Jedro

Po ustaljeni sodni praksi obsojenčevo slabo premoženjsko stanje oziroma objektivna nezmožnost plačila denarne kazni ni razlog, da se denarna kazen, ki se ne da prisilno izterjati, ne izvrši na zaporni način. Namen zakonodajalca v citiranih določbah je jasen. Denarna kazen se spremeni v zaporno kazen ravno iz razloga, ker se denarne kazni ne da prisilno izterjati. Navedeno pomeni, da če bi obsojenec imel premoženje, na katerega bi bilo mogoče poseči z izvršbo, potem ne bi bil izpolnjen pogoj iz prvega odstavka 87. člena KZ-1, ki torej predpostavlja predhodno neuspešno prisilno izterjavo denarne kazni.

Izrek

I. Pritožba zagovornika obsojene A. A. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obsojenko se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo V Kr 22460/2015 z dne 12. 5. 2022 razsodilo, da se stranska denarna kazen v višini 150 dnevnih zneskov, kar je skupaj 3.000,00 EUR, ki je bila obsojeni A. A. izrečena s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru X K 22460/2015 z dne 30. 3. 2018 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru III Kp 22460/2015 z dne 13. 12. 2018, izvrši tako, da se ostanek denarne kazni v višini 119,5 dnevnih zneskov, kar je 2.390,00 EUR, na podlagi drugega v zvezi s prvim odstavkom 87. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) spremeni v zaporno kazen v trajanju 59 dni zapora. Če obsojenka plača izrečeno denarno kazen v celoti, se izvrševanje zapora ustavi.

2. Zoper sodbo se je pritožil obsojenkin zagovornik zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter odločbe o kazenski sankciji. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni v korist obsojenke, podredno pa, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožnik, ki uvodoma uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona, v nadaljevanju ne pojasni, na kakšen način bi naj prvostopenjsko sodišče zagrešilo tovrstne kršitve in za katero konkretno kršitev iz 371. in 372. člena bi naj pri tem šlo, tega pa ni mogoče razbrati niti iz vsebine ostalih pritožbenih navedb. Da bi bila podana katera od kršitev zakona, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), pa ni bilo ugotovljeno.

5. Bistvo pritožbene obrazložitve je v nestrinjanju z ugotovljenim dejanskim stanjem. Po mnenju zagovornika obsojenka iz objektivnih razlogov ni mogla poravnati preostalega zneska denarne kazni v višini 2.390,00 EUR, saj prestaja zaporno kazen, kjer nima pravice do dela ali izhodov. Prav tako je brez vsakih prihodkov in brez premoženja, plačati pa je morala tudi stroške zastopanja v kazenskem postopku. S prodajo stanovanjske hiše v izvršilnem postopku je delno poplačala obveznosti po sodbi, s čimer je storila vse, kar je lahko.

6. Navedenim pritožbenim zatrjevanjem ni mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno upoštevalo določbe KZ-1 glede načina izvršitve denarne kazni. Po prvem odstavku 87. člena KZ-1 sodišče denarno kazen, če se ne da niti prisilno izterjati, izvrši tako, da se za vsaka začeta dva dnevna zneska denarne kazni določi en dan zapora, pri čemer zapor ne sme biti daljši od šestih mesecev. Če obsojenec plača samo del denarne kazni, se mu ostanek sorazmerno spremeni v zapor, če plača še ostanek, pa se izvrševanje kazni zapora ustavi (drugi odstavek 87. člena KZ-1). Po ustaljeni sodni praksi(1) obsojenčevo slabo premoženjsko stanje oziroma objektivna nezmožnost plačila denarne kazni ni razlog, da se denarna kazen, ki se ne da prisilno izterjati, ne izvrši na zaporni način. Namen zakonodajalca v citiranih določbah je jasen. Denarna kazen se spremeni v zaporno kazen ravno iz razloga, ker se denarne kazni ne da prisilno izterjati. Navedeno pomeni, da če bi obsojenec imel premoženje, na katerega bi bilo mogoče poseči z izvršbo, potem ne bi bil izpolnjen pogoj iz prvega odstavka 87. člena KZ-1, ki torej predpostavlja predhodno neuspešno prisilno izterjavo denarne kazni.

7. Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje ugotovitvam sodišča prve stopnje, da prisilna izterjava stranske denarne kazni v konkretnem primeru ni bila možna (točki 3 in 4 razlogov izpodbijane sodbe, kateri pritožba niti ne izpodbija). Izvršilni postopek zoper obsojenko namreč sploh ni bil uveden, saj obsojenka po uradnih podatkih ni zaposlena, ne prejema drugih stalnih denarnih prejemkov, v Republiki Sloveniji nima odprtega nobenega transakcijskega računa, ni imetnica nematerializiranih vrednostnih papirjev, ni lastnica motornega vozila, prav tako ni lastnica ali solastnica nepremičnine (sklep Okrajnega sodišča v Mariboru I 1305/2021 z dne 3. 11. 2021). Obsojenka je tudi sama izjavila, da je brez premoženja in brez prihodkov (list. št. 3947).

8. Glede na višino neplačane denarne kazni (2.390,00 EUR, kar je, upoštevaje višino dnevnega zneska 20,00 EUR, 119,5 dnevnih zneskov) je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da ji ustreza nadomestni zapor v trajanju 59 dni zapora (en dan zapora za vsaka začeta dva dnevna zneska, pri čemer zapor ne sme biti daljši od šestih mesecev - prvi odstavek 87. člena KZ-1). Ker zakon ne predvideva možnosti odpustitve denarne kazni in ker zagovornik ne more uspeti s prikazovanjem plačilne nesposobnosti obsojenke, je odločitev sodišča pravilna in zakonita.

9. Iz navedenih razlogov, in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev zakona, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je o pritožbi odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

10. Pritožbeno sodišče je obsojenko, upoštevaje njene premoženjske razmere, oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka (četrti odstavek 95. člena in prvi odstavek 98. člena ZKP).

1 Sodbe VSL VII Kp 3818/2016 z dne 12. 11. 2019, II Kp 8826/2013 z dne 26. 2. 2014, VSM II Kp 19468/2014 z dne 24. 3. 2021, II Kp 16929/2015 z dne 25. 1. 2018, II Kp 27668/2013 z dne 7. 8. 2017 ter VSC II Kp 30929/2018 z dne 27. 8. 2021 in II Kp 23290/2018 z dne 24. 11. 2020.