Jedro

Zmotno je zavzemanje tožene stranke, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati, da tožnica za svoje navedbe o trpinčenju ni predložila svojih zapisov o ravnanjih, ki jih je doživljala kot trpinčenje. Predložitev t. i. dnevnika mobinga ni bistvena, saj z njim tožnica ne more dokazovati dejstev, ki jih sama navaja, tovrsten dnevnik predstavlja namreč le del njene trditvene podlage. Na podlagi obširno izvedenega dokaznega postopka je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so bila ravnanja direktorja tožene stranke in njegovo obnašanje oziroma komunikacija do tožnice takšna, da so ustrezala definiciji trpinčenja na delovnem mestu, kot je to opredeljeno v četrtem odstavku 7. člena ZDR-1. Pritožbeni očitek tožnice, da sodišče prve stopnje pri prisoji višine odškodnine ni upoštevalo njene kaznovalne narave, ni utemeljen. Niti 8. člen ZDR-1 niti pravo EU, na katerem temelji, ne dajeta podlage za golo kaznovanje delodajalca oziroma kaznovalno odškodnino.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno spremeni tako, da se v točki III in IV izreka na novo glasi: "III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni povrniti stroške postopka v znesku 3.404,40 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

IV. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni povrniti stroške sodnega izvedenca v znesku 1.410,99 EUR na račun Delovnega sodišča v Kopru, št. 01100-6370501320."

II. V preostalem se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki, da tožnici plača znesek 3.692,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 12. 2018 dalje, ter da za obdobje od februarja 2017 do maja 2019 za tožnico obračuna znesek 207,74 EUR mesečno, od teh mesečnih zneskov odvede davke in prispevke ter tožnici izplača neto znesek, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega 11. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila (točka I izreka). Višji tožbeni zahtevek (do skupnega zneska 28.899,44 EUR, tj. v znesku 19.390,32 EUR) je zavrnilo (točka II izreka). Tožnici je naložilo, da toženi stranki povrne potrebne stroške postopka v znesku 3.769,96 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka III izreka). Toženi stranki pa je naložilo, da povrne sorazmerni del stroškov sodnega izvedenca v znesku 451,52 EUR na račun Delovnega sodišča v Kopru (točka IV izreka).

2. Zoper zavrnilni del sodbe in odločitev o stroških se pritožuje tožnica zaradi vseh pritožbenih razlogov. Nasprotuje ugotovitvam in zaključkom sodišča prve stopnje glede ravnanj tožene stranke, v katerih sodišče prve stopnje ni prepoznalo elementov mobinga. Zlasti se ne strinja z dokazno oceno in oceno verodostojnosti prič A. A. in B. B., sodišču prve stopnje pa očita, da ni obrazložilo, zakaj v teh delih ni sledilo jasni izpovedi priče C. C., glede katere je sicer sprejelo splošni zaključek, da je verodostojna in da dejansko o zadevi ve največ izpovedati. Meni, da sta ob celoviti dokazni presoji vseh ravnanj mobinga, ki jih je sodišče prve stopnje ugotovilo, tudi upad komunikacije ter odvzem delovnih nalog nedvomno namenjena odstranitvi tožnice iz delovnega okolja, kjer bi se lahko seznanila z določenimi informacijami, glede katerih je sama že prej opozarjala direktorja na nepravilnosti pri poslovanju. Glede očitka dodeljevanja dela prek glavne sestre meni, da je s takšnim načinom direktor želel tožnico poniževati pred ostalimi sodelavci in ji s tem dal jasno vedeti, kje je sedaj njeno mesto ter da ni več njegova "desna roka". Trdi, da gre pri odvzemu delovnih nalog za takšne posege, ki nimajo povezave s samim opravljanjem delovnih nalog, da bi bilo moč zagovarjati predodelitev, odvzem zaradi tožničine domnevne pogoste odsotnosti, temveč gre za poseg v njen položaj pri toženi stranki na način, da se ji kar najbolj omeji dostop do informacij, za katere si direktor ni več želel, da bi bila tožnica z njimi seznanjena. Navaja, da obramba tožene stranke, ki ji je sodišče prve stopnje sledilo, da je bila prepoved obiskovanja uprave oziroma prepoved prinašanja bolniških listov namenjena olajšanju dela D. D., ne vzdrži kritične presoje. Vztraja pri tem, da je bil edini namen tovrstnega navodila zaposlenim v tem, da se tožnici odvzame stik s sodelavci in se ji še na ta način zmanjša avtoriteta. Poudarja, da v področje dela D. D. ne sodi razpolaganje z dokumentacijo o odsotnosti zaposlenih z dela, saj je to področje, ki se nanaša na obračun plač, zato prepoved zaposlenim, da bi to dokumentacijo osebno prinašali tožnici, nedvomno lahko pomeni le prepoved stikov tožnice s sodelavci, nikakor pa to ni zahteva, ki bi bila smiselna glede na delovne naloge vodje reševalne postaje. Opozarja, da bi moralo sodišče prve stopnje tudi očitek prepovedi kontaktov s tožnico razumeti v kontekstu vseh ostalih očitkov ter v povezavi z ostalimi dogodki. Navaja, da je okoliščina, da se je faksimile eno leto nahajal pri A. A., tožnici močno oteževala opravljanje njenega dela pri obračunu plač, saj je ob vsakem obračunavanju osebnih dohodkov morala v njeno pisarno, prositi za uporabo ter vpisati razlog uporabe faksimila. Dejstvo, da je direktor tožnici faksimile fizično odvzel in ga predal svoji novi "desni roki", je po mnenju tožnice le še dodatno dejanje z namenom njenega ponižanja in degradiranja. Zatrjuje, da bi direktor lahko število domnevnih napak preveril s pogovorom na samem sestanku in z neposrednim razgovorom s tožnico, namesto tega pa je tudi za vse bodoče morebitne napake zaposlenim dal navodilo, da se te sporočajo na njegov elektronski naslov. Ni jasno, kako naj bi na takšen način skušal umiriti strasti na reševalni službi v odnosu do tožnice, kot je napačno zaključilo sodišče prve stopnje. Izpostavlja, da se je vse dogajalo v časovnem obdobju po njeni vrnitvi s starševskega dopusta, ko ji je bil odvzet tudi faksimile, odvzete posamezne delovne naloge, onemogočen dostop do direktorja, kar bi vse moralo sodišče prve stopnje presojati skupno, v medsebojni povezavi, saj le tako lahko ponudijo realno sliko dogajanja v tistem časovnem obdobju. Meni, da v sodbi ni dokazne presoje sodišča prve stopnje, ki bi kazala na to, da je vsako posamično ravnanje ocenjevalo v kontekstu celotnega časovnega obdobja in vseh dogodkov, ki jih je tožnica izpostavila. Vztraja, da je le ob skupnem upoštevanju vseh očitkov oziroma spornih dogodkov moč oceniti, ali je dejansko prišlo do zlorabe položaja nadrejenih v razmerju do podrejenega delavca. Ocenjuje, da je prisojena odškodnina za nepremoženjsko škodo v višini 3.500,00 EUR prenizka, upoštevaje vse okoliščine in posledice, ki jih je občutila. Prav tako se ne strinja z višino prisojene razlike v plači in v zvezi s tem navaja, da je sodišče napravilo napačen izračun razlike v plači na podlagi predloženih plačilnih list, kar je posledica neizvedbe dokaza z izvedencem finančne stroke. Glede priznanih stroškov toženi stranki navaja, da ji je sodišče neutemeljeno priznalo 600 točk za pristop na prvi narok ter refundacije nadomestil plač za priče. Meni, da bi morala strošek postavitve sodnega izvedenca medicinske stroke v celoti prevzeti tožena stranka. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožena stranka podaja obširno pritožbo zoper ugodilni del sodbe in odločitev o stroških zaradi vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče prve stopnje spregledalo njene navedbe o tem, da je imela vzpostavljen mehanizem preprečevanja mobinga ter da je bila pooblaščenka za sprejemanje prijav mobinga C. C., tožničina prijateljica in poročna priča. Dejstvo, da v takšnih pogojih dela tožnica ni podala prijave mobinga, dokazuje to, da okoliščin pri toženi stranki ni doživljala kot mobing. Meni, da je v tem delu izpodbijana sodba obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Nasprotuje ugotovitvam in zaključkom sodišča prve stopnje glede protipravnih ravnanj, ki so podlaga za njeno odškodninsko odgovornost tožnici zaradi trpinčenja. V zvezi s tem zlasti izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje, saj meni, da je svojo odločitev nekritično oprlo zgolj na izpovedi tožnice in priče C. C., medtem ko izpovedi preostalih prič in direktorja, ki so izpovedali diametralno nasprotno, sploh ni upoštevalo in tako kršilo metodološki napotek iz 8. člena ZPP. Izpodbija tudi oceno verodostojnosti tožnice in C. C. in glede slednje navaja, da že zaradi tesne prijateljske vezi s tožnico ni verodostojna, poleg tega pa je življenjsko, da zaradi podane izredne odpovedi in kazenske ovadbe goji zamero proti toženi stranki. Navaja, da tožnica ni trdila, da bi ji direktor konkretne izjave izrekel na samem, ampak je izrecno navajala, da je bilo ob tem prisotnih več sodelavcev, ki so jih slišali, vendar pa priče (razen C. C.) tega niso potrdile. Meni, da so izjave, ki naj bi jih direktor tožene stranke izrekel tožnici, zmerne in ne temeljijo na obtožbah zoper tožnico. Glede izjave A. A. sodišču prve stopnje očita protispisnost (tožnica o tem ni izpovedala) in napačno uporabo pravila o dokaznem bremenu, kar je bistvena kršitev, saj je sodišče zaradi nje napačno ugotovilo dejansko stanje. Opozarja, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, kolikokrat je bila tožnica z obrekovanjem oziroma s slabimi stvarmi, ki naj bi jih o njej govoril D. D., seznanjena, da bi lahko bila zaradi tega prizadeta, čeprav je ravno to relevantno, in ne, kolikokrat naj bi kdo od zaslišanih prič slišal D. D. o njej grdo govoriti. V zvezi z njegovim dopisom na ZZZS navaja, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj bi takšno ravnanje lahko pomenilo element mobinga, saj dopis do tožnice ni bil v ničemer žaljiv ali drugače neprimeren. Trdi, da za ugotovitev, da naj bi D. D. skušal vplivati na obračune plač, ni podlage v dejanskem stanju, tega ni izpovedala niti tožnica, sodišče prve stopnje pa tudi ni ugotavljalo pravno relevantnih dejstev glede njegovih pooblastil in pristojnosti kot vodje reševalne službe. Poudarja, da tožnica o širjenju govoric zaradi napačne sistemizacije ter o tem, da bi bila izpostavljena sovražnemu delovnemu okolju, ni izpovedala. Nasprotuje ugotovitvam sodišča prve stopnje, da tožnica ni imela nikakršnih delovnih zadolžitev, vezanih na pripravo sistemizacije. Izpostavlja tožničino izpoved, da je na izobraževanju v letu 2016 že takoj vedela, da so bila sistemizirana delovna mesta v upravi tožene stranke povzeta iz Kolektivne pogodbe za javni zavod E., česar ne bi vedela, če ne bi sodelovala pri sistemizaciji. Navaja, da dokazni postopek ni v ničemer pokazal, da bi bila tožnica prizadeta in da bi trpela zaradi razžalitve časti ali dobrega imena, česar ni ugotovil niti izvedenec psihiatrične stroke. Izpodbija zaključek sodišča o podani vzročnosti med ravnanjem tožene stranke in duševnimi bolečinami tožnice ter navaja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo različnih aktivnosti tožnice v času njenega bolniškega staleža niti dejstva, da iz dopolnilnega psihiatričnega izvedenskega mnenja izhaja, da je tožnica epizode prilagoditvene motnje predhodno doživljala že v letih 2002, 2003 in 2011, zato med ravnanji tožene stranke in stanjem tožnice ni pravno relevantne vzročne zveze, saj stres tožnice temelji na njenih notranjih procesih. Vztraja pri podanem ugovoru litispendence, za katerega meni, da ga je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo. Nasprotuje tudi višini prisojene odškodnine. Priglaša stroške pritožbe.

4. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo tožnice prereka pritožbene navedbe in predlaga zavrnitev pritožbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

5. Pritožba tožnice je delno utemeljena (odločitev o stroških postopka), pritožba tožene stranke ni utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov. V skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavljata pritožbi. Glede vseh odločilnih dejstev je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, sprejeta odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna. Pritožbeno sodišče se strinja z odločilnimi ugotovitvami in stališči sodišča prve stopnje, v nadaljevanju pa na podlagi določbe prvega odstavka 360. člena ZPP presoja le bistvene pritožbene navedbe.

7. Sodišče prve stopnje je v tem individualnem delovnem sporu presojalo utemeljenost tožbenega zahtevka za plačilo odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo zaradi zatrjevanih številnih nedopustnih ravnanj tožene stranke oziroma njenega direktorja in nekaterih sodelavcev, ki naj bi predstavljala trpinčenje na delovnem mestu v smislu določbe četrtega odstavka 7. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 s spremembami). Tožnica je bila zaposlena pri toženi stranki, nazadnje na delovnem mestu strokovna sodelavka za organizacijo in poslovanje, na katerem je opravljala dela in naloge, vezane na finančno poslovanje tožene stranke kot javnega zavoda, zlasti obračune plač. Po oceni izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila tožnica žrtev trpinčenja na delovnem mestu po četrtem odstavku 17. člena ZDR-1 v obdobju od leta 2012 do nastopa bolniškega staleža v januarju 2017. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku za plačilo odškodnine delno ugodilo in tožnici prisodilo 3.692,40 EUR iz naslova nepremoženjske in premoženjske škode ter 207,74 EUR bruto mesečno iz naslova izpada dohodka, višji zahtevek pa je zavrnilo.

8. Tožnica v pritožbi v bistvenem vztraja, da bi moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, da vsa očitana ravnanja pomenijo trpinčenje na delovnem mestu, ter da bi ji moralo višjo odškodnino prisoditi že na podlagi ugotovljenih ravnanj tožene stranke. Tožena stranka pa ob sklicevanju na bistvene kršitve določb pravdnega postopka izpodbija dokazne zaključke, na katere je sodišče prve stopnje oprlo odločitev o dosojeni odškodnini.

9. Pritožbi na več mestih neutemeljeno uveljavljata absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta bistvena kršitev je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali pa so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Takih pomanjkljivosti izpodbijana sodba nima, pritožbeno sodišče je lahko preizkusilo miselno pot sodišča prve stopnje, ki se je izrecno ali po vsebini opredelilo do vseh pravno pomembnih dejstev in navedlo zadostne razloge za vse dele svoje odločitve. Četudi se sodišče prve stopnje ni izrecno opredelilo do izpovedi prav vsake izmed zaslišanih prič (denimo F. F. in G. G.), to ne pomeni, da jih pri odločitvi ni upoštevalo. Poudarilo je tiste dokaze, ki jih je pravilno ocenilo kot odločilne za ugotavljanje pomembnih dejstev.

10. Tožnica neutemeljeno uveljavlja neobrazloženost dokazne presoje v zvezi z očitkom, da jo je direktor po odvzemu pooblastila za uporabo faksimila večkrat skušal prepričevati v uporabo, češ da ima njegovo ustno dovoljenje. Ker je ta očitek premalo konkretiziran, se sodišču prve stopnje ni bilo treba opredeljevati do vprašanja, ali iz izvedenih dokazov izhaja direktorjevo ravnanje v opisani smeri.

11. Tudi glede dejstva, da tožnica pri toženi stranki ni prijavila trpinčenja na delovnem mestu, ni utemeljen pritožbeni očitek absolutne bistvene kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Za presojo obstoja trpinčenja oziroma nezagotavljanja varstva pred trpinčenjem na delovnem mestu namreč dejstvo, ali je delodajalec takšna ravnanja obravnaval v internem postopku po Pravilniku o preprečevanju trpinčenja na delovnem mestu, ni odločilno, saj sodišče na izid takega postopka ni vezano. Zato tudi dejstvo, da tožnica ravnanj in okoliščin, ki jih je štela kot mobing, ni prijavila oziroma v zvezi s tem pri toženi stranki ni bil sprožen postopek po Pravilniku, samo po sebi še ne pomeni, da do trpinčenja ni prišlo. Poleg tega pa je bila pooblaščenka za sprejemanje prijav mobinga pri toženi stranki, tj. tožničina prijateljica C. C., očitno seznanjena z ravnanji, ki jih je tožnica doživljala kot trpinčenje, saj je v dokaznem postopku o njih izpovedala.

To bistveno kršitev obe stranki uveljavljata predvsem zaradi nestrinjanja z dokaznimi zaključki sodišča prve stopnje, kar pomeni pritožbeni razlog zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, oziroma zaradi nestrinjanja z materialnopravnimi stališči sodišča prve stopnje, do česar se bo pritožbeno sodišče opredelilo v nadaljevanju.

12. O odločilnih dejstvih v izpodbijani sodbi ni nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma predpisi, zato sodba ni obremenjena s kršitvijo iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Okoliščina, da tožnica ni izpovedala glede določenega pravno relevantnega dejstva, za katerega je podala trditveno podlago, sodišče prve stopnje pa ga je kljub temu ugotovilo na podlagi drugih izvedenih dokazov, ne pomeni, da je sodišče protispisno povzemalo in ugotavljalo dejstva. Nestrinjanje tožene stranke z ugotovljenim dejanskim stanjem glede izjave A. A., negativnega odnosa D. D. do tožnice ter delovnimi zadolžitvami tožnice, vezanimi na pripravo sistemizacije, ne pomeni obstoja te bistvene kršitve določb pravdnega postopka, temveč pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Drži sicer trditev tožene stranke, da tožnice po paničnem napadu ni oskrbel H. H., vendar to ni odločilno. Odločilno je, da je bil tedaj ta prisoten na urgenci in je lahko neposredno zaznal, v kakšnem stanju je bila tega dne.

