Jedro

Ker pritožba ni bila poslana po pošti priporočeno, uporaba drugega odstavka 112. člena ZPP ne pride v poštev.

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke se zavrže. II. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se izpodbijana sodba v I. in III. točki izreka razveljavi in v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

III. Odločitev o pritožbenih stroških tožene stranke se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožencu naložilo, da mora tožnikoma v osmih dneh plačati znesek 1.327,07 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 6. 2013 do plačila, višji tožbeni zahtevek pa zavrnilo. Tožencu je še naložilo povrnitev stroškov postopka v višini 514,38 EUR.

2. Proti navedeni sodbi sta se pritožili obe stranki.

3. Tožnika se zoper zavrnilni del pritožujeta zaradi zmotne presoje dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Menita, da je sodišče pravilno ugotovilo, da je potrebna preplastitev celotne površine, neutemeljeno pa delno zavrnilo zahtevek. Sodišče ni upoštevalo, da sta tožnika več kot dva meseca pozivala toženca naj vzpostavi prvotno stanje. Ker je sanacijo zavračal, sta bila tožnika prisiljena izvesti sanacijo s svojim izvajalcem družbo V., d. o. o. Tožencu sta poslala ponudbo tega izvajalca in ga pozvala, naj sam izvede sanacijo, sicer jo bosta po priloženi ponudbi izvedla sama. Toženec na dopis ni odgovoril, ponudbi izvajalca ni nasprotoval, zato sta tožnika sanacijo izvedla s tem izvajalcem. Toženec je ponudbo izvajalca celo upošteval, ko je delno poravnal stroške sanacije v obsegu samo za izkopane površine. Tožnika sta od več izvajalcev izbrala najcenejšega, kar je bilo tudi v njunem interesu. S pogajanji po izvedenih delih sta dosegla pri izvajalcu še dodaten 5% popust. Nesprejemljivo je, da se strošek sanacije delno naloži tožnikoma, kar pomeni neupravičeno obogatitev toženca. Izvedenec B. je res ocenil, da je bil strošek po izvajalcu V., d. o. o. previsok, vendar tik pred zimo in za tako majhno količino ni bilo mogoče dobiti cenejšega izvajalca, česar izvedenec ni upošteval. Nepravilno so odmerjeni tudi stroški postopka.

4. Toženec uvodoma pojasnjuje, da se pritožuje iz štirih pritožbenih razlogov. Prvi je, da tožnik ni aktivno legitimiran za to tožbo, saj je bil v kritičnem času lastnik spornega zemljišča S. Š., ki je tožencu podelil služnost vodovoda in zaslišan kot priča jasno povedal, da se je takrat dogovoril s tožencem, da bo prekop vrnil v prejšnje stanje ter zakrpal in ne preplastil asfalta. Pravno razmerje je nastalo med lastnikom in tožencem kot služnostnim upravičencem in je toženec dolžan služečo stvar vrniti v prejšnje stanje na način in v kvaliteti, kot je to dogovorjeno z lastnikom, kar v konkretnem primeru pomeni krpanje in ne celotne preplastitve. Toženec tega po krivdi tožnika, ki mu je to preprečil, ni mogel izvršiti. Stroške krpanja je poravnal, preplastiti pa ni bil dolžan. Drugi pritožbeni razlog je napačna uporaba materialnega prava, ker je pritožnik sporni prekop izvedel na podlagi in v skladu z dogovorjeno in dano služnostjo s strani takratnega lastnika S. Š., zato gre za izvrševanje služnosti v smislu 219. člena SPZ in ne za vzdrževalna dela. Če bi pritožbeno sodišče štelo, da je dogovor med S. Š. in tožencem nepomemben in da ima tožnik kot kasnejši lastnik samostojno pravico do vrnitve v prejšnje stanje, potem pritožnik zatrjuje napačno dokazno oceno glede potrebnosti celotne preplastitve. Izvedenec B. je res ugotovil določena posedanja, vendar njega ni postavilo sodišče, ampak ga je pred pravdo enostransko angažiral tožnik. V postopku postavljeni izvedenec posedanja ni odkril, skliceval se je le na mnenje B. Sodišče bi lahko uporabilo le dejanske ugotovitve s strani sodišča postavljenega izvedenca J. B., ki je povedal, da je v skladu s pravili stroke možno izvesti vrnitev v prejšnje stanje na oba načina ob predpostavki, da ni posedanja. Dokazna ocena v zvezi s potrebnostjo preplastitve je napačna in neargumentirana. Izjav priče S. Š. sodišče niti ne omeni, zato sodbe ni mogoče preizkusiti in je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

5. Tožnika v odgovoru na pritožbo nasprotujeta pritožbenim navedbam in predlagata zavrnitev pritožbe.

O pritožbi tožnika:

6. V skladu z določbo tretjega odstavka 458. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) se zoper sodbo prve stopnje, s katero je končan spor v postopku v sporih majhne vrednosti, lahko stranke pritožijo v osmih dneh. Tožnikoma je bila po pooblaščencu izpodbijana sodba vročena 22. 5. 2017 (vročilnica pri list. št. 149), pritožbo je sodišče prejelo 31. 5. 20171, kar je po poteku 8 dnevnega pritožbenega roka (prvi odstavek 112. člena ZPP). Ker pritožba ni bila poslana po pošti priporočeno, uporaba drugega odstavka 112. člena ZPP ne pride v poštev. Pritožba tožnikov je zato prepozna (drugi odstavek 343. člena ZPP).

7. Zaradi navedenega je višje sodišče pritožbo tožnikov zavrglo kot prepozno (1. točka 365. člena ZPP v zvezi s 352. členom ZPP).

O pritožbi toženca

8. Toženec je ves čas postopka tožnikoma odrekal aktivno legitimacijo in (med drugim) trdil, da se je o sanaciji (vzpostavitvi prejšnjega stanja) prekopanega terena dogovarjal s takratnim lastnikom in ne s tožencema. Tožnika sta nasprotno trdila, da je toženec njima zagotovil, da bo izvedel preplastitev celotne površine, kar je toženec zanikal. Sodišče v zvezi s sporno aktivno legitimacijo ni navedlo nobenih razlogov, zato pritožba utemeljeno opozarja, da je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

9. Zaradi navedenega je višje sodišče pritožbi toženca ugodilo, sodbo v izpodbijanem ugodilnem delu (I. točka izreka) in posledično glede odločitve o stroških postopka (III. točka izreka) razveljavilo in v tem obsegu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek (prvi odstavek 354. člena ZPP).

1 Iz dohodnega žiga izhaja, da je bila vložena po pošti navadno, iz pripete pisemske ovojnice datum oddaje na pošto ni razviden.