Jedro

Da vsa dela po pogodbi niso bila dokončana med pravdnima strankama nikoli ni bilo sporno. Tako ni bilo sporno, da so ostala nedokončana dela zasutja jaškov meteorne in fekalne kanalizacije, prav tako ni bilo sporno, da do primopredaje teh del ni prišlo in tudi ni moglo priti. Toda, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje, razlog za nedokončanje teh del ni bil na strani tožene stranke, saj je do nedokončanja teh del, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje, prišlo iz vzroka za katerega tožena stranka ne odgovarja in je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožeča stranka do pogodbene kazni zaradi zamude teh del niti zaradi nedokončanja teh del ni upravičena.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka po nasprotni tožbi mora povrniti toženi stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 2.167,08 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v ponovljenem sojenju o zahtevku po nasprotni tožbi zavrnilo tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi na ugotovitev obstoja terjatve v višini 244.095,22 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 6. 2013 dalje do plačila (točka I. izreka). Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (točka II. izreka).

2. Tožeča stranka po nasprotni tožbi (v nadaljevanju: tožeča stranka) to sodbo sodišča prve stopnje izpodbija s pravočasno pritožbo iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku po nasprotni tožbi in toženi stranki po nasprotni tožbi (v nadaljevanju: tožena stranka) naloži povrnitev vseh pravdnih in pritožbenih stroškov tožeči stranki v roku 15 dni pod izvršbo, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, podredno pa, da njeni pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe tožeče stranke kot neutemeljene in predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje. Uveljavlja pritožbene stroške po specificiranem stroškovniku.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je moralo v ponovljenem sojenju odločiti le še o zahtevku tožeče stranke po nasprotni tožbi, ki je bil postavljen kot primarni zahtevek na ugotovitev obstoja terjatve tožeče stranke po nasprotni tožbi do tožene po nasprotni tožbi v višini 244.095,22 EUR iz naslova pogodbene kazni. Tožena stranka je tožbeni zahtevek prerekala z navedbami, da je tožeča stranka pogodbena dela izvedbe ceste prevzela 31. 8. 2009, da je za ta dela pridobila uporabno dovoljenje in da pogodbena dela tudi uporablja ter da tedaj ni napovedala, da bo uveljavljala pogodbeno kazen zaradi zamude, preostalih pogodbenih del in sicer zasutja kanalov, pa ni mogla dokončati izključno iz razloga izdanih inšpekcijskih odločb, kar je izven njene sfere.

6. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku in na podlagi trditev obeh pravdnih strank glede zahtevka pogodbene kazni zaradi zamude del pri izgradnji ceste zaključilo, da tožeča stranka do plačila pogodbene kazni za ta dela ni upravičena. Ugotovilo je, da iz samih trditev tožeče stranke izhaja, da so bila ta pogodbena dela izvedena in da je tožeča stranka zanje pridobila uporabno dovoljenje, ter da je izročitev in prevzem del po tožeči stranki tožena stranka dokazala (tudi) z zapisom v gradbenem dnevniku. Tožeča stranka pa v zvezi s temi deli tedaj ni uveljavljala oziroma zahtevala plačila pogodbene kazni zaradi zamude, zato ji glede na določbo petega odstavka 251. člena OZ1, pogodbena kazen zaradi zamude ne pripada.

7. Glede preostalih del zasutja kanalov za meteorno oziroma fekalno kanalizacijo za katere je tožeča stranka trdila, da jih tožena stranka še vedno ni dokončala, tožena stranka pa je zatrjevala, da za plačilo pogodbene kazni ni odgovorna, ker del ni mogla dokončati iz razlogov, ki niso v njeni sferi, saj da zasipa ni opravila izključno iz razloga izdanih inšpekcijskih odločb tožeči stranki, kar je izven njene sfere, ki ga ni mogla preprečiti, nanj vplivati ali ga odvrniti, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožena stranka zaradi izdanih odločb M., ... v zvezi z ravnanjem z gradbenimi odpadki, ki nastajajo pri gradnji komunalne infrastrukture G., z dne 27. 7. 2009 in 21. 2. 2011, s katerimi so bile tožeči stranki naložene določene obveznosti v zvezi s sanacijo okužene zemljine, del ni mogla dokončati. Zaključilo je, da tožena stranka del ni izvedla iz razlogov, ki niso v njeni sferi2 in je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo.