13. Tožena stranka sodišču prve stopnje očita tudi kršitev 8. člena ZPP, ki vsebuje metodološki napotek za oblikovanje dokazne ocene. Ta je bistveno kršen le v primeru, kadar dokazna ocena ni v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene. V obravnavani zadevi dokazni oceni izpovedi prič, direktorja tožene stranki in tožnice ni mogoče očitati, da ni v skladu s procesnimi zahtevami iz 8. člena ZPP. V zvezi s tem pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje tisto, ki lahko ob zaslišanju dobi neposredni vtis, ali priča oziroma stranka izpoveduje verodostojno, ali ne, poleg tega pa ima možnost in dolžnost ta vtis primerjati tudi z ostalimi izvedenimi dokazi. Izpoved priče oziroma stranke mora oceniti kot vsak drug dokaz, torej samega zase in v povezavi z drugimi dokazi, ki so se izvajali v zvezi s pravno relevantnimi dejstvi. Iz izpodbijane sodbe je razvidno, zakaj je sodišče prve stopnje delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnice ter na katere izpovedi posameznih prič in tožnice se je pri tem oprlo. Pritožbeno sodišče zato pritožbene navedbe v obeh pritožbah, ki izpodbijajo dokazno oceno, zavrača kot neutemeljene. Sodišče prve stopnje je vse navedbe, ki jih izpostavlja tožena stranka, upoštevalo, vendar je na njihovi podlagi sprejelo dokazno oceno, s katero se tožena stranka očitno ne strinja, kar pa ne predstavlja očitane relativne bistvene kršitve določb postopka. S takšnim postopanjem sodišča prve stopnje toženi stranki ni bila kršena niti pravica do sodelovanja v postopku oziroma pravica do izjavljanja in kontradiktornosti iz 5. člena ZPP.

14. Tožena stranka neutemeljeno očita kršitev pravila o prekluziji, ker je sodišče prve stopnje upoštevalo prepozno predložena dokaza tožnice - obračuna plač oziroma plačilni listi. Skladno z določbo tretjega odstavka 286. člena ZPP ju je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, saj njuna izvedba ni zavlekla reševanja spora.

**K pritožbi tožene stranke - glede temelja odškodnine**

15. Zmotno je zavzemanje tožene stranke, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati, da tožnica za svoje navedbe o trpinčenju ni predložila svojih zapisov o ravnanjih, ki jih je doživljala kot trpinčenje. Predložitev t. i. dnevnika mobinga ni bistvena, saj z njim tožnica ne more dokazovati dejstev, ki jih sama navaja, tovrsten dnevnik predstavlja namreč le del njene trditvene podlage. Na podlagi obširno izvedenega dokaznega postopka je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so bila ravnanja direktorja tožene stranke in njegovo obnašanje oziroma komunikacija do tožnice takšna, da so ustrezala definiciji trpinčenja na delovnem mestu, kot je to opredeljeno v četrtem odstavku 7. člena ZDR-1. Direktor se je namreč ob opozorilih tožnice na, po njeni oceni škodljiva ravnanja, odzval z neprimernimi in žaljivimi izrazi, z neprimerno poslovno komunikacijo, grožnjami z znižanjem plače ter je izkoriščal položaj moči v razmerju do tožnice.

16. Glede na pravilno ugotovitev sodišča prve stopnje, da je direktor tožnici govoril, da je zategnjena, da naj neha, naj se ne igra z belim kruhom, da roka roko umije, da bo on odgovarjal, ker dokler ni tožnika, ni sodnika, vse kot odgovor na njena opozarjanja na nepravilnosti v zvezi s finančnim poslovanjem tožene stranke, je logično in razumljivo, da je do tega prihajalo na samem oziroma na zasebnih sestankih brez prisotnosti drugih ljudi. Na pravilnost te ugotovitve ne more vplivati, da je tožnica sicer trdila, da so navedene besede in fraze slišali tudi sodelavci. V zvezi s takšno negativno komunikacijo je sodišče utemeljeno sledilo priči C. C., ki je sedela v prostoru pred upravo tožene stranke in poleg nove tožničine pisarne, zato je lahko potrdila, da je direktor takšne izjave izrekel, saj jih preostale priče, ki so to zanikale, za razliko od nje niti ne bi mogle slišati, kar je v svoji izpovedi potrdila tudi B. B. Pritožbeno sodišče ne dvomi v dokazno oceno prepričljivosti in verodostojnosti priče C. C., ki je potrdila vsa ravnanja, ki so po mnenju tožnice predstavljala trpinčenje, kljub temu da sodišče prve stopnje ni v vseh zatrjevanih ravnanjih prepoznalo znakov graje vrednega, žaljivega ali negativnega ravnanja. Zgolj na podlagi okoliščin, da je tožničina prijateljica, da ni več zaposlena pri toženi stranki in zaradi podane izredne odpovedi, priči ni mogoče samodejno odreči verodostojnosti.

17. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da se je neprimeren in ponižujoč način komunikacije direktorja do tožnice v primeru njenega opozarjanja na nepravilnosti med drugim izrazil tudi v reakciji direktorja na sestanku 30. 11. 2016, ko je tožnici vpričo sodelavcev D. D., A. A., C. C. in I. I. na njeno vprašanje glede obračuna plač v skladu z novim pravilnikom odgovoril z besedami, da ga živcira, da mu po nepotrebnem teži in da jo bo premestil iz 38. v 18. plačni razred. Zato je pravilno štelo, da gre za poniževalno komunikacijo direktorja do tožnice, še posebej zaradi prisotnosti drugih zaposlenih. Nerelevantne so pritožbene navedbe, da je bil ta sestanek sklican na pobudo tožnice ter, da ni okoliščin, ki bi kazale na to, da bi se sestanka lahko bala ali bila vanj prisiljena. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno in mestoma zavajajoče navaja, da so dejstvo, da bi na sestanku kdorkoli s tožnico grdo ali žaljivo govoril, zanikale vse tam prisotne priče, razen C. C. in tožnice. Žaljivega in ponižujočega obnašanja direktorja ter izrečenih besed na sestanku se A. A. in D. D. nista spomnila, I. I. pa je izpovedala, da tega ni slišala, kar pa ne pomeni, da je bilo to dejstvo z njihove strani zanikano. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo pravilo o obrnjenem dokaznem bremenu iz tretjega odstavka 47. člena ZDR-1 ter dokazno oceno utemeljeno oprlo na izpoved C. C., ki je prepričljivo izpovedala, da je direktor tožnici rekel, da jo bo premestil, če ne bo prenehala z opozarjanjem na napake. V konkretnem primeru je direktor grožnjo z znižanjem plače izrekel na način, iz katerega je bilo razvidno, da je bil direktorjev odnos do tožnice negativen, osoren in poniževalen, kar po pravilni presoji sodišča prve stopnje predstavlja graje vredno, negativno in žaljivo ravnanje.

18. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno vztraja, da ni izkazano, da bi bil panični napad tožnice po opisanem sestanku posledica ravnanj tožene stranke. Izvedenec psihiater je v svojem izvedenskem mnenju namreč pojasnil, da so se zaradi stresorjev, povezanih z delovnim okoljem, psihopatološki pojavi prilagoditvene motnje pojavili 30. 11. 2016 (na dan spornega sestanka), zato ni mogoč drugačen zaključek kot ta, da je zaradi dogajanja na tem sestanku tožnica doživela take vrste stisko oziroma panični napad, da je neposredno po njem potrebovala nujno medicinsko pomoč. Ne glede na to, da v svoji izpovedi paničnega napada ni omenila, je to dejstvo izkazano in potrjeno z zdravniškim izvidom Nujne medicinske pomoči ZD J. (A 13), zato pritožbeno sodišče nima pomislekov glede sprejetega zaključka sodišča prve stopnje, da je bil tožničin panični napad posledica opisanega dogajanja na tem sestanku.

19. Zaključek sodišča prve stopnje, da je direktor tožnico trpinčil, ni v nasprotju s predhodno ugotovitvijo, da sta imela tožnica in direktor (sprva) sproščen in domačen odnos. Pravilna je namreč presoja sodišča prve stopnje, da je direktorjevo zgoraj navedeno neprofesionalno izražanje s tožnico izšlo iz njunega (prej) domačnega odnosa. Ne glede na to, da je tožnica direktorja dobro poznala in je bila njegovega načina komunikacije in besednjaka vajena, za presojo graje vrednega, očitno negativnega in žaljivega ravnanja ni bistveno samo to, kako je tožnica besede direktorja sprejemala oziroma dojemala, pač pa je bistveno predvsem to, s kakšnim namenom so bile te s strani direktorja sporočene. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da ji je direktor v komunikaciji navedene izjave namenjal zaradi njenih opozoril na nepravilnosti, zato da bi jo v tem utišal, s tem pa je zlorabljal svoj položaj moči in nadrejenosti. Pri takšnem neprimernem odnosu in komunikaciji gre za vzorec ravnanja, usmerjenega v tožnico, ki se ponavlja in je sistematičen. Na to ugotovitev ne vpliva pritožbena navedba, da naj bi imel direktor z vsemi zaposlenimi enak način komunikacije, ki za razliko od tožnice s tem naj ne bi imeli težav, tudi sicer pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da se je komunikacija direktorja do tožnice razlikovala od njegove siceršnje komunikacije.

20. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje z vidika kontinuitete ravnanj ni upoštevalo, da je bila tožnica med letoma 2012 in 2014 na starševskem dopustu, potem pa je delala tudi za krajši delovni čas in bila veliko bolniško odsotna. Glede na ugotovljeno obdobje podvrženosti tožnice trpinčenju, tj. med letom 2012, ko je tožnica pričela z opozarjanji na nepravilnosti poslovanja, in letom 2017 do nastopa neprekinjenega bolniškega staleža tožnice, njena vmesna odsotnost zaradi starševskega dopusta, krajši delovni čas in bolniške odsotnosti za element pogostosti oziroma ponavljanja niso bistveni, saj je glavnina ravnanj, v izpodbijani sodbi ugotovljenih kot trpinčenje, skoncentrirana od leta 2014 dalje. Iz izpovedi tožnice pa tudi izhaja, da je bil direktor v komunikaciji negativen in ponižujoč zlasti po njeni vrnitvi iz starševskega dopusta v letu 2014. 21. Kot ponavljajoče in sistematično očitno negativno dejanje zoper tožnico je sodišče prve stopnje pravilno štelo tudi to, da ji je A. A. izrekla komentar z vsebino v smislu, da ima direktor dovolj njenih kokošjih opravljanj1 in paranoj o nepravilnostih, kar je pravilno utemeljilo zlasti na izpovedi priče C. C. ter ob uporabi obrnjenega dokaznega bremena. Ker je izjavo A. A., sicer enkratni dogodek, mogoče povezati s tožničinim opozarjanjem na nepravilnosti in z direktorjevim siceršnjim odzivanjem na tovrstna opozarjanja, pritožbeno sodišče pritrjuje oceni sodišča prve stopnje, da v luči negativne in neprimerne komunikacije direktorja omenjena izjava predstavlja kontinuiteto sistematičnega direktorjevega izkoriščanja nadrejenega položaja za utišanje tožnice glede njenih opozarjanj. Vztrajanje tožene stranke pri nasprotnem stališču in nestrinjanju z dokazno oceno ni utemeljeno.

22. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da so tudi v ravnanju oziroma odnosu D. D. do tožnice podani elementi trpinčenja na delovnem mestu. Tožnica je o tem, da je imel D. D. določene zahteve, s katerimi je pri tožnici skušal vplivati na obračune plač, podala zadostno trditveno podlago, zato so pritožbeni očitki o pomanjkljivi trditveni podlagi neutemeljeni. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnica zatrjevala, da je od nje zahteval, da nekaterim redno zaposlenim delavcem dodatno izplačuje dohodek po podjemnih pogodbah, kar ni bilo zakonito, ZZZS-ju pa je poslal dopis, v katerem je navajal, da naj bi tožnica nepravilno izplačevala prejemke iz podjemnih pogodb in dnevnice. Pritožbenim navedbam tožene stranke nasprotujeta dejanski ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je D. D. poskušal vplivati na vsebino tožničinega dela, kar je tožnica tudi opisala v svoji izpovedi (na list. št. 124), ter da se je v enem primeru, ko s svojimi zahtevami pri tožnici ni bil uspešen, obrnil neposredno za zdravstveno zavarovalnico, to pa s svojo izpovedjo potrjuje tudi sam.2 Sodišče prve stopnje je glede na njegovo delovno mesto vodja reševalne službe tudi utemeljeno sklepalo, da obračunavanje ne sodi v okvir njegovih del in nalog, zato posebno ugotavljanje njegovih pooblastil in pristojnosti ni bilo potrebno. V zvezi s pritožbeno navedbo, da omenjeni dopis do tožnice ni bil v ničemer žaljiv ali drugače neprimeren, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da to za odločitev ni bistveno, są se očitek glede D. D. nanaša na njegovo vedenje (žaljenje, obrekovanje) tožnice vpričo sodelavcev.

23. Dokazna ocena izpovedi prič, reševalcev pri toženi stranki, K. K., L. L., H. H. in M. M. v zvezi z obrekovanjem tožnice je pravilna. Iz izpovedi L. L. in M. M. izhaja, da sta na reševalni službi oba slišala D. D. govoriti o tožnici, da je nesposobna, neverodostojna, da se laže, krade, da je prasica, navedeno obrekovanje pa potrjujeta tudi izpovedi K. K. in H. H. Iz navedenih izpovedi je razvidno, da pri kritikah D. D. ni šlo zgolj za kritiziranje dela celotne uprave, kot zatrjuje tožena stranka, pač pa za izrekanje o osebnih lastnostih tožnice na žaljiv način. Navedene slabšalne (žaljive) oznake pomenijo vedenje, ki je pravno nedopustno in ima vse znake trpinčenja na delovnem mestu. Dejstvo, da so omenjene priče izpovedale v prid tožnici, samo po sebi ne pomeni, da so pristranske in zato neverodostojne, sicer pa pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da so navedeni prepričljivo izpovedali zgolj o dogajanjih, ki so jih sami zaznali, zato ni imelo razlogov, da jim ne bi sledilo. Nerelevantno je, kolikokrat je bila tožnica seznanjena z žalitvami in obrekovanji s strani D. D., da bi lahko zaradi tega zavedanja trpela, saj je svoj tožbeni zahtevek utemeljevala tudi s kršitvijo dostojanstva zaradi posega v čast in dobro ime, z ravnanji D. D. pa je bila očitno seznanjena.

24. Sodišče prve stopnje je kot del trpinčenja ugotovilo tudi okoliščine v zvezi z očitanjem napačno izvedene sistemizacije delovnih mest pri toženi stranki. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje arbitrarno odločalo o nečem, česar tožnica ni zatrjevala, saj iz podatkov v spisu izhaja, da je tožnica navajala, da so bili konec leta 2016 pritiski najhujši zaradi domnevno napačno izvedene sistemizacije, direktor in D. D. pa sta širila govorico, da sta z C. C. naklepno sistemizirali delovna mesta tako, da sta oškodovali toženo stranko, čeprav tožnica pri pripravi sistemizacije sploh ni sodelovala. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo za dokazano, da tožnica ni imela delovnih zadolžitev v zvezi s pripravo sistemizacije delovnih mest. Tak zaključek namreč izhaja iz skladnih izpovedi tožnice kot tudi prič A. A., B. B. in O. O., ki so izpovedale, da je sistemizacijo pripravljala kadrovnica oziroma, da je bila za pripravo sistemizacije pristojna skupna služba, to je kadrovska služba (C. C.) in direktor. Tožena stranka zaključku sodišča prve stopnje neutemeljeno nasprotuje s sklicevanjem na opise nalog delovnih mest, na katerih je bila tožnica zaposlena tekom trajanja delovnega razmerja pri toženi stranki, ter na izobraževanja, ki se jih je udeležila. Da bi tožnica pripravljala sistemizacijo ne izhaja niti iz opisa v pogodbi o zaposlitvi "obvezno sodelovanje s strokovno službo za kader in plan" ter "dolžnost poznavati zakonodajo in predpise, ki urejajo področja dela".

25. Ker naloge v zvezi s sistemizacijo niso bile v pristojnosti tožnice, enako posledično velja tudi za opozarjanje na nepravilnosti v zvezi s sistemizacijo. Tožničina zadolžitev obračuna plač po presoji pritožbenega sodišča ni neposredno povezana s samo sistemizacijo, v kateri so določeni plačni razredi delovnih mest, zato tožena stranka v pritožbi zmotno navaja, da je direktor utemeljeno podvomil v zanesljivost tožnice. Pritrditi gre namreč stališču sodišča prve stopnje, da so bili očitki direktorja, da si je tožnica s sodelovanjem ali vplivanjem v postopku sprejema predhodnih sistemizacij namenoma zagotovila neustrezno delovno mesto z višjo plačo, ki ji glede na njeno izobrazbo in panožno kolektivno pogodbo sicer ne bi pripadala, neupravičeni in brez realne podlage. Tožena stranka zmotno uveljavlja, da je dokazni postopek pokazal, da očitkov v zvezi s sistemizacijo tožnici ni nihče neposredno izrekel. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da so očitki (posredni ali neposredni) izhajali iz bistvenega poslabšanja odnosa med tožnico in direktorjem, do katerega je prišlo v posledici odkritja napak v sistemizaciji. Spremenjene oziroma napete odnose so namreč zaznali in opazili tudi ostali zaposleni (A. A., B. B., P. P., O. O., R. R., C. C.), kar so pripisovali zlasti tožničini domnevni vlogi pri pripravi te sistemizacije. Takšni neutemeljeni očitki pridobitve finančne koristi z nadaljnjo posledico širjenja govoric tudi po stališču pritožbenega sodišča predstavljajo žaljivo in poniževalno ravnanje.

26. Da so se pri toženi stranki nato širile govorice o tem, da je tožnica skupaj z C. C. delovna mesta naklepno sistemizirala tako, da je prišlo do oškodovanja sredstev tožene stranke, je mogoče ugotoviti iz izpovedi P. P., H. H., D. D. in K. K., ki je sicer, kot pravilno izpostavlja tožena stranka, edini širitev govoric pripisal prav direktorju in D. D. Ne glede na to, ali sta tovrstne govorice širila direktor in D. D. (kar sta v izpovedi oba zanikala) ali ne, pa navedeno ne vpliva na pravilnost presoje sodišča prve stopnje, da so sprožitev in širjenje neresničnih govoric skupaj z neutemeljenimi očitki in pripisovanjem krivde oziroma odgovornosti za napačno izvedeno sistemizacijo ustvarili sovražno delovno okolje za tožnico, ki bi ga v okviru zagotavljanja varstva pred trpinčenjem tožena stranka kot delodajalec morala preprečiti. Gre za pravno presojo dejanskih okoliščin, ki jo opravi sodišče, zato ni odločilnega pomena, da tožnica ni izrecno izpovedala o tem, da bi bila izpostavljena sovražnemu delovnemu okolju. Sodišče te presoje namreč ne napravi zgolj na podlagi izpovedi tožnice, temveč na podlagi izpovedi vseh zaslišanih prič, zaposlenih pri toženi stranki.

