Jedro

V primeru predložitve pisne izjave priče gre za izjemo od načela neposrednosti, ki je uveljavljeno zlasti na naroku za glavno obravnavo. Stranke pa lahko vedno zahtevajo ustno zaslišanje prič, tako da ni prizadeta njihova pravica do kontradiktornega postopka, katerega sestavni del je pravica strank postavljati vprašanja pričam. V danem primeru je tožeča stranka izrecno zahtevala, da se takšen kontradiktorni postopek pri izvedbi tega dokaza izvede, pa sodišče takšnemu dokaznemu predlogu ni sledilo. S tem je sodišče prve stopnje tožeči stranki kršilo pravico do izjave v postopku.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločb tožene stranke št. ... z dne 8. 11. 2012 in odločbe št. ... z dne 11. 6. 2013 ter ugotovitev 60 % stopnje telesne okvare zaradi posledic bolezni od 1990 dalje oziroma podredno najkasneje od 11. 2. 2000 ter priznanje pravice do invalidnine ter zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločb št. ... z dne 10. 6. 2013 in odločbe št. ... z dne 8. 11. 2012 ter razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti oziroma podredno v II. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni od 1990 dalje oziroma podredno najkasneje od 11. 2. 2000 s priznanjem pravice do invalidske pokojnine (I. točka izreka) ter sklenilo, da tožeča stranka sama nosi svoje stroške postopka (II. točka izreka). Ugotovilo je, da je tožnici priznana skupna telesna okvara v višini 50 % in da je pri tožnici podana II. kategorija invalidnosti in da za drugo ustrezno delo ni zmožna brez poklicne rehabilitacije, ta pa ji zaradi starosti ni zagotovljena, vendar tožnici ne gredo pravice iz invalidskega zavarovanja iz razloga, ker tožnica nima izpolnjene zadostne gostote zavarovalne dobe. Štelo je, da je pri tožnici invalidnosti nastala dne 10. 10. 2012. Glede ocene zdravstvenega stanja je sodišče sledilo enotnima izvedenskima mnenjama IK 1 in IK 2. Po pregledu izvidov iz obdobja 1990 do 2000, predvsem izvidov infektologa dr. A.A., sodišče ni razbralo, da bi pri tožnici nastala invalidnost I. kategorije oziroma nezmožnost za delo že leta 1990 ali pa v obdobju od leta 1990 do leta 2000. Sodišče meni, da to jasno izhaja tudi iz dopisa dr. A.A.. Štelo je, da težave zaradi katerih je tožnica pridobila II. kategorijo invalidnosti izhajajo iz degenerativnih okvar oziroma obrabnih sprememb ter funkcionalne prizadetosti kolkov. Gre za degenerativne bolezenske spremembe in ne za posledico limske borelioze. Sodišče je zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje dr. A.A. ter dokazni predlog za postavitev sodnih izvedencev medicinske stroke, saj je bilo po oceni sodišča dejansko stanje na podlagi že izvedenih dokazov zadosti razjasnjeno.

