Jedro

Na potek enoletnega roka za sodno uveljavljanje zahtevka sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, temveč le na ugovor stranke. Ker tožena stranka v pritožbi ni trdila, da je tak ugovor pred sodiščem prve stopnje podala oziroma kdaj ga je podala, v pritožbi pa je z njim prepozna, pritožbene navedbe o nepravočasnosti tožbe niso utemeljene.

Sodišče je ugotovilo, da je glavni vzrok zamakanja v pomanjkljivi izvedbi tlaka in hidroizolacije na terasi ter konzoli objekta, kjer niso bili izvedeni zaključki, vsi ostali vzroki pa bi bili lahko vzrok za zamakanje poleg glavnega vzroka. Nadalje je sodišče prve stopnje ugotovilo tudi, da od sanacije terase dalje do zamakanja ne prihaja več. Glede na ugotovitev, da se pri sanaciji v konstrukcijo lože ni posegalo in kasneje montirana balkonska vrata niso bila odstranjena, je torej očitno, da je bil vzrok zamakanja drugje (in ne v izgradnji lože), tako kot je to ugotovil izvedenec.

Napake v solidnosti gradnje obsegajo napake na vseh tistih vitalnih delih objekta, ki bi morali opravljati svojo funkcijo v desetletnem roku, ne da bi se začele kazati napake zaradi običajne dotrajanosti oziroma uporabe objekta. Poleg napak na konstrukcijskih delih objekta, ki ogrožajo njegovo stabilnost, med napake v solidnosti gradnje spadajo tudi druge napake, zaradi katerih stabilnost objekta sicer ni ogrožena, je pa zaradi njih onemogočena oziroma bistveno okrnjena normalna funkcija objekta.

Obveznost odprave napake nastane le pod pogojem, če se napaka dejansko pojavi. V takem primeru pridobi upravnik pravico zahtevati od izvajalca odpravo napak. Glede na nepredvidljivost nastanka napake in njenega obsega, pojmovno ni mogoče zahtevati vnaprej njene odprave. V primeru začetka postopka prisilne poravnave nad izvajalcem del zato tudi ni mogoče te terjatve pretvoriti v denarno terjatev po metodi izračuna iz 161. člena ZFPPIPP. Ker se je napaka pojavila po potrjeni prisilni poravnavi in je posledično tudi terjatev iz naslova jamčevanja za napake nastala po potrjeni prisilni poravnavi, potrjena prisilna poravnava nanjo ne učinkuje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna etažnim lastnikom stavbe ID ...-1029: D. T. in drugim, v roku 15 dni plačati znesek 16.953,59 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 30. 1. 2015 do plačila, pod izvršbo (1. točka izreka sodbe), v preostalem delu, za plačilo zneska 3.265,21 EUR z zakonskimi zamudnimi obresti od 31. 1. 2015 do plačila, pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (2. točka izreka sodbe).

2. Zoper 1. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje je pravočasno vložila pritožbo tožena stranka. Uveljavljala je vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlagala je, da pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne oziroma podrejeno, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka je upravnik stanovanjsko poslovne stavbe na C. 56, 56a, 56b in 58 v R. Investitor izgradnje in prodajalec objekta je bila tožena stranka, izvajalec pa stranski intervenient. Objekt je bil 2006 zgrajen in prevzet, konec decembra 2013 pa se je v 3. nadstropju objekta na vhodu C. 56b in sicer v stanovanju št. 110 pojavilo zamakanje, ki se je kasneje razširilo na druga stanovanja, ki so vertikalno pod stanovanjem 110, prav tako se je zamakanje pojavilo na stopnišču. Ker tožena stranka po pozivu napake ni odpravila, jo je tožeča stranka odpravila sama (preko drugega izvajalca). Tožeča stranka je s tožbo vtoževala plačilo stroškov izvedene sanacije iz naslova napak v solidnosti gradnje (662. člen Obligacijskega zakonika – OZ) in sicer na podlagi določb OZ in določb Zakona o varstvu kupcev stanovanj in enostanovanjskih stavb (23. - 29. člen ZVKSES).

