Jedro

12. člen ZPP v določenih primerih ne izključuje niti ne omejuje pravdnega sodišča, da v okviru reševanja predhodnega vprašanja samo odloči, ali ima določeno dejanje znake kaznivega dejanja (če seveda o tem kazensko sodišče ni ali še ni odločilo).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke s katerim je zahtevala, da ji mora tožena stranka plačati odškodnino v znesku 200.000 Sit. Glede stroškov postopka je odločilo, da jih mora tožeča stranka povrniti toženi stranki v znesku 1.500 Sit. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je vložila tožeča stranka pravočasno revizijo v kateri izrecno ni uveljavljala nobenega revizijskega razloga. Terjatev tožeče stranke ni zastarala. V pravdni zadevi, ki jo je že obravnavalo tudi vrhovno sodišče je bilo ugotovljeno, da tožnik zahtevka glede terjatve, ki se uveljavlja v sedanjem postopku, ni postavil. Da je potrebno urediti tudi vprašanje odškodnine zaradi izgube na dohodku za obdobje od 1.2.1988 do 23.8.1988, je tožnika opozorilo vrhovno sodišče. Če bi sodišče presodilo vse listine, bi moralo tožbenemu zahtevku ugoditi. Za škodo, ki ji je nastala, tožeča stranka ni kriva. Zastaranje ni moglo nastopiti tudi zato, ker se je tožnik ves čas od nastanka škode zdravil. Škoda je nastala s kaznivim dejanjem. Poškodba tudi ni bila lahka. Zadevo je potrebno rešiti pravilno in sicer tako, da bo sodba v skladu z ZPP in ZOR.

Revizija je bila vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila in Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil (390. člen ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Stališči nižjih sodišč, da je mogoče določbo 377. člena ZOR uporabiti le v primerih, kadar je s pravnomočno kazensko sodbo v kazenskem postopku ugotovljeno, da je dejanje, s katerim je bila škoda povzročena, kaznivo dejanje, sta po mnenju revizijskega sodišča preozki, saj 12. člen ZPP v določenih primerih ne izključuje niti ne omejuje pravdnega sodišča, da v okviru reševanja predhodnega vprašanja samo odloči, ali ima določeno dejanje znake kaznivega dejanja (če seveda o tem kazensko sodišče ni ali še ni odločilo) - več o tem glej Poročilo o sodni praksi VS SRS, št. I/82, str. 24-27. Kljub temu pa, ob upoštevanju pravnoodločilnih ugotovitev nižjih sodišč in revizijskih trditev tožeče stranke, ki omejujejo revizijsko sodišče pri preizkusu izpodbijane pravnomočne sodbe (386. člen ZPP), revizijsko sodišče ugotavlja, da je bil tožbeni zahtevek tožeče stranke, zaradi poteka zastaralnega roka, v katerem bi morala tožeča stranka zahtevati sodno varstvo, materialnopravno pravilno zavrnjen. Tožeča stranka je namreč vložila tožbo 18.2.1992, do nastanka škode (izgube na dohodku) pa naj bi prišlo v času od 1.2.1988 do 23.8.1988, tožeča stranka pa je za višino škode in za tistega, ki je škodo povzročil, vedela že od meseca septembra 1988 dalje. Ob upoštevanju teh dejstev ne more biti nobenega dvoma, da je do vložitve tožbe (12.2.1992) terjatev tožeče stranke res zastarala, kar izhaja tudi iz obširnih razlogov sodbe sodišča prve stopnje, katerim ni kaj za dodati.

Ob dejstvu, da je tožeče stranka sodno varstvo zahtevala po preteku zastaralnega roka, zaradi česar je tožena stranka utemeljeno ugovarjala zastaranje terjatve, ostale revizijske trditve (da je vrhovno sodišče v zadevi, ki jo je obravnavalo, ugotovilo, da tožnik tožbenega zahtevka za terjatev, ki se vtožuje v sedanji pravdni zadevi ni postavil, da je potrebno v zadevi odločiti pravilno in pravično, da je bilo zdravljenje tožnika dolgotrajno, da tožeča stranka za to, da je do škodnega dogodka in nastanka škode prišlo ni kriva itd.) niso pravnoodločilna. Zato revizijsko sodišče nanje ne odgovarja (1. odstavek 375. člena ZPP).

V okviru preizkusa po uradni dolžnosti (386. člen ZPP) je revizijsko sodišče tudi ugotavljalo ali nista nižji sodišči tekom obravnavanja zadeve zagrešili bistveno kršitev določb postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP in pri tem ugotovilo, da nižji sodišči te kršitve nista zagrešili.

Revizijo tožeče stranke je bilo zato potrebno kot neutemeljeno zavrniti (393. člen ZPP).