Jedro

Zavarovalnici (ki ni stranka v postopku) kot prevzemniku med pravdo odstopljena terjatev po pogodbi št. 223/97-1-155 je na dan 31.10.1997 znašala 2,719.253,37 SIT, medtem ko je bila obsojena na plačilo v prid prevzemniku terjatve (po primarno uveljavljenem zahtevku banke kot tožeče stranke pravilno upoštevajoč t.i. relevančno teorijo in določbe 195. člena ZPP/77) le zneska 2,435.782,56 SIT kot glavnice. To pa je odraz pravilnega upoštevanja toženkinih delnih izpolnitev njenih obveznosti (v skupnem znesku že plačanih 580.000,00 SIT), vračunanih v skladu s pravili iz določbe 313. člena ZOR.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Potem ko je tožeča stranka v tem postopku uveljavljano terjatev med pravdo cedirala zavarovalnici X. kot prevzemniku terjatve iz naslova subrogacije, je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo razveljavilo v prid tožeči stranki izdan dajatveni del sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine z dne 24.2.1997 (1. tč. izreka prvostopne sodbe) in nato upoštevajoč t.i. relevančno teorijo v skladu s primarno uveljavljanim zahtevkom tožeče stranke toženki naložilo, da mora prevzemniku terjatve zavarovalnici X., plačati znesek 2.435.782,56 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 4.12.1998 dalje do plačila (2. tč. izreka prvostopne sodbe). Hkrati je sodišče prve stopnje toženki naložilo plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 47.646,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje do plačila (3. tč. izreka prvostopne sodbe).

Zoper sodbo sodišča prve stopnje je toženka vložila pritožbo.

Zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov, ki bi jih uveljavljala, izrecno ne navaja, sicer pa zatrjuje, da jo je zavarovalnica X. že z dopisom z dne 5.10.1995 obvestila o "odškodninskem zahtevku" posojilodajalca Banke Y. v znesku 1.179.758,90 SIT in jo pozivala k plačilu tega zneska oz. k dogovoru o načinu plačila. Zato ji ni jasno, kako je lahko bila pogodba o t.i. prenosu terjatve med tožečo stranko in zavarovalnico X. sklenjena šele 24.11.1997, sprašuje pa se tudi kako je ob vsem tem možno, da se Banka Y. še vedno pojavlja kot tožeča stranka - torej kot upnik oz. stranka, ki sodeluje v postopku in ki kapitalizira (valorizira) ostanek posojila po njej lastnim interesom prilagojenih kriterijih. Ker se je toženka z zavarovalnico X. dogovorila o postopnem odplačevanju ostanka posojila in ker je do konca leta 1995 že plačala 580.000,00 SIT, je ostalo odprtih za izplačilo še približno 600.000,00 SIT. To pa je tudi osnova za izračun zamudnih obresti in stroškov postopka. Toženka prilaga pritožbi fotokopijo bolniškega lista in izvirnik zdravniškega potrdila kot dokazila o opravičenosti njenega izostanka z obravnave ter predlaga, da se izpodbijana sodba razveljavi in da se poskuša doseči z zavarovalnico X. "sporazum o poravnavi", podrejeno pa se zavzema za obročno odplačevanje, ker je trenutno v zelo težki finančni situaciji.

Pritožba ni utemeljena.

Če toženka s sklicevanjem na pritožbi priložen bolniški list in zdravniško potrdilo (kot listini v dokaz opravičenosti njenega izostanka z obravnave) meri na kakšno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ji je treba odgovoriti, da ta ni podana. Za izvedbo glavne obravnave dne 17.12.1998 so bili namreč kljub odsotnosti toženke izpolnjeni vsi potrebni pogoji iz določbe 295. člena v zvezi z določbo 294. člena v času izdaje prvostopne sodbe veljavnega Zakona o pravdnem postopku (ZPP/77), ki ga je treba uporabiti spričo določbe prvega odstavka 498. člena sedaj veljavnega Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS št. 26/99), saj je bila toženka na to obravnavo pravilno vabljena (glej povratnico, pripeto k list. št. 26 spisa), svojega izostanka pa tudi ni pravno upoštevno opravičila ne do dneva glavne obravnave (glej zapis v prvem odstavku na drugi strani zapisnika o glavni obravnavi z dne 17.12.1998), niti kdaj pozneje - naknadno. To velja tudi glede sleherne od obeh pritožbi priloženih listin, ki opravičenosti toženkinega izostanka z obravnave dne 17.12.1998 ne potrjujeta, čeprav bi lahko bilo to vprašanje predmet presoje le v morebitnem postopku ob odločanju o predlogu za vrnitev v prejšnje stanje, ki pa ga toženka ni vložila.

Izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje je pravilna tudi v dejanskem in materialnopravnem pogledu. Dejanska ugotovitev sodišča prve stopnje o trenutku odstopa terjatve tožeče stranke zavarovalnici X. je oprta na listinsko dokazilo - pogodbo (glej list. št. 15 spisa), medtem ko toženka v oporo drugačnim trditvam o času prehoda terjatve (ki je predmet te pravde) na drugega upnika ne ponuja nobenega dokaza. Zavarovalnici X. odstopljena terjatev po tej pogodbi (št. 223/97-1-155) je na dan 31.10.1997 znašala 2.719.253,37 SIT, medtem ko je bila toženka z izpodbijano sodbo z dne 4.1.1999 obsojena na plačilo v prid prevzemniku terjatve (po primarno uveljavljanem zahtevku pravilno upoštevajoč t.i. relevančno teorijo in določbe 195. člena ZPP/77) le zneska 2,435.782,56 SIT kot glavnice. To pa je odraz pravilnega upoštevanja toženkinih delnih izpolnitev njenih obveznosti (v skupnem znesku že plačanih 580.000,00 SIT), vračunanih v skladu s pravili iz določbe 313. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR.

Kolikor pa se toženka spričo njenih pritožbenih navedb čudi, da v tej pravdi še vedno nastopa kot tožeča stranka Banka Y., pa ji je treba odgovoriti, da je to posledica dejstva, da prav ona ni privolila v vstop zavarovalnice X. v pravdo namesto dosedanje tožeče stranke (drugi odstavek 195. člena ZPP/77).

Ker se po obrazloženem izkaže, da smiselno uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in ker velja enako tudi glede po uradni dolžnosti upoštevnih pritožbenih razlogov (drugi odst. 365. člena ZPP/77), je bilo treba toženkino pritožbo na podlagi določbe 368. člena ZPP/77 kot neutemeljeno zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.