Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Ker je naloga tožene stranke le, da vodi register strank, zato sodišče ne more slediti stališču tožnika, ko predlaga, da se sproži postopek za oceno ustavnosti 4. odstavka 11. člena ZPoiS. Upoštevaje naravo samega registra strank, kot to izhaja iz določil ZPoiS, je mogoče slediti volji zakonodajalca, da tožena stranka zgolj vodi register strank, za rešitev morebitnega spornega predhodnega vprašanja med udeleženci v postopku, pa je zakonodajalec določil prekinitev postopka registracije stranke in napotitev udeleženca v postopku, ki ugovarja registraciji, da začne pravdni oziroma drug ustrezen postopek za odločitev o predhodnem vprašanju. Po presoji sodišča je zato tožena stranka pravilno oprla svojo odločitev o prekinitvi postopka na določilo 1. odstavka 147. člena ZUP.
Tožena stranka pa je pod točko 3 izpodbijanega sklepa naložila tožniku, da vloži tožbo zoper AA, vendar svoje odločitve v tem delu tožena stranka ni obrazložila, zato je ni mogoče preizkusiti. Tožena stranka pri tej svoji odločitvi ni navedla in ni obrazložila zakaj je naložila tožniku, da vloži tožbo, tako je odločitev tožene stranke v tem delu pomanjkljivo obrazložena in onemogoča kontrolo, tožniku pa sodno varstvo. Tožena stranka pa teh pomanjkljivosti v obrazložitvi izpodbijanega sklepa ne more nadomestiti z navedbami v odgovoru na tožbo in pripravljalnem spisu, ker mora obrazložitev izpodbijanega sklepa obsegati tudi razloge, ki so vodili toženo stranko k sprejeti odločitvi (5. točka 1. odstavka 214. člena ZUP). V ponovljenem postopku pa je tožena stranka dolžna to pomanjkljivost v njeni obrazložitvi odpraviti.
Tožbi se ugodi in se sklep Ministrstva za notranje zadeve št. … z dne 7. 3. 2003 odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.
Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom pod točko 1 združila v en postopek postopek za registracijo sprememb statuta, sedeža in zastopnika politične stranke AA, uveden na vlogo BB z dne 23. 12. 2002 in postopek za registracijo spremembe statuta AA, uveden na vlogo CC z dne 9. 1. 2003. Pod točko 2 pa je tožena stranka prekinila upravni postopek dokler Okrajno sodišče v A ne odloči o vprašanju ali je redni letni občni zbor dne 10. 12. 2002 v Ljubljani veljavno odločal o spremembah statuta, sedeža in veljavno izvolil BB za predsednika stranke, v kolikor se ugotovi, da redni letni zbor ni veljavno odločal pa ali so na nadaljevanju rednega letnega zbora stranke Krščansko socialne unije dne 27. 12. 2002 veljavno sprejete spremembe statuta. Pod točko 3 pa je tožena stranka naložila CC, da zoper stranko AA vloži tožbo za rešitev vprašanja pod točko 2 tega sklepa in da toženi stranki predloži dokazilo v roku 30 dni od vročitve tega sklepa. V točki 4 pa je tožena stranka navedla, da se bo prekinjeni postopek nadaljeval, ko bo pravnomočno odločeno o predhodnem vprašanju, v zadnji točki pa je navedla, da bo tožena stranka štela, da je CC umaknil vlogo za registracijo spremembe statuta, če CC v določenem roku ne bo predložil dokazila iz 3. točke sklepa in bo o tem izdala sklep, zahtevo za registracijo spremembe statuta, sedeža in zastopnika stranke pa bo rešila pod pogoji Zakona o splošnem upravnem postopku. V svoji obrazložitvi tožena stranka navaja, da je 12. 12. 2000 prejela zahtevo AA, ki jo je podal BB za vpis spremembe sedeža, statuta in zastopnika v register političnih strank. V roku, ki ga je tožena stranka določila za dopolnitev, pa je tožena stranka prejela novo zahtevo za vpis spremembe statuta politične stranke AA, ki jo je vložil CC. Tožena stranka je oba postopka združila v en postopek na podlagi 3. odstavka 130. člena Zakona o splošnem upravnem postopku. Tožena stranka ugotavlja, da je bil BB izvoljen za predsednika stranke na rednem letnem zboru stranke 10. 12. 2002, CC pa ponovno izvoljen za predsednika stranke na nadaljevanju letnega zbora stranke 27. 12. 2002 in tako med obema vlagateljema obstaja spor o tem, kdo je zakoniti zastopnik stranke in ali je redni letni zbor 10. 12. 2002 veljavno odločal o spremembah statuta, sedeža in zastopnika stranke oziroma ali je veljavno odločal. Hkrati ugotavlja, da je dejstvo izvolitve novega zastopnika in potek letnega zbora objektivno sporno v dejanskem in pravnem pogledu. Nadalje tožena stranka še navaja, da brez rešitve tega vprašanja ni mogoče rešiti stvari same, rešitev predhodnega vprašanja pa je potrebna za odločitev o obeh zahtevkih. Tožena stranka navaja, da je CC naložila, da zoper stranko AA vloži tožbo za rešitev predhodnega vprašanja in da o tem toženi stranki predloži dokazilo, hkrati ga je tudi opozorila na posledice, če se ne bo ravnal po izreku sklepa.
