Jedro

Kljub spremenjenim okoliščinam (oba starša sta trenutno brezposelna) ni podlage za spremembo dogovorjene višine preživnine, ker se zmožnosti preživninskih zavezancev niso spremenile.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbena zahtevka, s katerim je tožnik zahteval znižanje, toženka pa zvišanje preživnine, določene s sodno poravnavo Okrožnega sodišča v Ljubljani IV P 2074/2012 s 7. 6. 2013. 2. Tožnik v pravočasni pritožbi kot bistveno navaja, da nasprotuje ugotovitvam sodišča, da ni uspel izkazati spremenjenih razmer. Sodišče bi moralo upoštevati bistveno zmanjšanje njegovega prihodka, njegovo brezposelnost in rojstvo novega otroka, pa tudi zmanjšanje A. potreb. Navaja, da je bil od 7. 6. 2013 brezposeln in tudi trenutno je ter ni prejemnik denarnega nadomestila in druge socialne pomoči. Meni, da je neživljenjsko in nepravično, da mora taka oseba plačevati tako visoko preživnino. Prav tako so se prepolovili dohodki njegove žene, poleg tega pa se jima je rodil sin B., kar predstavlja za tožnika novo preživninsko breme. Sodišče bi moralo tehtno in argumentirano navesti, zakaj temu ni sledilo, ker tega ni storilo, je podana absolutno bistvena kršitev postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ob tako visoki preživnini, kot je določena za A., tožniku za drugega otroka ne ostane praktično nič, poleg tega pa so posamezne postavka glede na A. starost, razvojno stanje in obdobje, končno pa tudi glede na finančne zmožnosti staršev pretirane. Nadalje navaja, da je sodišče ravnalo kontradiktorno, ko ni upoštevalo, da naložena preživnina ni pretirana glede na potrebe upravičenke in njegove zmožnosti. Mati je predložila dokaze, ko je bila A. še mlajša, potem pa se ji je zdravstveno stanje izboljšalo, ustavila se je tudi rast, zaradi česar A. oblek in obutve ne preraste tako hitro. Izpostavlja, da ni mogoče upoštevati zgolj potreb otroka – te se morajo na neki točki srečati z zmožnostmi staršev in se jim ustrezno prilagoditi. Nadalje navaja, da je sodišče pretirano upoštevalo A. korist, saj bi bile njene potrebe zadovoljene s plačilom 120 EUR mesečno. Opozarja na nelogično stališče toženkine zakonite zastopnice, da morajo na vnuka paziti starši tožnikove žene, če je sam brezposeln. Ker je aktiven iskalec zaposlitve, ne more ves čas zagotavljati varstva svojemu otroku, vsak čas pa lahko dobi zaposlitev in otrok ostane brez varstva. Varstvo vnuka tudi ni edini razlog, da so se starši preselili v ..., saj so prišli pomagati tudi tožnikovi ženi v zvezi z njenimi zdravstvenimi težavami, kar je ta potrdila ob zaslišanju. Povedala je tudi, zakaj B. ne hodi v vrtec. Sodišče vse to spregleda, zato je zaključek, da se izpada najemnine za to stanovanje ne upošteva kot opravičljivega, neutemeljen. Končno pa se ne strinja s sodiščem, da so nakupi za A. zgolj darilo in ne štejejo v njegovo preživninsko obveznost. A. pride brez vsega, zato bi sodišče to moralo upoštevati. Predlaga ustrezno spremembo izpodbijanega dela sodbe.

