Jedro

V konkretnem primeru je za presojo pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje glede datuma sodne razveze kot odločilno treba upoštevati, da instančno sodišče v prvem sojenju odločitve sodišča prve stopnje z dne 5. 8. 2022 ni v celoti razveljavilo, temveč je sodbo prvega sodišča potrdilo v delu ugotovitve, da delovno razmerje tožnici na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposliti z dnem 30. 4. 2021 ni zakonito prenehalo. Odločitev sodišča prve stopnje z dne 5. 8. 2022 v delu, ki se nanaša na ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja, je torej kot pravnomočna učinkovala, zato je na takšno odločitev v prvem sojenju po stališču pritožbenega sodišča tudi mogoče navezati pravne posledice. Še posebej glede na dejstvo, da je bila tudi tožnica tista, ki se je (sprva) zavzemala za razvezo pogodbe o zaposlitvi in je torej že v prvem postopku takšno odločitev lahko utemeljeno pričakovala.

Drži sicer, kar navaja toženka, da sta se stranki tudi v pisni pogodbi o zaposlitvi dogovorili o višini plače in da je toženka tožnici osnovno plačo izplačevala v višini, kot je bila dogovorjena v pisni pogodbi o zaposlitvi. Vendar pa če pride med delavcem in delodajalcem poleg sklenjene pisne pogodbe o zaposlitvi tudi do ustnega dogovora glede posameznih sestavin pogodbe o zaposlitvi (ki so za delavca ugodnejše), velja tak ustni dogovor oziroma ustna pogodba. Pisna oblika pogodbe namreč ni določena kot pogoj za veljavnost pogodbe o zaposlitvi (četrti odstavek 17. člena ZDR-1).

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se v izpodbijanem delu potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka sklepa dovolilo spremembo tožbe z dne 6. 11. 2023. V II. točki izreka sklepa je zavrglo tožbo v zvezi z zahtevki za ugotovitev, da je bila nezakonita redna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožeče stranke toženi stranki z dne 31. 3. 2021 in da delovno razmerje po pogodbi o zaposlitvi z dne 29. 7. 2019 tožeči stranki pri toženi stranki ni prenehalo dne 30. 4. 2021; za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 682,82 EUR regresa za letni dopust za leto 2021 za dne 1. 7. 2021 ter za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 1.000,00 EUR regresa za letni dopust za leto 2022 za dne 1. 7. 2022. S sodbo je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati za čas od vključno avgusta 2019 do aprila 2021 zneske, kot so razvidni iz izreka, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakokratne zapadlosti (19. dne v posameznem mesecu) do plačila (III/1 točka izreka). Kar je tožnica iz naslova razlik v plačah oziroma v nadomestilih plač za čas od avgusta 2019 do vključno aprila 2021 zahtevala več ali drugače se - vključno z zahtevki za plačilo po 228,18 EUR stimulacije za februar 2021, marec 2021 in april 2021 z zahtevanimi zamudnimi obrestmi ter z zahtevkom za plačilo zakonskih zamudnih obresti za čas pred 19. dnem v mesecu od prisojene razlike v plači preteklega meseca, je zavrnilo (III/2 točka izreka). Nadalje je ugotovilo, da je delovno razmerje tožnice pri toženi stranki po pogodbi o zaposlitvi z dne 29. 7. 2019 trajalo tudi od 1. 5. 2021 do 5. 8. 2022, ter z dnem 5. 8. 2022 pogodbo o zaposlitvi sodno razvezalo. Toženi stranki je naložilo, da tožnici za čas od 1. 5. 2021 do 5. 8. 2022 prizna vse pravice iz delovnega razmerja in jo prijavi v vsa obvezna zavarovanja. Zahtevek za ugotovitev, da je delovno razmerje tožnici pri toženi stranki po pogodbi o zaposlitvi z dne 29. 7. 2019 trajalo tudi od 6. 8. 2022 do pravnomočne odločitve sodišča prve stopnje in da ji je toženka dolžna tudi za ta čas priznati vse pravice iz delovnega razmerja ter jo prijaviti v vsa obvezna zavarovanja, je zavrnilo (IV/1 točka izreka). Toženi stranki je naložilo še, da tožnici v roku 8 dni za mesece od vključno maja 2021 do julija 2022 in za čas od 1. 8. 2022 do 5. 8. 2022 obračuna in plača zneske v višini, kot izhaja iz izreka, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakokratne zapadlosti (19. dne v posameznem mesecu) do plačila. Kar je tožnica iz naslova nadomestila plače oziroma plače za čas od maja 2021 do 5. 8. 2022 zahtevala več, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, je zavrnilo. Prav tako je zavrnilo tudi zahtevek iz tega naslova za čas od 6. 8. 2022 do odločitve sodišča, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (tč. IV/2. izreka). Toženki je naložilo, da tožnici v roku 8 dni plača še 682,83 EUR regresa za letni dopust za leto 2021 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2021 do plačila ter regres za letni dopust za leto 2022 v višini 626,78 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2022 do plačila. Zahtevka za plačilo še 397,46 EUR regresa za letni dopust za leto 2022 ter 1.103,08 EUR regresa za letni dopust za leto 2023 s še zahtevanimi zamudnimi obrestmi, je zavrnilo (tč. IV/3. izreka). Nadalje je toženki naložilo, da v roku 8 dni tožnici plača denarno povračilo v višini 2.174,20 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, višji tožbeni zahtevek iz tega naslova ter zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od prisojenega zneska za čas pred iztekom izpolnitvenega roka, pa je zavrnilo (točka IV/4. izreka). Odločilo je še, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, tožnici pa je dolžna plačati vse njene stroške postopka.

