Jedro

Opis dejanja se razteza na štiri dogodke, ko se je obsojenec dotaknil oškodovankinih prsi, in en dogodek, ko se je v svoji spalnici dotaknil njenega spolovila. Sodišči sta v časovno zgoščenih ravnanjih, z isto oškodovanko, na različnih krajih, dvakrat v zaprtem prostoru in enkrat v obsojenčevi spalnici, prepoznali življenjsko povezano celoto, tj. en historični dogodek in eno kaznivo dejanje. V opisanih posamičnih ravnanjih je že mogoče treba prepoznati tipična spolna dejanja v smislu prvega odstavka 173. člena KZ-1, presojo, ali je obsojenec ravnal iz spolne pobude, pa sta opravili v razlogih sodbe. Okoliščina, da se je obsojenec oškodovanke dotikal preko oblačil, na pravno opredelitev dejanja nima vpliva.

Izrek

I.Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II.Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A.

1.Okrožno sodišče v Novi Gorici je obsojenega A. A. spoznalo za krivega kaznivega dejanja spolnega napada na osebo, mlajšo od 15 let, po prvem odstavku 173. člena Kazenskega zakonika (KZ-1). Izreklo mu je kazen enega leta zapora, oškodovanko s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo in odločilo o stroških kazenskega postopka. Višje sodišče v Kopru je ugodilo pritožbi državne tožilke in zvišalo izrečeno kazen na dve leti zapora, deloma pa je ugodilo tudi pritožbi obsojenčeve zagovornice in obsojenca oprostilo plačila sodne takse. Obsojenčevo pritožbo je zavrnilo v celoti ter v nespremenjenih delih potrdilo prvostopenjsko sodbo.

2.Zoper pravnomočno sodbo je zahtevo vložil obsojenčev zagovornik. Sodbo izpodbija zaradi kršitev kazenskega zakona (1. točka prvega odstavka 420. člen, v zvezi s 1. in 4. točko 372. člena Zakona o kazenskem postopku - ZKP) in kršitev določb kazenskega postopka (3. točke prvega odstavka 420. člena, v zvezi z drugim odstavkom 371. člena ZKP). Predlaga, naj Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe iz razloga po 1. točki 358. člena ZKP, podredno pa, naj sodbo razveljavi ali pa spremeni pravno opredelitev tako, da naj se obsojenca spozna za krivega kaznivega dejanja po četrtek odstavku 173. člena KZ-1 in izreče pogojna obsodba.

3.Na zahtevo je odgovorila vrhovna državna tožilka Mirjam Kline. Predlaga, naj Vrhovno sodišče zahtevo zavrne kot neutemeljeno.

4.Odgovor vrhovne državne tožilke je bil vročen obsojencu in njegovemu zagovorniku, ki nanj nista odgovorila.

B.

Vsebina očitka

5.Z izpodbijano sodbo je bil obsojenec spoznan za krivega kaznivega dejanja po prvem odstavku 173. člena KZ-1, ker je storil drugo spolno dejanje z osebo drugega spola, ki še ni stara petnajst let s tem, da se je oškodovanki "preko oblačil večkrat dotaknil prsi, in sicer dne 22. 6. 2018 pred dijaškim domom [...], dne 21. 8. 2018 v avtomobilu med vožnjo [...], 26. 8. 2018, ko so imeli folklorni nastop [...] in v obdobju od 22. 6. 2018 do 8. 9. 2018 v svojem avtomobilu [...], ko ji je tudi rekel, da ima lepe prsi, konec avgusta 2018 pa se je v svoji spalnici [...] preko hlač dotaknil njenega spolovila."

Vsebina zahteve

6.Vložnik z zahtevo prvenstveno uveljavlja kršitev kazenskega zakona. Zatrjuje, da v opisanih ravnanjih ni mogoče prepoznati spolnih dejanj kot zakonskega znaka očitanega dejanja. Prvič, opisana ravnanja so - tako vložnik - izjemno nizke intenzitete in kratkotrajna. Opis dejanja razlaga tako, da se obsojencu očita več dotikov, torej trenutnih pritiskov roke ali prsta, in takojšen umik. In drugič, takšna ravnanja ne omogočajo sklepanja, da je obsojenec s tem zadovoljeval svoje spolne potrebe. Vložnik v opisanem ravnanju prepoznava kvečjemu ravnanja, v katerih bi bilo mogoče prepoznati, da je obsojenec na drugačen način prizadel spolno nedotakljivost oškodovanke, primerna sankcija pa naj bi bila pogojna obsodba.

7.V drugem delu vložnik zatrjuje kršitev pravic obrambe, ker sodišče ni zaslišalo B. B. (v zvezi z obsojenčevimi ravnanji dne 21. 8. 2018) in C. C. (v zvezi z obsojenčevimi ravnanji dne 26. 8. 2018), niti za ta dan ni pridobilo posnetkov kamer na parkirišču, ki bi - po obsojenčevem zagovoru - lahko posnele dogodek.

