetno oceno se ne odloča z upravno odločbo in tudi ne v upravnem postopku. Odločitev prvotožene stranke v zvezi z oceno posameznega predmeta pri maturi nima značaja odločanja o upravni stvari, ker ocenjevanje pri maturi vsebinsko ne pomeni odločanja o tožničini pravici ali obveznosti. Ponovna preveritev ocene pri maturitetnem predmetu ne predstavlja avtoritativne odločitve nosilca državne ali občinske oblasti oziroma nosilca javnega pooblastila, pač pa gre, kot je to pravilno presodilo prvostopno sodišče, za opravilo strokovne narave. Za tako odločanje je imela prvotožena stranka podlago v 50. členu Zakona o maturi. Zato je odločitev sodišča prve stopnje, pred njo pa tudi že odločitev prvotožene stranke, pravilna in zakonita. Takšno stališče je Vrhovno sodišče RS zavzelo tudi v drugih zadevah, na primer I Up 66/2004 z dne 13. 2. 2008, I Up 173/2004 z dne 6. 2. 2008 in I Up 1240/2006 z dne 14. 1. 2009. 7. Vrhovno sodišče zavrača tudi pritožbene ugovore glede kršitve tožničine pravice do izobrazbe iz 57. člena Ustave RS. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da dejstvo, da tožnica (zaradi izpodbijane odločitve) ne izpolnjuje pogojev za vpis na določeno fakulteto, kjer je vpis omejen, ne predstavlja zatrjevane kršitve ustavne pravice, saj ima možnost izbrati drugo fakulteto. Ustavna pravica iz 57. člena Ustave RS namreč ne pomeni, da je vsakomur, ne glede na izpolnjevanje pogojev za vpis, zagotovljeno šolanje na izbrani fakulteti. Drugačen zaključek bi bil možen le, če bi bil vpis na fakulteto na kakršenkoli način diskriminatoren do zainteresiranih posameznikov. Pri tem Vrhovno sodišče še dodaja, da v obravnavani zadevi tožba ni bila vložena zaradi kršitve ustavnih pravic, temveč zaradi izpodbijanja akta (prvo)tožene stranke.

8. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena v zvezi z 82. členom tožničino pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo 2. in 3. točko izreka izpodbijanega sklepa.

K II. točki izreka:

9. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka (165. člen Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).