2. Pritožuje se tožnica. V pritožbi meni, da je prišlo do bistvene kršitve določb postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP zaradi neizvedbe vseh potrebnih in predlaganih dokazov, ki jih je tožnica pravočasno grajala. Zaradi tega je sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje in posledično napačno uporabilo materialno pravo. Tožnica je zahtevala izvedbo dokaza z zaslišanjem dr. A.A. in postavitvi izvedenca medicinske stroke, ki bi lahko upoštevajoč potek bolezni pri tožnici podala mnenje o tem, ali in kdaj je pri tožnici nastala 60 % telesna okvara in I. oziroma II. kategorija invalidnosti. Pri tem se je tožeča stranka uprla na navedbe primarija dr. A.A. v pisnem mnenju, da je pri tožnici prišlo do ponovnega poslabšanja po avgustu 1990 s simptomi in znaki, ki ustrezajo zgodnji limski boreliozi, ki ustreza diagnozi dvojne okužbe z virusom klopnega meningoencephalitisa in okužbe z borelio burgdorferi, zaradi česar je bila tožnica ponovno hospitalizirana 29. 8. 1990. Zdravstveno stanje tožnice se je tedaj sicer izboljšalo tako, da ni bila potrebna hospitalizacija, vendar pa ne bistveno, kar je bilo ugotovljeno tudi po kontrolnih pregledih na tri oziroma 6 mesecev. Ker hospitalizacija ni bila potrebna, je bilo torej zdravljenje zaključeno. Glede na navedeno je bila tožnica od 29. 8. 1990 dalje za delo nezmožna in je v celoti zgubila preostalo delovno zmožnost, prav tako pa je tedaj utrpela tudi telesno okvaro, ki jo vtožuje. Tožnica je imela po okužbi spremenjeno osebnost, imela je napade, podobne epileptičnim, z močnimi glavoboli, trdim vratom, omotičnostjo v možganih, iz katerih se je napad preselil v srčno mišico tako, da je začela močno rjoveti in razbijati, tolčti z rokami, brcati … Pritožba se ne strinja z zaključkom sodišča prve stopnje v 12. točki obrazložitve, da je ocena zdravstvenega stanja prepričljivo podala že toženka v svojih mnenjih, saj gre za enostranska mnenja tožene stranke, ki jim ni mogoče nekritično slediti. Sodišče bi moralo izvesti dokaz z izvedencem, saj se tožnica z mnenji tožene stranke ni strinjala in nasprotuje tudi mnenju dr. A.A. Povzemanje mnenja tožene stranke s strani sodišča predstavlja kršitev kontradiktornosti postopka. Glede na mnenje dr. A.A. je pri tožnici že v avgustu 1990 prišlo do poslabšanja in dejansko tožnica do tedaj za delo ni bila več zmožna. Tako je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe, vsebini listin in med samimi temi listinami. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijane sodbe v obsegu pritožbenih navedb in v obsegu, kakor ga določa drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami - v nadaljevanju: ZPP). Pri navedenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje kršilo načelo kontradiktornosti, kar pomeni absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka in je zaradi tega bilo potrebno pritožbi ugoditi.

5. V predmetni zadevi se spor nanaša predvsem na to, kdaj je nastala invalidnost oziroma kdaj so pri tožnici nastala telesne okvare. Toženka je v izpodbijanih odločbah glede pravic iz invalidskega zavarovanja (do invalidnine in do invalidske pokojnine) ugotavljala, da je invalidnost posledica bolezni in je nastala dne 10. 10. 2012. Tožnica je v predsodnem postopku in tekom postopka pred sodiščem prve stopnje zatrjevala, da je iz medicinske dokumentacije razvidno, da je izgubila delovno zmožnost že leta 1990, ko je zbolela za limsko boreliozo, ki je bila odkrita v poznem stadiju in je pri njej povzročila okvaro sklepov, živcev, kože, srca ter oči. Iz medicinske dokumentacije izhaja izguba delovne zmožnosti tožnice že v letu 1990, najkasneje pa 11. 2. 2000, ko je pri tožnici nastala 60 % telesna okvara kot posledica bolezni. Navaja, da iz izvida B. z dne 4. 11. 2011 izhaja, da tožnica od 1990, po preboleli boreliozi imela tri do štirikrat tedensko napade podobne epileptičnim, kar dokazuje, da že od tedaj dalje za organizirano pridobitno delo ni več zmožna oziroma je bila njena zmožnost za poklic zmanjšana za 50 % ali več. V prid tem trditvam je tožeča stranka predlagala zaslišanje lečečega infektologa primarija dr. A.A. ter postavitev izvedenca ustrezne medicinske stroke in sicer infektologa, ortopeda ter izvedenca fizikalne medicine in rehabilitacije in medicinsko dokumentacijo.