Glede kršitve kazenskega zakona

8.Vrhovno sodišče je zakonski znak "drugo spolno dejanje", med zadnjimi, razložilo v sodbi I Ips 40923/2021 z dne 10. 4. 2025. V sodbi se je opredelilo ali je kot "drugo spolno dejanje" mogoče opredeliti ravnanje storilca, ki je "oškodovanko najprej v avtomobilu objel okoli vratu in jo poljubil na lice ter jo ob tem držal za koleno, ki ga je nežno gnetel, nato pa jo v stanovanju ponovno objel in poljubljal po obrazu ter jo pri tem držal za roki." Kršitve kazenskega zakona ni prepoznalo. Pri tem je (i) opisano ravnanje (kot ambivalentno spolno dejanje) razlikovalo od tipičnih spolnih dejanj, kot so dotikanje spolnih organov, prsi in zadnjice, ter (ii) opozorilo, da sodi opis in presoja storilčevega namena (zadovoljevanja spolnih potreb) v obrazložitev sodbe.

9.Prvostopenjsko sodišče je presojo, ali je v ravnanjih obsojenca mogoče prepoznati spolno dejanje, opravilo v 16. točki obrazložitve sodbe, višje sodišče pa v 5. točki obrazložitev sodbe. Obe sodišči sta v ravnanjih prepoznali spolna dejanja, opirajoč se na ustaljeno razumevanje določbe prvega odstavka 173. člena KZ-1. Obe sta - v razlogih - sprejeli tudi stališče, da je obsojenec ravnal iz spolne pobude. Pri tem sta se - poleg opisanih dejanj - oprli tudi na ugotovitve o obsojenčevih izjavah ob teh dogodkih, tj. občudovanje oškodovankinih prsi in spraševanje o njeni spolni aktivnosti.

10.Vrhovno sodišče sprejema stališča obeh sodišč. V obravnavani zadevi se opis razteza na štiri dogodke, ko se je obsojenec dotaknil oškodovankinih prsi, in en dogodek, ko se je v svoji spalnici dotaknil njenega spolovila. Vložnik s svojo razlago teh dejstev prepoznava zanemarljivo, nekaznivo intenzivnost vsakega posamičnega ravnanja, pri čemer spregleda, da sta sodišči v teh časovno zgoščenih ravnanjih, z isto oškodovanko, na različnih krajih, dvakrat v zaprtem prostoru in enkrat v obsojenčevi spalnici, prepoznali življenjsko povezano celoto, tj. en historični dogodek in eno kaznivo dejanje. V opisanih posamičnih ravnanjih je že mogoče treba prepoznati tipična spolna dejanja v smislu prvega odstavka 173. člena KZ-1, presojo, ali je obsojenec ravnal iz spolne pobude, pa sta opravili v razlogih sodbe. Okoliščina, da se je obsojenec oškodovanke dotikal preko oblačil, na pravno opredelitev dejanja nima vpliva (sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 30092/2016 z dne 24. 1. 2019).

11.Zatrjevana kršitev kazenskega zakona zato ni podana. Ker opisana ravnanja že pomenijo drugo spolno dejanje v pomenu iz prvega odstavka 173. člena KZ-1, se do vložnikovih prizadevanj za opredelitev po četrtem odstavku istega člena ni treba opredeljevati.

Glede kršitev pravic obrambe

12.Vložnik kršitev pravice obrambe uveljavlja zato, ker naj sodišči ne bi zaslišali dveh prič in si ne ogledali posnetkov kamer (7. točka, zgoraj). Vrhovno sodišče, kot že doslej, poudarja, da je mogoče kršitev pravic obrambe zatrjevati le, če je te obramba v kazenskem postopku tudi uveljavljala. V nasprotnem zatrjevanja v zahtevi ne bodo presegla golega uveljavljanja zmotnega oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, s čimer ni mogoče uspeti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

13.Upoštevajo vložnikove navedbe (7. in 8. stran zahteve) Vrhovno sodišče ugotavlja, da obramba predloga za zaslišanje C. C. (ki naj bi bila očividka, navzoča med vožnjo dne 26. 8. 2018) in predloga za ogled posnetkov (o ravnanju istega dne) v kazenskem postopku ni podala.

14.To je izrecno ugotovilo tudi višje sodišče glede ogleda videoposnetkov (6. točka obrazložitve sodbe) in ta ugotovitev za vložnika ni sporna. Vložnik prav tako (z vidika pravic obrambe) ne izpodbija stališča višjega sodišča, da dokaz z ogledom posnetkov videokamer ne bi prispeval k razjasnitvi dejanskega stanja, upoštevajoč kratkotrajnost dotika, ki se očita obsojencu, ampak izrecno zatrjuje nepopolno ugotovljeno dejansko stanje (kljub prepovedi iz drugega odstavka 420. člena ZKP).

