Jedro

Pod izrazom "obveznosti" je treba razumeti tiste obveznosti, ki sta jih kot zakoniti sestavni del dokončnega sklepa opredelili in sprejeli obe stranki. Na podlagi soglasja tožnikom izdane dokončne odločbe tožene stranke vsebujejo vse elemente pogodbe, s katero so stranke določile vsebino obveznosti tožene stranke (smiselno določilu 26. člena Zakona o obligacijskih razmerjih).

Izrek

1. Revizija M.V. se kot nedovoljena zavrže. 2. Reviziji J.K. in D.T. se zavrneta kot neutemeljeni.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnikov, da jim je tožena družba dolžna izplačati odpravnine in sicer M.V. v znesku 63.138,00 SIT, J.K. v znesku 117.048,30 SIT in D.T. v znesku 314.861,30 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.1.1992 dalje. Odločitev je utemeljilo s tem, da so se tožniki - kot trajno presežni delavci - odpovedali pravici (ki ni neodtujljiva pravica) do odpravnine po tretjem odstavku 36.f člena Zakona o delovnih razmerjih, saj je bil izpolnjen odložni pogoj za njeno odpoved, to je pridobitev denarnega nadomestila za čas brezposelnosti v enkratnem znesku.

Sodišče druge stopnje je pritožbe tožnikov zavrnilo kot neutemeljene in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper to pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila pravočasno revizijo, s katero uveljavlja vse revizijske razloge iz 1., 2. in 3. točke prvega odstavka 385. člena ZPP. V obrazložitvi revizije navaja, da izpodbijana sodba nima razlogov o tem, zakaj šteje, da pravica do odpravnine ni neodtujljiva pravica. Revidenti opozarjajo - kot že v predhodnem postopku - na dejstvo, da tožena stranka ni izpolnila dogovora o ustanovitvi podjetja v mešani lastnini, zaradi neizpolnitve sprejetih obveznosti pa tudi njihova odpoved pravici do odpravnine nima pravnega učinka. Ker tožena družba ni izpolnila svojega dela dogovora, ne morejo nastopiti pravne posledice odpovedi, saj je bila ta v neposredni vzročni zvezi z izpolnitvijo obveznosti tožene stranke kot realizacije ukrepov za omilitev škodljivih posledic, to je zagotovitvijo denarne pomoči za pričetek samostojne dejavnosti tožnikov. Zaradi opustitve dogovorjenih obveznosti tožene stranke niso nastopile, po mnenju revizije, okoliščine iz tretjega odstavka 36.f člena Zakona o delovnih razmerjih, ki odvezujejo delodajalca k izplačilu odpravnine. Zato predlaga, da revizijsko sodišče sodbi sodišča druge in prve stopnje razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje oziroma podrejeno, da jo samo spremeni.

V postopku po 390. členu Zakona o pravdnem postopku (Ur. list SFRJ št. 4/77-27/90 - ZPP) je bila revizija vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija M.V. ni dovoljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo in je dovoljena samo, kadar so izpolnjene z zakonom določene predpostavke. Ena od teh je po določbi drugega odstavka 382. člena ZPP zadostna vrednost spornega predmeta. V premoženjskopravnih sporih, v katerih se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, je dopustnost revizije pogojena z vrednostnim kriterijem iz drugega odstavka 382. člena ZPP. Po omenjeni določbi revizije ni v premoženjskopravnih sporih, v katerih se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, če vrednost spornega predmeta izpodbijanega dela pravnomočne sodbe ne presega 80.000,00 SIT (po noveli ZPP, Ur. list SFRJ, št. 55/92).

V obravnavanem primeru je bil zavrnjen zahtevek M.V. na plačilo odpravnine v znesku 63.138,00 SIT. Za presojo dovoljenosti njene revizije je zato potrebno upoštevati mejno vrednost denarne terjatve v znesku 80.000,00 SIT. Vtoževani znesek navedene vrednosti ne dosega, zato predpostavke za dovoljenost revizije niso izpolnjene. Revizija tožnice M.V. ni dovoljena in jo je revizijsko sodišče na podlagi 392. člena ZPP zavrglo.

Reviziji J.K. in D.T. pa nista utemeljeni.

Revizijsko sodišče je izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti preizkusilo glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, vendar take kršitve ni ugotovilo.

Revizijske navedbe obeh tožnikov o pomanjkanju razlogov v sodbah sodišč prve in druge stopnje kažejo, da uveljavljajo revizijski razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP. Ta kršitev je podana, če sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Po ugotovitvah revizijskega sodišča izpodbijana sodba vsebuje razloge o vseh dejstvih, ki so za razsojo zadeve odločilna. Pomanjkanje razlogov glede pritožbenih navedb o pravici odpovedi do odpravnine ni bistveno, saj dejanske ugotovitve in njihova ocena kažejo, da gre v konkretnem primeru za razpolaganje po prvem odstavku 3. člena ZPP. Pravilno je stališče obeh sodišč, da gre delavcu v primeru prenehanja delovnega razmerja zaradi trajno nepotrebnega dela, odpravnina po samem zakonu (tretji odstavek 36.f člena Zakona o delovnih razmerjih - ZDR - Ur. list RS, št. 14/90, 5/91, 71/93), vendar tudi po presoji revizijskega sodišča, ta pravica ne pomeni neodtujljive pravice, torej pravice, ki se ji delavec ne bi smel in mogel odpovedati.