6. Iz sodnega spisa izhaja, da je sodišče izvedlo dokaz s predložitvijo pisne izjave priče primarija dr. A.A.. Tožeča stranka je njegovo pisno izpoved štela kot potrditev svojih navedb glede datuma nastanka invalidnosti in telesne okvare in je vztrajala, da se pred postavitvijo izvedencev priča zasliši glede simptomatike zdravstvenega stanja tožnice, predvsem njenih napadov, kar je ponovila v pripravljalni vlogi z dne 22. 10. 2014 in 4. 11. 2014 ter na glavni obravnavi dne 20. 1. 2015. Sklepu senata, da se ostali dokazni predlogi zavrnejo kot nepotrebni je ugovarjala zaradi bistvene kršitve postopka, zaradi neizvedbe predlaganega dokaza z zaslišanjem dr. A.A. in postavitvijo izvedenca.

7. Predložitev pisne izjave prič je posebna metoda zaslišanja prič, ki jo je ZPP uvedel s sprejetjem 236. a člena. Sprejem so narekovali praktični razlogi, saj se je v praksi pogosto dogajalo, da so stranke predlagale zaslišanje določene priče, ki nato o zadevi niso vedele ničesar povedati, ker jim odločilna dejstva niso bila znana. Sodišče je tisti subjekt, ki vodi postopek, ko tehta med obema možnostma ali bo pričo zaslišalo ustno ali pa se bo zadovoljilo s pisno izjavo priče. V primeru predložitve pisne izjave priče gre za izjemo od načela neposrednosti, ki je uveljavljeno zlasti na naroku za glavno obravnavo. Stranke pa lahko vedno zahtevajo ustno zaslišanje prič, tako da ni prizadeta njihova pravica do kontradiktornega postopka, sestavni del katerega je pravica strank postavljati vprašanja pričam. Ravno z namenom, da se ta procesna pravica ne bi zlorabljala se na to navezuje stroškovna sankcija (8. odstavek 236. a člena ZPP). V danem primeru je tožeča stranka izrecno zahtevala, da se takšen kontradiktorni postopek pri izvedbi tega dokaza izvede pa sodišče takšnemu dokaznemu predlogu ni sledilo. Po mnenju pritožbenega sodišča gre v danem primeru za kršitev jamstva izjavljanja v dokaznem postopku.

8. Kršitev jamstva izjavljanja v dokaznem postopku (glej komentar k 339. členu Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, GV Založba 2009, 3. knjiga, stran 296) zajemajo raznovrstne položaje - od kršitve pravice do predlaganja dokazov, sodelovanja pri izvajanju dokazov (predvsem pravice do zastavljanja vprašanj pričam, izvedencem in strankam - vendar le glede pomembnih dejstev) do opredeljevanja do uspehov dokazovanja. Za kršitev pravice do dokaza pa gre, kadar sodišče vnaprej zavrne dokaz o bistvenem dejstvu, ki je bil jasno predlagan in ki bi, če bi uspel, lahko pomenil uspeh v sporu.

9. Priča primarij dr. A.A. je bil tožničin lečeči infektolog od leta 1990 dalje in bi lahko določno povedal o naravi tožničine bolezni ter o odločilnih dejstev na podlagi katerih bi sodišče lahko zaključilo, ali je pri tožnici prišlo do takšne spremembe zdravstvenega stanja, ki ji odgovarja status invalidnosti že pred ugotovljenim datumom invalidnosti s strani tožene stranke oziroma ali je pri tožnici podana telesna okvara kot posledica bolezni pred 10. 10. 2012. Že zaradi neizvedbe predlaganega dokaza je potrebno izpodbijano sodbo razveljaviti.

10. Pritožbeno sodišče bo v ponovljenem postopku najprej izvedlo dokaz z zaslišanjem priče dr. A.A. in nato, po potrebi, še postavilo sodnega izvedenca nevrologa oziroma infektologa in o zadevi ponovno odločilo.

11. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke, v skladu s 354. členom ZPP, ugodilo in zadevo vrača prvostopnemu sodišču v novo sojenje. Glede pritožbenih stroškov je v skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP sklenilo, da pridrži odločitev o stroških postopka v zvezi s pritožbo za končno odločbo.