Jedro

Odločba o varstvu spomenika se izda le po uradni dolžnosti. Zahteva za izdajo odločbe še ne pomeni, da gre za upravno stvar. Upravna stvar bi bila šele, ko bi tožena stranka odločbo izdala.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 750/2001-9 z dne 28.11.2001.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožbo tožnice proti odločbi tožene stranke z dne 23.3.2001. Z njo je tožena stranka zavrgla zahtevo tožnice za izdajo odločbe o prepovedi razpolaganja s posameznimi deli zgradbe G.t. v L., vpisani v vl. št. 104 k.o. L.m., in vknjižbo prepovedi razpolaganja v zemljiški knjigi. Hiša G.t. v L. je na podlagi Odloka o razglasitvi srednjeveškega mestnega jedra - S.L. in G.g. za kulturni in zgodovinski spomenik ter naravno znamenitost razglašena za umetnostni arhitekturni spomenik, kar je zaznamovano tudi v zemljiški knjigi. Po presoji tožene predlog tožnice za izdajo odločbe ni upravna stvar. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje povzema določbo 13. člena Zakona o varstvu kulturne dediščine (Uradni list RS, št. 7/99, v nadaljevanju ZVKD), po kateri minister izda na podlagi akta o razglasitvi spomenika iz prejšnjega člena lastniku odločbo o varstvu za spomenik državnega pomena, pristojni organ lokalne skupnosti pa za spomenik lokalnega pomena. Odločba določa pogoje za raziskovanje, način vzdrževanja, pogoje za posege, pravni promet, fizično varovanje, način upravljanja in rabe spomenika, dostopnost spomenika za javnost, zlasti časovne okvire, posamezne druge omejitve in prepovedi ter ukrepe za njegovo varstvo. Varstveni režim, opredeljen v odločbi, lahko omejuje lastninsko pravico na spomeniku le v obsegu, ki je nujen za izvajanje varstva. Presodilo je, da je odločba tožene stranke pravilna in zakonita, saj pravna podlaga iz 13. člena ZVKD ne daje možnosti za prepoved razpolaganja s posameznimi deli zgradbe, tudi če gre za nepremičnino, ki ima status spomenika. Strinjalo se je z odločitvijo tožene stranke, da v obravnavani zadevi ne gre za upravno stvar.

Tožnica vlaga pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi. Povzema tožbene navedbe in navaja, da gre v zadevi za varstvo javnega interesa in za zaščito umetnostnega arhitekturnega spomenika, ki s samo razglasitvijo za kulturni spomenik in zaznambo te razglasitve v zemljiški knjigi ni dovolj zaščiten pred nezakonitimi ravnanji, v obravnavanem primeru pred sklepanjem nezakonitih pogodb o posameznih delih stavbe in pred posegi v sam spomenik. Zgradba G.t. v L. je kot kulturnozgodovinski spomenik potrebna celostne in popolne zaščite, te pa v pravdah pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani ne more doseči. Ne strinja se s presojo sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni pooblaščena, da izvede predlagano prepoved razpolaganja s posameznimi deli zgradbe in vknjižbo prepovedi v zemljiški knjigi.

Pritožba ni utemeljena.

Odločba o varstvu spomenika je urejena v 13. členu ZVKD. Po navedenem zakonskem določilu izda minister na podlagi akta o razglasitvi spomenika lastniku odločbo o varstvu za spomenik državnega pomena. Odločba o varstvu spomenika se izda le po uradni dolžnosti. Iz upravnih spisov izhaja, da je tožnica vložila zahtevo, da tožena stranka izda odločbo o prepovedi razpolaganja s posameznimi deli zgradbe G.t. v L., in da se na podlagi odločbe vknjiži prepoved razpolaganja v zemljiški knjigi. Zahteva tožnice toženi stranki za izdajo odločbe iz 13. člena ZVKD pa še ne pomeni, da gre za upravno stvar. Upravna stvar bi bila šele, ko bi tožena stranka odločbo izdala. Zato je tudi po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je odločitev tožene stranke, ki je v predhodnem preizkusu tožničine zahteve ugotovila, da gre za pobudo za izdajo odločbe in ne gre za upravno stvar, pravilna.

Pritožbeni ugovori ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Tožnica v pritožbi ne navaja, v čem naj bi bilo dejansko stanje zmotno ali nepopolno ugotovljeno. Pritožbeno sodišče se zato v presojo tega pritožbenega razloga, na katerega ne pazi po uradni dolžnosti, ni spuščalo.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišče prve stopnje.