Jedro

Pri tožniku ni prišlo do tolikšnega poslabšanja zdravstvenega stanja, da ne bil več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela. S krajšim delovnim časom je še zmožen opravljati drugo delo v svojem poklicu oziroma delo na drugem delovnem mestu s priznanimi omejitvami. Zato je sodišče prve stopnje tožnika pravilno razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti in mu priznalo pravico do dela na drugem delovnem mestu z omejitvami, s krajšim delovnim časom 4 ure dnevno in pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do invalidske pokojnine.

Morebitno poslabšanje zdravstvenega stanja po dokončnosti izpodbijane odločbe je lahko le predmet novega postopka pri tožencu.

Izrek

I. Pritožbe se zavrnejo in se potrdijo sodba, dopolnilna sodba in sklep o popravi sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožnik krije stroške pritožb sam.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo odpravilo odločbi toženca, št. ... z dne 29. 3. 2013 in št. ... z dne 22. 11. 2012. Tožnika je razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni od 17. 10. 2012 dalje in mu priznalo pravico do dela na drugem delovnem mestu z omejitvami: pretežno sedeče delo, samo v dopoldanski izmeni v delovnem okolju z ugodnimi mikroklimatskimi pogoji, s krajšim delovnim časom 4 ure dnevno, od 1. 11. 2012 dalje. Naložilo mu je, da se v 30-ih dneh od dokončnosti te odločbe prijavi, oziroma še nadalje javlja pri Zavodu RS za zaposlovanje (III. točka izreka). Tožencu je naložilo, da v 30-ih dneh od pravnomočnosti sodbe odloči o pravici in višini delne invalidske pokojnine, in ga zavezalo, da tožniku povrne 115,44 EUR stroškov postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. S sklepom o popravi sodbe je sodišče prve stopnje III. točko izreka sodbe popravilo tako, da je besedilo „po dokončnosti te odločbe“ nadomestilo z besedilom „po pravnomočnosti te sodbe“.

3. Na podlagi tožnikove pritožbe zoper sodbo, ki se je po sklepu pritožbenega sodišča, opr. št. Psp 552/2015 z dne 18. 2. 2016 štela za predlog za izdajo dopolnilne sodbe, je sodišče prve stopnje z dopolnilno sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do invalidske pokojnine.

4. Tožnik se vsebinsko enako in iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP pritožuje zoper sodbo, dopolnilno sodbo in sklep o popravi. Skupaj s pritožbo zoper dopolnilo sodbo je predlagal tudi izdajo dopolnilne sodbe v zvezi s stroški pritožbe zoper sodbo. Vztraja, da pregled pri izvedenskem organu ni trajal toliko časa, kot so trdili njegovi člani, niti po vsebini ni bil takšen, kot so ga opisali. Predlagal je svoje zaslišanje, kar je sodišče prve stopnje zavrnilo, in mu s tem kršilo pravico do izjave in do učinkovitega sodnega varstva. Onemogočeno mu je bilo dokazovanje navedb, saj je predlagal tudi zaslišanje specialista ortopeda, zato je bilo kršeno načelo kontradiktornosti. Sodišče prve stopnje se na pridobljeno izvedensko mnenje zaradi pomanjkljivosti in nelogičnosti ne bi smelo opreti. Pregled pri izvedenskem organu je trajal le 20 minut, ortoped pa ni izvedel testov, o katerih je izpovedoval specialist medicine dela. Člani izvedenskega organa so mu le pretipali koleno in preverili njegovo gibljivost. Poleg tega izvedenski organ ni pojasnil neskladja z izvidom ortopeda z dne 4. 12. 2012. Po mnenju izvedenskega organa gre za degenerativne spremembe, ki ne pomenijo funkcionalne okvare, med tem ko iz izvida z dne 4. 12. 2012 ne izhaja, da so na kolenu podane degenerativne spremembe, temveč gonartroza. Sicer pa tudi degenerativne spremembe lahko predstavljajo veliko funkcionalno okvaro, ki vpliva na delazmožnost. Ugotovitev izvedenskega organa, da lahko hodi brez bergel, je ovrgel z izvidom radiološke preiskave z dne 15. 6. 2015. Ta izvid potrjuje izvid z dne 4. 12. 2012. Ugotovitve izvedenskega organa so zato v nasprotju z izvidom z dne 4. 12. 2012 in z dne 15. 6. 2015. Sodišče mu v zvezi s tem neskladjem ni dovolilo, da bi članu izvedenskega organa postavil vprašanje. Poudarja, da ne more hoditi brez bergel, saj čuti bolečine, in se sklicuje na izvid ambulante za hipertenzijo z dne 26. 3. 2015. V zvezi z vratno hrbtenico je pri izvedenskem organu opravil test, pri katerem je moral stati na petah in nato na prstih. Iz izvida z dne 4. 12. 2012 pa izhaja, da so rotacijski gibi v vseh smereh omejeni. Ne more hoditi in tudi ne dalj časa sedeti. Glede srčnega popuščanja se je sodišče oprlo na mnenje izvedenskega organa, da le-to ni klinično dokazano. Če bi ga zaslišalo, pa bi ugotovilo, da težko diha in ima druge znake srčnega popuščanja. Poleg tega jemlje zdravila za srce zaradi nižanja krvnega tlaka, ki pa sicer zdravijo tudi srčno popuščanje. Zaradi težav s srcem se zdravi tudi pri kardiologu. Specialist ortoped je v izvidu z dne 4. 12. 2012 menil, da se mu zdravstveno stanje slabša, zato je ocenil, da za delo ni več sposoben. Mnenje izvedencev, da se mu stanje od leta 2008 ni poslabšalo, je v nasprotju z mnenjem lečečega ortopeda. Sodišče bi moralo izvedensko mnenje obravnavati skupaj z ostalimi listinami v spisu. Po poklicu je pek in dela ni sposoben opravljati že od leta 2008 dalje. Sprašuje se, kakšno delo bi ob vseh potrebnih omejitvah sploh lahko opravljal. Sklicuje se na 60. in 61. člen ZPIZ-1. Uveljavlja povrnitev stroškov vseh treh pritožb. 5. Pritožbe niso utemeljene.

6. Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do tistih, ki jih uveljavlja pritožba.

7. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje, ker ni zaslišalo lečečega ortopeda in tožnika, zagrešilo kršitev po 8. točki 339. člena ZPP, ki je podana, če kakšni stranki z nezakonitim postopanjem ni dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Iz pravice do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave RS sicer načelno izhaja pravica do izvedbe predlaganih dokazov. Vendar strankina pravica do izvedbe predlaganega dokaza ni absolutna. Po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča RS sodišče lahko zavrne izvedbo dokaza v primeru, če bi se z njim dokazovalo dejstvo, ki ni pravno relevantno, ali je že dokazano. Diskrecijsko pravico za zavrnitev dokaznega predloga ima torej sodišče prve stopnje tedaj, ko so za njeno uporabo podani sprejemljivi in ustavno dopustni razlogi.

8. Tožnik je zaslišanje lečečega ortopeda predlagal v tožbi, poleg tega je za ugotovitev delovne zmožnosti v tožbi in dodatno še na prvem naroku za glavno obravnavo predlagal tudi, da sodišče pridobi izvedensko mnenje sodnega izvedenca. Sodišče prve stopnje je slednjemu ugodilo in pridobilo izvedensko mnenje izvedenskega organa. Zoper podano izvedensko mnenje z dne 14. 2. 2015 je tožnik podal pripombe in predlagal zaslišanje vseh članov izvedenskega organa. Sodišče prve stopnje je zato pridobilo pisno dopolnilno izvedensko mnenje z dne 24. 4. 2015 ter na podlagi tožnikovih dodatnih pripomb enega izmed članov izvedenskega organa, specialista medicine dela, tudi zaslišalo. Pri zaslišanju je bil prisoten tudi tožnik in njegova pooblaščenka, ki sta imela možnost članu izvedenskega organa tudi postavljati vprašanja, pri čemer sodišče res ni dovolilo vprašanja v zvezi z izvidom z dne 4. 12. 2012, ker je bilo na to vprašanje že predhodno odgovorjeno. Tožnik je pri zaslišanju lečečega ortopeda vztrajal še tudi po zaslišanju člana izvedenskega organa, pri čemer je zgolj pavšalno pojasnil, da zato, ker naj bi izvedenski organ izvide oziroma zdravstveno dokumentacijo ugotovil drugače, kot to izhaja iz medicinske dokumentacije. Sodišče prve stopnje je takšen dokazni predlog povsem utemeljeno zavrnilo kot nepotreben. Prav zaradi neskladnosti izvida ortopeda z dne 4. 12. 2012 z mnenji invalidskih komisij, pridobljenih v predsodnem upravnem postopku, je bilo namreč pridobljeno izvedensko mnenje izvedenskega organa, v katerem je sodeloval tudi specialist ortoped. Izvedenski organ se je v svojem mnenju, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju te sodbe, med drugim tudi izrecno opredelil do tega izvida. Tudi po stališču pritožbenega sodišča je bilo v okoliščinah konkretnega primera dejansko stanje razčiščeno z izvedenskim mnenjem in dopolnitvami.