3. Toženka v svoji, prav tako pravočasni pritožbi kot bistveno navaja, da je sodišče zavrnilo njen zahtevek za zvišanje preživnine zaradi napačne dokazne ocene v 24. do 30. točki obrazložitve. Zakonita zastopnica toženke je izgubila zaposlitev in prejema bistveno nižje dohodke, zato bi bilo treba preživnino dvigniti. Sama je predložila potrdilo o brezposelnosti, tožnik pa tega ni storil. Sicer pa je imela izguba zaposlitve zanjo povsem druge posledice kot za tožnika, ki živi skupaj z osebo, ki prejema nadpovprečno visoke dohodke. Sodišče nepravilno analizira premoženjsko stanje, saj je lastnica le 22 m2 velike garsonjere, ki je v slabem stanju in bivanje brez večjih vložkov ni možno, prav tako pa zaradi tega ni možna prodaja. Stanovanje na naslovu ... pa je last mame zakonite zastopnice toženke in predstavlja le začasno rešitev njunega stanovanjskega problema. Bivanje v tem stanovanju ni brezplačno, saj je potrebno plačevati stroške, ki jih navaja, poleg tega da stroške plačuje tudi za garsonjero. Sklicuje se na svojo vlogo, v kateri je opisala A. potrebe, in navaja, da so se stroški bistveno spremenili. Dodaja še, da se je A. zdravstveno stanje še nekoliko spremenilo in so stroški še višji. Predlaga ustrezno spremembo izpodbijanega dela sodbe.

4. Pravdni stranki na vročeno pritožbo nasprotne stranke nista odgovorili.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. Tožniku je bila preživnina za hčerko v višini 290 EUR mesečno naložena s sodno poravnavo P 2074/2012-IV s 7. junija 2013, sklenjeno pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani. Tožnik je manj kot tri mesece kasneje (3. 9. 2013) vložil tožbo, s katero zahteva znižanje preživnine na 120 EUR mesečno. Trdi, da so se njegove finančne zmožnosti po sklenitvi poravnave precej spremenile (je brezposeln in rodil se mu je še en otrok), sočasno pa so se zmanjšale hčerine potrebe. Toženka se je po zakoniti zastopnici predlagani spremembi preživnine uprla, nakar je zakonita zastopnica 29. 8. 2014 vložila še tožbo, s katero zahteva zvišanje preživninskega bremena za tožnika (na 400 EUR), ker, trdi, je postala brezposelna in finančnega bremena, ki po sklenjeni sodni poravnavi odpade nanjo, ne zmore več nositi.

7. Sodišče prve stopnje se je pri odločanju pravilno oprlo na določilo 132. člena ZZZDR, na podlagi katerega lahko na zahtevo upravičenca zniža/zviša z izvršilnim naslovom določeno preživnino, če se spremenijo potrebe upravičenca ali zmožnosti zavezanca, na podlagi katerih je bila določena. Predpogoj za utemeljenost zahtevka za znižanje preživnine je porušeno vrednostno sorazmerje med pravno odločilnimi dejavniki: zmožnostjo obeh staršev in potrebami otroka. Sklepanje o spremenjenih okoliščinah je mogoče na podlagi primerjave podatkov o sedanjih okoliščinah s podatki o odločilnih okoliščinah v času določitve preživnine. Šele poprejšnja ugotovitev obstoja spremenjenih razmer pogojuje vnovično ugotavljanje vseh pravnorelevantnih dejstev, od katerih je odvisna odločitev o preživninski obveznosti(1).

8. Prvostopenjsko sodišče je pravilno ugotovilo, da so se spremenile okoliščine pri obeh preživninskih zavezancih, vendar ne tako, da bi bilo porušeno vrednostno sorazmerje med njimi in potrebami otroka, kar bi terjalo poseg v že določeno višino preživnine, zato je oba zahtevka (pravilno) zavrnilo.

9. Iz tožnikove pritožbe je razvidno, da ne razume, da odločanje o znižanju/zvišanju preživnine ni enako kot odločanje o določitvi (prve) preživnine. Poleg tega ne razlikuje (in enako velja za pritožnico) med pojmoma „dohodki“ in „zmožnosti“ preživninskega zavezanca – važne so zmožnosti, ne (le) dohodek.