6. Uvodoma pritožbeno sodišče odgovarja na pritožbeni očitek, da je bila tožba vložena prepozno, ker naj bi morala biti vložena eno leto po notifikaciji napak (prvi odstavek 635. člena OZ1). Na potek enoletnega roka za sodno uveljavljanje zahtevka sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, temveč le na ugovor stranke (Plavšak N., Komentar Obligacijskega zakonika, 3. knjiga, str. 833). Ker tožena stranka v pritožbi ni trdila, da je tak ugovor pred sodiščem prve stopnje podala oziroma kdaj ga je podala, v pritožbi pa je z njim prepozna (prvi odstavek 337. člena ZPP), pritožbene navedbe o nepravočasnosti tožbe niso utemeljene.

7. V obrazložitvi sodbe mora sodišče navesti zahtevke strank in njihove navedbe o dejstvih, na katera se ti zahtevki opirajo, dokaze ter predpise, na katera je oprlo sodbo (četrti odstavek 324. člena ZPP). V uvodnem delu obrazložitve sodbe sodišče zgolj povzame vsebino razprave, predvsem vsebino pripravljalnih vlog in opravljenih narokov. Nato pa v nadaljevanju opredeli dejansko podlago sprejete odločitve oziroma stališče sodišča o dejstvih, ki jih šteje za pravno relevantna in dokazana. Glede na navedeno zgolj dejstvo, da sodišče prve stopnje pri navajanju trditev strank ni navedlo prav vsakega stavka oziroma besede v navedbah strank, ne vpliva na pravilnost izpodbijane odločitve. Kot že rečeno gre namreč zgolj za povzetek navedb obeh strank. Na očitek o morebitnem neupoštevanju kakšnega pravno relevantnega dejstva pri sprejetju izpodbijane odločitve, pa bo pritožbeno sodišče odgovorilo pri posameznem konkretiziranem pritožbenem očitku.

8. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožeča stranka zamakanje opazila v decembru 2013 in je o zamakanju 21. 2. 2014 obvestila toženo stranko (A5). Prvi odstavek 25. člena ZVKSES določa, da mora prodajalec v 15 dneh od prejema obvestila o napaki pregledati nepremičnino (kar je tožena stranka 6. 3. 2014 z ogledom tudi storila) in kupcu v nadaljnjih 15 dneh dostaviti obvestilo o vzrokih za napako in o načinu, na katerega namerava sanirati napako. Kot je to ugotovilo sodišče prve stopnje je bila torej po ZVKSES obveznost tožene stranke, da opravi sondažo, ugotovi vzrok napake in napako odpravi. Ker tega ni storila, se sedaj ne more uspešno sklicevati na to, da bi morala tožeča stranka pred začetkom sanacije in med izvajanjem le-te, toženi stranki in stranskemu intervenientu posredovati predlog sanacije, popis del in ovrednotene stroške. Ker tožena stranka k sanaciji ni pristopila, je tožeča stranka v celoti sama preko izvajalca K. d. o. o. napako sanirala na njene stroške (2. točka tretjega odstavka 25. člena ZVKSES). Zakon jo namreč ne zavezuje, da mora pri tem sodelovati s prodajalcem oziroma izvajalcem, ki svoje zakonske obveznosti ni izpolnil. Nasprotne pritožbene navedbe niso utemeljene.

9. Pritožbeno sodišče dokazno oceno sodišča prve stopnje ocenjuje za prepričljivo. Posamezni dokazi so pravilno ovrednoteni; zaključki so razumni in življenjsko sprejemljivi; pri odločitvi je upoštevan uspeh celotnega dokaznega postopka. Sodišče je torej upoštevalo metodološki napotek iz 8. člena ZPP in rezultat dokazne ocene prepričljivo in življenjsko utemeljilo. V nasprotju s pritožbo, ki izpostavljanje rezultatov izvedenih dokazov in njihovo vrednotenje ocenjuje kot neprepričljivost sodbe in nasprotje v razlogih sodbe, pritožbeno sodišče ocenjuje, da gre za dokazno oceno, ki je analitično sintetična, racionalno sprejemljiva in preverljiva.