8. Odločitev sodišča prve stopnje je tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilna.

9. Po tožeči stranki uveljavljane postopkovne kršitve niti katere od ostalih kršitev na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, v postopku na prvi stopnji pritožbeno sodišče ni zasledilo. Sodba sodišča prve stopnje ima vse za odločitev relevantne razloge. V njej ni nejasnosti niti nasprotij. Sodišču prve stopnje so se pri zapisu tožene stranke oziroma tožeče stranke v obrazložitvi sodbe na nekaj mestih pripetile očitne pisne pomote, ko je namesto tožeče stranke navedlo toženo stranko ali obratno, kar je pripisati dejstvu, da je sodišče odločalo o zahtevku po nasprotni tožbi prvotno tožene stranke zoper prvotno tožečo stranko. Zaradi teh pomot pa sodba ni toliko nejasna in nerazumljiva, da je ne bi bilo moč preizkusiti, kakor to neutemeljeno pritožbeno zatrjuje tožeča stranka.

10. Pritožbeno sodišče v svojem sklepu Cpg 228/2015 z dne 14. 1. 2016 s katerim je bila razveljavljena sodba sodišča prve stopnje v prvem sojenju, s katero je bilo odločeno o zahtevku po nasprotni tožbi, ni zavzelo stališča, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke po nasprotni tožbi utemeljen, saj je evidentno, da o tožbenem zahtevku po nasprotni tožbi ni odločilo. V točki 11 obrazložitve je pritožbeno sodišče zavzelo le stališče o tem, kdaj je mogoče uveljavljati pogodbeno kazen zaradi zamude3. V točki 12 pa je pritožbeno sodišče navedlo le, kaj je zatrjevala tožeča stranka glede pogodbeno dogovorjenih del4. Pri čemer se do utemeljenosti in dokazanosti teh trditev ni opredeljevalo in so pritožbene navedbe tožeče stranke, da je po mnenju pritožbenega sodišča v citiranem sklepu tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi utemeljen in da bi mu moralo sodišče prve stopnje ugoditi, neutemeljene.

11. Tožeča stranka nadalje neutemeljeno izpodbija ugotovitve in zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka dokazala predajo in prevzem del z zapisom v gradbenem dnevniku, da je tudi tožeča stranka sama navajala, da so bila dela tega dne glede javne ceste prevzeta in da ji je bila glede izvedenih del predana tudi gradbena knjiga, pri čemer pa, da tožeča stranka ne navaja, da bi ob prevzemu ceste uveljavljala pogodbeno kazen. Vztraja, da je tožena stranka 31. 8. 2009 samovoljno zapustila gradbišče ne da bi tožeči stranki karkoli od pogodbenih del tudi predala, da nikoli ni bila opravljena kakršnakoli primopredaja del, da pa je res tožeča stranka sama izposlovala uporabno dovoljenje. Navaja, da primopredaje del ni bilo in da sploh ni nastopila situacija, da bi tožeča stranka lahko uveljavljala plačilo pogodbene kazni, zato da je zgrešen zaključek sodišča prve stopnje, da je z uveljavljanjem pogodbene kazni zamudila.

