Jedro

Skladno z drugim odstavkom 81. člena ZDSS-1 sodišče izpodbijani upravni akt odpravi delno ali v celoti in odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi. S tem, ko je sodišče prve stopnje odpravilo izpodbijani odločbi, ni bilo nobene pravne podlage, da bi ponovno odločalo o že priznani pravici do delne pokojnine oziroma da bi zadevo vračalo tožencu v ponovni upravni postopek. Ključno je namreč, da je bila odločitev toženca nepravilna in nezakonita in v tem primeru še nadalje obstaja pravica, ki je bila tožniku priznana s pravnomočno odločbo.

Določba prvega odstavka 126. člena ZUP se nanaša na vodenje postopka po uradni dolžnosti v primeru, če tako določa zakon ali na zakonu temelječ predpis in če organ ugotovi ali izve, da je treba glede na obstoječe dejansko stanje zaradi javne koristi začeti upravni postopek. Vendar pa, kot je pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje, toženec v navedeni določbi ni imel pravne podlage za poseg v pravnomočno priznano pravico. V pravnomočne odločbe je mogoče poseči le z izrednimi pravnimi sredstvi, ki jih določa zakon. Ker toženec ni uporabil izrednih pravnih sredstev je sodišče prve stopnje, kot že omenjeno, izpodbijani odločbi utemeljeno odpravilo.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Stroške odgovora na pritožbo krije tožnik sam.

