Jedro

Zastopanje mora temeljiti na veljavnem pravnem temelju (v konkretnem primeru pooblastilu), ki mora praviloma obstajati v trenutku, ko se izjava volje daje, druga stranka pa mora tudi vedeti, da gre za zastopanje in da torej pooblaščenec izjavlja voljo v imenu zastopanega.

To, da je v pogodbi kot zakonita zastopnica tožeče stranke (v uvodu) navedena direktorica, tudi sicer ne pomeni, da pooblastila ni bilo. Nobene ovire namreč ni, da je pooblastilo dano posebej, saj gre za mandatno razmerje med pooblastiteljem in pooblaščencem.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. V tej zadevi je sodišče s sklepom z dne 24. 4. 2013 dovolilo zavarovanje s predhodno odredbo s prepovedjo organizacijam za plačilni promet N. d. d. in B. d. d., da ne smeta dolžniku ali komu drugemu po njegovem nalogu iz njegovega računa izplačati denarnega zneska, zavarovanega s predhodno odredbo. Dne 9. 5. 2013 pa je dovolilo še dodatno zavarovanje z rubežem premičnin tožene stranke. Slednja je zoper oba izdana sklepa vložila ugovora, ki ju je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 10. 7. 2013, ki je izpodbijan v tem pritožbenem postopku, zavrnilo. Z njim je odločilo tudi o povračilu nadaljnjih (izvršilnih) stroškov v višini 112,56 EUR, ki jih je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki.

2. Zoper takšno odločitev vlaga pritožbo tožena stranka. Sklep izpodbija v celoti. Vztraja, da je pogodba št. 353 B/2011, ki jo je predložila tožeča stranka, neveljavna, saj je zakonita zastopnica naročnika ni podpisala. Tožeča stranka pisnega pooblastila za podpis pogodbe ni predložila. Tožena stranka za pooblastilo ni vedela, saj je pogodbo v podpis prejela po pošti. Ne drži, da je ugotovitveni zapisnik podpisala tudi V. R. Š. Podpisala sta ga le D. V. in I. Š. Ta dokaz je za toženo stranko sporen in neveljaven. Kje in kdaj je bil podpisan in zakaj, je potrebno povprašati oba podpisnika. Opozarja, da ne razpolaga z dokumentacijo o zadevi P., zato ji je g. D. V. avgusta 2012 po e-pošti poslal kopijo pogodbe in ugotovitvenega zapisnika. Kontakte v zvezi s spornim poslom sta imela D. V. in I. Š. Ni jasno, ali je pogodbo res podpisal direktor L. d. o. o., g. I. T., zato naj se zasliši. Sodišče je napačno zapisalo 20% DDV.

3. Tožeča stranka na vloženo pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče izda predhodno odredbo na podlagi odločbe domačega sodišča ali drugega organa, ki se glasi na denarno terjatev, ki še ni izvršljiva, če izkaže upnik za verjetno nevarnost, da bo sicer uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena (prvi odstavek 257. člena ZIZ). Po 1. točki prvega odstavka 258. člena ZIZ se šteje, da je nevarnost v smislu 257. člena ZIZ podana, če se predlog za zavarovanje s predhodno odredbo opira na plačilni nalog in na sklep o izvršbi, izdan na podlagi verodostojne listine, proti kateremu je bil pravočasno vložen ugovor, če dolžnik v ugovoru zanika obstoj obligacijskega razmerja z upnikom, upnik pa predloži listino, iz katere izhaja verjetnost obstoja obligacijskega razmerja.

6. Enako kot pred sodiščem prve stopnje, pritožnica tudi v pritožbenem postopku vztraja pri trditvi, da je pogodba št. 353 B/2011 z dne 14. 5. 2012 neveljavna. S tem dejansko izpodbija zaključek sodišča, da je tožeča stranka (tudi) s to listino izkazala verjetnost obstoja obligacijskega razmerja med pravdnima strankama, posledično pa domnevo o obstoju nevarnosti, kar je ena od predpostavk za izdajo predhodne odredbe.