12. Kot izhaja iz trditev same tožeče stranke v nasprotni tožbi, ki jih je povzelo že sodišče prve stopnje v točki 10 obrazložitve izpodbijane sodbe5 je tožeča stranka sama navedla, da je cesta v uporabi od 12. 8. 2011, ko je pridobila uporabno dovoljenje, ter da je tožena stranka s cesto zamudila 9 mesecev in 2 dni, kar pomeni, da je sama priznavala, da so dela, ki se nanašajo na izgradnjo ceste bila dokončana. Da se je cesta tudi uporabljala, kot je trdila tožena stranka, je v svoji vlogi na l. št. 51 navedla tudi sama tožeča stranka. Če pa je zgrajena cesta bila v uporabi in je bilo zanjo izdano uporabno dovoljenje potem se skladno s 112. gradbeno uzanco šteje, da sta bila sprejem in izročitev gradbenih del opravljena z dnem začetka uporabe. Sklicevanje tožeče stranke na to, da primopredaja ni bila opravljena in da tožeči stranki ni bila izročena garancija za dobro izvedbo del, na sprejem in izročitev gradbenih del nima vpliva. Tožena stranka bi v skladu z določbo petega odstavka 251. člena OZ najkasneje tedaj, torej 12. 8. 2011 (datum uporabe in izdaje uporabnega dovoljenja, ki ga je tožeča stranka sama navedla) oziroma nemudoma po tem datumu morala sporočiti toženi stranki, da zahteva pogodbeno kazen zaradi zamude dokončanja tega dela pogodbenih del. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje pa ni niti zatrjevala niti z ničemer dokazovala, da je to storila in je zaključek sodišča prve stopnje, da do pogodbene kazni zaradi zamude v zvezi s tem delom pogodbenih del ne more biti upravičena, pravilen.

13. Prav tako ne drži pritožbeni očitek sodišču prve stopnje, da dela izgradnje ceste niso bila dokončana in da tega ne dokazuje zapis v gradbenem dnevniku, kot naj bi to napačno ugotovilo sodišče prve stopnje. Iz gradbenega dnevnika v spisu (priloga A 95) za datum 31. 8. 2009 jasno izhaja zapis: "Dela na objektu so z današnjim dnem zaključena". Gradbeni dnevnik pa ni podpisan le s strani tožene stranke, temveč tudi s strani odgovornega nadzornika del B.. To pa kot ugotavlja pritožbeno sodišče izhaja tudi iz zapisa delovnega sestanka z datumom 2. 9. 2009 v prilogi A 96 iz katerega je razvidno, da so pogodbena dela končana razen zasipov meteorne kanalizacije (ki se bodo izvedli na podlagi zahtev okoljske inšpekcije), ki ga je sodeč po podpisu, ki je enak podpisu na gradbenem dnevniku, sestavil odgovorni nadzornik del B.. Končno pa tožeča stranka trditev tožene stranke, da se po 30. 8. 2009 niso izvajala prav nobena dela več, sploh ni prerekala. Sodišče prve stopnje pa je tudi pravilno ugotovilo, da je bila kopija gradbene knjige predana tožeči stranki, saj to izhaja iz potrdila o prevzemu z dne 4. 3. 2010 (priloga A 101 spisa).

14. Da vsa dela po pogodbi niso bila dokončana med pravdnima strankama nikoli ni bilo sporno. Tako ni bilo sporno, da so ostala nedokončana dela zasutja jaškov meteorne in fekalne kanalizacije, prav tako ni bilo sporno, da do primopredaje teh del ni prišlo in tudi ni moglo priti. Toda, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje, razlog za nedokončanje teh del ni bil na strani tožene stranke, saj je do nedokončanja teh del, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje, prišlo iz vzroka za katerega tožena stranka ne odgovarja in je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožeča stranka do pogodbene kazni zaradi zamude teh del niti zaradi nedokončanja teh del ni upravičena6. Z razlogi kot jih je za tak zaključek navedlo sodišče prve stopnje v točkah 16 do 20 obrazložitve izpodbijane sodbe v celoti soglaša tudi pritožbeno sodišče. Ni dvoma, da tožena stranka pogodbenih del zaradi odločbe I. ... z dne 27. 7. 2009 (priloga B 15) in 21. 2. 2011 (priloga A 97) ni mogla dokončati. Prav tako ni dvoma, da z navedenima odločbama predpisani ukrepi ravnanja z nevarnimi gradbenimi odpadki, naloženi tožeči stranki, niso bili pogodbena obveznost tožene stranke, kot to neutemeljeno pritožbeno vztraja tožeča stranka. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, sta pravdni stranki v 5. alineji 1. člena Aneksa št. 4, ki je bil sklenjen neposredno po izdaji prve inšpekcijske odločbe, jasno zapisali, da je M. ... z odločbo, ki jo je izdalo v zvezi z ravnanjem z gradbenimi odpadki, ki nastajajo pri gradnji komunalne infrastrukture G., naročniku (torej tožeči stranki) naložilo izpolnitev obveznosti, zaradi katerih izvajalec ne more izvesti vseh pogodbenih del do roka določenega v osnovni pogodbi. Tožeča stranka tako, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje, tedaj res ni štela, da bi ji bilo z inšpekcijsko odločbo naloženo nekaj kar bi že sicer bila pogodbena obveznost tožene stranke.