15.Glede opustitve zaslišanja C. C. v zvezi z dogodkom dne 26. 8. 2018 pa Vrhovno sodišče ugotavlja, da očitek kršitve pravic obrambe ne formalno ne vsebinsko ni izčrpan. V pritožbi obsojenčeve (takratne) zagovornice (5. str. pritožbe) je navzočnost C. C. dne 26. 8. 2018 le okoliščina, skozi katero (ob zatrjevanju zmotno ugotovljenega dejanskega stanja) zagovornica vrednoti zanesljivost oškodovankine izpovedbe in nasprotuje dokazni oceni prvostopenjskega sodišča. Navedbe, da bi moralo sodišče to pričo zaslišati, v pritožbi ni. Zato tudi pogoji za nadaljnjo presojo tega očitka v zahtevi za varstvo zakonitosti niso izpolnjeni (peti odstavek 420. člena ZKP). O razlogih sodbe višjega sodišča zahteva molči.

16.Vložnik zatrjuje kršitev pravic obrambe tudi zaradi opustitve zaslišanja B. B. (glede dogodka dne 21. 8. 2018). Obsojenec se je glede dogodka dne 21. 8. 2018 zagovarjal z alibijem, tj. da je bil s sodelavcem, ki ga je po odvzemu krvi v Sežani odpeljal v šempetrsko bolnišnico zaradi poškodbe, in tam ostal do 17. ure, oškodovanke pa ta dan ni videl. Na vprašanje zagovornice je povedal, da je sodelavcu ime B. B. (list. št. 205), da živi v ... in da njegovega naslova ne pozna. Zagovornica na tem naroku ni podala nikakršnega predloga v smeri ugotavljanja naslova priče ali njenega zaslišanja (list. št. 215), kakor tudi ne ob ponovnem zaslišanju obsojenca na ponovno opravljeni glavni obravnavi dne 27. 9. 2022 (list. št. 252 in sl.). V dokaz obsojenčevega alibija je na zadnjem naroku predložila zdravniško potrdilo z dne 21. 8. 2018, drugih dokazov pa ni predlagala. Tudi v končni besedi se ne obsojenec ne zagovornica na dejstvo, da naj bi bil z obsojencem v času očitanega dogodka AB. B., nista oprla.

17.V pritožbi se je takratna obsojenčeva zagovornica zavzela za zaslišanje B. B. (6. str. pritožbe) in podrobneje zatrjevala obsojenčev alibi (4. str. pritožbe). Stališče pritožnice je, da bi B. B., skupaj z izpovedbo obsojenčeve žene, lahko potrdil obsojenčev zagovor, da oškodovanke tistega dne ni videl. Višje sodišče je kratko, a jasno zavrnilo dokazni predlog z utemeljitvijo, da dokaz ne bi mogel uspešno potrditi obsojenčevega alibija, ker je obsojenec povedal, da je bil med vožnjo v ... (med katero se mu očita dejanje) sam, iz tega pa višje sodišče izpelje dejansko ugotovitev, da obsojenec ni bil ves dan v prisotnosti oseb, ki naj bi potrjevale njegov alibi. Ugotovitev, da je bil v tem času z oškodovanko, sta sodišči oprli prvenstveno na njeno izpovedbo. Vložnik v razlogih višjega sodišča hkrati prepoznava kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker naj bi bila protispisna, saj je obsojenec v svojem zagovoru trdil, da je bil na poti k B. B. sam in torej dejanja ni priznal. Vendar pa nasprotja med obsojenčevim zagovorom, iz katerega izhaja, da naj bi bil med vožnjo v ... sam, in ugotovitvijo sodišča, da med vožnjo B. B. ni bil prisoten, očitno ni.

18.Vrhovno sodišče zato ugotavlja, da je višje sodišče ob zavrnitvi dokaznega predloga za zaslišanje B. B. ravnalo skladno z merili odločanja o dokaznih predlogih. Predloga ni zavrnilo zato, ker ne bi štelo dokaza, ki naj bi potrjeval alibi, za pomembnega; predlog je zavrnilo zato, ker dokaz z zaslišanjem B. B. že na podlagi obsojenčevega zagovora ni primeren. B. B. o obsojenčevem ravnanju med vožnjo v ... ne bi mogel povedati ničesar.

C.

19.Iz teh razlogov je Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 425. člena ZKP zahtevo zavrnilo.

20.Zagovornik je v zahtevi predlagal, naj Vrhovno sodišče odloži izvršitev kazni zapora. Ker je Vrhovno sodišče zahtevo zavrnilo, o predlogu ni treba posebej odločati.

Odločba o stroških je bila sprejeta na podlagi 98.a člena ZKP, ob smiselni uporabi četrtega odstavka 95. člena ZKP, upoštevajoč podatke o obsojenčevem premoženju, ki so na voljo v spisu (11. točka obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje).

21.Odločitev je bila sprejeta soglasno.

Zveza:

Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 173, 173/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.