Jedro

Četudi v času, ko je bila tožnica zaposlena pri toženi stranki, še ni veljala določba 6.a člena ZDR o prepovedi spolnega in drugega nadlegovanja na delovnem mestu, je tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine zaradi spolnega nadlegovanja, ki ga je bila tožnica deležna s strani nadrejenega delavca, utemeljen na podlagi splošnih pravil o odškodninski odgovornosti delodajalca.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo naložilo toženi stranki, da je dolžna tožnici plačati odškodnino v višini 2.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 29. 6. 2009 dalje in ji povrniti stroške postopka v višini 229,50 EUR tako, da ji za tožnico kot upravičenko do brezplačne pravne pomoči vplača stroške na račun sodišča prve stopnje z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku izpolnitvenega roka, vse v roku 15 dni pod izvršbo (1. stavek izreka). Sodišče prve stopnje je višji zahtevek zavrnilo (2. stavek izreka).

Tožena stranka se je pritožila zoper sodbo v delu ugoditve zahtevkov iz pritožbenih razlogov zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava po določbah 2. in 3. točke 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) uporablja tudi v sporih pred delovnim sodiščem. Navaja, da tožnica prvotno v tožbi ni omenjala nadlegovanja v smislu kršitve spolne nedotakljivosti, temveč šele kasneje v ponovljenem postopku v skladu z navodili pritožbenega sodišča. Z njene strani so bile podane zlonamerne navedbe o spolnem nadlegovanju nadrejenega delavca, na katere se je sklicevala šele na glavni obravnavi 27. 1. 2010. Ta je v celoti zanikal kakršnekoli očitke glede dotikanja tožnice, razen v primerih, ko ji je voščil novo leto, dan žena in rojstni dan. Ne gre prezreti dejstvo, da posameznik, ki trpi za depresijo in je pod vplivom zdravil, nerealno dojema okolico, kar je v konkretnem primeru pri tožnici v celoti izkazano. Tožnica je šele v pripravljalni vlogi 3. 5. 2011 izpostavila, da je nadrejeni delavec kazal na njeno spolovilo in očitno pričakoval privolitev v spolni odnos. Tožnica je stopnjevala svoje navedbe, saj je najprej poskušala zgolj z očitki diskriminacije, nato pa še s spolnim nadlegovanjem na delovnem mestu, vse v cilju, da bi na takšen način iztržila odškodnino. Sodišče je dalo prevelik pomen tako njeni kot izpovedbi psihiatrinje, ne pa tudi izpovedbi nadrejenega delavca, v celotni zadevi pa gre za konstrukt, ki si ga je izmislila tožnica sama. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da tožničine zahtevke v celoti zavrne oz. podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (2. odstavek 350. člena ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da vsebuje sodba v izpodbijanem ugodilnem delu pravilne dejanske in pravne razloge. Poleg tega sodišče prve stopnje tako v zvezi z izvedenim postopkom kot z izdano sodbo ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato pritožbeno sodišče na pritožbene navedbe tožene stranke še odgovarja.

Pritožbeno sodišče je v zadevi že drugič razsodilo. Predhodno je s sklepom z dne 10. 2. 2011 razveljavilo prvostopenjsko sodbo z dne 19. 11. 2010 in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbeno sodišče je namreč ugotovilo, da je tožnica šele na glavni obravnavi 27. 1. 2010 izpovedala, da jo je nadrejeni vodja spolno nadlegoval, pri čemer se na to dejstvo v tožbi ni sklicevala, temveč zgolj na diskriminatorno ravnanje tožene stranka v postopku odpovedi pogodbe o zaposlitvi in obravnavanja invalidnosti. Sodišču prve stopnje je naložilo, da naj v okviru procesnega vodstva v novem postopku poskrbi, da bo tožnica ustrezna dopolnila svoje navedbe ter opredelila zahtevek tudi v tej smeri, na kar bo vse to ponovno dokazno preizkusilo.

Tožnica je v nadaljevanju opredelila svoje trditve glede spolnega nadlegovanja, ki jih je bila v spornem času deležna s strani nadrejenega delavca, ki so v tem, da se ji je približeval, ji kazal spolovilo ter očitno pričakoval njeno privolitev v spolni odnos. Ker se je temu upirala, je doživela z njegove strani in sodelavcev več kontrole in kritike na račun svojega dela. S tem ji je povzročil zdravstvene težave, zaradi česar je iskala pomoč pri osebni psihiatrinji. Vse to je trajalo od leta 2006 do meseca junija 2007, v tem času pa je bila zaradi nastalih težav veliko v bolniškem staležu. Tožnica je seznanila svojo pooblaščenko o takšnem spolnem nadlegovanju že pred vložitvijo tožbe, vendar ji je izrazila, da se takšno ravnanje nadrejenega delavca ne zapiše v tožbo, ker bi jo to preveč bremenilo. Sodišče prve stopnje je po izvedenih dokazih ugotovilo, da je bila tožnica v spornem obdobju žrtev očitanih ravnanj s strani nadrejenega vodje ter ji iz tega naslova priznala odškodnino v višini 2.500,00 EUR. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z obrazloženimi razlogi tako sprejete sodbe.