2. Zoper II. točko izreka sklepa ter zavrnilni del sodbe se pritožuje tožnica. Meni, da je napačna odločitev sodišča prve stopnje, da pogodbo o zaposlitvi razveže z dnem prvega sojenja. Odločitev v tem delu je arbitrarna in v nasprotju z ustaljeno sodno prakso. Zaključki so tudi v nasprotju z izvedenimi dokazi in listinami v spisu. Sklicuje se na sklepa VSRS opr. št. VIII Ips 61/2014 in VIII Ips 220/2014. S takšno odločitvijo je sodišče izničilo neugodne posledice na tožnico, ki jih prinaša dolgotrajnost sodnega postopka, ki ga je zakrivila toženka, poseglo je v njeno pravico do pravne in socialne države in enakega obravnavanja pravic v sodnem postopku ter pravico do lastnine. Tožnica kljub prizadevanjem ni uspela najti nove zaposlitve. Sklicuje se na 115. člen ZDR-1 in meni, da v konkretni situaciji sodišče ne more razvezati pogodbe o zaposlitvi, dokler trajajo okoliščine, določene v tem členu. Ker je nezakonita odločitev sodišča glede razveze, je nezakonita tudi odločitev v točkah II. izreka sklepa, ter točkah III/2, IV/1 tretji odstavek, IV/2 zadnji odstavek in IV/3 drugi in tretji odstavek. Sodišče je tožnici neutemeljeno prisodilo zgolj eno bruto plačo denarnega nadomestila po 118. členu ZDR-1. Njene številne prošnje za zaposlitev so ostale neuspešne. Reparacija ne more iti v škodo tožnici, saj je slednja posledica nezakonitega ravnanja delodajalca. Meni, da bi bilo ustrezno nadomestilo najmanj v višini 9 plač. Neutemeljeno je sodišče zavrnilo tudi zahtevek iz naslova stimulacije. Dogovorjena plača je znašala 1.400,00 EUR neto, pri čemer je tej plači potrebno prišteti vse dodatke.Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenim zahtevkom. Priglaša stroške postopka.