9. Svoje zaslišanje pa je tožnik predlagal šele po zaslišanju člana izvedenskega organa. Pri tem v postopku pred sodiščem ni navedel, katera dejstva in okoliščine bi se z njegovim zaslišanjem sploh razčiščevala. Pomeni, da dokazni predlog sploh ni bil substanciran. Šele v pritožbi pojasnjuje, da bi se sodišče z njegovim zaslišanjem lahko prepričalo, da težko diha in ima druge znake srčnega popuščanja. Ob tudi siceršnjem pomanjkanju medicinske dokumentacije je zaslišanje tožnika povsem neprimeren dokaz za ugotovitev srčnega popuščanja.

10. Predmet tega socialnega spora je presoja pravilnosti in zakonitosti dokončne odločbe z dne 29. 3. 2013 v zvezi s prvostopenjsko odločbo z dne 22. 11. 2012 ter s tem v zvezi presoja, ali je pri tožniku do 29. 3. 2013 prišlo do takšnega poslabšanja zdravstvenega stanja, ki bi opravičevalo pridobitev novih pravic na podlagi invalidnosti, oziroma da izpolnjuje pogoje za razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti, kar uveljavlja s tožbenim zahtevkom. Tožnik je namreč invalid III. kategorije zaradi bolezni od 20. 8. 2008 dalje s priznano pravico do dela na drugem delovnem mestu z omejitvijo pretežno sedeče delo s polovico polnega delovnega časa od 1. 9. 2008 dalje.(1) Z odločbo z dne 22. 11. 2012 je bila na podlagi mnenja invalidske komisije I. stopnje, da je pri tožniku od 20. 8. 2008 in še nadalje podana III. kategorija invalidnosti zaradi bolezni s polovičnim delovnim časom in omejitvijo glede hoje, zahteva za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja zavrnjena. Invalidska komisija II. stopnje pa je ocenila, da je od 17. 10. 2012 dalje s krajšim delovnim časom od polnega štiri ure dnevno zmožen opravljati delo na drugem pretežno sedečem delu, samo v dopoldanski izmeni, zato mu je bila z dokončno odločbo z dne 29. 3. 2013 priznana pravica do dela na drugem delovnem mestu z navedenima omejitvama v krajšem delovnem času štiri ure dnevno od 1. 11. 2012 dalje.

11. Pravna podlaga za odločitev je na podlagi 1. odstavka 390. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2; Ur. l. RS, št. 96/12 s spremembami)(2) podana v določbah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1; Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami).(3) Če se zavarovancu, pri katerem je podana invalidnost II. ali III. kategorije, že ugotovljena invalidnost poslabša ali nastane nov primer invalidnosti zaradi bolezni ali poškodbe izven dela tako, da izpolnjuje pogoje za pridobitev nove pravice, pridobi po 1. odstavku 71. člena ZPIZ-1 to pravico, če na dan nastanka spremembe ali nove invalidnosti, izpolnjuje pogoje starosti in zavarovalne oziroma pokojninske dobe, določene s tem zakonom za pridobitev nove pravice. Pomeni, da bi se tožniku, invalidu III. kategorije, nove pravice priznale le pod pogojem, da bi prišlo do takšnega poslabšanja zdravstvenega stanja, ki bi predstavljalo poslabšanje že ugotovljene III. kategorije ali novo invalidnost v smislu II. ali uveljavljane I. kategorije.

12. Invalidnost I. kategorije je skladno s 1. alinejo 2. odstavka 60. člena ZPIZ-1 podana, če zavarovanec ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela ali, če je pri njem podana poklicna invalidnost, nima pa več preostale delovne zmožnosti. Zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost I. kategorije, pridobi po 1. alineji 1. odstavka 67. člena ZPIZ-1 pravico do invalidske pokojnine. Takšno dejansko stanje pa v obravnavani zadevi tudi po presoji pritožbenega sodišča ni podano.