27. Tožena stranka torej ni uspela dokazati, da s svojimi ravnanji in obnašanjem do tožnice nad njo ni izvajala trpinčenja, ki je po citiranih določbah ZDR-1 nedopustno, zato je podana njena odškodninska odgovornost za škodo, ki jo je v posledici trpinčenja utrpela tožnica, ker ni zagotovila takšnega delovnega okolja, v katerem tožnica ne bi bila izpostavljena trpinčenju (predvsem) s strani direktorja in sodelavca D. D. 28. Neutemeljeno je pritožbeno nasprotovanje vzročni zvezi med ravnanji tožene stranke in stanjem tožnice z navajanjem, da je tožnica že predhodno doživljala epizode prilagoditvene motnje na stresogene dejavnike (v letih 2002, 2003 in 2011), ter da doživljanje delovnega okolja in ravnanja zaposlenih kot stresnega temelji na notranjih procesih tožnice. Glede obstoja vzročne zveze med ravnanjem tožene stranke in tožnici nastalo škodo, pa tudi glede ugotavljanja obsega škode in posledic, ki so se zaradi protipravnega ravnanja tožene stranke izrazile v tožničinem duševnem zdravju, je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo strokovni in prepričljivi obrazložitvi izvedenca psihiatra, da je tožničino prilagoditveno motnjo v obdobju od 30. 11. 2016 do 10. 5. 2018 mogoče vzročno povezati s stresorji, povezanimi z delovnim okoljem. Izvedenec je tudi pojasnil, da sama predispozicija tožnice za pojavljanje prilagoditvene motnje ni zadosten pogoj za razvoj te psihične motnje, če tožnica ne bi bila izpostavljena stresorjem. Iz navedenega je tako mogoče zaključiti, da na nastanek prilagoditvene motnje ne more vplivati samo predispozicija za njeno pojavljanje (s katero so lahko povezana tudi predhodna stanja prilagoditvene motnje), temveč je potrebna prisotnost stresogenega dejavnika, kar v konkretnem primeru predstavljajo ravnanja tožene stranke. Bistveno je, da je nezakonito ravnanje tožene stranke tožnici povzročalo psihične težave, ki so se objektivizirale z izvidi v medicinski dokumentaciji in psihiatričnim izvedenskim mnenjem. Tudi sicer pa za odločitev ni bistveno, ali so prilagoditvene motnje pri tožnici obstajale že prej. Po sprejeti doktrini t. i. jajčne lupine oziroma tanke kože (eggshell skull) se oškodovanca sprejema takšnega, kot je, ter se v primeru povzročitve škode povzročitelj ne more uspešno sklicevati na to, da je (večja) škoda posledica oškodovančeve nagnjenosti k nastanku škode oziroma večje občutljivosti. Oškodovanec je upravičen do odškodnine za celoten obseg škode, čeprav je del škode tudi posledica njegove posebne preobčutljivosti (predispozicije) ali njegovih osebnih lastnosti.

29. Zmotne so pritožbene navedbe tožene stranke, da sodišče prve stopnje pri odločitvi o vzročnosti ni upoštevalo aktivnosti tožnice v času njenega bolniškega staleža (sindikalna dejavnost, udeleževanje šolskih aktivnosti sinov, druženje z drugimi starši, sodelovanje v postopkih pred Komisijo za preprečevanje korupcije in policijo). Sodišče prve stopnje se je do tovrstnih navedb tožene stranke opredelilo v točki 48 izpodbijane sodbe, ki pa jih je upoštevaje ugotovitve izvedenskega mnenja o pravno priznani škodi ocenilo kot nebistvene, s čimer se strinja tudi pritožbeno sodišče. **K pritožbi tožnice - glede temelja odškodnine**

30. Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da izvedeni dokazi ne potrjujejo tožničinih navedb, da je bila negativno obravnavana, ker je direktor po njeni vrnitvi s starševskega dopusta prenehal komunicirati z njo, enako pa tudi direktorjevi najtesnejši sodelavki A. A. in B. B. Iz izpovedi direktorja, A. A. in B. B. izhaja, da direktor ni zavračal sestankov in pogovorov s tožnico, da je imela prost oziroma neomejen dostop do njega, zato je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnica ni bila izključena iz komunikacije, temveč je direktor še vedno sodeloval z njo in jo sprejel, kadarkoli ga je potrebovala v zvezi z delovnim procesom in obveznostmi. Navedeno potrjuje tudi izpoved tožnice, iz katere izhaja, da sta še vedno imela sestanke in pogovore. Tožnica v pritožbi sicer pravilno izpostavlja, da sta o upadu komunikacije z direktorjem poleg nje izpovedali tudi C. C. in O. O., kar je sodišče prve stopnje tudi upoštevalo, vendar pa pritožbeno sodišče pritrjuje njegovi presoji, da zgolj upad oziroma zmanjšanje komunikacije, pri čemer je ta še vedno obstajala za zagotavljanje potreb delovnega procesa, ne more pomeniti trpinčenja, kljub temu, da je tožnico to motilo. Tudi glede zatrjevanega prenehanja komunikacije s sodelavkama A. A. in B. B. je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je komunikacija z njima potekala brez posebnosti ter da tožnice nista omejili ali izključili iz nje.

31. V zvezi z odvzemom delovnih nalog je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je šlo za ustno prerazporeditev določenih delovnih nalog na druge zaposlene, kar predstavlja zgolj organizacijsko odločitev v smislu določanja obsega dela, ki jo je direktor sprejel zaradi preobremenjenosti tožničinega delovnega mesta in njene pogoste odsotnosti zaradi nege otroka. Nadrejeni ima pravico in dolžnost dodeljevati in predodeljevati določene delovne naloge, pri tem pa izvajanje teh pravic ne sme voditi v njihovo zlorabo, ki iz okoliščin konkretnega primera ni razvidna, saj taka odločitev ni privedla do izključitve tožnice iz delovnega procesa. Ugotovitvi o prerazporeditvi nalog pritožba neutemeljeno nasprotuje z navajanjem, da če bi dejansko obstajala potreba po razbremenitvi njenega delovnega mesta, bi bila manjša sprememba sistemizacije izvedena že prej, saj je to vprašanje prepuščeno odločitvi delodajalca.

32. Sicer pa je tudi na podlagi dejstva, da je bila tožnica do 30. 9. 2014 zaposlena na delovnem mestu sekretarka zavoda, od 1. 10. 2014 pa na delovnem mestu strokovna sodelavka za organizacijo in poslovanje (točka 8 izpodbijane sodbe), mogoče zaključiti, da je do prerazporeditve nalog prišlo v skladu z medsebojnim dogovorom s tožnico ter upoštevaje njeno željo po tem, da bi se njeno delo osredotočalo predvsem na obračun plač. Ustni prerazporeditvi je torej kasneje s sklenitvijo ustrezne pogodbe o zaposlitvi sledila formalna ureditev oziroma določitev vrste dela, ki ga je tožnica opravljala. Z navedenim se sklada izpoved A. A., ki je povedala, da je tožnica prej delala plače in bila tudi tajnica direktorja (tj. delovno mesto poslovna sekretarka), potem (po prerazporeditvi) pa je delala le obračun plač (tj. delovno mesto strokovna sodelavka za organizacijo in poslovanje), saj ni več želela biti tajnica direktorja. Da je po vrnitvi iz starševskega dopusta tožnica "šla delati plače", delovno mesto tajnice oziroma poslovne sekretarke pa je prevzela B. B., ki je tožnico do takrat nadomeščala, potrjuje tudi izpoved S. S. Kot logična posledica te organizacijske spremembe so bili tožnici odvzeti naloga pisanja zapisnikov sej sveta zavoda (namesto tožnice je bila zapisnikarica B. B.), dostop do info elektronskega poštnega predala in poštnega predala glavne pisarne tožene stranke ter zamenjane ključavnice v tajništvu, zato je neutemeljeno pritožbeno navajanje, da gre za posege, ki nimajo povezave s samim opravljanjem delovnih nalog. Po presoji pritožbenega sodišča vse to sodi k "tajniškim" nalogam poslovnega sekretarja, za katere je bila po novem zadolžena B. B. Pritožbena navedba, da je bil tožnici odvzet oddaljen dostop od doma, preko katerega je lahko opravljala obračune plač, pa je zmotna, saj tovrstna ugotovitev iz izpodbijane sodbe ne izhaja. Prav tako sodišče prve stopnje ni ugotovilo odvzema nalog, ki se nanašajo na računovodski del (vpogled v stroškovna mesta, sestavljanje cenikov in kontrole nabav).