Sodišči prve in druge stopnje pa tudi nista zmotno uporabili materialnega prava. Po ugotovitvah obeh sodišč, na katera je revizijsko sodišče vezano, se je toženo podjetje zavezalo (s sklepi z dne 14.6.1991) oziroma izrazilo pripravljenost vložiti svoj kapitalski vložek v podjetje v mešani lastnini, ki so ga ustanovili tožniki iz sredstev, pridobljenih iz naslova denarnega nadomestila za čas brezposelnosti v enkratnem znesku. Pod točko 3 izreka omenjenih sklepov o prenehanju delovnega razmerja tožnikom, pa je izrecno določeno, da jim odpravnina ne pripada. Takšna odločitev pristojnega organa tožene stranke temelji na določilu tretjega odstavka 36.f člena ZDR, s katerim je določena izjema od v zakonu predpisane obveznosti delodajalca, da izplača delavcu, ki je bil zaposlen pri njem najmanj dve leti, odpravnino. V primeru, da zagotovi delavcu, v okviru programa razreševanja presežkov delavcev ustrezno zaposlitev ali mu dokupi delovno dobo, ga ta obveznost ne zavezuje več.

Z obsegom pravic, določenih na podlagi izdanih odločb, so se tožniki očitno strinjali, saj zaradi njihovega varstva niso uveljavili pravnih sredstev. Ob bistveni ugotovitvi obeh nižjih sodišč, da je bila obveznost tožene stranke glede plačila denarnega nadomestila za čas brezposelnosti poravnana tožnikom v enkratnem znesku (in sicer: M.V. v znesku 179.943,30 SIT - priloga A4, J.K. v znesku 236.224,00 SIT - priloga A3, D.T. v znesku 420.736,00 SIT - priloga A5), da so se le-ti ob izdaji sklepov strinjali, da niso upravičeni do odpravnine, je pravilen njun zaključek, da tožena stranka nima nobenih obveznosti iz tega naslova do tožeče stranke.

Pod izrazom "obveznosti" je treba razumeti tiste obveznosti, ki sta jih kot zakoniti sestavni del dokončnega sklepa opredelili in sprejeli obe stranki. Na podlagi soglasja tožnikom izdane dokončne odločbe tožene stranke vsebujejo vse elemente pogodbe, s katero so stranke določile vsebino obveznosti tožene stranke (smiselno določilu 26. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, Ur. list SFRJ, št. 29/78, 39/85, 2/89 in 57/89 - ZOR). Rok do katerega mora tožena stranka vložiti svoj kapitalski vložek v podjetje, katerega soustanovitelji so bili tožniki, pa ni bil določen. Ker izpolnitveni rok tožene stranke ni bil bistvena sestavina dokončnega sklepa, pa v obravnavanem primeru, ko toženo podjetje ni izpolnilo prevzetih obveznosti - da gre za obveznost in ne zgolj obljubo izhaja iz toženčeve pripravljenosti po naknadni izpolnitvi - še ni mogoče zaključiti, da so nastale pravne posledice kot jih določa prvi odstavek 125. člena ZOR (razdrtje pogodbe), za kar se zavzema revizija. Pogoj za odstop je predpisan v prvem odstavku 126. člena omenjenega zakona - katerega je v pomanjkanju ureditve v delovnopravnih predpisih smiselno uporabiti, po katerem v primeru, če izpolnitev obveznosti v določenem roku ni bistvena sestavina pogodbe, obdrži dolžnik pravico, da tudi po izteku roka izpolni svojo obveznost, upnik pa mu mora pustiti primeren dodatni rok za izpolnitev (drugi odstavek). Šele takrat, ko dolžnik ne izpolni prevzete obveznosti niti v dodatnem roku, nastanejo enake pravne posledice kot takrat, ko je rok bistvena sestavina pogodbe (tretji odstavek 126. člena ZOR).

Po oceni revizijskega sodišča je na drugi in prvi stopnji sprejeto pravno zaključevanje pravilno in sta sodišči druge in prve stopnje tudi pravilno odločili, da tožeča stranka nima do tožene stranke še odstopnega upravičenja. Tožena stranka je po ugotovitvah obeh sodišč, izpolnila pogoj, da tožnikom, ki jim je prenehalo delovno razmerje pred iztekom šestmesečnega roka, zagotovi izplačilo denarnega nadomestila za brezposelnost v enkratnem znesku (prikriti - disimulirani posel - ki je veljaven, saj je bila volja vseh strank glede njega resnična), za izpolnitev obveznosti iz 3. točke izreka izdanih odločb, po presoji revizijskega sodišča, tožeča stranka ni določila naknadnega roka, ki bi pomenil nastop enakih pravnih posledic kot pri fiksnem poslu.

Zato revizijsko sodišče zaključuje, da je bilo v izpodbijani sodbi materialno pravo pravilno uporabljeno in da tudi uveljavljeni revizijski razlogi iz 3. točke prvega odstavka 385. člena ZPP ni podan. Revizijo je zato zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Določbe ZPP in ZOR je revizijsko sodišče uporabilo na podlagi prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).