Jedro

Sodišče ob vložitvi obtožnega predloga preizkusi, ali so še podani razlogi za pripor, kar pomeni, da preizkusi, ali še obstaja utemeljen sum o storitvi kaznivega dejanja obdolženca, ali so še dane okoliščine, ki upravičujejo določen priporni razlog in ali je pripor sorazmeren ukrep ter neizogiben za varnost ljudi.

Izrek

Zahteva zagovornika obdolženega M.K. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanima sklepoma je bil zoper obdolženega M.K., zoper katerega je bil pred Okrajnim sodiščem v Trbovljah vložen obtožni predlog zaradi kaznivih dejanj nasilništva po 2. odstavku 299. člena, lahke telesne poškodbe po 1. odstavku 133. člena in kršitve nedotakljivosti stanovanja po 1. odstavku 152. člena KZ, podaljšan pripor po vložitvi obtožnega predloga zaradi begosumnosti po 1. točki in ponovitvene nevarnosti po 2. točki 1. odstavka 432. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP).

Zoper sklepa je zagovornik obdolženca vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz vseh razlogov po 1. odstavku 420. člena ZKP. Navaja, da sklep sodišča prve stopnje sploh nima razlogov o tem, katere okoliščine utemeljujejo sum, da je obdolženec storil kazniva dejanja in ni ocenilo zagovora v smeri silobrana pred napadom obeh oškodovancev, ki sta ga poškodovala. Tudi ni dokazov, da sta bila oškodovanca telesno poškodovana. Ker je na hčerko zelo navezan, se bo vračal v Slovenijo, da bo v stikih z njo. Čeprav je v kazenskem postopku zaradi še dveh kaznivih dejanj, je prišel v Slovenijo, kar kaže, da se kazenskemu postopku ne izmika in ne namerava pobegniti. Ima vizo za bivanje v Sloveniji, bivališče pri sorodnikih v T. in zaposlitev v tej državi. Ker ni utemeljenega suma, da bi storil kazniva dejanja, tudi ni nevarnosti, da bi jih ponovil. Zadoščala bi prepoved približevanja kraju ali oškodovancem ali javljanje na policijski postaji. Predlaga, da se pripor odpravi.

Vrhovna državna tožilka na navedbe v zahtevi za varstvo zakonitosti odgovarja, da je sodišče pravilno ocenilo obstoj utemeljenega suma, da je obdolženec storil kazniva dejanja in tudi obstoj obeh pripornih razlogov, zato naj se zahteva zavrne.

Odgovora vrhovne državne tožilke sta bila poslana obdolžencu in zagovorniku. O odgovoru se je izjavil zagovornik, ki vztraja pri navedbah in predlogu v zahtevi za varstvo zakonitosti.

Zahteva zagovornika obdolženega M.K. za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po določbah 1., 2. in 4. odstavka 420. člena ZKP lahko zagovornik vloži zahtevo za varstvo zakonitosti zoper sklep o podaljšanju pripora po vloženem obtožnem predlogu. Po določbah 2. odstavka 272. člena v zvezi s 429. členom ZKP sodišče ob vložitvi obtoženega predloga preizkusi, ali so še podani razlogi za pripor, če tožilstvo ni predlagalo odprave pripora. To pomeni, da preizkusi, ali še obstaja utemeljen sum o storitvi kaznivega dejanja obdolženca, ali so še dane okoliščine, ki upravičujejo določen priporni razlog, ali je pripor sorazmeren ukrep in neizogiben za varnost ljudi. Iz obrazložitve sklepa o podaljšanju mora biti razvidno, da je sodišče opravilo ta preizkus. Če sklep o podaljšanju pripora ne bi imel razlogov o teh odločilnih okoliščinah bi bil pomanjkljiv v smislu 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, kar je kršitev postopka, ki jo zahteva uveljavlja in obrazlaga.

Toda izpodbijani sklep sodišča prve stopnje vsebuje razloge o presoji tako utemeljenega suma kot tudi o obstoju pripornih razlogov, o sorazmernosti in neogibnosti pripora za varnost oškodovancev pred nasiljem obdolženca, zato zatrjevana kršitev postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP ni podana.

Zahteva v uvodu sicer uveljavlja tudi kršitev kazenskega zakona in druge kršitve postopka iz 1. in 2. odstavka 371. člena ZKP, vendar pa jih sploh ne opredeli in tudi ne obrazloži, zato tega dela zahteve ni mogoče preizkusiti.

Navedbe zahteve o tem, da je obdolženec poškodoval oškodovanca v silobranu in da ni begosumen izpodbija drugačno sodno presojo okoliščin, ki jih je sodišče upoštevalo pri oceni, da je podan utemeljen sum, da je obdolženec storil kazniva dejanja in da sta podana oba priporna razloga, zmotne ugotovitve dejanskega stanja pa se z zahtevo za varstvo zakonitosti ne more uveljavljati. Iz teh razlogov je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zahtevo zagovornika obdolženca za varstvo zakonitosti zavrnilo.