Obrazložitev

31.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbi toženca št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 4. 7. 2024 in št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 21. 11. 2023. Nadalje je odločilo, da je toženec dolžan tožniku povrniti stroške postopka v višini 912,27 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2.Zoper sodbo je pritožbo vložil toženec iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)1 v zvezi z drugim odstavkom 81. člena in prvim odstavkom 82. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (v nadaljevanju: ZDSS-1),2 ker je sodišče zgolj odpravilo odločbi toženca, ne da bi odločilo o pravici tožnika ali zadevo vrnilo v ponovno upravno odločanje. Sodišče je tudi zmotno uporabilo materialno pravo glede pogojev za priznanje pravice do delne pokojnine. Prav tako je zmoten očitek sodišča prve stopnje, da toženec ni uporabil neprave obnove postopka iz 183. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ‑2).3 Območna enota zavoda (toženca) je ob upoštevanju 172. člena ZPIZ-2 in 126. člena ZUP odločila po uradni dolžnosti. Za odločitev v zadevi je bistveno, da toženec ob izdaji odločbe o pravici do delne pokojnine ni razpolagal s podatkom, da je tožnik vključen v obvezno zavarovanje v Belgiji. Tožnik je navedeno dejstvo ob oddaji zahteve za priznanje pravice do delne pokojnine zamolčal. O vključenosti tožnika v zavarovanje v Belgiji je bil toženec seznanjen šele v letu 2022, ko je tožnik vložil zahtevo za priznanje pravice do starostne pokojnine pri belgijskem nosilcu socialnega zavarovanja. Tožnik je 7. 2. 2024 vložil zahtevo za ugotovitev lastnosti zavarovanca, potem ko je podal predlog o izključitvi iz belgijskega zavarovanja. Iz pravnomočne odločbe toženca št. zadeve: ... z dne 3. 6. 2024 izhaja, da ima tožnik lastnost zavarovanca za polni zavarovalni čas 40 ur tedensko na podlagi 15. člena ZPIZ-2 (iz naslova opravljanja samostojne pridobitne dejavnosti) vse do 31. 12. 2018. Zaradi zamolčanih dejstev je bilo šele s citirano odločbo o ugotovitvi lastnosti zavarovanca z dne 3. 6. 2024, zoper katero tožnik ni uveljavil pravnih sredstev, razčiščeno dejansko stanje, ki odločilno vpliva na priznanje pravice do delne pokojnine. Glede na prvi odstavek 40. člena ZPIZ-2 tožnik zaradi vključitve v obvezno zavarovanje za 40 ur tedensko, ne more biti upravičen do delne pokojnine od 1. 3. 2018 dalje. Sodišče je s tem, ko je zgolj odpravilo odločbi toženca, dejansko pustilo v veljavi odločbo o priznanju pravice do delne pokojnine od 1. 3. 2018 dalje. Glede na to, da so ob izdaji sicer pravnomočne odločbe z dne 21. 6. 2018 dejanske okoliščine ostale zamolčane, zakon uživanja pravice na podlagi zamolčanih dejstev ne dopušča. Če nastane novo dejstvo (v konkretnem primeru pravnomočno ugotovljena lastnost zavarovanca), potem je to dejstvo podlaga za novo upravno odločanje (126. člen ZUP). Toženec se s tem v zvezi sklicuje na sodbi Vrhovnega sodišča RS, št. VIII Ips 179/2017 z dne 6. 3. 2018 in VIII Ips 4/2012 z dne 4. 9. 2012. Institut pravnomočnosti varuje priznano pravico v okviru ugotovljene dejanske in uporabljene pravne podlage v pravnomočni odločbi. Sodišče bi moralo že zaradi načela materialne resnice ugotoviti pravni temelj o obstoju oziroma neobstoju pravice. Tak je bil tudi tožbeni zahtevek. Toženec predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti kot neutemeljen zavrne oziroma podrejeno, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3.V odgovoru na pritožbo tožnik meni, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejansko stanje ter tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Toženec v bistvu niti ne izpodbija ključnih dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, temveč skuša doseči drugačno pravno presojo že pravnomočno urejenega pravnega razmerja. Sodišče prve stopnje je s tem v zvezi pravilno in jasno pojasnilo, da pravnomočna odločba uživa varstvo pravne varnosti in zaupanja v pravo in zato vanjo ni dopustno posegati zgolj z novo vsebinsko presojo. V pravnomočno odločbo bi toženec lahko posegel le z uporabo izrednih pravnih sredstev. Sprememba dejanskega stanja je lahko podlaga za novo odločanje za naprej, ne pa za retroaktivno razveljavitev že priznanih pravic brez uporabe izrednih pravnih sredstev. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. Po drugem odstavku 350. člena ZPP v zvezi z 19. členom ZDSS-1 je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v drugem odstavku 350. člena ZPP, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba. Sodišče se je tudi opredelilo do razlogov bistvenih za odločitev, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju. Dejansko stanje je pravilno in popolno ugotovilo ter sprejelo pravilno materialnopravno odločitev.

6.Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo toženca št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 4. 7. 2024, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba, vložena zoper prvostopenjsko odločbo, št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 21. 11. 2023. Z navedeno odločbo je prvostopenjski organ odločil, da tožnik nima pravice do delne pokojnine, priznane z odločbo zavoda št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 21. 6. 2018 in da bo zavod ob ugotovitvi morebitnega preplačila in obveznosti povrnitve preplačila izdal posebno odločbo.