Neutemeljena je pritožba, da tožnica ni imela podlage, da je šele v ponovljenem postopku uveljavljala dejstvo spolnega nadlegovanja in drugih motečih dejanj s strani nadrejenega vodje. Glede tega je sodišče prve stopnje ravnalo v skladu z napotilom pritožbenega sodišča iz razveljavitvenega sklepa. V okviru procesnega vodstva je razčistilo sporna dejstva, pri čemer je ugotovilo razloge in zadržke, zakaj tožnica tega ni uveljavila takoj v tožbi. Tožnica je že v prvotnem postopku izpovedala, da ji nadrejeni vodja v spornem času ni sledil le zaradi kontrole njenega dela, temveč je zahteval od nje, da ga zmasira, se hote zaletaval vanjo in ovinkaril okoli nje z rokami. Tožnica je zahtevala, da jo pusti pri miru, vendar so se njegovi poskusi ponavljali. Zaradi tega je bila veliko v bolniškem staležu in je iskala pomoč pri osebni psihiatrinji, kateri je v celoti predočila težave in očitana nadlegovanja. Psihiatrinja je v svoji izpovedbi vse to potrdila, pri čemer je poudarila, da je tožnici verjela in da opisana ravnanja niso bila plod njene domišljije pod vplivom zdravil. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo izpoved psihiatrinje za odločilno pri presoji sporne zadeve ter obrazložilo razloge, zakaj izpovedbi nadrejenega delavca ni dalo nobenega pomena. Ugotovilo je, da so njegova moteča ravnanja, predvsem pa spolna nadlegovanja močno vplivala na počutje tožnice, ki se je kazalo tudi v obliki strahu pred izgubo službe, poleg tega ji je povzročalo nelagodje in ji dodatno poslabšano zdravstveno stanje. Sodišče prve stopnje ji je na podlagi takšnih ugotovitev in potem, ko je ocenilo še njeno premoženjsko in neurejeno družinsko stanje, priznalo odškodnino, ki je tudi po oceni pritožbenega sodišča primerno visoka.

Sodišče prve stopnje je v sporu pravilno ugotovilo elemente odškodninske odgovornosti tožene stranke in jih je tudi obrazložilo. V tej zvezi je sicer zmotno izhajalo iz določbe 1. odstavka 6.a člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in spremembe), ki je bila sprejeta šele z novelo zakona (ZDR-a, Ur. l. RS, št. 103/2007), to je že potem, ko tožnica ni bila več v delovnem razmerju pri toženi stranki, vendar to ne vpliva na pravilnost sodbe. V spornem primeru je za presojo odločilno, da je sodišče prve stopnje ugotovilo protipravna ravnanja tožene stranke nasproti tožnice, ki jih je bila deležna s strani nadrejenega vodje, zaradi česar je utrpela škodo. To pomeni, da je podlaga za sprejeto sodbo v izkazani odškodninski odgovornosti tožene stranke po predpisanih načelih obligacijskega prava.

Ne glede na to je pri presoji sporne zadeve potrebno izhajati tudi iz Direktive 2006/54/ES, po kateri sta nadlegovanje in spolno nadlegovanje v nasprotju z načelom enakega obravnavanja moških in žensk ter pomenita diskriminacijo zaradi spola. Takšne oblike diskriminacije so prisotne tudi na delovnem mestu, zaradi česar bi morale biti prepovedane ter zanje predvidene učinkovite odvračilne kazni. V tem smislu bi morali delodajalci v skladu z nacionalno zakonodajo in prakso sprejeti ustrezne preventivne ukrepe proti takšnim oblikam nadlegovanja na delovnem mestu. Tožena stranka očitno v konkretnem primeru ni ustrezno ukrepala, da bi tožnici v spornem času v skladu z določbo 45. člena ZDR zagotovila takšno delovno okolje, da ne bi bila izpostavljena že ugotovljenemu spolnemu nadlegovanju s strani nadrejenega delavca. Zato kakršnokoli pritožbeno zavzemanje, da tožena stranka v konkretnem primeru ne more biti odškodninsko odgovorna, in da je šlo v celotni zadevi zgolj za lažni konstrukt tožnice, ne more biti sprejemljivo.

Pritožbeno sodišče na ostale pritožbene razloge ne odgovarja, saj je ugotovilo, da za drugačno presojo niso pomembni (1. odstavek 360. člena ZPP). Zato je zavrnilo pritožbo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožena stranka je v zvezi s pritožbo priglasila stroške. Pritožbeno sodišče je odločilo, da sama krije svoje pritožbene stroške, saj s pritožbo ni uspela (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 155. člena ZPP).