3. Toženka je na pritožbo odgovorila. Navaja, da je pritožba tožnice neutemeljena, zato pritožbenemu sodišču predlaga njeno zavrnitev in potrditev s pritožbo tožnice izpodbijanega dela sodbe in sklepa. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Zoper ugodilni del sodbe (pod točko III. izreka v celoti, pod točko IV/2 izreka v delu, ki tožnici priznava izplačilo plače oziroma zneskov nad 950,00 EUR bruto - ne izpodbija pa neto zmanjšanja; ter pod točko IV/4 izreka v delu, ki presega znesek denarnega povračila 950,00 EUR) se pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov. Trdi, da je dejansko stanje glede višine plače, ki je pripadala tožnici, nepravilno ugotovljeno. Plača tožnice ni znašala 1.400,00 EUR neto, temveč 950,00 EUR bruto, kot izhaja iz pogodbe o zaposlitvi. Drugačen dogovor ni bil sklenjen. Trditveno in dokazno breme v delu zatrjevanja višje plače, od določene v pogodbi, je nosila tožnica, ki dogovora ni dokazala. Sodišče je breme dokazovanja neobstoja ustnega dogovora neutemeljeno prevalilo na toženo stranko. Tožnica tudi v izpovedi ni bila prepričljiva, svoje navedbe o tem, kakšna plača naj bi bila dogovorjena, je ves čas prilagajala, zato se sodišče na njeno izpoved ne bi smelo opreti. Iz sodbe ni razvidno, na podlagi katerih dokazov je sodišče ocenilo, da je plača tožnice znašala ravno 1.400,00 EUR neto. Tožnica je večino časa prejemala manj, kar ugotavlja tudi izvedenec. Sodbe ni mogoče preizkusiti. Stranki sta se dogovorili za osnovni del plače in variabilni del (stimulacijo), ki je odvisen od delovne uspešnosti. Vsi zaposleni (razen A. A. in B. B., ki sta s toženko v sporu in do nje gojita zamero) so izpovedali, da so se njim plače izplačevale skladno s pogodbo in veljavo zakonodajo in da ni bilo fiktivnega izplačevanja. Do te diskrepance v izpovedih se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Plača tudi ni bila ves čas enaka. Dogovorjeno je bilo le to, da se lahko sčasoma poviša, ko bo tožnica bolj samostojna. Sodišče se neutemeljeno opira na neverodostojne izpovedi prič B. B. in A. A. Njunih izpovedi ni ocenilo skupaj z izpovedmi ostalih zaslišanih prič, ki so vse skladno izpovedale, da ni bilo fiktivno izplačevanih stroškov. Ne drži ugotovitev sodišča, da od januarja 2020 tožnici niso nastajali dejanski (materialni) stroški, temveč naj bi šlo za plačilo plače. Protispisna je obrazložitev sodišča, da naj bi že iz izpovedi tožnice in drugih prič izhajalo, da tožnica (razen daljših službenih poti v oktobru in novembru 2019) ni nikamor potovala. Drugače izhaja iz izpovedi C. C. in D. D. Toženka je predložila dokazila o službeni poti v E. Sodišče sploh ni presojalo, kakšni stroški so tožnici dejansko nastali v teh mesecih zaradi krajših službenih poti. Dejansko stanje je tako nepopolno ugotovljeno. S strani sodišča toženka ni bila opozorjena, da v spis vložena dokumentacija ni zadostna. Predložitev dokumentacije za prav vsako potovanje bi za toženko predstavljalo preveliko breme. Glede na to, da med strankama ni obstajal dogovor o mesečni plači v višini 1.400,00 EUR neto, je zahtevek pod tč. III/1 potrebno zavrniti. Toženka izpodbija tudi zahtevek pod tč. IV/2 v delu, ki za posamezen mesec presega znesek 950,00 EUR bruto, pri čemer naj sodišče ta znesek zmanjša za prejeta nadomestila. Tudi glede denarnega povračila po 118. členu ZDR-1 je sodba napačna po višini, tožnica bi bila kvečjemu upravičena do zneska 950,00 EUR. Pritožbenemu sodišču predlaga, da zahtevek v tč. III/1 zavrne, v točki IV/2 zavrne v delu, ki presega znesek mesečne plače 950 EUR bruto, v točki IV/4 pa zniža na znesek 950,00 EUR bruto. Priglaša stroške pritožbe.

5. Tožnica je na pritožbo toženke odgovorila. Navaja, da je pritožba neutemeljena, zato pritožbenemu sodišču predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

7. Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sodbe in sklepa na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) v zvezi z 366. členom ZPP preizkusilo v mejah razlogov, ki jih uveljavljata pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in na njegovi podlagi tudi materialno pravo pravilno uporabilo, pri tem pa ni storilo očitanih in uradoma upoštevnih kršitev procesnih pravil. Sodbo je mogoče preizkusiti, saj vsebuje vse pravnorelevantne dejanske ugotovitve, ki se nanašajo na sprejeto odločitev. Sodišče prve stopnje je upoštevalo in se opredelilo do vseh za odločitev pomembnih trditev pravdnih strank. Razlogi o odločilnih dejstvih niso v medsebojnem nasprotju.