15. Pravilno pa je sodišče prve stopnje nadalje presodilo, da je bilo z inšpekcijsko odločbo z dne 21. 2. 2011, ki je sledila zgoraj navedeni odločbi, s katero je bilo tožeči stranki naloženo, da mora vso okuženo zemljino oddati predelovalcu ali odstranjevalcu odpadkov, ki je pridobil ustrezno potrdilo o vpisu v evidenco oziroma okoljevarstveno dovoljenje, toženi stranki onemogočeno dokončanje del. Izvršitev teh del je bila naložena tožeči stranki in so neutemeljene pritožbene trditve tožeče stranke, da je za zaplete v zvezi z obravnavanimi deli izključno odgovorna tožena stranka, ker da je izvedla previsoke izkope in hkrati po celi dolžini, namesto, da bi kanale postopno fazno izkopavala, polagala cevi in zasipavala, da je posledično prišlo do večje količine izkopanega materiala kot je bilo predvideno, zaradi česar je posredovala inšpekcija, ki je prepovedala nadaljnjo uporabo izkopanega materiala za zasip kanalov in investitorju, torej tožeči stranki, naložila, da že zasipane kanale ponovno odkoplje in za tem ponovno zasipa z nekontaminiranim materialom. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje iz vsebine inšpekcijske odločbe je bila intervencija inšpekcije izvedena iz razloga, ker gre za degradirano območje in je bilo potrebno izvesti sanacijo tega območja in ne zaradi ravnanja tožene stranke. Samo dejstvo širine izkopa kanalov je zato povsem irelevantno, saj širina izkopa nikakor ni mogla vplivati na onesnaženost zemljine. Ker pa gre za kontaminirano območje bi prišlo do izkopa okužene zemljine ne glede na širino izkopa in krivda za nastale zaplete je izključno na strani tožeče stranke, ki je nepopolno in nepravilno izdelala načrt ravnanja z odpadki ter napravila nepravilno oceno izkopane zemljine, kar nedvomno izhaja iz odločbe inšpektorata in ni nobenega dvoma, da je tožeča stranka dala toženi stranki glede izvajanja gradbenih del in glede vrste zemljine napačna navodila oziroma dokumentacijo, zato je sedanje navajanje tožeče stranke, da je tožena stranka strokovnjak ter ji niti ni bila dolžna predložiti dokumentacije za ravnanje z nevarno zemljino povsem zgrešeno in zavajajoče. Sanacije - dekontaminacije okužene zemljine pa tožena stranka s sklenjeno pogodbo ni prevzela, kakor ji to skuša naprtiti tožeča stranka, kar je podrobno pojasnilo že sodišče prve stopnje v točki 19 in 20 obrazložitve izpodbijane sodbe7 in tega tožeča stranka s pritožbo ne more izpodbiti.

16. Očitek sodišču prve stopnje, da je to s tem, ko je zapisalo, da je bila tožena stranka dolžna izkopane kanale zasuti z izkopanim materialom, odločalo preko trditev tožene stranke, ni utemeljen, saj je tožena stranka že v svoji vlogi z dne 28. 3. 2014 navedla: "S pogodbo in ponudbenim predračunom, ki je sestavni del le-te, je namreč bilo dogovorjeno, da se bo zasutje vršilo z izkopanim materialom. Le-to je tudi razvidno iz ponudbe, kjer je v zvezi z izkopom in zasutjem določeno, da se bo vršil z materialom, ki se bo izkopal. Dolžnost tožnice torej ni bila, da bi morala pripeljati nov material od drugod, kot to trdi toženka. V kolikor bi se nov material pripeljal iz druge lokacije je le-to povezano z velikimi dodatnimi stroški, povezanimi z nakladanjem in prevozom materiala, kar bi seveda pomenilo spremembo ponudbe oziroma pogodbene cene, kar pa bi morali pravdni stranki predhodno korigirati s sklenitvijo aneksa k pogodbi. Na strani toženke takšnega interesa ni bilo." Torej ne drži, da teh trditev tožena stranka ni podala, kot ji to zmotno očita v pritožbi tožeča stranka.