13. Sodišče prve stopnje je v zvezi s spornim vprašanjem, torej ali je pri tožniku prišlo do stanja, ki bi spremenilo že ugotovljeno invalidnost, pridobilo izvedensko mnenje izvedenskega organa Komisije za fakultetna izvedenska mnenja A. fakultete, Univerze v B., v katerem so sodelovali specialisti medicine dela C.C., internistike D.D. in ortopedije E.E.. Izvedenski organ je v pisnem izvedenskem mnenju z dne 14. 2. 2015 ocenil, da pri tožniku ni prišlo do izgube delovne zmožnosti, temveč je zmanjšana za manj kot 50 %. Od 17. 10. 2012 dalje je podana III. kategorija invalidnosti, saj je s polovico polnega delovnega časa zmožen za delo na drugem delovnem mestu z omejitvami pretežno sedečega dela, dopoldne in v ugodnih mikroklimatskih pogojih. Pri takšni oceni delazmožnosti je izvedenski organ vztrajal tudi v dopolnilnem izvedenskem mnenju z dne 24. 4. 2014, specialist medicine dela C.C., ki ga je sodišče še zaslišalo, pa je pri njem vztrajal tudi ustno. Tožnik je ob skrajšanjem delovnem času zaradi artroze kolen zmožen le za pretežno sedeče delo, zaradi sladkorne bolezni samo v dopoldanski izmeni in zaradi astme v delovnem okolju z ugodnimi mikroklimatskimi pogoji.

14. Glede gibal so člani izvedenskega organa pojasnili, da se njihovo funkcionalno stanje ni bistveno spremenilo in operativna zdravljenja niso bila potrebna. Oba kolenska sklepa sta trenutno normalno gibljiva, boleča v skrajnih legah upogiba, stabilna, brez znakov za okvaro meniskusa in ne otekata. Gibljivost kolen je glede na predhodne izvide nespremenjena in podane omejitve ustrezajo funkcionalnim omejitvam. Tožnik sicer uporablja bergle, vendar je na pregledu hodil brez njih. Menili so, da do poslabšanja ni prišlo niti v ostalem statusu lokomotornega aparata. Izrecno so se že v izvedenskem mnenju z dne 14. 2. 2015 opredelili do izvida ortopeda z dne 4. 12. 2012 in ocenili, da so podane omejitve tudi glede na ta izvid primerne, razlogov pridobitne nezmožnosti s strokovnega vidika pa niti glede na ta izvid ni mogoče opredeliti. Pritožba zato neutemeljeno vztraja, da izvedenski organ ni pojasnil neskladja z izvidom z dne 4. 12. 2012, iz katerega sicer izhaja, da je pri tožniku podana gonartroza. V dopolnilnem mnenju so izrecno poudarili, da najdba degenerativnih sprememb na MRI izvidu levega kolena ne pomeni tudi funkcionalne okvare oziroma oviranosti. Ker so MRI degenerativne spremembe v predelu kolenskih sklepov prisotne tudi v splošni populaciji pri ljudeh, ki nimajo kliničnih težav. Klinične težave se v kolenu pojavijo takrat, ko nastanejo zaradi teh sprememb mehanične motnje, kot so zatikanje, preskakovanje in posledično omejena gibljivost, ali pa pride do otekanja kolenskega sklepa. Upoštevali so tako trenutni funkcionalni status, kot rezultate slikovne diagnostike. Tožnikovo sklicevanje na novejši izvid z MRI z dne 15. 6. 2015, ki je podan že po dokončnosti izpodbijane odločbe, pa je neutemeljeno. Zaslišan specialist medicine dela je v zvezi s tem tudi pojasnil, kako je potekal pregled pri izvedenskem organu oziroma, kateri testi so bili pri tem opravljeni. Trajanje pregleda pri tem ni odločilnega pomena. Zato so tožnikova pritožbena zatrjevanja v navedeni smeri neutemeljena.