7. Že sodišče prve stopnje je pritožnici pravilno pojasnilo, da je pogodba, ki jo sklene pooblaščenec v imenu zastopanega in v mejah pooblastil, veljavna. Voljo za sklenitev pogodbe namreč lahko stranka oblikuje in izjavi tudi preko zastopnika (1. odstavek 69. člena in 70. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ). Pri tem mora zastopanje temeljiti na veljavnem pravnem temelju (v konkretnem primeru pooblastilu), ki mora praviloma (1) obstajati v trenutku, ko se izjava volje daje, druga stranka pa mora tudi vedeti, da gre za zastopanje in da torej pooblaščenec izjavlja voljo v imenu zastopanega. Tožeča stranka je trdila, da so bili ti pogoji izpolnjeni, saj je imel pooblaščenec za sklenitev pogodbe ustno pooblastilo zakonite zastopnice in je tožena stranka za to tudi vedela. Ker pritožnica v postopku pred sodiščem prve stopnje tem trditvam ni ugovarjala, saj ni trdila, da D. V. ni bil pooblaščen za sklenitev pogodbe, niti tega, da za pooblastilo ni vedela, je sodišče prve stopnje ob dejstvu, da iz same pogodbe (10. člen) izhaja, da je pooblaščeni predstavnik naročnika D. V., pogodbo pa je podpisal tudi zakoniti zastopnik pritožnice, I. T., pravilno zaključilo, da je vsaj z verjetnostjo izkazano, da je bila pogodba veljavno sklenjena, s tem pa je z verjetnostjo izkazan tudi obstoj obligacijskega razmerja. Pritožnica šele v pritožbi smiselno oporeka obstoju pooblastila, trdi pa tudi, da zanj ni vedela, kar pa pritožbeno sodišče zaradi prepovedi iz 337. člena ZPP ne more upoštevati, saj teh novih trditev pritožnica z ničemer ne opraviči. To, da je v pogodbi kot zakonita zastopnica tožeče stranke (v uvodu) navedena V. R. Š. (direktorica), tudi sicer ne pomeni, da pooblastila ni bilo. Nobene ovire namreč ni, da je pooblastilo dano posebej, saj gre za mandatno razmerje med pooblastiteljem in pooblaščencem. Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje, pa zaključek o verjetnosti obstoja obligacijskega razmerja še ne pomeni dokončne odločitve o tem vprašanju, saj bo sodišče o tem, in sicer s stopnjo gotovosti, odločalo, ko bo presojalo utemeljenost tožbenega zahtevka.

8. Pritožnica neutemeljeno izpodbija tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je pogodbo podpisal I. T. Ker svojega ugovora, da podpis ni nujno njegov, ni z ničemer utemeljila, predlagala pa ni niti ustreznih dokazov, ga je sodišče utemeljeno zavrnilo. Bo pa seveda tudi to dejstvo stvar dokazovanja in presoje v nadaljnjem postopku.

9. Na odločitev ne more vplivati sicer zmotna ugotovitev prvega sodišča, da je ugotovitveni zapisnik podpisala tudi V. R. Š., saj je obstoj obligacijskega razmerja z verjetnostjo izkazan že s pogodbo samo. Dvoma v zaključek o verjetnosti obstoja obligacijskega razmerja pa ne more vzbuditi niti dejstvo, da sta ugotovitveni zapisnik z dne 15. 6. 2012 podpisala le D. V. in I. Š., saj sta v pogodbi z dne 14. 5. 2012 oba navedena kot predstavnika pogodbenih strank – prvi tožeče stranke, drugi pa tožene stranke. Enako velja za pritožbeno trditev, da tožena stranka s poslovno dokumentacijo o tem razmerju ni razpolagala. Vzroki za to so lahko namreč različni, zato ob upoštevanju drugih listin, predvsem pogodbe in ugotovitvenega zapisnika, to dejstvo zaenkrat samo zase ne more dokazovati, da obligacijskega razmerja ni bilo.

10. Sodišče prve stopnje je pri odločitvi o stroških postopka tožeči stranki oziroma njenemu pooblaščencu res priznalo zgolj 20% DDV, vendar pa je takšna odločitev v korist tožene stranke in v škodo tožeče stranke. Slednja pa pritožbe ne vlaga. Pritožbeno sodišče zato, upoštevajoč 359. člen ZPP, v ta del odločitve ni posegalo.

11. Pritožba je glede na obrazloženo neutemeljena. Pritožbeno sodišče jo je zavrnilo in na podlagi 2. točke 365. člena ZPP potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

(1) Od tega pravila velja izjema: tudi če zastopnik ni imel upravičenja, izjava volje za zastopanega učinkuje, če jo je ta kasneje odobril (primerjaj 1. odstavek 72. člena in 1. odstavek 73. člena OZ).