10. Priča B. V. je res izpovedal, da mu je zacvetelo v dnevni sobi in sicer že eno leto pred prodajo stanovanja (poleti 2012), velikosti cca. 0,5 m2, ter do si bili iz dvorišča okoli balkona vidni sivi madeži od vlage, vendar pa je pritožnica spregledala, da je izpovedal tudi, da navedeni vlagi niso dajali posebnega pomena, ker so jo pripisovali kapilarni vlagi in zimskemu času, saj jo v poletnem času ni bilo. Torej zamakanju, kot je nastalo kasneje, priča B. V. v času, ko je bil lastnik stanovanja, ni bil priča, temveč je „malo zacvetelo“ le v zunanjem kotu, kar se mu je zdelo popolnoma običajno. Poleg tega je izpovedal, da je navedeno „cvetenje“ pred prodajo stanovanja saniral, tako da je steno popraskal in prebelil. Iz njegovega pričanja torej ni mogoče zaključiti, kar je navajala pritožba, da bi že to „cvetenje“ stanovalci morali prepoznati kot napako v solidnosti gradnje. Enako velja v zvezi s pritožbenimi trditvami, da je priča B. Š. izpovedala, da so bili v njenem stanovanju „fleki“ na parketu pri balkonskih vratih, kar je pripisovala dejstvu, da je imel prejšnji lastnik psa. Zato samo dejstvo, da je B. Š. vedela za nekaj vlage v stanovanju, in da so bili okoli balkona vidni sivi madeži že pred decembrom 2013 (ki bi bili lahko zgolj posledica kapilarne vlage), za odločitev v sporu ni pravno relevantno. V zadevnem primeru predstavljajo napake, kot jih zatrjuje tožeča stranka, takšne napake, da jih pred dejanskim zamakanjem v stanovanju št. 110, ki se je nadaljevalo v stanovanjih, ki so vertikalno pod tem stanovanjem, ni bilo mogoče opaziti. Zgolj posamezni „fleki“ v zunanjem delu posameznega stanovanja ali ob balkonskih vratih ter sivi madeži okoli balkona v zimskih mesecih še ne pomenijo napake, ki bi potrjevala obstoj napake v solidnosti gradnje, zato tudi ni mogoč zaključek, da bi stanovalci ob njihovem pojavu že lahko sklepali na skrite napake v solidnosti gradnje, zlasti, če so jih sami pripisovali kapilarni vlagi ali jih šteli za običajne (ker gre npr. za skrajni zunanji kot stavbe) in ki niso ovirale normalne rabe stvari. Dokler pa je tako, rok za notifikacijo sporne napake, to pa je napake v solidnosti gradnje zaradi vertikalnega zamakanja v več stanovanjih, ne začne teči. Odločilno je, kdaj je nastala prav ta sporna napaka, torej tako vertikalno zamakanje, ki je očitno bistveno okrnilo normalno funkcijo objekta in je torej začelo motiti stanovalce pri bivanju. In prav za stroške sanacije navedenih napak (in ne morebiti vlage ob balkonskih vratih ali sivih madežev okoli balkona) je tožeča stranka vložila predmetno tožbo. Sodišče prve stopnje je na podlagi celotnega dokaznega postopka zaključilo, da tožena stranka ni dokazala, da bi bilo navedeno „vertikalno“ zamakanje prisotno pred decembrom 2013. Zato je bilo tudi grajanje v februarju 2014 pravočasno. Z izpostavljanjem posameznih delov izpovedbe priče, neupoštevaje celotni kontekst izpovedi te priče, tožena stranka ni uspela uspešno izpodbiti dokazne ocene sodišča prve stopnje.

