Jedro

Iz vidika upravno pravnega področja je iztek materialnega prekluzivnega roka za vložitev zahteve, naj se določi denarna odškodnina z namenom poprave kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin izbrisanim, specifičen primer, ki predstavlja izjemo, saj ima v osnovi civilno pravno naravo in ga je potrebno obravnavati v skladu s pravili za obligacijska razmerja.

Ker je zadnji dan za vložitev zahteve po ZPŠOIRSP (18. 6. 2017) sovpadel z nedeljo, je upravičenec z zahtevo, vloženo prvi naslednji delovni dan (v ponedeljek, 19. 6. 2017) pravočasno uveljavljal svojo pravico v upravnem postopku.

Izrek

Tožbi se ugodi, sklep Upravne enote Ljubljana št. 492-214/2017-3 z dne 6. 7. 2017 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Obrazložitev

1. Organ prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrgel prošnjo tožnika za določitev denarne odškodnine za škodo, povzročeno zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, ki je bila vložena 19. 6. 2017. V obrazložitvi navaja, da prošnja ni bila vložena v roku, predpisanem v prvem odstavku 8. člena Zakona o povračilu škode osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva (ZPŠOIRSP), to je do 18. 6. 2017. Pooblaščenec tožnika je zahtevo za določitev denarne odškodnine za škodo, povzročeno zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, poslal priporočeno po pošti dne 19. 6. 2017, torej prepozno. Ker je tožnik zamudil prekluzivni rok, je prvostopenjski upravni organ v skladu s 3. točko 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) prošnjo zavrgel. 2. Drugostopenjski organ je pritožbo tožnika zavrnil. 3. Tožnik v tožbi priznava, da je zahtevo poslal priporočeno po pošti dne 19. 6. 2017. Ne prereka, da se je rok za vložitev prošnje iztekel 18. 6. 2017, vendar opozarja, da je bil ta dan nedelja ter da je bila vložitev prošnje naslednjega dne v skladu s 101. členom ZUP pravočasna. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in razveljavi izpodbijani sklep.

4. Toženka na tožbo ni odgovorila.

5. Tožba je utemeljena.

6. ZPŠOIRSP je materialni predpis, ki med drugim ureja pravico do denarne odškodnine. Upravni postopek za določitev denarne odškodnine se po prvem odstavku 8. člena ZPŠOIRSP začne na zahtevo stranke. Zahteva za določitev denarne odškodnine se lahko vloži v treh letih po začetku uporabe tega zakona. Drugi odstavek 8. člena ZPŠOIRSP pa določa, da oseba, ki ima ob začetku uporabe tega zakona vloženo vlogo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje ali za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije, o kateri še ni pravnomočno odločeno in na podlagi katere izpolni pogoje iz 2. člena tega zakona, lahko zahtevo za določitev denarne odškodnine vloži v treh letih po pridobitvi dovoljenja za stalno prebivanje ali po sprejemu v državljanstvo Republike Slovenije oziroma v treh letih po pravnomočnosti odločbe ali sklepa, s katerim je bila vloga za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje ali za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije zavrnjena, zavržena ali je bil postopek ustavljen. V skladu z 29. členom ZPŠOIRSP je ta zakon začel veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije, uporabljati pa se je začel šest mesecev po njegovi uveljavitvi.

7. Sodišče ugotavlja, da je bil ZPŠOIRSP objavljen v Uradnem listu RS, št. 99/13 dne 3. 12. 2013, torej je, kot pravilno ugotavlja toženka, začel veljati 18. 12. 2013, uporabljati pa se je začel 18. 6. 2014. To pomeni, da je triletni rok po zgoraj citirani določbi prvega odstavka 8. člena ZPŠOIRSP iztekel 18. 6. 2017. 8. Prvostopenjski upravni organ je ugotovil, da tožnik ob začetku uporabe ZPŠOIRSP ni imel vložene vloge za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje ali za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije, o kateri še ni bilo pravnomočno odločeno in na podlagi katere bi izpolnil pogoje iz 2. člena ZPŠOIRSP, kar je razvidno iz podatkov upravnega spisa. Tožnik slednjega dejstva ni zanikal in se posledično šteje za priznano v skladu z drugim odstavkom 214. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki se v tem postopku uporablja na podlagi prvega odstavka 22. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Tožnik prav tako ni zanikal ugotovitve prvostopenjskega upravnega organa, da je poslal zahtevo za določitev denarne odškodnine za škodo, nastalo zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva po ZPŠOIRSP, priporočeno po pošti 19. 6. 2017, zaradi česar se tudi to dejstvo šteje za priznano. Tudi sicer pa je razvidno iz potrdila na ovojnici o oddaji priporočene pošiljke. Sodišče dodatno pojasnjuje, kot je to obrazložil že drugostopenjski upravni organ, da se skladno z drugim odstavkom 68. člena ZUP za vlogo, kar je tudi obravnavana zahteva, ki je bila poslana priporočeno po pošti, za dan, ko je organ prejel vlogo, šteje dan oddaje na pošto.