10. Sodišče prve stopnje je prepričljivo ugotovilo (19. točka obrazložitve in naslednje), da je bil tožnik vse do 31. 12. 2013 (torej še štiri mesece po vložitvi) tožbe zaposlen pri istem delodajalcu (E., d. o. o.), kjer je prejemal osebni dohodek, primerljiv s tistim, o katerem je govoril v zadevi P 2074/2012 (tj. 1.100 EUR oziroma 985 EUR in ne 1.500 EUR, kot je navajal v tu obravnavani tožbi). Tožnik je bil nato brezposeln samo mesec in 13 dni, a je v tem času dobil plačo za december 2013, odpravnino in nadomestilo za brezposelnost. 14. 2. 2013 se je nato zaposlil pri družbi I., d. o. o., kjer je prejemal približno 923 EUR neto, poleg tega pa je lahko uporabljal službeno vozilo tudi za osebne namene (izpoved sedanje partnerke) in je imel službeni mobitel. Od 17. 4. 2015 je ponovno prijavljen za Zavodu za zaposlovanje in prejema nadomestilo za brezposelnost. 11. Povzete ugotovitve, ki jih pritožnik konkretizirano ne izpodbija, zadoščajo za sklep, da se njegove pridobitne zmožnosti niso prav nič spremenile. Že s pritožbeno navedbo, da sina ne more čuvati, ker lahko vsak trenutek najde zaposlitev, ki jo aktivno išče, kaže na to, da njegova brezposelnost ni trajna in da je tožnik pridobitno zmožen in sposoben. Pritožbeno sodišče tudi ne more spregledati dejstva, da tožnik živi s partnerko, katere dohodki so bili okoli 4.600 EUR, v času porodniške odsotnosti pa okoli 2.000 EUR, pri čemer je zaslišana kot priča partnerka prostodušno izpovedala, da vse stroške (tako za skupnega otroka kot tiste, ki za njihovo družino odpadejo na stanovanje, ki ga delijo s tožnikovimi starši) plačuje sama. Seveda rojstvo novega otroka predstavlja spremenjeno okoliščino, a to samo po sebi ne zadošča za poseg v določeno preživnino za drugega, predhodno rojenega otroka, ki ga ima preživninski zavezanec z drugo osebo. Zlasti ni videti razloga za poseg, kadar je novi partner tega otroka pripravljen preživljati sam in ga dejansko tudi preživlja, a je mogoče zaključiti že iz izpovedi tožnikove partnerice.

12. Pritožbeno sodišče razume vse človeške vidike odločitve, da so se straši tožnikove partnerice vselili v njeno stanovanje, ki ga je ta dotlej oddajala in prejemala najemnino. Vendar gre za njeno in ne za tožnikovo stanovanje, od katerega bi (v času sklepanja sodne poravnave) prejemal dohodek, sedaj (v času ob zaključku glavne obravnave) pa ga ne prejema več ter bi to lahko kakor koli vplivalo na njegove preživninske zmožnosti. Pritožbene navedbe, ki grajajo dokazno oceno prvostopenjskega sodišče v zvezi s tem so torej pravno neodločilne.

13. Pritožnik zgolj pavšalno navaja, da so se hčerine potrebe spremenile tako, da so sedaj nižje kot ob sklenitvi poravnave. Sodišče prve stopnje je ob tem opozorilo (28. točka obrazložitve), da tožnik niti ni znal pojasniti, kakšne so bile A. potrebe ob sklenitvi sodne poravnave, sicer pa je glede znižanja dekličinih potreb podal povsem pavšalne trditve. Pritožbeno sodišče pritrjuje prvostopenjskemu, da prehod deklice iz vrtca v šolo sam po sebi ne pomeni, da so se njene potrebe znižale. Tudi obiskovanje šole ni poceni in zakonita zastopnica je dekličine stroške konkretizirano predstavila in sodišče prve stopnje je temu (delno) sledilo. K relativno visokim potrebam otroka je nedvomno prispevalo tudi dekličino zdravstveno stanje (znano že ob sklenitvi sodne poravnave), in sicer (pre)hitra rast, težave s hrbtenico in križni ugriz, zaradi česar potrebuje kar tri zobne aparate. Pritožbena navedba, da deklica ne raste več tako hitro kot prej, zato lahko obleke in obutev uporablja dlje časa, je ob dejstvu, da je deklica stara osem let in pol, neresna. Četudi se je A. zdravstveno stanje ustalilo in bo rasla počasneje, kot je doslej, to ne pomeni, da ne bo rasla in nove obleke in obutve ne bo več potrebovala. Hvalevredno je očetovo ravnanje, ki deklici samoiniciativno kupuje tudi obleko in obutev, a to, kot je pravilno opozorilo že sodišče prve stopnje, ne zmanjšuje njegove preživninske obveznosti, saj gre za darila hčerki(2).