11. Tožena stranka je tekom postopka trdila, da je vzrok zamakanja izgradnja zaprte lože v zgornjem stanovanju št. 110, pri čemer je vztrajala tudi v pritožbi. V dokaz navedenega se je sklicevala na izpoved priče M. P., ki naj ne bi povedal, da na vertikalni strani ni izolacije, temveč je bila predvidena hidroizolacija do 30 cm višine ob notranjem zidu, zaradi česar bi pri vijačenju lahko prišlo do preboja hidroizolacije, ter izpoved priče B. Š., da so pri sanaciji njene terase odstranili vse ploščice, torej so sanirali zunanji del terase in notranji del lože, kar naj bi dokazovalo, da se je pri sanaciji terase poseglo tudi v konstrukcijo zaprte lože. Priča M. P. je res izpovedal, da je bila na vertikalni strani predvidena izolacija le do višine 30 cm ob notranjem zidu (ravno nad višino tlaka), vendar slednje na odločitev sodišča prve stopnje ne vpliva. Ključno za obravnavani primer je namreč, da je navedena priča izpovedala, da pri izgradnji lože ni moglo priti do preboja hidroizolacije, ker na vrhu zidu hidroizolacije ni, saj teče pod zidom. Sodišče prve stopnje je tako ugotovilo, da se pri sanaciji ni posegalo v samo konstrukcijo lože. Na navedeno ne vpliva dejstvo, do so bile pri sanaciji na terasi odstranjene vse ploščice. Tudi zaslišani B. K., zaposlen pri izvajalcu sanacije, je izpovedal (list. št. 160), da pri sanaciji ni prišlo do posega v konstrukcijo same lože, zato je zaključek sodišča prve stopnje pravilen in ga tožena stranka z izpostavljanjem posameznih delov izpovedb prič, neupoštevaje celotni kontekst izpovedi prič, ne more uspešno omajati.

Tudi očitek, da ne drži, da se priča K. B. ni spomnil, da bi sanirali ložo, ni utemeljen. Izrecno je namreč izpovedal, da lože niso razbijali oziroma pri loži niso delali ničesar. Zgolj dejstvo, da je nato ob predočenju izjave priče B. Š. potrdil, da so tudi znotraj lože delali novo hidroizolacijo in toplotno izolacijo, ne spreminja zaključka, da ob tem v konstrukcijo lože niso posegali. Priča B. K. je namreč prepričljivo izpovedal, da za njihovo izvedbo ni bila potrebna demontaža vrat, saj hidroizolacijo tesnijo na okvir, da se lahko sanira vsak prostor (zunanji in notranji) posebej, in naredi vertikalne zaključke. Res je sicer, da se priča B. K. ni več spomnil vseh podrobnosti sanacijskih del, vendar ga zgolj zato ni mogoče označiti za neverodostojnega.

12. Tožena stranka je nato podala več pritožbenih očitkov v zvezi z izvedenskim mnenjem izvedenca M. Najprej je podala pavšalne in nekonkretizirane pritožbene očitke, da je sodišče prve stopnje dalo glavno težo drugemu zaslišanju izvedenca z dne 25. 4. 2017, da je izvedenec večkrat neobrazloženo spreminjal izjave, in da je ravnal v prid tožeče stranke. Na pavšalne pritožbene očitke ni mogoče konkretizirano odgovoriti, zato je pritožbeno sodišče v nadaljevanju odgovorilo le na tiste pritožbene očitke, ki jih je pritožnica konkretizirala.

