Jedro

Ker tožnica v postavljenem roku ni dopolnila vloge v skladu z zahtevo organa prve stopnje, niti ni zaprosila za podaljšanje roka, je tudi po presoji sodišča prve stopnje organ prve stopnje ravnal pravilno, ko je vlogo tožnice zavrgel.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožbo zoper odločbi tožene stranke z dne 28.9.2005 in z dne 29.9.2005. Z navedenima odločbama je tožena stranka zavrnila pritožbi tožnice zoper sklep Upravne enote Koper z dne 16.2.2005, s katerim je bila zavržena tožničina vloga za ugotovitev državljanstva pok. matere B.B., in zoper sklep Upravne enote Koper z dne 16.2.2005, s katerim je bila zavržena tožničina vloga za ugotovitev državljanstva pok. očeta A.B. V obrazložitvi izpodbijane sodbe se sodišče prve stopnje strinja z odločitvijo tožene stranke in se sklicuje na določbe: 29. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (ZDRS, Uradni list RS, št. 1-8/91-I in nadalj.), 2. odstavka 43. člena in 2. točke 1. odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Po presoji sodišča prve stopnje bi morala tožnica pri ugotavljanju državljanstva za svoja starša v upravnem postopku izkazati pravno korist, ki pa je glede na podatke iz upravnih spisov ni izkazala, in s tem pa tudi ne aktivne legitimacije za vložitev zahteve za ugotavljanje državljanstva. Upravni organ prve stopnje je tožnico z dopisoma z dne 25.11.2003 in z dne 21.12.2004 pozval k dopolnitvi vloge in jo hkrati opozoril na posledice, če vloge v postavljenem roku ne bo dopolnila. V pripravljalni vlogi z dne 15.12.2003 pa tožnica ni navedla nobenih okoliščin, ki bi kazale na verjetno uspešnost v postopku za vračilo podržavljenega premoženja oziroma za odpravo akta o podržavljenju. Ker tožnica v postavljenem roku ni dopolnila vloge v skladu z zahtevo organa prve stopnje niti ni zaprosila za podaljšanje roka, je tudi po presoji sodišča prve stopnje organ prve stopnje ravnal pravilno, ko je vlogo tožnice zavrgel, prav tako je pravilno ravnala tožena stranka, ko je zavrnila pritožbo.

Tožnica vlaga pritožbo zoper izpodbijano sodbo in iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da jo razveljavi, hkrati pa naj razveljavi tudi odločbi ministrstva za notranje zadeve in upravne enote ter naj se zadeva vrne v ponovni postopek organu prve stopnje. V pritožbi navaja, da je pojasnila, kje je pravni interes ugotavljanja državljanstva B.B.. in A.B. Tožnica ima možnost zahtevati obnovo postopka glede izdaje upravne odločbe o ugotovitvi nacionalizacije premoženja njenih staršev in podati civilno tožbo na ugotovitve, da ni prišlo do prenehanja lastnine njenih staršev po samem zakonu. Za takšna postopka pa potrebuje odločitev pristojnega organa o državljanstvu njenih staršev. Zato je tožnica povsem jasno izkazala svoj pravni interes za postopek ugotavljanja državljanstva.

Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

Revizija ni utemeljena.

Glede na določbo 2. odstavka 107. člena ZUS-1, ki velja od 1.1.2007 dalje, je Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugotovilo, da pritožba tožnice ne izpolnjuje pogojev, da bi bila obravnavana kot pritožba po novem ZUS-1. Zato je pritožbo v skladu s to določbo obravnavalo kot pravočasno in dovoljeno revizijo, prvostopenjska sodba pa je s 1.1.2007 postala pravnomočna.

Revizija je v upravnem sporu izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (določba 86. člena ZUS-1).

ZDRS v 29. členu določa, da državljanstvo na prvi stopnji ugotavlja upravna enota, na območju katere ima oseba stalno prebivališče. Ta je dolžna na zahtevo posameznika o njegovem državljanstvu izdati ugotovitveno odločbo. Ugotovitveno odločbo je dolžna izdati tudi na zahtevo organa, ki vodi postopek v zvezi z uveljavljanjem pravice posameznika. ZDRS pa nima določb o tem, kako je dolžan ravnati upravni organ v primeru, če zahtevo za ugotovitev državljanstva vlaga oseba, ki zahteva ugotovitev državljanstva za drugo osebo, kot v spornem primeru, ko tožnica zahteva ugotovitev državljanstva za svoje starše. Zato v tem primeru pridejo v poštev določbe ZUP. Po 2. točki 1. odstavka 129. člena ZUP organ najprej preizkusi zahtevo in jo s sklepom zavrže, če vlagatelj v vlogi ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi oziroma, če po tem zakonu ne more biti stranka. Po 2. odstavku 43. člena ZUP je pravna korist neposredna, na zakon ali drug predpis oprta osebna korist. Po 2. odstavku 67. člena ZUP organ s sklepom zavrže vlogo, če stranka v določenem roku pomanjkljivosti ne odpravi.

V obravnavani zadevi je izpodbijana procesna odločitev - sklep o zavrženju vloge na podlagi 2. odstavka 129. člena v zvezi z 2. odstavkom 67. člena ZUP. Materialno pravo tako ni bilo uporabljeno. Revizijsko sodišče zato pravilne uporabe materialnega prava ni preizkušalo. Zmotna presoja pravilnosti postopka izdaje izpodbijanega upravnega akta pa ni revizijski razlog v smislu določbe 85. člena ZUS-1. Revizije tudi ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek 85. člena ZUS-1), zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v tej smeri ni preizkušalo.

Glede na navedeno je revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi določbe 92. člena ZUS-1.