Tožnik v tožbi navaja, da gre za obravnavo in odločitev o sporu, do katerega je prišlo na letnem zboru AA 10. 12. 2002. Tožnik navaja, da je prišlo do prepira in da so nekateri člani stranke odšli, volitve, ki pa jih je izvedla skupina DD 10. 12. 2002 pa so neveljavne, prav tako pa tudi manjše spremembe statuta, ki jih je izvršila ta skupina. Na nadaljevalnem zboru pa so bile sprejete obširnejše spremembe statuta in je bilo izvoljeno predsedstvo AA kot nov predstavniški izvršilni organ stranke, ki jo kot odgovorna oseba zastopa predsednik predsedstva. Stranka AA s skrajšanim imenom AA in kratico AA je bila vpisana pri toženi stranki kot registrskemu organu pod št. 22 dne 22. 11. 2000. Kot zastopnik stranke je vpisan predsednik CC. Tožnik navaja, da ni primerno, da je tožena stranka napotila CC ne pa BB kot udeleženca v postopku, ki ugovarja registraciji na pravdo oziroma drug ustrezen postopek kot tožečo stranko. Tožnik nadalje še navaja, da je tožena stranka prejela dve zahtevi po registraciji sprememb, oba vlagatelja sta nasprotovala zahtevi drugega, oba postopka sta bila združena in zato bi morala tožena stranka naložiti sprožitev pravde obema strankama in se pri tem sklicuje na 4. odstavek 11. člena Zakona o političnih strankah. Prav tako pa tudi predlaga, da sodišče postopek prekine in sproži pred Ustavnim sodiščem postopek za oceno ustavnosti tega določila. Ob tem tudi navaja, da je neresno in nepojmljivo, da tožena stranka ne sme sama odločiti o tako preprostem sporu kot je nastal v tem primeru, ko je v vseh zapisnikih popolnoma jasno in nesporno, da na nadaljevanju letnega zbora sklepčnosti ni bilo več in da zato takrat novi organi stranke niso mogli biti izvoljeni. Tožnik predlaga, da se izpodbijani sklep tožene stranke odpravi in potrdi sprememba statuta sprejeta na letnem zboru 27. 12. 2002 z izvolitvijo predsedstva AA kot vodstva stranke, hkrati predlaga, da tožena stranka povrne tožniku njegove stroške postopka.
Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je Krščansko socialna unija, s skrajšanim imenom AA in kratico imena AA vpisana v register političnih strank z odločbo tožene stranke št. … z dne 28. 6. 1995 pod zaporedno št. 22, sedež stranke je v B, kot zastopnik pa je v register vpisan CC. Nadalje navaja, da je prejela zahtevo, ki jo je podal novoizvoljeni zastopnik BB za vpis spremembe sedeža, statuta in zastopnika v register političnih strank, v roku določenem za dopolnitev pa je tožena stranka prejela novo zahtevo za vpis spremembe statuta, ki jo je vložil CC. Tožena stranka je prejela tako odgovor BB na vlogo CC kot tudi CC na vlogo BB. Ker je bilo ugotovljeno, da med obema vlagateljema obstaja spor o tem, kdo je zakoniti zastopnik stranke in ali je redni letni zbor dne 10. 12. 2002 veljavno odločal o spremembah statuta, sedeža in zastopnika stranke, je tožena stranka postopek prekinila. Ker je CC ugovarjal registraciji spremembe statuta, sedeža in zastopnika, mu je tožena stranka naložila, da vloži zahtevo za začetek postopka za rešitev predhodnega vprašanja in predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne. Tožena stranka nadalje navaja, da CC dejansko oporeka registraciji sprememb zastopnika, sedeža in temeljnega akta stranke, CC pa oporeka le veljavnosti nadaljevanja letnega zbora in veljavnosti sprejetih sprememb temeljnega akta stranke. Tožena stranka opozarja, da je potrebno pri 11. členu Zakona o političnih strankah uporabiti tudi določilo 2. odstavka 151. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, zato je tožena stranka napotila na pravdo stranko, ki ugovarja več zahtevam nasprotne stranke in katere zahtevek ne more biti utemeljen, če se v sodnem postopku izkaže, da je veljavno odločal letni zbor stranke 10. 12. 2002. Prizadeta stranka AA, ki jo zastopa predsednik dr. BB navaja v odgovoru na tožbo razloge in potek dogajanj na letnem občnem zboru 10. 12. 2002 in tako predstavi svoje gledanje dogodkov. Zbor z dne 10. 12. 2002 pa je bil sklican regularno in je tako tudi potekal. Želijo si zato, da se čimprej registrirajo spremembe v stranki.