9. Sodišče tako ugotavlja, da med strankama ni sporno, da je tožnik zahtevo po ZPŠOIRSP poslal priporočeno po pošti dne 19. 6. 2017. Tožnik pa utemeljeno opozarja, da je bila 18. 6. 2017 nedelja.

10. Sodišče pritrjuje pojasnilom drugostopenjskega upravnega organa, da je rok, določen v 8. členu ZPŠOIRSP, materialni prekluzivni rok, to je rok, s katerim je določeno, do kdaj lahko stranka uveljavlja pravico do denarne odškodnine, in da stranka po preteku tega roka izgubi pravico do vložitve zahteve za določitev denarne odškodnine za škodo, povzročeno zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva na podlagi ZPŠOIRSP, ter da določba prvega odstavka 8. člena ZPŠOIRSP jasno določa materialni prekluzivni rok za vložitev zahteve, kot to je že navedeno tri leta po začetku uporabe ZPŠOIRSP, na katerega so organi dolžni paziti po uradni dolžnosti. Drugostopenjski upravni organ v svoji odločbi tožniku tudi pravilno pojasnjuje, da se določba drugega odstavka 101. člena ZUP1 ne uporablja za materialne roke.

11. Vendar pa po presoji sodišča stališče toženke, da materialnega prekluzivnega roka iz 8. člena ZPŠOIRSP ni mogoče podaljševati, zaradi česar ni pomembno, ali se rok izteče na nedeljo, državni praznik ali kak drug dan, ko se pri organu ne dela, kar po stališču toženke izhaja iz ustaljene sodne prakse, ni pravilno. Sodbe Upravnega sodišča RS U 2906/2005 z dne 28. 5. 2007, U 1849/2008 z dne 12. 2 .2009, U 2998/2006 z dne 27. 11. 2007, na katere se toženka sklicuje, namreč v obravnavanem primeru niso relevantne, saj se nanašajo na področje javnih financ, in sicer na trošarine, medtem ko se v zadevi, ki je predmet tega postopka, obravnava pravico do denarne odškodnine, ki je vrsta obligacijskega razmerja. Obravnavana zadeva je torej z vidika upravno pravnega področja specifična in predstavlja izjemo, saj ima v osnovi civilno pravno naravo in jo je potrebno obravnavati v skladu s pravili, ki veljajo za obligacijska razmerja.

12. V zvezi s tem sodišče poudarja, da ni vezano na pravno podlago, na katero se stranke sklicujejo (iura novit curia), saj pozna pravo po uradni dolžnosti, temveč mora zatrjevana dejstva presojati z vseh možnih pravnih vidikov oziroma norm, ki bi utegnile biti relevantne. ZPŠOIRSP v prvem odstavku 1. člena določa, da ureja pravico do denarne odškodnine in drugih oblik pravičnega zadoščenja z namenom poprave kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin za osebe, določene s tem zakonom, ki jim je, ko so zanje začele veljati določbe Zakona o tujcih (Uradni list RS, št. 1/91-I, 44/97, 50/98 – odločba US in 14/99 – odločba US), v registru stalnega prebivalstva prenehala prijava stalnega prebivališča. Pravico do odškodnine in odškodninske predpostavke ureja Obligacijski zakonik (Uradni list RS, št. 97/07 – uradno prečiščeno besedilo, 64/16 – odl. US in 20/18 – OROZ631; v nadaljevanju: OZ), ki v prvem odstavku 1. člena določa, da vsebuje temeljna načela in splošna pravila za vsa obligacijska razmerja, torej tudi za odškodnine, kot vrsto obligacijskega razmerja. V obravnavanem primeru je ZPŠOIRSP v razmerju do OZ specialni predpis. ZPŠOIRSP, kot to pravilno ugotavlja toženka, ureja vprašanje teka in izteka materialnih rokov, vendar pa sodišče ugotavlja, da ne ureja računanja rokov. V skladu z drugim odstavkom 1. člena OZ se za obligacijska razmerja, ki jih urejajo drugi zakoni (v obravnavanem primeru je to ZPŠOIRSP), uporabljajo določbe OZ glede vprašanj, ki niso urejena v takem zakonu. Iz tega sledi, da je v zvezi z računanjem rokov v obravnavani zadevi treba uporabiti relevantne določbe OZ.