13. Pritožnica je sodišču prve stopnje očitala, da bi moralo dopolniti dokaz z izvedencem (z dopolnitvijo mnenja ali postavitvijo novega izvedenca) z namenom ogleda detajlov izgradnje zaprte lože, saj po njeni oceni izvedenec ni opravil svoje naloge, ker ni odgovoril na vprašanje, ali je razlog zamakanja v izdelavi zaprte lože. Očitek ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je namreč opirajoč se na izvedensko mnenje ugotovilo, da je glavni vzrok zamakanja v pomanjkljivi izvedbi tlaka in hidroizolacije na terasi ter konzoli objekta, kjer niso bili izvedeni zaključki, vsi ostali vzroki pa bi bili lahko vzrok za zamakanje poleg glavnega vzroka. Nadalje je sodišče prve stopnje ugotovilo tudi, da od sanacije terase dalje do zamakanja ne prihaja več. Glede na ugotovitev, da se pri sanaciji v konstrukcijo lože ni posegalo in kasneje montirana balkonska vrata niso bila odstranjena, je torej očitno, da je bil vzrok zamakanja drugje (in ne v izgradnji lože), tako kot je to ugotovil izvedenec. Glede na to glavni vzrok za zamakanje nedvomno izhaja iz sfere tožene stranke. Tudi sicer pa je sodišče prve stopnje po izvedenem dokaznem postopku, poleg izvedenskega mnenja oziroma zaslišanja izvedenca, zlasti izpovedi priče B. V. (prejšnjega lastnika) in izpovedi projektanta M. P. (stran 15 in 16 izpodbijane sodbe) zaključilo, da je bila zaprta loža, čeprav ni bila predvidena v projektu, zgrajena že pred prevzemom objekta, leto kasneje pa je bila zgolj zastekljena. Zato pritožbene navedbe, ki se nanašajo na izgradnjo zaprte lože oziroma zatrjevanega (a nedokazanega) posledičnega preboja hidroizolacije niso utemeljene, kot tudi ne očitki o neutemeljeni zavrnitvi predloga za dopolnitev mnenja z ogledom (lože). Tudi ne drži, da je izvedenec v zvezi z vprašanjem, ali je izgradnja lože vzrok za zamakanje, spreminjal svoje mnenje. Po pridobitvi dodatne dokumentacije in zaslišanju prič (B. K., ki je izvajala sanacijo, in lastnice stanovanja št. 110 B. Š.) je namreč kot glavni vzrok nedvomno navedel pomanjkljivo izvedbo tlaka in hidroizolacije na terasi ter konzoli objekta, kjer niso bili izvedeni zaključki. Glede na vse navedeno, tožena stranka s pritožbenimi trditvami, ki se nanašajo na izgradnjo zaprte lože, ne more omajati odločitve sodišča prve stopnje.

14. Po povedanem tudi ni utemeljeni pritožbeni očitek, da v zvezi z izgradnjo lože obstaja nasprotje v razlogih sodbe zakaj izgradnja lože ni vzrok za zamakanje in listinami v spisu (iz zapisnika izhaja, da obstaja možnost, da je izgradnja lože vzrok). Očitanega nasprotja v izpodbijani sodbi ni. Sodišče prve stopnje je namreč upoštevalo, da je izvedenec kot možen vzrok zamakanja navedel tudi izgradnjo zaprte lože (str. 16 izpodbijane sodbe), vendar je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je vzrok za zamakanje drugje oziroma, da tudi, če bi bil vzrok v izgradnji lože, je bila le-ta zgrajena pred prevzemom objekta, zaradi česar je to vzrok, ki sodi v sfero tožene stranke.

15. Na tem mestu pritožbeno sodišče odgovarja tudi na očitek, da je sodišče prve stopnje z ugotovitvijo, da je bila zaprta loža zgrajena že pred prodajo stanovanja, prekoračilo trditveno podlago, ker tega nobena stranka ni trdila. Navedeno niti ni odločilno, saj je sodišče prve stopnje zaključilo, da je glavni vzrok za zamakanje v pomanjkljivi izvedbi tlaka in hidroizolacije na terasi ter konzoli objekta, kjer niso bili izvedeni zaključki. Vsi ostali vzroki pa bi bili lahko vzrok za zamakanje poleg glavnega vzroka, vendar se je izkazalo, da niso, saj po sanaciji glavnega vzroka do zamakanja ne prihaja več. Glede na to je logičen sklep, da glavni vzrok za zamakanje nedvomno izhaja iz sfere tožene stranke. Tudi sicer ugotovitev sodišča prve stopnje, da nobena stranka ni trdila, da je bila zaprta loža zgrajena že pred prodajo stanovanja, v konkretnem primeru ne pomeni prekoračitve trditvene podlage strank. Tožena stranka je namreč zahtevku med drugim ugovarjala s trditvami, da je možen vzrok za zamakanje tudi izgradnja zaprte lože na terasi stanovanja št. 110. Sodišče prve stopnje se je torej do teh ugovornih trditev moralo opredeliti, pri čemer je po izvedenem dokaznem postopku zaključilo, da je bila zaprta loža zgrajena že pred prevzemom objekta, vendar ni bila predvidena v projektu, leto kasneje pa je bila zgolj zastekljena. Zato pavšalna pritožbena navedba o nasprotnem ni utemeljena.

