Jedro

Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje, s tem ko je zavrnilo dokazne predloge toženke po ogledu in postavitvi izvedenca kmetijske in gradbene stroke, s katerimi toženka izpodbija domnevo, da je sporna nepremičnina kmetijsko zemljišče, toženki kršilo pravico do izjave in s tem storilo absolutno bistveno kršitev pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

Izrek

I.Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je tožeča stranka (v nadaljevanju tožnica) lastnica nepremičnine parc. št. 1013/3 k.o. ... do celote 1/1 (I. točka izreka). Toženi stranki (v nadaljevanju toženki) je naložilo v celoti povrniti tožnici njene potrebne pravdne stroške, v višini kot bodo odmerjeni s sklepom izdanim po pravnomočnosti sodbe, in sicer v roku 15 dni od vročitve sklepa o višini, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka, do plačila (II. točka izreka).

2.Zoper izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje toženka, in sicer zaradi bistvene kršitve določil pravdnega postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje strankama ni omogočilo, da se opredelita do odgovora Občine A. Prav tako je odločilo brez izvedbe javne obravnave, čeprav bi jo moralo opraviti, saj ni imelo soglasja pravdnih strank za odločitev izven naroka. Sodišču prve stopnje očita kršitev 8. in 10. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Graja, da je sodišče zavrnilo ogled na kraju samem in angažiranje izvedenca gradbene in kmetijske stroke. Pri tem izraža nestrinjanje z zaključkom sodišča prve stopnje, da je presoja statusa zemljišča pravno vprašanje. Navaja, da določba 14. člena Zakona o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije (v nadaljevanju ZSKZ) ni uporabljiva za primer društev. V nadaljevanju pritožbe obsežneje pojasnjuje, da predmetna nepremičnina ni v družbeni lasti in v naravi ne predstavlja kmetijskega zemljišča. Nasprotuje zaključkom sodišča prve stopnje, da ni mogla priposestvovati lastninske pravice na predmetni nepremičnini.

Toženka sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno obravnavo, stroške te pritožbe pa šteje kot nadaljnje stroške.

3.Tožnica ni vložila odgovora na pritožbo.

4.Pritožba je utemeljena.

5.V skladu s 350. členom ZPP preizkusi sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

6.Sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah razlogov, uveljavljanih s pritožbo in v okviru uradnega preizkusa zadeve ugotavlja, da je sodba sodišča prve stopnje obremenjena s postopkovnimi kršitvami absolutne narave, ki narekujejo njeno razveljavitev, kot bo obrazloženo v nadaljevanju.

7.Toženka v pritožbi utemeljeno zatrjuje kršitev načela kontradiktornosti, ki predstavlja kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če sodišče stranki z nezakonitim postopanjem zlasti pa z opustitvijo vročitve ni dalo možnosti obravnavanja pred sodiščem. Kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni del uradnega preizkusa sodbe sodišča prve stopnje, zato jo je mogoče uveljavljati samo, če jo je pritožnik v pritožbi natančno in jasno konkretiziral. Toženka v pritožbi utemeljeno navaja, da ji je bila kršena pravica do izjave, in da je s tem podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Zatrjuje, da je z dokazi, ki jih je predlagala, in sicer z ogledom sporne nepremičnine ter s postavitvijo izvedenca kmetijske in gradbene stroke, hotela dokazati, da sporna nepremičnina ni kmetijsko zemljišče in ni bila to niti na dan 11. 3. 1993, ko je v veljavo stopil ZSKZ. Poleg tega navaja, da sodišče prve stopnje strankama ni dalo možnosti, da odgovorita na vsebino dopisa Občine A. in predlagata nove dokaze, vezane na vsebino dopisa. Sodišče prve stopnje ni imelo soglasja strank za izdajo izpodbijane sodbe brez izvedbe naroka za glavno obravnavo.

8.Tožnica zatrjuje, da je na podlagi 14. člena ZSKZ, ki je v veljavo stopil dne 11. 3. 1993, postala lastnica sporne nepremičnine. Prvi odstavek 14. člena ZSKZ določa, da kmetijska zemljišča, kmetije in gozdovi v družbeni lastnini, ki niso postali last Republike Slovenije oziroma občin po zakonu o lastninskem preoblikovanju podjetij (Uradni list RS, št. 55/92) oziroma po zakonu o zadrugah (Uradni list RS, št. 13/92) ter kmetijska zemljišča in gozdovi, ki so jih temeljne organizacije kooperantov dobile v upravljanje in razpolaganje na neodplačen način, postanejo z dnem uveljavitve tega zakona last Republike Slovenije oziroma občin in se po stanju ob uveljavitvi tega zakona prenesejo na sklad oziroma na občino. Toženka je tekom postopka na prvi stopnji, kot tudi v pritožbi, zatrjevala, da sporna nepremična ni bila v družbeni lasti, in da ne predstavlja kmetijskega zemljišča. Sodišče prve stopnje je v 7. točki obrazložitve izpodbijane sodbe obrazložilo zavrnitev dokaznega predloga po ogledu obravnavane nepremičnine in postavitvi izvedenca kmetijske in gradbene stroke, saj naj bi stanje v naravi izhajalo že iz orto posnetka (B7). Pri tem je pojasnilo, da je vprašanje o tem, ali je predmetna nepremičnina kmetijsko zemljišče ali ne, pravno vprašanje, za katero so odločilne listine v spisu. Pri tem se je oprlo zlasti na podatke iz zemljiške knjige in potrdila o namenski rabi (obrazložitev izpodbijane sodbe od 20. do 24. točke).