7.Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje in iz listinske dokumentacije v spisu izhaja, da je bila tožniku z odločbo zavoda št. dosjeja: ... z dne 21. 6. 2018 priznana pravica do delne pokojnine od 1. 3. 2018 dalje. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik izpolnil pogoje po določbi 27. člena ZPIZ-2 za priznanje pravice do starostne pokojnine in da je od 1. 3. 2018 dalje vključen v obvezno zavarovanje 10 ur na teden kot samostojni podjetnik posameznik. Tožnik je 27. 6. 2022 vložil zahtevo za upokojitev v Belgiji, 7. 12. 2022 pa zahtevo za priznanje pravice do starostne pokojnine pri tožencu. Z 31. 12. 2022 naj bi tudi odjavil dejavnost, na podlagi katere je bil zavarovan. Toženec je po uradni dolžnosti začel postopek za ugotovitev lastnosti zavarovanca in izdal odločbo dne 15. 4. 2023 ter kasneje še novo odločbo dne 7. 4. 2024. Po ugotovitvah toženca naj bi belgijski nosilec tožniku priznal zavarovalno dobo, dopolnjeno v Belgiji v obdobju od 1. 10. 2016 do 31. 3. 2022 brez prekinitve v trajanju 5 let, 6 mesecev in 0 dni. Iz odločbe z dne 5. 4. 2023 izhaja, da tožnik, za čas od 1. 10. 2016 do 28. 2. 2018 za polni zavarovalni čas 40 ur na teden in od 1. 3. 2018 do 31. 12. 2022 za krajši zavarovalni čas 10 ur na teden, nima lastnosti zavarovanca. Odločba je postala pravnomočna. Tožnik je nato podal predlog za izključitev iz belgijskega zavarovanja za obdobje od 1. 10. 2016 do 31. 12. 2022. Predlogu je bilo delno ugodeno, tako da je bil tožnik za obdobje od 1. 10. 2016 do 31. 12. 2018 izvzet iz uporabe belgijske zakonodaje, za obdobje od 1. 1. 2019 do 31. 12. 2022 pa je glede vključitve v zavarovanje potrebno uporabiti belgijsko zakonodajo. Z odločbo toženca z dne 3. 6. 2024 je bilo odločeno, da ima tožnik v obdobju od 1. 10. 2016 do 31. 12. 2018 lastnost zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja iz naslova opravljanja samostojne pridobitne dejavnosti za 40 ur tedensko na podlagi prvega odstavka 15. člena ZPIZ-2. Od 1. 1. 2019 do 31. 12. 2022 pa je zavarovan skladno z belgijsko zakonodajo. Tudi navedena odločba je postala pravnomočna.

8.Glede na omenjeno je toženec z izpodbijanima odločbama posegel v odločbo št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 21. 6. 2018 in odločil, da tožnik nima pravice do delne pokojnine. V zadevi je odprto vprašanje, ali je toženec za sprejeto odločitev imel ustrezno podlago v določbah ZPIZ-2 in določbah ZUP. Sodišče prve stopnje se je postavilo na stališče, da se v pravnomočne odločbe lahko poseže le z izrednimi pravnimi sredstvi, zato je tožbenemu zahtevku ugodilo in izpodbijani odločbi odpravilo.

9.Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče s tako odločitvijo kršilo prvi odstavek 339. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 81. člena in prvim odstavkom 82. člena ZDSS-1. ZDSS-1 v že omenjenih določbah ureja, kakšne odločitve lahko sprejme sodišče prve stopnje v primeru, če ugotovi, da upravni akt ni pravilen in zakonit. Skladno z drugim odstavkom 81. člena izpodbijani upravni akt odpravi delno ali v celoti in odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi. S tem, ko je sodišče prve stopnje odpravilo izpodbijani odločbi, ni bilo nobene pravne podlage, da bi ponovno odločalo o že priznani pravici do delne pokojnine oziroma da bi zadevo vračalo tožencu v ponovni upravni postopek. Ključno je namreč, da je bila odločitev toženca nepravilna in nezakonita in v tem primeru še nadalje obstaja pravica, ki je bila tožniku priznana s pravnomočno odločbo.

10.Prav tako je neutemeljen pritožbeni očitek v zvezi z uporabo 183. člena ZPIZ-2. Iz izpodbijanih odločb, ki jih je presojalo sodišče prve stopnje ne izhaja, da bi tožnik postopal po 183. členu ZPIZ-2. Toženec se na navedeno določbo v omenjenih odločbah niti ne sklicuje. Nenazadnje skladno s tretjim odstavkom 183. člena ZPIZ-2 odločba izdana v postopku neprave obnove postopka v primeru, če je bil postopek uveden po uradni dolžnosti, učinkuje šele od prvega dne naslednjega meseca po izdaji odločbe, ne pa za nazaj.