15. Neutemeljena pa so tudi tožnikova pritožbena zatrjevanja v zvezi s srčnim popuščanjem. Člani izvedenskega organa so v izvedenskem mnenju z dne 14. 2. 2015 obrazložili, da je sladkorna bolezen dobro urejena, krvni tlak pa terapevtsko obvladljiv. Klinično ni znakov srčnega popuščanja. Tudi v dopolnitvi izvedenskega mnenja so poudarili, da klinično niso ugotovili srčnega popuščanja, kar pomeni, da ga ni ali pa je ob siceršnjem jemanju zdravil za nižanje krvnega tlaka, ki lahko zdravijo tudi srčno popuščanje, dobro urejeno. Izvida ultrazvočne preiskave niti druge medicinske dokumentacije, ki bi potrdila morebitno diagnozo srčnega popuščanja, ni, kar je še dodatno potrdil zaslišan specialist medicine dela.

16. Mnenje izvedenskega organa, njegova dopolnitev in še ustno zaslišanje enega izmed članov izvedenskega organa, podani na podlagi osebnega pregleda tožnika in razpoložljive medicinske dokumentacije, je sodišče prve stopnje utemeljeno sprejelo kot podlago za odločitev v sodbi, da se tožnika razvrsti v III. kategorijo invalidnosti od 17. 10. 2012 dalje in se mu prizna pravico do dela na drugem delovnem mestu z omejitvami pretežno sedeče delo, samo v dopoldanski izmeni, in z dodatno omejitvijo v delovnem okolju z ugodnimi mikroklimatskimi pogoji, s krajšim delovnim časom 4 ure dnevno, od 1. 11. 2012 dalje, ter v dopolnilni sodbi za zavrnitev tožbenega zahtevka na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do invalidske pokojnine. Tudi po stališču pritožbenega sodišča namreč kot prepričljivo, strokovno in skladno z medicinsko dokumentacijo predstavljajo dovolj popolno in objektivizirano podlago za zaključek, da pri tožniku ni prišlo do tolikšnega poslabšanja zdravstvenega stanja, da ne bil več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela. S krajšim delovnim časom je še zmožen opravljati drugo delo v svojem poklicu oziroma delo na drugem delovnem mestu s priznanimi omejitvami. Morebitno poslabšanje zdravstvenega stanja po dokončnosti izpodbijane odločbe je lahko le predmet novega postopka pri tožencu.

17. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo sodbo in dopolnilno sodbo sodišča prve stopnje. Katero delo je v okviru poklica tožnika, ob časovni in stvarnih razbremenitvah, tožniku ustrezno, pa ni predmet tega postopka.

18. Hkrati je pritožbeno sodišče na podlagi 2. točke 1. odstavka 365. člena ZPP zavrnilo tudi pritožbo zoper sklep o popravi sodbe. S tem sklepom je sodišče prve stopnje III. točko izreka sodbe le popravilo tako, da je besedilo „po dokončnosti te odločbe“ nadomestilo z besedilom „po pravnomočnosti te sodbe“. Predsednik senata lahko po 328. členu ZPP kadar koli popravi napake v imenih in številkah ter druge očitne pisne in računske pomote, pomanjkljivosti glede oblike in neskladnost prepisa sodbe z izvirnikom. Pri izdaji sodbe z dne 13. 7. 2015 je prišlo do očitne pomote v zapisu besedila „po dokončnosti te odločbe“ namesto besedila „po pravnomočnosti te sodbe“. Sodba po 319. členu ZPP postane pravnomočna in ne dokončna. Zato je imelo sodišče prve stopnje v 328. členu ZPP vso podlago za izdajo sklepa o popravi pomote.

19. Upoštevajoč 1. odstavek 154. člena ZPP v povezavi s 165. členom ZPP je pritožbeno sodišče sklenilo, da tožnik sam krije stroške pritožbe zoper sodbo, dopolnilno sodbo in sklep o popravi sodbe. O predlogu za izdajo dopolnilne sodbe v zvezi s priglašenimi stroški pritožbe v delu, v katerem je šlo za (utemeljen) predlog za izdajo dopolnilne sodbe, bo po 154. členu ZPP odločalo sodišče prve stopnje.

(1) Odločba toženca z dne 16. 9. 2008. (2) V postopku za uveljavljanje pravic iz obveznega zavarovanja, ki se je začel pred uveljavitvijo tega zakona, se po 1. odstavku 390. člena ZPIZ-2 uporabljajo predpisi, ki so veljali do uveljavitve tega zakona.

(3) ZPIZ-1 je prenehal veljati 31. 12. 2012.