16. Tožena stranka je sodišču prve stopnje očitala zmotno uporabo materialnega prava, ker naj ne bi bil pravilen zaključek, da je sporna napaka na hidroizolaciji napaka v solidnosti gradnje. Napake v solidnosti gradnje obsegajo napake na vseh tistih vitalnih delih objekta, ki bi morali opravljati svojo funkcijo v desetletnem roku, ne da bi se začele kazati napake zaradi običajne dotrajanosti oziroma uporabe objekta. Poleg napak na konstrukcijskih delih objekta, ki ogrožajo njegovo stabilnost, med napake v solidnosti gradnje spadajo tudi druge napake, zaradi katerih stabilnost objekta sicer ni ogrožena, je pa zaradi njih onemogočena oziroma bistveno okrnjena normalna funkcija objekta. Tako po stališču pravne teorije (Plavšak N., Obligacijski zakonik s komentarjem, 3. knjiga, str. 1046), kot po stališču sodne prakse (npr. VSL sklep in sodba I Cpg 166/2016, VSL sodba I Cp 2703/2014, VSM sodba I Cp 306/2015, VSL I Cp 3192/2016) sodi zamakanje v objekt med napake v solidnosti gradnje in nasprotne pritožbene navedbe niso utemeljene.

17. V zvezi z višino stroškov sanacije je tožena stranka navajala, da ni bilo potrebe po celoviti sanacije pohodne terase in venca. Predstavnik izvajalca sanacijskih del B. K. je zaslišan kot priča izpovedal, da so opravili sondažo in ugotovili, da je prišla voda na toplotno izolacijo, zaradi česar je bila le-ta nasičena z vodo in ni imela več svoje funkcije. Zato so, da so lahko dali garancijo za svoje delo, sanirali celotno površino terase. Navedenemu je sledil tudi izvedenec (dopolnitev izvedenska mnenja), ki je ugotovil, da so bila vsa dela iz končne situacije št. 82/14 z dne 13. 4. 2015 potrebna za celovito sanacijo tlaka in zunanjega venca. Izvedenec je sicer zaslišan na naroku 20. 9. 2016 izpovedal, da ne bi bilo treba zamenjati celotne hidroizolacije celotnega venca, če bi se ugotovilo kje je vzrok zamakanja, in da, če je toplotna izolacija iz stiropora, ni treba zamenjati vseh ploščic. Vendar je navedeno izpovedal še preden je je bil seznanjen z dejstvom, da je izvajalec sanacijskih del v sloju toplotne izolacije ugotovil večjo količino vode in preden je bilo po pridobitvi dodatne dokumentacije ugotovljeno, da je bil vzrok zamakanja nepravilna izvedba hidroizolacije in tlaka. Ne gre torej za to, da bi izvedenec brez razloga spreminjal svoje mnenje, temveč je sprememba posledica različnih oziroma dodatnih podatkov, ki jih je imel na voljo v trenutku podajanja mnenja oziroma izjave. Zato očitek pritožnice o nasprotju v mnenju izvedenca in posledično njegovo pristranskost, nestrokovnost ter neverodostojnost ni utemeljen.

