Jedro

Za veljavnost pogodbe o zaposlitvi ni določena pisna oblika, zato delavec in delodajalec lahko veljavno skleneta in izvršujeta tudi ustne dogovore glede posameznih elementov pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka v pritožbi zmotno navaja, da je imela tožnikovo plačo pravico enostransko znižati, ker mu jo je v preteklosti tudi enostransko zviševala. Stranki sta se namreč z vsakokratnim (ustnim) dogovorom o povišanju plače strinjali (tožena stranka je tožniku že vrsto let izplačevala višjo plačo od pogodbeno dogovorjene, s čimer se je ta strinjal), glede znižanja plače pa takšnega dogovora očitno ni bilo. Ob ugotovitvah, da je tožena stranka plačo, do katere bi bil tožnik upravičen na podlagi ustnega dogovora, v mesecih junij, julij in avgust 2013 znižala na minimalno plačo (to med strankama ni bilo sporno), pri čemer je do tega znižanja prišlo na podlagi enostranske odločitve tožene stranke kot tožnikovega delodajalca, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je bilo to znižanje nezakonito.

Pritožbeno sodišče je že v več primerljivih zadevah zavzelo stališče, da je pri presoji, ali je bila izredna odpoved s strani delavca po določbi 111. člena ZDR-1 zakonita, pomembno le, da je na strani delodajalca podan razlog iz prvega odstavka 111. člena ZDR-1, sodišču pa pri tem ni treba posebej ugotavljati, ali ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo obstoj terjatev tožnika do tožene stranke, v zneskih navedenih v izreku, vključno z zakonskimi zamudnimi obrestmi (razen glede zakonskih zamudnih obresti od zneska 8.005,80 EUR za obdobje od 2. 9. do 3. 9. 2012), ki od tečejo od zapadlosti vsakega posameznega dela glavnice dalje do plačila (I./1 točka izreka sodbe). Nadalje je ugotovilo, da ne obstoji terjatev tožene stranke do tožnika v višini 43.060,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 11. 11. 2015 dalje do plačila (I./2 točka izreka sodbe), ter toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku plačati v I./1 točki izreka ugotovljene zneske, vključno z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posameznega dela glavnice dalje do plačila (I./3 točka izreka sodbe). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna v roku 15 dni tožniku povrniti stroške postopka v znesku 1.716,35 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila (II. točka izreka sodbe), svoje stroške postopka pa krije sama (III. točka izreka sodbe).