9.Sodišče druge stopnje pojasnjuje, da je na presečni datum (11.3.1993) veljavni krovni predpis s področja kmetijskih zemljišč, Zakon o kmetijskih zemljiščih1 (v nadaljevanju ZKZ 1973), v 2. členu določal, da so kmetijska zemljišča tista, ki se v zemljiškem katastru vodijo kot katastrske kulture, razen gozdov ter zemljišča, ki se vodijo kot nerodovitna in jih je mogoče usposobiti za kmetijsko proizvodnjo, razen zemljišč, ki so s srednjeročnim družbenim planom občine določena kot stavbna zemljišča. Prvi odstavek 3. člena ZKZ 1973 je nadalje opredeljeval, da so kmetijska obdelovalna zemljišča ne glede na rabo: njive, vrtovi, plantažni sadovnjaki, ekstenzivni sadovnjaki, vinogradi, hmeljišča in travniki. Kmetijska neobdelovalna zemljišča pa so pašniki, barjanski travniki, plantaže gozdnega drevja in trstičja. Drugi odstavek 3. člena ZKZ 1973 je vzpostavil izpodbojno domnevo, da za določanje kulture zemljišč veljajo podatki iz zemljiškega katastra, dokler se ne dokaže nasprotno. Zemljiški kataster je (in je bil) temeljna upravna evidenca za vpis podatkov o zemljiških parcelah. Z zemljiško knjigo se dopolnjuje tako, da kaže dejanska (objektivna) razmerja, zemljiška knjiga pa pravna razmerja glede nepremičnin. Iz katastra je razvidna dejanska raba, ki daje informacijo, kaj na nekem območju v naravi dejansko obstaja oziroma "kaj je". Določena je s fizičnimi elementi zemeljskega površja, ki so posledica naravnih dejavnikov ali človekove dejavnosti (uporabe).2 Zemljiški kataster mora v kar največji meri odražati dejansko stanje v naravi. Po naravi stvari se to ne odraža avtomatično in lahko pride do odstopanj - diskrepance med dejanskim in formalnim, zato so potrebni mehanizmi, ki te preprečujejo oziroma odpravljajo. Forma mora namreč slediti resničnosti, ne pa obratno. Določbo 2. člena ZKZ 1973 je treba razlagati tako, da je mogoče izpodbijati domnevo, da je zemljišče, ki se v zemljiškem katastru vodi kot katastrska kultura, kmetijsko zemljišče.3

10.Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje, s tem ko je zavrnilo dokazne predloge toženke po ogledu in postavitvi izvedenca kmetijske in gradbene stroke, s katerimi toženka izpodbija domnevo, da je sporna nepremičnina kmetijsko zemljišče, toženki kršilo pravico do izjave in s tem storilo absolutno bistveno kršitev pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.4 Navedene kršitve glede na njeno naravo sodišče druge stopnje samo ne more odpraviti, zato je pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, v skladu s prvim odstavkom 354. člena ZPP. Sodišče druge stopnje namreč ocenjuje, da ugotovljene kršitve ne more samo odpraviti, saj bi s tem na pritožbeni stopnji prvič opravljalo celovito presojo trditvene in dokazne podlage spora. Z vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje bo strankama tako zagotovljena in varovana ustavna pravica do poštenega postopka na vseh stopnjah sojenja, ob tem tudi ustavna pravica do izjave (22. člen Ustave RS - URS) pred sodiščem prve stopnje ter pravica do pravnega sredstva pred sodiščem druge stopnje (25. člen URS). Razveljavitev sodbe tudi ne posega v pravico strank do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

11.V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje toženki omogočiti uresničevanje pravice do izjave ter z dopolnitvijo dokaznega postopka za sporno nepremičnino ugotoviti, ali je bila na presečni dan tudi v naravi kmetijsko zemljišče. Če bo ugotovilo, da je bila nepremičnina v skladu s tranzicijsko zakonodajo prav tako predmet podržavljenja, a po drugih pravnih podlagah, bo moralo preveriti utemeljenost tožbenega zahtevka tudi po teh.

12.Ker je bila razveljavitev izpodbijane sodbe potrebna iz že navedenih razlogov, se do ostalih pritožbenih navedb sodišče druge stopnje ni opredeljevalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

13.Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člen ZPP).

14.Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

-------------------------------

Uradni list SRS, št. 26/1973, 24/1975, 23/1977, 1/1979, 4/1979 - popr., 11/1981, 1/1986, 7/1986 - popr., 17/1986, 29/1986 - popr., 32/1989, Uradni list SFRJ, št. 83/1989, Uradni list SRS, št. 42/1989, 5/1990, Uradni list RS - stari, št. 9/1990, 14/1990 - popr., 5/1991, 8/1991, 10/1991, Uradni list RS/I, št. 17/1991 - ZUDE, Uradni list RS, št. 46/1992 - odl. US, 13/1993. Več o tem Petek, T., Sistem zbirk prostorskih podatkov, Geodetski vestnik, let. 49 (2005), str. 558 -566. VSRS Sklep II Ips 27/2022 z dne 3. 11. 2022. Glej tudi: VSRS Sklep II Ips 26/2022 z dne 1. 6. 2022.