33. Pravilna je tudi nadaljnja ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tudi do zamenjave pisarne tožnice prišlo na njeno željo, ker ni več želela delati kot tajnica, o čemer so skladno izpovedale priče A. A., B. B. in R. R., zato jim je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo. Iz izvedenega dokaznega postopka izhaja, da je tožnica, ko je bila še tajnica oziroma sekretarka direktorja, sedela pred direktorjevo pisarno v pisarni tajništva, ki je bila bolj glasna z več kot 100 klici dnevno ter polna ljudi. Ker po spremembi oziroma prerazporeditvi zadolžitev tožnice tako, da ni več opravljala nalog sekretarke, ampak je delala računovodske naloge, zlasti obračun plač, ni bilo potrebe, da bi tožnica še naprej sedela v tajništvu, je življenjsko logična premestitev v drugo pisarno z večjim mirom za opravljanje knjiženja in obračuna plač (poleg tožnice je v njej sedela tudi vodja laboratorija). Takšno razumevanje spremembe je namreč mogoče razbrati tudi iz izpovedi S. S., A. A., B. B. in R. R..

34. Glede na vse navedeno je utemeljen zaključek sodišča prve stopnje, da pri odvzemu delovnih nalog in spremembi pisarne ni šlo za namen trpinčenja z izključitvijo tožnice, saj s temi ravnanji ni bila onemogočena pri opravljanju svojega dela, kot to zmotno trdi tožnica. Neutemeljeno in v nasprotju s pravilnimi dejanskimi zaključki je pritožbeno vztrajanje, da je šlo pri odvzemu delovnih nalog za to, da bi se tožnici omejil dostop do informacij, za katere direktor ni več želel, da bi bila z njimi seznanjena. Prav tako ni mogoče slediti pritožbenemu ugovoru, da je bil namen premestitve v drugo pisarno v odmiku tožnice od središčnega dogajanja in neposrednega kontakta z direktorjem, saj kot je bilo že ugotovljeno, tožnica iz komunikacije z direktorjem zaradi ugotovljene prerazporeditve nalog in dodelitve druge pisarne ni bila izključena.

35. Prav tako se ne more za trpinčenje šteti odvzem pooblastila za neomejeno in nekontrolirano uporabo faksimila direktorjevega podpisa. Razlog za odvzem pooblastila tožnici po zatrjevanih 12 letih nemotene uporabe ni pravno relevanten, saj je takšna odločitev v avtonomni sferi delodajalca, ki lahko sam odloča o tem, kako bo organiziral režim uporabe faksimila za zagotovitev reda, kontrole oziroma sledljivosti njegove uporabe ter komu bo dodelil pooblastilo za podpisovanje, tj. za uporabo faksimila. Dokazni postopek je pokazal, da je tožnica faksimile kljub preklicu "bianco" pooblastila lahko še naprej uporabljala, pri tem pa je bila omejena le s tem, da ga je morala prevzeti pri glavni sestri A. A., kjer se je faksimile nahajal, v poseben zvezek pa vpisati namen njegove uporabe. Glede na to, da je tak sistem uporabe faksimila veljal tudi za druge zaposlene, ki so pri svojem delu morali uporabiti direktorjev faksimile (med drugim tudi C. C. za kadrovsko službo), in ne zgolj za tožnico, je zmotno pritožbeno zatrjevanje, da ji je bilo s tem močno oteženo opravljanje njenega dela pri obračunu plač. Zgolj vzpostavitev oziroma uvedba novih ali drugačnih pravil uporabe faksimila pri podpisovanju dokumentov tudi po stališču pritožbenega sodišča ne pomeni graje vrednega, negativnega ali žaljivega ravnanja, s katerim bi bila tožnica degradirana ali ponižana. Takšen zaključek potrjuje tudi ugotovljeno dejstvo, da je direktor kasneje dal izdelati več oštevilčenih faksimilov svojega podpisa, enega izmed njih pa je za obračun plač dobila v uporabo tudi tožnica.

36. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da ni dokazano, da bi direktor in D. D. sodelavcem prepovedala kontakte oziroma druženje s tožnico. Nobena izmed zaslišanih prič namreč tega ni potrdila. Tožničino sklicevanje na izpovedi reševalcev H. H., K. K. in L. L., da so obstajale govorice, naj reševalci brez potrebe ne hodijo na upravo, ne omaje ugotovitve, da so očitki o obstoju prepovedi druženja s tožnico neutemeljeni, saj morebitne prepovedi reševalcem, da prihajajo na upravo, ni mogoče razumeti kot prepoved kontakta s tožnico. Tožnica v pritožbi neutemeljeno vztraja, da zahteva D. D., da naj zaposleni na reševalni službi ne dostavljajo bolniških listov neposredno na upravo, pomeni prepoved stikov tožnice s sodelavci. Glede na to, da iz njegove izpovedi izhaja, da je nastal problem pri oddajanju bolniških listov, ker so jih nekateri podrejeni predajali neposredno tožnici, ne pa njemu, ki je imel kot vodja reševalne službe nalogo, da do konca meseca pripravi in odda seznam opravljenih ur in odsotnosti, podprtega z bolniškimi listi in ostalimi prilogami, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da si je želel D. D. s takšno zahtevo olajšati svoje delo pri ureditvi dokumentacije in pripravi tega seznama. Da je bila tožnica odgovorna za obračun plač, zaradi česar je morala razpolagati z dokumentacijo o odsotnosti zaposlenih, sicer drži, vendar pa tudi po presoji pritožbenega sodišča v opisani zahtevi ni mogoče zaznati elementov trpinčenja z namenom izključevanja tožnice ali poseganja v njeno delo, saj ni odločilno, od koga je prejemala dokumentacijo, vključno z bolniškimi listi.

37. Sodišče prve stopnje pravilno ni štelo za dokazane tožničine navedbe, da ni smela več dajati navodil sodelavcem, temveč ji je direktor dejal, da bo sam uredil zadeve. Kljub temu, da so takšne navedbe sicer presplošne za obravnavo, je sodišče prve stopnje na podlagi izpovedi direktorja, da so bile take besede tožnici namenjene v zvezi z zadevami, ki se ne tičejo njenega dela, pravilno zaključilo, da morebitno izključevanje iz tem ali iz podajanja navodil sodelavcem v zvezi s temami zunaj tožničinih delovnih zadolžitev, ne predstavlja nedopustnega izključevanja. V pritožbi se tožnica ne strinja z zaključkom, da je šlo za odločitve, ki ne sodijo v njen delokrog, vendar pritožbenih navedb v zvezi s tem ni mogoče preizkusiti, saj v postopku na prvi stopnji tožnica ni konkretizirano trdila, da bi se zadeve, glede katerih ni smela več dajati navodil sodelavcem, nanašale prav na njeno delo z vidika izplačil in obračunov.

38. Pritožba nadalje neutemeljeno izpodbija zaključek sodišča prve stopnje, da ravnanje direktorja, ki je na sestanku 24. 11. 2015 zaposlenim na reševalni službi podal navodilo, naj pripombe oziroma kritike v zvezi z napakami pri obračunih plač, ki jih pošiljajo tožnici, posredujejo tudi njemu v vednost, ne pomeni trpinčenja na delovnem mestu. Po ugotovitvi sodišča prve stopnje je direktor s takim posredovanjem želel umiriti strasti med tožnico in zaposlenimi v reševalni službi, kar je potrdil kot priča zaslišani D. D. V odgovor na pritožbeno navajanje, da se direktorju s tovrstnimi pritožbami ni ljubilo ukvarjati in jih je prepuščal drugim, pritožbeno sodišče ugotavlja, da v zvezi s konkretnim javljanjem napak iz izpovedi direktorja izhaja, da je na sestanku takšno navodilo dal zaradi tega, ker so bili v nekem obdobju problemi z napakami pri obračunih, in je menil, da mora preveriti, koliko napak je dejansko bilo. Glede na izvedene dokaze pritožbeno sodišče pritrjuje utemeljeni presoji sodišča prve stopnje, da namen direktorja ni bilo iskanje napak tožnice, da se ji poda odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožnica se zmotno sklicuje na izpoved H. H., ki naj bi takšno navodilo direktorja razumel, kot da je namenjeno očitnemu nagajanju tožnici, saj iz njegove izpovedi izhaja, da se ne spominja sestanka reševalcev v novembru 2015 in navodila, da se sporoča napake tožnice.

39. Neutemeljen je pritožbeni očitek sodišču prve stopnje, da vseh zatrjevanih ravnanj trpinčenja na delovnem mestu ni presojalo skupaj in v medsebojni povezavi. Čeprav iz obširnih pritožbenih navedb izhaja, da je tožnica ravnanja, ki jih očita toženi stranki, ves čas subjektivno doživljala kot šikanozna, vsa z namenom, da se jo odstrani iz delovnega okolja, degradira, poniža in se ji odvzame avtoriteto pred ostalimi zaposlenimi, izvedeni dokazi njenih trditev s tem v zvezi ne potrjujejo. Po stališču pritožbenega sodišča sprememba položaja tožnice pri direktorju (ni bila več njegova "desna roka"), zaradi česar je imela z njim manj komunikacije, kar je v posledici privedlo do drugačnega odnosa med njima, samo po sebi ne pomeni trpinčenja na delovnem mestu. Glede na navedeno posamezna ravnanja, kot so odvzeto pooblastilo za uporabo faksimila, odvzete določene delovne naloge, upad komunikacije z direktorjem, niso graje vredna, očitno negativna ali žaljiva, zato tudi gledano kot celota oziroma skupek ravnanj ne zadostujejo za zaključek o trpinčenju tožnice. Tudi če bi se vse tožničine pritožbene navedbe pokazale za utemeljene, če bi se torej niz ugotovljenih ravnanj trpinčenja dopolnil še z zgoraj navedenimi, pri katerih vztraja tožnica v pritožbi, to po presoji pritožbenega sodišča ne bi moglo privesti do zvišanja prisojene odškodnine.