2. Zoper navedeno sodbo (razen zoper odločitev v 1. alineji I. točke izreka sodbe o zavrnitvi tožbenega zahtevka za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 8.005,80 EUR za obdobje od 2. 9. do 3. 9. 2012) se pravočasno pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi nasprotuje presoji sodišča, da osnovo za izračun višine odpravnine in odškodnine zaradi izgubljenega plačila za čas odpovednega roka predstavlja povprečje plač za mesece maj, junij in julij 2013 ter da je bil tožnik v mesecih junij in julij upravičen najmanj do plače v bruto znesku 2.911,20 EUR. Po njenem mnenju namreč osnovo za odmero odpravnine predstavlja znesek, dogovorjen v pogodbi o zaposlitvi. Iz enakega razloga nasprotuje tudi odločitvi sodišča glede prisojenih razlik v plači. Navaja, da je tožniku vrsto let enostransko zviševala plačo, ne da bi stranki v zvezi s tem sklenili aneks k pogodbi o zaposlitvi. Tako kot je tožniku plačo lahko enostransko zvišala, jo je lahko tudi enostransko znižala, po njenem mnenju pa to, da delodajalec delavcu enostransko zviša plačo, delavec pa temu ne nasprotuje, še ne pomeni, da je bil sklenjen dogovor o zvišanju plače. Sodišču očita, da se do njenih navedb v zvezi s tem ni opredelilo. Sklicuje se na izpoved priče A.A., da je uprava tožene stranke plačo zviševala glede na ekonomske kazalce ter da je bila v letu 2013 unovčena bančna garancija, zaradi česar je tožena stranka morala sprejeti ukrep o znižanju plač zaposlenim. Ne strinja se s presojo sodišča, da je bila izredna odpoved podana zakonito, saj tožniku v relevantnih mesecih ni izplačala bistveno zmanjšane plače. Poleg tega tožnik v postopku na prvi stopnji ni prerekal njenih trditev v zvezi s tem, da med strankama ni prišlo do takšnega porušenja medsebojnega zaupanja, da ne bi bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka. Tožnik je bil pri njej zaposlen 11 let, vsa leta zaposlitve pa mu je izplačevala višjo plačo od tiste, dogovorjene s pogodbo o zaposlitvi. Poleg plače mu je zagotovila tudi številne druge ugodnosti. Nasprotuje odločitvi sodišča o zavrnitvi pobotnega ugovora. V zvezi s tem izpostavlja, da je iz listinske dokumentacije v spisu razvidno, da je bil tožnik kot vodja projekta zadolžen za izpolnitev pogodbe, sklenjene z naročnikom iz B.. Navaja, da je tožnik v aneksu z dne 25. 4. 2013 sam določil rok za dokončanje projekta. Sodišče pri odločitvi ni upoštevalo računa za plačilo avansa, ki dokazuje, da zamuda z izvedbo projekta ni bila posledica zamude s plačilom avansa za izdelavo študije požarne varnosti. Ta račun je namreč prejela šele 4. 7. 2013, torej 5 dni zatem, ko bi morala naročniku že izročiti celotno projektno gradbeno dokumentacijo. Izdaja računa s strani izvajalca C. d. o. o. zato ni vplivala na zamudo roka za dokončanje dela. Meni, da elektronska pošta v prilogah spisa dokazuje, da je tožnik glede stanja projekta zavajajoče obveščal tedanjega direktorja D.D., računovodkinjo A.A. in E.E.. Tožnik je šele v tem individualnem delovnem sporu zatrjeval, da je bil razlog za zamudo pri dokončanju projekta v B. zamuda pri plačilu avansa za izdelavo študije požarne varnosti. Tudi iz izpovedi priče A.A. izhaja, da tožnik na kolegijih ni nikoli omenil, da bi pri projektu prišlo do kakšnih koli težav. Uveljavlja, da bi sodišče glede na popis del (priloga B11) ter glede na izpoved tožnika moralo upoštevati, da razlog za zastoj projekta ni bila zamuda pri izdelavi študije požarne varnosti. Tudi tožnik je namreč izpovedal, da določeni deli projekta, ki jih ni izvedel, niso bili vezani na študijo požarne varnosti. Sklicuje se na svoje navedbe v postopku na prvi stopnji, da izdelava projektne dokumentacije ni bila vezana na dokončano študijo požarne varnosti, temveč je zadostoval že osnutek študije, s katerim pa je tožnik razpolagal. V zvezi s tem je predlagala zaslišanje priče F.F. in izvedenca gradbene stroke, vendar sodišče teh dokazov ni izvedlo. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnik je pravočasno podal odgovor na pritožbo tožene stranke, v katerem prereka njene pritožbene navedbe, predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih uveljavlja pritožba, niti tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Zlasti ni podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo izrecno uveljavlja pritožba, saj izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, ti med seboj niso v neskladju, niti niso v nasprotju z izrekom sodbe, zato je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe lahko preizkusilo.

6. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, ker sodišče prve stopnje ni ugodilo njenima dokaznima predlogoma za zaslišanje priče F.F. in postavitev izvedenca gradbene stroke. Glede dokaznega predloga za zaslišanje priče F.F. pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bil ta nesubstanciran, saj tožena stranka v pripravljalni vlogi z dne 20. 11. 2015 ni določno navedla, v potrditev katerih pravno relevantnih dejstev predlaga zaslišanje te priče. Dokazni predlog za zaslišanje priče F.F. je zato sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo. Neutemeljeno je tudi pritožbeno uveljavljanje, da bi moralo sodišče prve stopnje za popolno in pravilno ugotovitev dejanskega stanja postaviti sodnega izvedenca gradbene stroke. Iz razlogov, ki bodo pojasnjeni v nadaljevanju, pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da izvedba tega dokaza ni bila potrebna.

7. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje glede vseh odločilnih dejstev pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

8. Tožnik je v tem individualnem delovnem sporu od tožene stranke zahteval plačilo odpravnine, odškodnine zaradi izgubljenega plačila za čas odpovednega roka, prikrajšanja pri plači in preostanek regresa za letni dopust za leto 2013. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo naslednja odločilna dejstva: - tožnik je bil zaposlen pri toženi stranki v obdobju od 16. 11. 2001 do 1. 9. 2013; - tožena stranka se je v pogodbi o zaposlitvi z dne 4. 11. 2001 zavezala, da bo tožniku (skupaj z dodatkom za delovno dobo) izplačevala plačo v bruto znesku 1.281,46 EUR; - tožena stranka je tožniku v času zaposlitve izplačevala višjo plačo od dogovorjene v pogodbi o zaposlitvi; od leta 2010 dalje je njegova osnovna plača znašala 2.356,87 EUR bruto; - tožena stranka je tožniku za mesec marec 2013 izplačala plačo v bruto znesku 2.911,20 EUR, za mesec april 2013 plačo v bruto znesku 2.911,21 EUR, za mesec maj 2013 pa plačo v bruto znesku 2.924,81 EUR; v mesecih junij, julij in avgust 2013 je vsem zaposlenim (vključno s tožnikom) obračunala in izplačala plačo v bruto znesku 783,66 EUR; - tožnik je toženi stranki 2. 9. 2013 vročil izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki ji jo je podal zato, ker mu je ta dva meseca izplačala bistveno zmanjšano plačo. 9. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je bila izredna odpoved s strani tožnika nezakonita. Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da je tožnik postopek podaje izredna odpovedi izpeljal postopkovno pravilno, tj. na način, ki je predpisan v drugem odstavku 111. člena ZDR-1. Temu pritožba niti ne nasprotuje. Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da je tožena stranka tožniku za meseca junij in julij 2013 izplačala bistveno zmanjšano plačo. Po prepričanju pritožbenega sodišča bi bil ta pogoj izpolnjen tudi v primeru, če bi sprejeli pritožbeno stališče tožene stranke, da je bila tožniku v teh mesecih dolžna izplačati le pogodbeno dogovorjeno plačo (1.281,46 EUR bruto). Tudi v tem primeru bi namreč izplačilo v višini minimalne plače (783,66 EUR bruto) pomenilo izplačilo bistveno zmanjšane plače v smislu 3. alineje prvega odstavka 111. člena ZDR-1. 10. Poleg tega pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da je treba pri ugotavljanju dejstva, ali je bila tožniku v relevantnih mesecih res izplačana bistveno zmanjšana plača, primerjati izplačano plačo (783,66 EUR bruto) s plačo, ki bi tožniku morala biti izplačana v skladu z ustnim dogovorom med strankama (tj. plačo, ki jo je tožena stranka tožniku izplačevala do trenutka, ko je sprejela enostransko odločitev o znižanju plač vsem zaposlenim). Po ugotovitvi sodišča prve stopnje je bil namreč med strankama sklenjen ustni dogovor o načinu obračunavanja tožnikove plače, ki ga je sodišče prve stopnje podrobneje razdelalo v 11. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Ta dogovor je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo za pravno veljavnega, na pravilnost te odločitve pa okoliščina, da stranki o zvišanju plače nista sklenili aneksa k pogodbi o zaposlitvi, nima nobenega vpliva. Za veljavnost pogodbe o zaposlitvi ni določena pisna oblika, zato delavec in delodajalec lahko veljavno skleneta in izvršujeta tudi ustne dogovore glede posameznih elementov pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka v pritožbi zmotno navaja, da je imela tožnikovo plačo pravico enostransko znižati, ker mu jo je v preteklosti tudi enostransko zviševala. Stranki sta se namreč z vsakokratnim (ustnim) dogovorom o povišanju plače strinjali (tožena stranka je tožniku že vrsto let izplačevala višjo plačo od pogodbeno dogovorjene, s čimer se je ta strinjal), glede znižanja plače pa takšnega dogovora očitno ni bilo. Ob ugotovitvah, da je tožena stranka plačo, do katere bi bil tožnik upravičen na podlagi ustnega dogovora, v mesecih junij, julij in avgust 2013 znižala na minimalno plačo (to med strankama ni bilo sporno), pri čemer je do tega znižanja prišlo na podlagi enostranske odločitve tožene stranke kot tožnikovega delodajalca, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je bilo to znižanje nezakonito. V zvezi s tem ni pomembno, kaj je bil razlog za sprejetje "ukrepa", s katerim je tožena stranka delavcem plače enostransko znižala (po navedbah tožene stranke je bila to sicer težka finančna situacija, v kateri se je znašla zaradi unovčene bančne garancije za projekt G.), zato so vse pritožbene navedbe v zvezi s tem neutemeljene. Tudi okoliščini, da je tožena stranka tožniku vse do junija 2013 izplačevala višjo plačo od pogodbeno dogovorjene in da je bil tožnik z njene strani v času obstoja delovnega razmerja deležen številnih drugih ugodnosti, za odločitev ni pomembno. To namreč ne vpliva na zakonitost presojane izredne odpovedi.