8. Pritožbeno sodišče v tej zadevi odloča drugič. V prvem sojenju je potrdilo prvostopenjsko odločitev v delu, v katerem je sodišče ugotovilo, da delovno razmerje tožnice pri toženi stranki na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 31. 3. 2021, ni prenehalo dne 30. 4. 2021. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava glede odločitve o zahtevku za reintegracijo, je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, zato je pritožbeno sodišče v tem delu sodbo in posledično 2. alinejo tč. II/2 sklepa sodišča prve stopnje razveljavilo in v tem delu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče je v novem sojenju v skupno obravnavanje združilo obe zadevi, ki sta tekli pred sodiščem med istima strankama - I Pd 357/2023 glede nezakonitosti redne odpovedi tožničine pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ter I Pd 833/2022 glede plačila razlike v plači. V ponovljenem sojenju je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je delovno razmerje tožnice pri toženki trajalo tudi od 1. 5. 2021 do 5. 8. 2022 (to je do dne izdaje prve sodne odločbe na prvi stopnji), ko je pogodbo o zaposlitvi sodno razvezalo. Za ta čas ji je priznalo vse pravice iz delovnega razmerja in ji prisodilo denarno povračilo po 118. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1) v višini ene bruto plače. Zahtevek, da je delovno razmerje tožnice trajalo tudi od 6. 8. 2022 do pravnomočne odločitve sodišča prve stopnje ter priznanje pravic s tem v zvezi, pa je zavrnilo. Delno je ugodilo tudi zahtevku tožnice iz naslova vtoževane razlike v plači za čas od avgusta 2019 do aprila 2021. Višino v sodnem postopku ugotovljene oziroma pripadajoče plače je nato upoštevalo tudi pri reparacijskem zahtevku za čas od maja 2021 do avgusta 2022 ter pri denarnem povračilu po 118. členu ZDR-1. Delno je ugodilo tudi zahtevkom za izplačilo regresa za letni dopust za leti 2021 in 2022. Tožbo v zvezi z zahtevki, o katerih je sodišče že pravnomočno odločilo, je s sklepom zavrglo.

**K pritožbi tožnice**

9. Pritožba tožnice neutemeljeno graja odločitev sodišča prve stopnje, ki je pogodbo o zaposlitvi v konkretnem primeru razvezalo z dnem odločitve sodišča prve stopnje v prvem sojenju, to je z dnem 5. 8. 2022. Po ustaljeni sodni praksi delovnih sodišč v primeru ugotovitve nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja in njegovega nadaljnjega trajanja, sodišče pogodbo o zaposlitvi delavca, ki v času odločitve sodišča ni zaposlen, resda razveže z dnem odločitve sodišča prve stopnje v drugem oziroma zadnjem sojenju, saj glede na procesne učinke, razveljavljene odločbe ne učinkujejo oziroma na razveljavljene odločitve sodišča pvre stopnje oziroma datume teh odločitev, ni mogoče vezati pravnih posledic (VIII Ips 61/2014, VIII Ips 220/2014). Nižja sodišča niso absolutno vezana na ustaljeno sodno prakso. Čeprav slednja predstavlja pomemben neformalni pravni vir, na katerega je vezano sodišče pri sprejemu svojih odločitev, je na nivo ustavno zagotovljenega jamstva dvignjena le prepoved samovoljnega odstopa od sodne prakse. Sodišče ne sme samovoljno, oziroma arbitrarno, torej brez razumne pravne obrazložitve, odstopiti od enotne in ustaljene sodne prakse.1

10. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev, da pogodbo o zaposlitvi sodno razveže z dnem odločitve v prvem in ne zadnjem sojenju, v točkah 14-16 obrazložitve argumentiralo z jasnimi in razumnimi razlogi, zato ne drži pritožbena navedba tožnice, da je odločitev v tem delu samovoljna oziroma arbitrarna. Tudi sicer ne gre za popolnoma enako situacijo, kot v citiranih sodbah Vrhovnega sodišča in kot bo še pojasnjeno v nadaljevanju. Odločitev glede sodne razveze pogodbe o zaposlitvi je prvostopno sodišče utemeljilo z razlago, da je pri tolmačenju določbe 118. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1) potrebno upoštevati, da slednja med pravnorelevantne dejanske okoliščine uvršča procesno opravilo sodišča - izdajo odločitve sodišča prve stopnje. Soglašati je s stališčem, da s tem, ko je datum odločanja sodišča prve stopnje inkorporiran v pravno relevantno dejansko stanje, ta neposredno pogojuje izid postopka oziroma sodne odločitve o obsegu pravic oziroma obveznosti strank delovnega spora. Iz zapisa v tej določbi, da lahko sodišče ugotovi trajanje delovnega razmerja med strankama _"najdlje do odločitve sodišča prve stopnje"_, tako izhaja, da je datum odločitve sodišča prve stopnje le skrajni oziroma najkasnejši možni datum sodne razveze pogodbe o zaposlitvi. Slednja je torej mogoča tudi na zgodnejše datume, zato je od okoliščin konkretnega primera odvisno, s katerim datumom bo sodišče razvezalo pogodbo o zaposlitvi (VIII Ips 98/2012). Pri tem se pritožbeno sodišče strinja tudi s stališčem sodišča prve stopnje, da je pri tej odločitvi potrebno v največji možni meri zagotoviti enak položaj strank, izhajajoč iz zahtev 22. člena Ustave RS o enakem varstvu pravic. V zvezi z odločitvijo na podlagi 118. člena ZDR-1 je tako potrebno v vsakem konkretnem primeru opraviti celovito oceno položajev obeh strank postopka.

11. Na podlagi 118. člena ZDR-1 lahko torej sodišče ugotovi prenehanje pogodbe o zaposlitvi vse od dneva, ko bi pogodba prenehala, če bi šlo za zakonito odpoved s strani delodajalca, pa do dneva odločitve sodišča prve stopnje (v drugem oziroma zadnjem sojenju). V konkretnem primeru je za presojo pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje glede datuma sodne razveze kot odločilno potrebno upoštevati, da instančno sodišče v prvem sojenju odločitve sodišča prve stopnje z dne 5. 8. 2022 ni v celoti razveljavilo, temveč je sodbo prvega sodišča potrdilo v delu ugotovitve, da delovno razmerje tožnici na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposliti z dnem 30. 4. 2021 ni zakonito prenehalo. S tem se ta primer tudi sicer razlikuje od primerov, ki jih je obravnavalo Vrhovno sodišče RS v zgoraj citiranih zadevah (VIII Ips 61/2014, VIII Ips 220/2014). Odločitev sodišča prve stopnje z dne 5. 8. 2022 v delu, ki se nanaša na ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja, je torej kot pravnomočna učinkovala, zato je na takšno odločitev v prvem sojenju po stališču pritožbenega sodišča tudi mogoče navezati pravne posledice. Še posebej glede na dejstvo, da je bila tudi tožnica tista, ki se je (sprva2) zavzemala za razvezo pogodbe o zaposlitvi in je torej že v prvem postopku takšno odločitev lahko utemeljeno pričakovala. Stranki v konkretni zadevi sta bili namreč ves čas skladni v navedbah, da zaupanja, ki bi upravičevalo ohranitev delovnega razmerja oziroma reintegracijo, med njima ni več. Tožnica se je zato, kot pojasnjeno, v prvem postopku tudi sama najprej zavzemala za sodno razvezo, po tem, ko je zanosila, pa je zahtevek spremenila in uveljavljala reintegracijo, čemur je sodišče prve stopnje v prvem sojenju neutemeljeno sledilo. Okoliščine konkretnega primera (pri čemer je upoštevati tudi dejstvo, da je tožnica z dnem 13. 8. 2022 pridobila pravico do materinskega nadomestila za čas od 13. 8. 2022 do 25. 11. 2022 in nato do starševskega nadomestila za čas od 26. 11. 2022 do 2. 8. 2023 - A13, A14)3, ter upoštevajoč interese obeh pogodbenih strank, tako tudi po presoji pritožbenega sodišča utemeljujejo odločitev sodišča prve stopnje o razvezi pogodbe o zaposlitvi z dnem 5. 8. 2022. Takšna odločitev v konkretnem primeru tudi po stališču pritožbenega sodišča v največji meri zagotavlja uravnotežen položaj obeh strank postopka in pravično ureditev njunega medsebojnega odnosa. Posledično ne drži, da bi sodišče prve stopnje s tem poseglo v pravico tožnice do pravne in socialne države, pravico do lastnine in enakega varstva pravic, kot to tožnica le posplošeno zatrjuje.

12. Ker je odločitev o datumu sodne razveze pogodbe o zaposlitvi pravilna, je pravilna tudi odločitev glede zahtevkov iz naslova regresa za letni dopust. Upoštevajoč trajanje delovnega razmerja (do 5. 8. 2022) ter s tem v zvezi upravičenje le do sorazmernega dela regresa za letni dopust za leto 2022, je v presežku nad prisojenim za leto 2022 ter regres za leto 2023 sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo.