**K pritožbama obeh strank - glede višine odškodnine**

40. Pri določitvi višine odškodnine je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, zlasti določbo 179. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami) v povezavi z 8. členom ZDR-1. Pritožbeni očitek tožnice, da sodišče prve stopnje pri prisoji odškodnine ni upoštevalo njene kaznovalne narave, ni utemeljen. Niti 8. člen ZDR-1 niti pravo EU, na katerem temelji, ne dajeta podlage za golo kaznovanje delodajalca oziroma kaznovalno odškodnino. Tako stališče izhaja tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 14/2021 z dne 6. 7. 2021, v kateri je navedlo, da ZDR-1 ostaja v okvirih klasičnega odškodninskega prava po OZ, saj dikcija 8. člena ZDR-1, da naj odškodnina odvrača delodajalca od ponovnih kršitev (odvračilnost), ne predstavlja posebne in samostojne podlage oziroma kriterija za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo v primeru trpinčenja, ki bi zahteval kaj več kot popolno odškodnino za nepremoženjsko škodo žrtvam trpinčenja, upoštevaje ustrezno individualizacijo.

41. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica zaradi trpinčenja na delovnem mestu utrpela duševne bolečine zaradi razžalitve časti in dobrega imena in zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti ter nevšečnosti med zdravljenjem. Ne glede na to, da je sodišče prve stopnje odškodnino za nepremoženjsko škodo odmerilo po posameznih postavkah nepremoženjske škode, je prisojeni znesek odškodnine v skupni višini 3.500,00 EUR po presoji pritožbenega sodišča pravičen in primeren. Pritožbene navedbe tožnice, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati, da se odškodnina za nepremoženjsko škodo kot posledica ravnanj trpinčenja na delovnem mestu prisoja v enotnem znesku, zato niso bistvene. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogi, na katere je sodišče prve stopnje oprlo odmero. V pritožbenih navedbah strank ni našlo podlage za poseg v odmerjeno odškodnino.

42. Tožničino pritožbeno zavzemanje v smeri zvišanja prisojenega zneska odškodnine je neutemeljeno. Sodišče je pri odmeri upoštevalo vse pravno relevantne okoliščine (med drugim tudi trajanje prilagoditvene motnje z obstojem blagih rezidualnih simptomov izzvenele prilagoditvene motnje tudi v prihodnje, trajanje bolniškega staleža, psihiatrična obravnava), prisojena odškodnina pa je tudi primerljiva z višinami odškodnin, ki se v sodni praksi prisojajo v podobnih zadevah. Tožnica se v zvezi s tem neutemeljeno sklicuje na primere prisojenih odškodnin iz sodne prakse v zadevah Pdp 1146/2015, Pdp 320/2016 in Pdp 608/2015, ki glede na obseg nastale škode oziroma posledic ugotovljenega trpinčenja na delovnem mestu niso primerljivi obravnavani zadevi.

43. Neutemeljen je pritožbeni očitek tožene stranke, da je sodišče prve stopnje brez trditvene podlage in brez izpovedi tožnice zaključilo, da je bila tožnica zaradi jemanja zdravil Lexaurin, Cipralex in Kvelux ovirana pri vožnji motornega vozila in odvisna od pomoči drugih oseb. Čeprav tožnica konkretno te nevšečnosti kot posledice jemanja zdravil v svoji trditveni podlagi ni omenila, sodišče prve stopnje z navedeno ugotovitvijo ni seglo izven tožničine trditve o odločilnem dejstvu jemanja zdravil s hudimi stranskimi učinki. Višino odškodnine iz naslova nevšečnosti med zdravljenjem je sodišče prve stopnje utemeljilo na podlagi izpovedi tožnice, da jemlje antidepresive, kot tudi na zdravstveni dokumentaciji v spisu in ugotovitvah sodnega izvedenca psihiatra. Ta je ugotovil, da je tožnica doživljala nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem zaradi potrebe po obiskovanju psihiatra in klinične psihologinje ter potrebe po prejemanju psihofarmakoterapije (in sicer zdravil za odpravljanje anksiozno-depresivnih stanj ter za lajšanje motenj spanja), v zvezi s katero je pojasnil, da sodi v skupino trigonikov z relativno prepovedjo upravljanja vozil na motorni pogon, čemur je sodišče utemeljeno sledilo. Glede na to, da obiskovanje zdravnika (v obravnavanem primeru psihiatra ter psihoterapevtke) predstavlja nevšečnost med zdravljenjem, ki pomeni pravno priznano škodo, je brezpredmetno pritožbeno uveljavljanje, da bi morali obiski tožnice pri psihoterapevtki in psihiatru zanjo predstavljati olajšanje in ne nevšečnosti. Ob upoštevanju navedenih nevšečnosti in tudi ostalih, ki jih je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, pavšalno pritožbeno zavzemanje tožene stranke za znižanje odškodnine iz tega naslova ni utemeljeno.

44. Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe tožene stranke, da iz izvedenega dokaznega postopka ne izhaja, da bi tožnica trpela duševne bolečine zaradi razžalitve časti in dobrega imena zaradi ravnanj direktorja in D. D.. V zvezi s tem se je sodišče prve stopnje oprlo na psihiatrično izvedensko mnenje, iz katerega izhaja, da izvedenec ločuje med duševnimi bolečinami, ki jih je tožnica trpela zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ter duševnimi bolečinami, ki jih je doživljala zaradi prisotnih negativnih čustvenih stanj. Pojasnil je, da je tožnica do nastopa prilagoditvene motnje doživljala negativna čustvena stanja v povezavi z njeno izpostavitvijo stresorjem v delovnem okolju, v času trajanja prilagoditvene motnje pa je doživljala duševne bolečine že zaradi prisotnih negativnih čustvenih stanj, ki so neprijetna že sama po sebi, s čimer je potrdil tožničine trditve o nastali škodi v posledici trpinčenja. V tem smislu je potrebno razumeti obrazložitev sodišča prve stopnje v točki 52 izpodbijane sodbe, ki je zaradi podobnosti, prepletenosti in pogojenosti negativnih posledic, ki so po navedenih strokovnih ugotovitvah izvedenca nastajale pri tožnici, doživljanje omenjenih negativnih čustvenih stanj presojalo kot duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti (po prvem odstavku 179. člena OZ). Pritožbeno sodišče glede teh zaključkov sodišča prve stopnje nima pomislekov, saj jih je utemeljilo na pravilno ugotovljenih dejstvih, da je D. D. podajal vrednostne sodbe o tožničini delovni sposobnosti, s čimer je namenoma vplival na podobo tožnice pred njenimi sodelavci, ter da je direktor tožnici neupravičeno očital in pripisoval odgovornost za napačno izvedeno sistemizacijo, kar je povzročilo tudi sprožitev govoric, zaradi katerih je bila tožnica ponižana ter prikazana kot oportunistka, ki naj bi si na račun tožene stranke dlje časa izboljševala svoj finančni položaj.

45. Tožena stranka se neutemeljeno zavzema, da bi se tožnici potni stroški priznali glede na povprečno porabo po ceni 95-oktanskega goriva. Za izračun odškodnine iz naslova potnih stroškov za opravljene prevoze na zdravniške preglede je sodišče prve stopnje pravilno priznalo kilometrino v višini 0,37 EUR za prevožen kilometer, ki je sprejeta v novejši sodni praksi.3 Tožnica je namreč v skladu z določbo 169. člena OZ upravičena do popolne odškodnine, ta pa zajema tako strošek za porabo goriva kot tudi škodo zaradi obrabe vozila.4 Takšno stališče je skladno tudi s pooblastilom sodišča, da višino odškodnine določi po prostem preudarku, kadar bi bilo njeno ugotavljanje povezano z nesorazmernimi težavami (prvi odstavek 216. člena ZPP).

46. Tožena stranka je v postopku zatrjevala (in to ponavlja tudi v pritožbi), da bi bilo treba tožničin tožbeni zahtevek v delu, v katerem je zahtevala odškodnino za premoženjsko škodo zaradi trpinčenja na delovnem mestu v višini razlike med plačo, ki bi jo prejela, če bi delala in nadomestilom plače za čas nezmožnosti za delo, ki ga je prejemala (izpad dohodka), zaradi litispendence v zvezi z individualnim delovnim sporom opr. št. Pd 99/2019 zavreči. Z vpogledom v ta spis je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je kot reparacijski zahtevek v posledici nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnica zahtevala razliko med plačo za delovno mesto po novi pogodbi o zaposlitvi (Višji strokovni sodelavec v splošnih službah VI, 23. plačni razred) in plačo za delovno mesto po odpovedani pogodbi o zaposlitvi (Samostojni sodelavec za organizacijo in poslovanje, 38. plačni razred). Ob pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje, da dejanski podlagi zahtevkov nista enaki (istovetni), je neutemeljeno pritožbeno zavzemanje, da je podana litispendenca in s tem razlog za zavrženje tožbe v tem delu, prav tako pa ne gre za že pravnomočno razsojeno stvar (res iudicata).