Državni pravobranilec je kot zastopnik javnega interesa prijavil udeležbo v tem upravnem sporu.
Tožba je utemeljena.
Tožnik kot tudi prizadeta stranka ne izpodbijata podatkov, ki izhajajo iz upravnega spisa in ki jih je navedla tožena stranka, to je, da med strankama ni spora o tem, da je tožena stranka najprej prejela zahtevo BB za vpis spremembe sedeža, statuta in zastopnika v register političnih strank dne 12. 12. 2002, dne 9. 1. 2003 pa zahtevo CC o vpisu sprememb statuta.
Tožena stranka je pri svoji odločitvi uporabila določilo 4. odstavka 11. člena Zakona o političnih strankah (Uradni list RS, št. 62/94 in nadaljnji, v nadaljevanju: ZPoiS) in določila Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99, 70/00 in 52/02, v nadaljevanju: ZUP). Naloge tožene stranke so opredeljene v 10. do 13. členu ZPoiS in je naloga tožene stranke, da vodi register političnih strank (1. odstavek 10. člena ZPoiS). Ker je naloga tožene stranke le, da vodi register strank, zato sodišče ne more slediti stališču tožnika, ko predlaga, da se sproži postopek za oceno ustavnosti 4. odstavka 11. člena ZPoiS. Upoštevaje naravo samega registra strank, kot to izhaja iz določil ZPoiS, je mogoče slediti volji zakonodajalca, da tožena stranka zgolj vodi register strank, za rešitev morebitnega spornega predhodnega vprašanja med udeleženci v postopku, pa je zakonodajalec določil prekinitev postopka registracije stranke in napotitev udeleženca v postopku, ki ugovarja registraciji, da začne pravdni oziroma drug ustrezen postopek za odločitev o predhodnem vprašanju. Po presoji sodišča je zato tožena stranka pravilno oprla svojo odločitev o prekinitvi postopka na določilo 1. odstavka 147. člena ZUP.
Tožena stranka pa je pod točko 3 izpodbijanega sklepa naložila tožniku, da vloži tožbo zoper AA, vendar svoje odločitve v tem delu tožena stranka ni obrazložila, zato je ni mogoče preizkusiti. Tožena stranka pri tej svoji odločitvi ni navedla in ni obrazložila zakaj je naložila tožniku, da vloži tožbo, tako je odločitev tožene stranke v tem delu pomanjkljivo obrazložena in onemogoča kontrolo, tožniku pa sodno varstvo. Tožena stranka pa teh pomanjkljivosti v obrazložitvi izpodbijanega sklepa ne more nadomestiti z navedbami v odgovoru na tožbo in pripravljalnem spisu, ker mora obrazložitev izpodbijanega sklepa obsegati tudi razloge, ki so vodili toženo stranko k sprejeti odločitvi (5. točka 1. odstavka 214. člena ZUP). V ponovljenem postopku pa je tožena stranka dolžna to pomanjkljivost v njeni obrazložitvi odpraviti.
Ker odločitev tožene stranke pri točki 3 izpodbijanega sklepa ni obrazložena in tožena stranka ni navedla razlogov, ki so jo vodili k sprejeti odločitvi, je sodišče tožbi ugodilo na podlagi 3. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00). Tožnik uveljavlja tudi povrnitev stroškov postopka, ki pa jih ni specificiral niti po temelju niti po višini, zato sodišče šteje, da stroškov tožnik ni zaznamoval in zato o povrnitvi le-teh ni odločalo.