18. Sodišču prve stopnje je očitala tudi, da je protispisno zaključilo, da je tožeča stranka za sanacijo izbrala najugodnejšega izvajalca z garancijo, česar tožeča stranka naj ne bi trdila, zaradi česar je sodišču očitala, da je prekoračilo trditveno podlago. V pripravljalni vlogi z dne 9. 4. 2016 je tožeča stranka trdila, da je bila izbira izvajalca K. d. o. o. glede na ponujeno kvaliteto izvedbe del najugodnejša. Res torej ni trdila, da je navedenega izvajalca izbrala zato, ker je ponujal garancijo, temveč zaradi celovite, kvalitetne sanacije. Taka izvedba sanacije, ki je celovito in kvalitetno narejena, je po oceni pritožbenega sodišča tudi najbolj zanesljiva, kot je to pravilno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje. Vprašanje, ali je bila za izvedena sanacijska dela dana garancija ali ne, pa v postopku na prvi stopnji sploh ni bilo sporno in posledično na samo odločitev o izbiri najkvalitetnejšega in s tem najugodnejšega izvajalca del ni vplivalo.2 Glede na navedeno očitek o protispisnosti (15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP) ni utemeljen.

19. Nadalje je tožena stranka sodišču prve stopnje očitala, da se ni opredelilo do trditev stranskega intervenienta v njegovi vlogi z dne 23. 12. 2015, da sta drugi dve ponudbi iz februarja oziroma marca 2014, predračun izvajalca K. d. o. o. pa iz septembra 2014, zaradi česar ni mogoče zaključiti, da je tožeča stranka za izvedbo sanacijskih del pridobila tri različne ponudbe. Sodišče prve stopnje se do navedene trditve stranskega intervenienta sicer ni neposredno opredelilo, vendar pa ji očitno ni sledilo, saj je kot že rečeno zaključilo, da je tožeča stranka izmed treh ponudb izbrala najugodnejšo s tem, ko je izbrala najbolj zanesljivo ponudbo. Tudi po stališču pritožbenega sodišča je ključno dejstvo, da je tožeča stranka dejansko pred začetkom sanacijskih del pridobila ponudbe treh ponudnikov. Polletna razlika med njimi na to dejstvo ne vpliva, saj navedeno časovno obdobje ni tako, da bi na primer odločilno vplivalo na samo višino cen sanacijskih del (zaradi bistvene spremembe cen materialov ali dela) oziroma nasprotnega tožena stranka ali stranski intervenient niti nista trdila.

20. Prav tako ni utemeljen pritožbeni očitek, da je stranski intervenient prevzel dolg tožene stranke za plačilo sanacijskih stroškov. Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da bi morala v prevzem dolga privoliti tožeča stranka (prvi odstavek 427. člena OZ). V dokaz, da je privolila, je sicer tožena stranka predlagala zaslišanje zakonitega zastopnika tožene stranke in priče P. S., ki pa ju sodišče prve stopnje ni zaslišalo. Ugotovilo je namreč, da tožena stranka ni konkretizirala trditev o soglasju tožeče stranke k prevzemu dolga, saj ni navedla kdaj in komu naj bi navedeno soglasje dala. Pomanjkljive trditvene podlage pa predlagani dokazi ne morejo nadomestiti. Tudi sicer že iz listinskih dokazov in sicer zapisnika o ogledu z dne 6. 3. 2014 (A7) izhaja, da je bila tožena stranka opozorjena, da bo upravnik v primeru, če bodo morali lastniki sami sanirati napake, stroške te sanacije s tožbo zahteval nazaj od tožene stranke (in ne izvajalca) (str. 3 navedenega zapisnika), kar potrjuje, da privolitve v prevzem dolga ni dala. Zgolj dejstvo, da sta nato tožena stranka in stranski intervenient tožečo stranko obvestila, da naj sanacijo opravi sama na stroške izvajalca, ne pomeni, da je tudi tožeča stranka soglašala s prevzemom dolga.