47. Tožena stranka nadalje zmotno navaja, da bi tožnica prejemala plačo zgolj po novo ponujeni pogodbi o zaposlitvi, sklenjeni z dne 1. 3. 2017, če bi ta čas (namesto bolniške odsotnosti) delala, ker ta pogodba o zaposlitvi do pravnomočnosti sodbe Pd 99/2019 dne 6. 2. 2020 ni bila razveljavljena. V zvezi s tem pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je sodišče v navedenem postopku (nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove) ugotovilo, da se novo ponujena pogodba o zaposlitvi z dne 1. 3. 2017 šteje za razvezano ter, da tožnici delovno razmerje po odpovedani pogodbi o zaposlitvi z dne 30. 9. 2014 (za delovno mesto Samostojni strokovni sodelavec za organizacijo in poslovanje) ni prenehalo s 1. 3. 2017, temveč je trajalo do 3. 6. 2019, kar pomeni, da novo ponujena pogodba o zaposlitvi med strankama sploh ni bila sklenjena in ni imela pravne veljave, saj je do ugotovitve prenehanja delovnega razmerja med strankama še vedno veljala nezakonito odpovedana pogodba o zaposlitvi, kar utemeljuje zaključek, da bi tožnica v tem času prejemala plačo na njeni podlagi.

48. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je neutemeljeno pritožbeno vztrajanje tožene stranke, da bi moralo sodišče prve stopnje pri izračunu povprečne plače upoštevati, da tožnica zaradi organizacijskih sprememb pri toženi stranki ne bi več prejemala dodatka iz naslova nadur in delovne uspešnosti zaradi povečanega obsega dela. Tožena stranka navedenega ni izkazala, sicer pa je treba izračunati plačo, ki bi jo prejela, če bi delala, zato od te hipotetične plače ni mogoče odštevati dodatkov, češ da se ti upoštevajo le, če dejansko opravlja delo. Tudi osnova za nadomestilo plače po Zakonu o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ; Ur. l. RS, št. 72/2006 s spremembami) se namreč izračuna glede na vse dejanske prejemke delavca v letu pred nastankom začasne zadržanosti od dela, kar vključuje tudi vse izplačane dodatke k plači. Izračun na podlagi povprečja plač z upoštevanjem vseh prejetih dodatkov, ki so bile v preteklih mesecih pred nastankom odsotnosti tožnici izplačane, je ustrezen in pravilen vzorec za ugotovitev izgube dohodka oziroma razlike v plači zaradi bolniškega staleža, sicer pa je izračun povprečja v zadnjih štirih mesecih toženi stranki v korist. 49. Tožnica v pritožbi neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da je napačno ugotovilo višino škode, ki je tožnici nastala zaradi izgube na plači kot posledici nezmožnosti opravljanja dela oziroma bolniškega staleža. Sodišče prve stopnje je pri ugotavljanju višine te škode sledilo podatkom o plačah tožnice iz plačilnih list v zadnjih štirih mesecih pred nastopom bolniške odsotnosti. Utemeljeno ni postavilo izvedenca finančne stroke, saj je odločitev o višini izpada dohodka lahko sprejelo že na podlagi listinskih dokazov, torej predloženih plačilnih list. Tožnica neutemeljeno izpodbija izračun razlike med bolniškim nadomestilom plače in plačo, ki bi jo prejemala, če bi delala, s pavšalnim navajanjem, da sodišče prve stopnje v njem ni upoštevalo olajšav, ki tožnici tekom leta pripadajo zaradi otrok. Iz plačilnih list namreč ne izhaja, da bi tožnica uveljavljala olajšavo za vzdrževane družinske člane, poleg tega pa dejstvo davčne olajšave v postopku na prvi stopnji niti ni bilo zatrjevano. Sklicevanje tožnice na morebitne olajšave zato predstavlja nedovoljeno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP), ki je pritožbeno sodišče ne sme upoštevati.

50. Obe stranki izpodbijata tudi odločitev o stroških postopka. V določbah ZPP ni pravne podlage za to, da bi sodišče ločeno upoštevalo uspeh po temelju in po višini, za kar se neutemeljeno zavzema tožnica. Vsak dajatveni zahtevek ima svojo podlago oziroma temelj, zato ni razlogov za ločeno vrednotenje uspeha (po temelju in po višini) v pravdah zaradi plačila odškodnine.5 Tožnica se v pritožbi neutemeljeno sklicuje na posamezne odločitve Višjega sodišča v Ljubljani, saj je ta sodna praksa v delovnih sporih presežena.6

51. Utemeljeno pa je pritožbeno uveljavljanje tožnice, da bi morala tožena stranka v celoti kriti refundacije nadomestil plač pričam ter stroške sodnega izvedenca. Po prvem odstavku 38. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl.) lahko sodišče delodajalcu naloži kritje vseh stroškov za izvedbo dokazov, tudi če delavec v sporu ni v celoti uspel, pa zaradi tega niso nastali posebni stroški. V obravnavani zadevi gre prav za tak primer, saj so stroški izvedenca ter stroški nadomestila plač za priče (refundacije) v isti višini nastali neodvisno od višine tožbenega zahtevka iz naslova odškodnine, ki jo uveljavlja tožnica, in se glede na citirano določbo ZDSS-1 ne odmerijo glede na uspeh tožnice v postopku. Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da sta podana oba pogoja, zato je odločitev o stroških postopka spremenilo tako, da tožena stranka sama nosi stroške za povrnitev nadomestila plač prič A. A., B. B., T. T., O. O., P. P., S. S., R. R., U. U. in V. V. v skupnem znesku 464,39 EUR. Prav tako se toženi stranki naložijo v plačilo celotni stroški sodnega izvedenca (1.410,99 EUR), za katere je bila tožnici dodeljena brezplačna pravna pomoč.

52. Tožnica utemeljeno opozarja tudi, da je pri odmeri stroškov, ki so nastali do spremembe tožbe, treba upoštevati prejšnjo vrednost spornega predmeta. Iz podatkov v spisu izhaja, da se je na prvem naroku obravnavala tožba s prvotno vrednostjo spora (12.249,80 EUR) in ne njena sprememba, ki jo je tožnica podala s prvo in drugo pripravljalno vlogo. Glede na navedeno se toženi stranki za pripravljalni in prvi narok za glavno obravnavo z dne 3. 6. 2019 prizna 500 točk (in ne 600 točk). V skladu z določbami Odvetniške tarife (OT; Ur. l. RS, št. 2/2015 in nasl.) novo odmerjeni potrebni stroški tožene stranke znašajo: stroški odvetniških storitev 10.888,70 točk, 4 x dnevnica 30,00 EUR, potni stroški za prihod pooblaščenca na naroke v Koper iz Ljubljane v skupnem znesku 530,95 EUR (7 x 205 km x 0,37 EUR) in parkirnina v znesku 26,00 EUR, kar skupaj upoštevaje vrednost odvetniške točke 0,60 EUR in 22 % DDV znaša 8.796,41 EUR. Glede na uspeh tožene stranke v deležu 68 % znaša končni znesek toženi stranki priznanih stroškov postopka 5.984,01 EUR. Upoštevaje, da je sodišče prve stopnje tožnici pravilno priznalo stroške v skupnem znesku 8.061,27 EUR, ki ob uspehu 32 % znašajo 2.579,61 EUR, je po medsebojnem pobotanju tožnica dolžna toženi stranki v roku 15 dni povrniti razliko stroškov postopka v višini 3.404,40 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka dalje do plačila.

53. Glede na navedeno je pritožba tožnice delno utemeljena, zato ji je pritožbeno sodišče delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe (5. alineja 358. člena ZPP). Ker v preostalem niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je v preostalem delu pritožbo tožnice ter v celoti pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo nespremenjeni del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

54. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, tožnica pa je s pritožbo uspela le v manjšem delu, ki se niti ne nanaša na glavno stvar, krije vsaka stranka svoje stroške pritožbe. Tožena stranka sama krije tudi stroške odgovora na pritožbo tožnice, saj ta ni bistveno prispeval k odločanju pritožbenega sodišča in tako ni bil potreben za postopek (155. člen ZPP). Vsaka stranka torej krije svoje stroške pritožbenega postopka (154. in 165. člen ZPP).

1 Direktor tožene stranke je namreč po ugotovitvi sodišča prve stopnje tožničina opozarjanja v zvezi s poslovanjem tožene stranke kontinuirano označeval za kokošja opravljanja. 2 Izpovedal je namreč, da se je edini dopis na ZZZS nanašal na prevoz v N. (tujina), tožnica pa mu je na njegovo pisanje odgovorila, naj se ne vtika v obračune plač. 3 Prim. sodbo pritožbenega sodišča Pdp 597/2018 z dne 10. 1. 2019 ter sodbo VSRS II Ips 253/2018 z dne 28. 2. 2019. 4 Prim. odločbo VSL II Cp 1457/2018 z dne 17. 10. 2018. 5 Prim. VSRS sodba II Ips 563/2008 z dne 7. 4. 2011. 6 Prim. odločbe pritožbenega sodišča Pdp 821/2010, Pdp 487/2010, Pdp 76/2014, Pdp 329/2015, Pdp 108/2021, Pdp 141/2021.