11.Tudi glede sklicevanja na prvi odstavek 126. člena ZUP pritožbeno sodišče ugotavlja, da se določba nanaša na vodenje postopka po uradni dolžnosti v primeru, če tako določa zakon ali na zakonu temelječ predpis in če organ ugotovi ali izve, da je treba glede na obstoječe dejansko stanje zaradi javne koristi začeti upravni postopek. Vendar pa, kot je pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje, toženec v navedeni določbi ni imel pravne podlage za poseg v pravnomočno priznano pravico. V pravnomočne odločbe je mogoče poseči le z izrednimi pravnimi sredstvi, ki jih določa zakon. Ker toženec ni uporabil izrednih pravnih sredstev je sodišče prve stopnje, kot že omenjeno, izpodbijani odločbi utemeljeno odpravilo. Vrhovno sodišče RS v zadevi, ki jo v pritožbi omenja toženec (VIII Ips 179/2017) poudarja, da če nastane novo dejstvo (v tem primeru ne gre za novo dejstvo, saj je bil tožnik že v času priznanja pravice do delne pokojnine zavarovan po belgijski zakonodaji), ki pri priznavanju pravice do časovno nedoločenega izplačevanja lahko spremeni sklep o pravni posledici, potem je to dejstvo podlaga za novo upravno odločanje (126. člen ZUP). Novo dejstvo, ki ni obstajalo v času odločanja o pravici, po naravi stvari ni moglo biti zajeto v okviru tedanjega pravno relevantnega dejanskega stanja (časovna meja pravnomočnosti).

12.V zvezi s pritožbenimi navedbami, da je tožnik dejstvo, da je vključen v obvezno zavarovanje v Belgiji, ob izdaji zahteve za priznanje pravice do delne pokojnine zamolčal, za odločitev v zvezi z izpodbijanimi odločbami ni bistveno. Kot je to poudarilo že vrhovno sodišče v drugi zadevi4 zavarovanec pridobi pravico do pokojnine in do njenega izplačevanja ob izpolnjevanju zakonsko določenih pogojev. Ker je uživanje pravice vezano na daljše časovno obdobje, se lahko dejansko stanje v tem obdobju spremeni tako, da se spremeni ali celo odpade pravna podlaga za nadaljnje uživanje pravice. Če zavarovanec zamolči relevantno spremembo dejstev, ki so mu znana in ki bi pomenila spremembo njegove pravice oziroma upravičenost do izplačil, ima zavod možnost izterjati preveč plačane zneske na podlagi pravil o odškodninski odgovornosti, sicer pa tudi na podlagi 275. člena takrat veljavnega ZPIZ-1, ki se nanaša na povrnitev preplačil.5 V tej določbi ima izrecno pravno podlago, da v skladu z določbami Zakona o obligacijskih razmerjih izda odločbo o ugotovitvi preplačila in načinu, po katerem mu bo preplačilo povrnjeno (tretji odstavek 275. člena ZPIZ-1 oziroma sedaj veljavni tretji odstavek 194. člena ZPIZ-2).

13.Toženec je v tem primeru, z izdajo izpodbijanih odločb, dejansko posegel v pravnomočno urejeno razmerje na način, za katerega v procesnem smislu ni zakonite podlage. Takšen poseg pa je v nasprotju z institutom pravnomočnosti iz 158. člena Ustave RS.

14.Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo toženca kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

15.Po oceni pritožbenega sodišča odgovor na pritožbo ni bil potreben (prvi odstavek 155. člena ZPP), zato je odločilo, da stroške odgovora na pritožbo tožnik krije sam.

-------------------------------

1Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami.

2Ur. l. RS, št. 2/2004.

3Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami.

4Glej VIII Ips 20/2015 z dne 13. 7. 2015.

5Povrnitev preplačil je sedaj urejena v določbi 194. člena ZPIZ-2.