11. Tožena stranka se neutemeljeno pritožuje zoper višino prisojene odpravnine (po 109. členu ZDR-1), višino odškodnine za izgubljeno plačilo za čas odpovednega roka in višino prisojene razlike v plači. V zvezi s tem uveljavlja, da bi moralo sodišče prve stopnje pri teh odločitvah upoštevati, da je bil tožnik za meseca junij in julij 2013 upravičen le do pogodbeno dogovorjene plače (1.281,46 EUR bruto), vendar pritožbeno sodišče, kot že obrazloženo, ugotavlja, da to ne drži. Med strankama ni bilo sporno, da je bila tožniku za mesec maj 2013 izplačana plača 2.911,20 EUR bruto, za junij in julij 2013 pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bil (glede na višino izplačane plače v preteklih mesecih) upravičen najmanj do zneska 2.911,20 EUR bruto. V skladu z navedenim je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da osnova za izračun višine odpravnine in odškodnine za izgubljeno plačilo za čas odpovednega roka v obravnavani zadevi znaša 2.915,73 EUR, kot tudi stališče, da je tožnik iz naslova prikrajšanja v plači upravičen do razlike med izplačano in ustno dogovorjeno plačo, vse nasprotne pritožbene navedbe pa so neutemeljene.

12. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da tožnik v postopku na prvi stopnji ni prerekal njenih trditev v zvezi s tem, da med strankama ni prišlo do takšnega porušenja medsebojnega zaupanja, da ne bi bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka. Pritožbeno sodišče je že v več primerljivih zadevah (glej npr. sodbo pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 1035/2015 z dne 31. 3. 2016) zavzelo stališče, da je pri presoji, ali je bila izredna odpoved s strani delavca po določbi 111. člena ZDR-1 zakonita, pomembno le, da je na strani delodajalca podan razlog iz prvega odstavka 111. člena ZDR-1, sodišču pa pri tem ni treba posebej ugotavljati, ali ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka.