17. Pritožbene navedbe se tako pokažejo za neutemeljene. Pritožbo je bilo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).

18. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, mora sama nositi svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Tožeča stranka pa mora povrniti toženi stranki stroške pritožbenega odgovora po specificiranem stroškovniku pooblaščenca tožene stranke v skupnem znesku 2.167,08 EUR. Stroške je pritožbeno sodišče odmerilo v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi (ZOdvT), tožeča stranka pa jih je dolžna plačati v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne dalje do plačila.

1 Peti odstavek 251. člena OZ določa: "Upnik ne more zahtevati pogodbene kazni zaradi zamude, če je sprejel izpolnitev obveznosti, pa ni nemudoma sporočil dolžniku, da si pridržuje pravico do pogodbene kazni". 2 250. člen OZ določa: "Upnik ne more zahtevati pogodbene kazni, če je do neizpolnitve ali zamude prišlo iz vzroka za katerega dolžnik ne odgovarja". 3 Pritožbeno sodišče je zapisalo: "Sodišče prve stopnje nadalje utemeljeno navaja, da je skladno z določilom 247. člena OZ pogodbeno kazen mogoče dogovoriti bodisi zaradi nepravilne izpolnitve (kamor sodi tudi izpolnitev z zamudo), bodisi zaradi neizpolnitve pogodbenih obveznosti, pri čemer je dodati, da če je kazen dogovorjena za primer zamude z izpolnitvijo, ima upnik pravico zahtevati tako izpolnitev obveznosti kot pogodbeno kazen. Po stališču pritožbenega sodišča zato neizpolnitev obveznosti vedno ne izključuje uveljavljanja pogodbene kazni dogovorjene za primer zamude z izpolnitvijo, kot je to zmotno zaključilo sodišče prve stopnje. Prav dejstvo, da dela niso bila dokončana, po stališču pritožbenega sodišča dokazuje, da je prišlo tudi do zamude z izpolnitvijo". 4 Pritožbeno sodišče je zapisalo: "Prav to, da pogodbeno dogovorjena dela še niso dokončana, kljub poteku pogodbenega roka, je vseskozi trdila tožeča stranka, kar je razvidno iz njenih navedb v spisu, ki pa jih je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe, kot to utemeljeno opozarja tožeča stranka, le delno povzelo. Pri tem je dodati, da tožeča stranka ni navajala le zamude tistih pogodbenih del, ki jih tožena stranka ni dokončala (npr. fekalne in meteorne kanalizacije - zasutje kanalov), temveč tudi zamudo pri delih, ki so bila končana (izgradnja ceste za katero je navajala zamudo 9 mesecev in 2 dni)". 5 Glej tretji odstavek obrazložitve nasprotne tožbe. 6 Določba 250. člena OZ glasi: "Upnik ne more zahtevati pogodbene kazni, če je do neizpolnitve ali zamude prišlo iz vzroka za katerega dolžnik ne odgovarja." Enako pa izhaja tudi iz določbe 3. člena med pravdnima strankama sklenjene pogodbe. 7 Točka 19 in točka 20 obrazložitve izpodbijane sodbe glasita: "Zgolj dodati je še, da sodišče kljub navedbam tožeče stranke, da je bilo z odločbo I. v letu 2009 zgolj odločeno, da se sme kanale zasipati z neoporečno zemljino, izkopano oporečno zemljino pa odpeljati na ustrezno deponijo, ugotavlja po vpogledu v odločbo v prilogi B15, da ni bilo le to določeno, ampak tudi, da mora predložiti inšpektorici za okolje oceno izkopane zemljine in dopolnjen načrt gospodarjenja z gradbenimi odpadki, kot sicer