21. Tožena stranka je izpodbijala tudi odločitev o obrestnem delu zahtevka. Navajala je, da gre v konkretnem primeru za obogatitveni zahtevek, zato je bila tožeča stranka lahko prikrajšana in tožena stranka obogatena šele s plačilom stroškov sanacijskih del izvajalcu le-teh K. d. o. o. Tudi ta očitek ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo, da je zahtevek na plačilo stroškov sanacije tožeči stranki nastal že, ko je tožena stranka zavrnila odpravo napak oziroma tožeči stranki predlagala, da jih odpravi sama. Tožeča stranka bi namreč lahko tožbeni zahtevek na povračilo stroškov sanacije, v višini ocenjenih stroškov sanacije, postavila še preden bi bile napake dejansko odpravljene. Zato ne drži, da je tožena stranka prišla v zamudo šele v trenutku, ko je tožeča stranka stroške sanacije plačala izvajalcu K. d. o. o., temveč je sodišče prve stopnje pravilno ugodilo tožbenem zahtevku tudi v obrestnem delu, s katerim je tožeča stranka zahtevala obresti od 30. 1. 2015 dalje – to je od dne, ko je potekel 15-dnevni prekluzivni rok, ki ga je tožeča stranka postavila toženi stranki za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

22. Na ugovor tožene stranke in stranskega intervenienta, da je terjatev nastala pred začetkom postopka prisilne poravnave, je sodišče prve stopnje odgovorilo, da prisilna poravnava tožene stranke za terjatev tožeče stranke nima vpliva, ker je terjatev iz naslova jamčevanja za napake nastala najprej ob odkritju napake, torej v decembru 2013, medtem, ko je bila prisilna poravnava takrat že pravnomočno potrjena (B2). Tožena stranka pa navedeno stališče izpodbija s trditvami, da je bistven trenutek za nastanek terjatve trenutek nastanka pravnega temelja zanjo3; pravni temelj pa predstavlja zaključek gradnje objekta v letu 2006, to pa je trenutek pred 8. 1. 2013, ko se je začel postopek prisilne poravnave nad toženo stranko. Pritožbeno sodišče navedenemu stališču ni sledilo. Obveznost odprave napake nastane le pod pogojem, če se napaka dejansko pojavi (drugi odstavek 59. člena OZ v zvezi s 14. členom OZ). V takem primeru pridobi upravnik pravico zahtevati od izvajalca odpravo napak. Glede na nepredvidljivost nastanka napake in njenega obsega, pa pojmovno ni mogoče zahtevati v naprej njene odprave. V primeru začetka postopka prisilne poravnave nad izvajalcem del zato tudi ni mogoče te terjatve pretvoriti v denarno terjatev po metodi izračuna iz prvega odstavka 161. člena ZFPPIPP. Ker se je napaka pojavila po potrjeni prisilni poravnavi in je posledično tudi terjatev iz naslova jamčevanja za napake nastala po potrjeni prisilni poravnavi, potrjena prisilna poravnava nanjo po stališču pritožbenega sodišča v konkretnem primeru ne učinkuje (prvi odstavek 212. člena ZFPPIPP).

23. S tem je pritožbeno sodišče odgovorilo na vse pritožbene navedbe toženih strank, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

24. Uveljavljani pritožbeni razlogi niso utemeljeni, prav tako pritožbeno sodišče ni našlo nobene od kršitev, na katero pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

25. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

1 Naročnik, ki je podjemnika pravočasno obvestil o napakah izvršenega posla, po enem letu od tega obvestila ne more več sodno uveljavljati svoje pravice. 2 Je pa B. K., zaposleni pri izvajalcu K. d. o. o., zaslišan kot priča izpovedal, da ni bilo mogoče sanirati le dela terase, če so hoteli dati garancijo za izvedena dela, ki so jo v konkretnem primeru nedvomno dali. 3 Smiselno določbi šestega odstavka 212. člena ZFPPIPP, ki se je začel uporabljati za postopke prisilnih poravnav, ki so se začeli po 7. decembru 2013.