13. Rok za vložitev zahteve za določitev odškodnine po ZPŠOIRSP je, kot je že predhodno obrazloženo, prekluzivni rok materialnega prava, ki ga je v skladu s civilno sodno prakso glede računanja časa treba presojati v povezavi z 62. členom OZ. Po drugem odstavku 62. člena OZ se rok, ki je določen v letih, konča tistega dne, ki se po imenu in številki ujema z dnevom nastanka dogodka, od katerega začne teči. Če takšnega dne v zadnjem mesecu ni, se konča naslednji dan tega meseca. Če se rok po pravilih, določenih v drugem odstavku 62. člena OZ, izteče na dan, ko se po zakonu ne dela, pa se po tretjem odstavku 62. člena OZ za zadnji dan roka šteje naslednji delavnik. Po ustaljenih stališčih civilno sodne prakse je nedelja prost dan v smislu tretjega odstavka 62. člena OZ in se materialni rok, katerega zadnji dan pade na nedeljo, izteče na prvi naslednji delavnik, čeprav nedelja z nobenim zakonom formalno ni določena kot dan, na katerega se ne dela. Smisel določbe tretjega odstavka 62. člena OZ je v varovanju počitka ob nedeljah, praznikih in drugih dela prostih dneh, izhaja pa iz splošno uveljavljenega 5-dnevnega tedenskega delovnika2. 14. Ob upoštevanju citirane določbe drugega in tretjega odstavka 62. člena OZ je zmotno stališče toženke, da je bila zahteva prepozno vložena, ker je tožnik v ponedeljek, 19. 6. 2017, poslal zahtevo za določitev denarne odškodnine priporočeno po pošti. Zadnji dan za vložitev zahteve po ZPŠOIRSP (18. 6. 2017) je sovpadel z nedeljo, zato je tožnik zahtevo, vloženo prvi naslednji delavnik (v ponedeljek, 19. 6. 2017), pravočasno vložil. 15. Sodišče pa tudi dodaja, da je na podlagi 22. člena Ustave Republike Slovenije vsakomur zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem in pred drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Obravnavana upravna zadeva je glede dejanskega stanja in pravne podlage, določene v ZPŠOIRSP, v zvezi s tri letnim rokom po začetku uporabe ZPŠOIRSP za vložitev denarnega odškodninskega zahtevka (bodisi z zahtevo v upravnem postopku bodisi s tožbo v sodnem postopku), v bistvenem primerljiva z zadevo, o kateri je bilo odločeno s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 2321/2017 z dne 1. 3. 2018. Z odločitvijo v obravnavani zadevi je naslovno sodišče torej zagotovilo tožniku enako varstvo njegovih pravic, kot je bilo zagotovljeno v zgoraj navedeni civilni zadevi.

16. Po vsem navedenem je sodišče zaradi zmotne uporabe materialnega prava tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo (4. točka prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1), zadevo pa vrnilo toženki v ponovni postopek (tretji odstavek istega člena). Sodišče je o zadevi odločilo na nejavni seji brez glavne obravnave, ker v tej zadevi dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijanega upravnega akta, ni sporno, temveč je bilo potrebno razrešiti le pravno vprašanje (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).

1 Določba drugega odstavka 101. člena ZUP določa, da če je zadnji dan roka nedelja, državni praznik ali kak drug dan, ko se pri organu, pri katerem je treba opraviti dejanje, ne dela, se izteče rok za izpolnitev obveznosti s pretekom prvega naslednjega delovnika. 2 Primerjaj VSL I Cpg 624/2011 in VSL 1514/2013.