opozarja tudi tožena stranka. To pa pomeni, da tudi če bi šteli, da pod pojem "sanacija izkopane zemljine stare C." (pojem, ki je v razpisni dokumentaciji na strani 3 v prilogi A3 naveden zelo skopo, iz ponudbe pa izvajalca pa ne izhaja) pomeni to, da mora tožena stranka izkopane kanale zasipati z neoporečno zemljino, izkopani material pa odpeljati na ustrezno odlagališče nenevarnih ali nevarnih odpadkov, kot se naj bi to zavezala z medsebojno pogodbo, pa ne pomeni, da ni I. je M. C. kot investitorju tudi naložil obveznosti, kot v nadaljevanju opozarja tožena stranka, brez katerih pa tožena del ni mogla končati. Tu je še dodati, da tožena stranka upravičeno opozarja, da iz ponudbe (priloga A2) izhaja, da bilo dogovorjeno, da se bo zasutje vršilo z izkopanim materialom, kar je posebej navedeno pri projektantskemu popisu del pri fekalni kanalizaciji in meteorni kanalizaciji, kjer je v zvezi z izkopom in zasutjem določeno, da se bo vršil z materialom, ki se bo izkopal (zasip jarka po končanih delih z izkopanim materialom). Dolžnost tožene stranke torej ni bila, da bi morala pripeljati nov material od drugod in sodišče ne dvomi, da le-to povezano z velikimi dodatnimi stroški povezanimi z nakladanjem in prevozom materiala, kar bi seveda pomenilo spremembo ponudbe oz. pogodbene cene, kot opozarja tožena stranka. Pritrditi je tudi toženi stranki, da je intervencija Inšpektorata bila izvedena izključno iz razloga, ker gre za degradirano območje ter bi bilo potrebno izvesti sanacijo le-tega. Tožnica bi namreč morala opraviti oceno izkopane zemljine, ki bi bil osnova za ravnanje tožnice z gradbenimi odpadki, ki so nastali pri delih. Je pa tožnica primarno ocenila zemljino kot nenevaren odpadek v okviru ocene gospodarjenja z gradbenimi odpadki. Vse navedeno pa je, kot upravičeno opozarja tožena stranka, izrecno razvidno iz obrazložitve odločbe Inšpektorata z dne 21. 02. 2011 (priloga A97). Tam je Inšpektorat pri pregledu gradbišča ugotovil, da je bil s strani toženke predložen načrt gospodarjenja z gradbenimi odpadki, ki je vso izkopano zemljino obravnaval kot nenevarne odpadke (2. odstavek obrazložitve odločbe). Iz 2. odstavka na 2. strani odločbe nadalje izhaja, daje bilo toženki naloženo, da mora predložiti oceno izkopane zemljine in dopolnjen načrt gospodarjenja z odpadki, kar je v domeni investitorja gradnje, torej tožeče stranke. Nadalje je bilo z analizami ugotovljeno, da je zemljina okužena ter je potrebno zemljino ustrezno sanirati. Ker M. ni napravila ustreznih ocen izkopane zemljine, niti ni dopolnila načrta gospodarjenja z gradbenimi odpadki, C. niti ni mogla ukrepati v zvezi s sanacijo okužene zemljine. Sanacijo okužene zemljine bi namreč mogla opraviti le na podlagi prej navedene dokumentacije tožeče stranke. Ker le-ta ni bila popolna, saj je predvidevala, da bo vsa zemljina neoporečna (kar izrecno izhaja iz prej navedene odločbe Inšpektorata) je C. postopala po načrtih M.. Po ugotovitvi okužene zemljine, pa niti ni mogla ukrepati, ker dokumentacija M. navedene situacije niti ni predvidela. Registracija C. za opravljanje dejavnosti za ravnanje z odpadki je torej brezpredmetna, saj ji toženka ni predložila ustrezne dokumentacije za ravnanje z njimi."