13. Tožena stranka je med postopkom na prvi stopnji podala pobotni ugovor. Navajala je, da je tožnik kot odgovorni vodja pri izvedbi projekta z naročnikom iz B. opustil dolžno ravnanje, zaradi česar je prišlo do prekoračitve roka za predajo projektne dokumentacije in posledično do naročnikovega odstopa od pogodbe. Tožena stranka naj bi s tem utrpela izgubo na zaslužku v znesku 43.060,00 EUR, ki ga je uveljavljala v pobot. 14. Tožnik je v postopku na prvi stopnji te očitke zanikal in odgovornost za nastanek škode pripisal toženi stranki z obrazložitvijo, da je ta prepozno naročila izdelavo študije požarne varnosti, ki je bila nujno potrebna za dokončanje projekta. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov štelo za dokazane njegove navedbe, da je bila študija požarne varnosti pogoj za začetek "koncipiranja" objekta (skladni izpovedi tožnika in priče D.D., ki je v relevantnem obdobju opravljal funkcijo direktorja tožene stranke) ter da je pri družbi C. d. o. o. naročil izdelavo študije požarne varnosti (naročilnica z dne 17. 5. 2013 v prilogi A20), vendar tožena stranka do 12. 8. 2013 naročilnice za izdelavo študije ni plačala. Družba C. d. o. o. zato do izteka roka za dokončanje projekta študije požarne varnosti ni začela niti izdelovati. Ob nadaljnji ugotovitvi, da tožnik ni imel pristojnosti, da bi brez odobritve direktorja sam odrejal izplačila podizvajalcem (v konkretnem primeru družbi C. d. o. o.), je sodišče prve stopnje zaključilo, da za nepravočasno plačilo avansa za izdelavo študije požarne varnosti ni bil odgovoren, posledično pa mu ni mogoče pripisati odgovornosti za škodo, ki naj bi toženi stranki nastala zaradi naročnikovega odstopa od projekta. Ta zaključek sodišča prve stopnje je pravilen, pritožbeno sodišče pa kot bistveno izpostavlja tudi dejstvo, da bi bil sporni projekt v B. v celoti dokončan le v primeru, če bi bili v pogodbenem roku (do 30. 6. 2013) izdelani tako projektna gradbena dokumentacija (za pripravo katere je bil zadolžen tožnik) kot tudi študija požarne varnosti (za izdelavo katere je bila zadolžena družba C. d. o. o.). Tožena stranka je namreč na 8. strani druge pripravljalne vloge z dne 14. 12. 2015 navedla, da je iz naslova predmetnega projekta utemeljeno pričakovala prihodek v znesku 43.060,00 EUR, z izjemo zneska 2.000,00 EUR, ki predstavlja strošek izdelave študije požarne varnosti zunanjemu izvajalcu. Iz navedenega logično izhaja, da je bila za dokončanje projekta nujen pogoj tudi pravočasno izdelana študija požarne varnosti. Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje je družba C. d. o. o. k izdelavi požarne študije pristopila šele po 15. 8. 2013, ko je naročnik že odstopil od pogodbe. Ker je bila z dejstvom, da študija požarne varnosti ni bila izdelana pravočasno (to med strankama ni bilo sporno), pretrgana vzročna zveza med zatrjevano opustitvijo tožnika in zatrjevano škodo, pritožba neutemeljeno uveljavlja, da določeni deli projekta, ki jih tožnik ni izvedel, niso bili vezani na izdelano študijo požarne varnosti. Projekt v nobenem primeru ne bi mogel biti (v celoti) dokončan pravočasno. Neutemeljeno je tudi pritožbeno uveljavljanje, da je tožena stranka račun za izdelavo študije požarne varnosti prejela šele 4. 7. 2013, torej zatem, ko je pogodbeno dogovorjeni rok za oddajo projekta (30. 6. 2013) že potekel. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje namreč izhaja, da je tožnik v imenu tožene stranke izdelavo študije požarne varnosti pri družbi C. d. o. o. naročil 17. 5. 2013, tožena stranka pa ni dokazala, da bi bilo odgovornost za dejstvo, da je ta družba toženi stranki avansni račun za izdelavo študije požarne varnosti poslala šele v začetku julija 2013, mogoče pripisati tožniku. Ker tožnik že zato za nastanek zatrjevane škode ni odgovoren, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko ni ugodilo dokaznemu predlogu tožene stranke za postavitev sodnega izvedenca gradbene stroke. Tudi po presoji pritožbenega sodišča namreč ugotavljanje strokovnega vidika izdelave projektne dokumentacije za odločitev o utemeljenosti pobotnega ugovora ni bilo potrebno.

15. Tožena stranka se zoper odločitev o plačilu preostanka regresa za letni dopust 2013 in plačilo zamudnih obresti pritožuje le pavšalno, zato je pritožbeno sodišče v okviru pritožbenega preizkusa po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP) preverilo le, ali je sodišče prve stopnje pri teh odločitvah pravilno uporabilo materialno pravo. Ker so po presoji pritožbenega sodišča vse izpodbijane odločitve v zvezi s tem materialnopravno pravilne, je pritožba tudi v tem delu neutemeljena.

16. Ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavanem sporu niso odločilnega pomena, zato se pritožbeno sodišče do njih ni opredeljevalo (prvi odstavek 360. člena ZPP). Ker niso podani s pritožbo uveljavljeni razlogi, kot tudi ne razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen).

17. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP sama krije svoje pritožbene stroške. Tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj ta ni bistveno prispeval k rešitvi zadeve, zato ga ni mogoče šteti med potrebne stroške (155. člen ZPP).