14. Sodišče prve stopnje je v 27. točki svoje obrazložitve skrbno analiziralo Larine potrebe, pri čemer je primerjalo tiste, znane ob sklenitvi sodne poravnave, s sedanjimi ter se kritično opredelilo do zahteve matere po zvišanju preživnine zaradi domnevno večjih potreb deklice. Zaključek prvostopenjskega sodišča, da se A. potrebe niso bistveno spremenile, je prepričljiv, pritožnica pa s pavšalnim sklicevanjem na vlogo, podano v postopku pred sodiščem prve stopnje, ne more uspeti. Pritožbeno sklicevanje na vloge, podane v postopku pred sodiščem prve stopnje, ni dopustno.

15. Glede pridobitnih zmožnosti A. zakonite zastopnice pritožbeno sodišče lahko pove enako, kot je to storilo za očeta. Bistvene so njene pridobitne zmožnosti in te se od sklenitve sodne poravnave so sedaj niso prav nič spremenile. Zakonita zastopnica trditev v tej smeri sploh ni podala. Zgolj to, da je (trenutno) brezposelna in prejema nadomestilo (enako kot tožnik torej), še ne utemeljuje njenega zahtevka za zvišanje tožnikovega preživninskega bremena. Tudi dejstvi, da za najem stanovanja, v katerem bivata, ne plačuje najemnine, ter da ima v lasti garsonjero, ki predstavlja njeno premoženje, je sodišče prve stopnje pravilno vpelo v dokazno oceno, s katero je ugotavljalo mamine preživninske zmožnosti. Na višino njene preživninske obveznosti pa ne more vplivati to, da je njen bivši partner sedaj v zvezi z osebo, ki je bolje situirana in je njun življenjski standard boljši od njenega.

16. Tudi pritožbeno sodišče zaključuje, da kljub nekaterim spremenjenim okoliščinam ni podlage za spremembo dogovorjene višine preživnine. Razmerje v vrednostnem trikotniku (zmožnosti matere – zmožnosti očeta – potrebe otroka) ni porušeno.

17. Seveda ima pritožnik teoretično prav, da se morajo otrokove potrebe na neki točki srečati z zmožnostmi njegovih staršev, a to točko sta A. starša našla, ko sta sklenila sodno poravnavo. Ker se pridobitne zmožnosti staršev odtlej niso nič spremenile, odločitev sodišča prve stopnje, ki je oba tožbena zahtevka zavrnilo, ni ne nepravična niti materialnopravno zmotna. Zmožnosti A. staršev so take, da (trenutno) zmoreta kriti vse njene potrebe. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo vsa pravno odločilna dejstva in jih ustrezno argumentiralo, zato tudi očitana absolutno bistvena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

18. Pritožbi nista utemeljeni, prav tako pa niso podani razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato ju je sodišče druge stopnje v skladu s 353. členom ZPP zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo.

19. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 165. členu ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel, odgovor toženke nanjo pa ni pripomogel k odločitvi pritožbenega sodišča, zato gre za nepotreben strošek (prvi odstavek 155. člena ZPP).: Op. št. (1): Primerjaj sodbo Višjega sodišča v Ljubljani IV Cp 1678/2012 z 10. 10. 2012 ter IV Cp 3468-2015 s 3. 3. 2016. Op. št. (2): Tako izrecno Vrhovno sodišče RS v sodbi II Ips 860/2008 s 25. 9. 2008.