13. Tožnica v pritožbi neutemeljeno vztraja na stališču, da z ozirom na določbo 115. člena ZDR-1 sodišče ne more razvezati pogodbe o zaposlitvi, dokler trajajo okoliščine, določene v tem členu. Kot je pritožbeno sodišče izpostavilo že v razveljavitvenem sklepu, varstvo nosečih delavk iz 115. člena ZDR-1 samo po sebi ne preprečuje sodišču, da v primeru nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi le-to sodno razveže po 118. členu ZDR-1, saj posebno varstvo velja le pred izrecno navedenimi oblikami odpovedi, ne pa tudi pred drugimi načini prenehanja delovnega razmerja, kot jih določa 77. člen ZDR-1, med katerimi je tudi prenehanje pogodbe o zaposlitvi s sodbo sodišča.4

14. Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo tudi, da je tožnica upravičena do denarnega povračila zaradi razveze pogodbe o zaposlitvi po 118. členu ZDR-1 v višini ene bruto mesečne plače, kot je tožnici pripadala v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo (o višini pripadajoče plače v nadaljevanju). Pri odmeri višine povračila je pravilno upoštevalo kriterije, kot izhajajo iz drugega odstavka 118. člena ZDR-1, zato nasprotne pritožbene trditve ne držijo. Pravilno je sodišče povzelo, da je bila tožnica pri toženki zaposlena manj kot dve leti, da je bila odpoved nezakonita zaradi formalnih pomanjkljivosti v odpovedi (zaradi pomanjkljive obrazložitve), da je tožnica do dneva razveze pogodbe o zaposlitvi uspela uveljaviti reparacijo v višini nadomestila plače za več kot 15 mesecev (od 1. 5. 2021 do 5. 8. 2022), ter da njene zaposlitvene možnosti niso majhne. Pri tem se je v točki 17 obrazložitve ustrezno opredelilo tudi do tožničinih prošenj za zaposlitev in pravilno pojasnilo, da ob upoštevanju njene starosti (38 let), dejstva, da je bila v Sloveniji s svojo izobrazbo že zaposlena (pri čemer ni imela nikakršnih težav, povezanih z državljanstvom), sama okoliščina, da še ni uspela najti zaposlitve in da je tuja državljanka, še ne pomeni, da so njene zaposlitvene možnosti majhne. Nestrinjanje tožnice z ugotovljenimi dejstvi pa ne pomeni, da so ta napačno ugotovljena ali da bi bile pri tem storjene kršitve določb pravdnega postopka, kar smiselno izhaja iz njene pritožbe.

15. Tožnica pa v pritožbi neutemeljeno graja tudi sodbo v delu točke III/2 izreka, saj iz izvedenih dokazov ne izhaja, da bi dogovorjena neto plača v višini 1.400,00 EUR predstavljala zgolj znesek osnovne neto plače. Tega ni izpovedala niti tožnica, ki je bila zaslišana v postopku, zaradi česar je sodišče prve stopnje pravilno kot neutemeljen zavrnilo njen zahtevek za obračun in izplačilo še drugih delov plače na znesek 1.400,00 EUR (dodatek za delovno dobo, stimulacijo, itd.).

16. Tožnica v pritožbi graja tudi sklep o zavrženju dela tožbe, vendar razlogov s tem v zvezi ne predstavi. Z ozirom na navedeno je pritožbeno sodišče odločitev sodišča prve stopnje v tem delu preizkusilo le glede bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožbo v tem delu zavrglo iz razloga, ker je bilo o navedenih zahtevkih že pravnomočno odločeno, pravilna.

17. Na podlagi vsega navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo izpodbijani (zavrnilni) del sodbe ter izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje (353. člen ZPP, 365. člen ZPP).

**K pritožbi tožene stranke**

18. Sodišče prve stopnje je presojalo tudi zahtevek tožnice iz naslova prikrajšanja pri plači. Na podlagi izvedenih dokazov je pravilno zaključilo, da je med strankama postopka obstajal ustni dogovor o višini plače, in sicer v višini 1.400,00 EUR neto mesečno. Drži sicer, kar navaja toženka, da sta se stranki tudi v pisni pogodbi o zaposlitvi dogovorili o višini plače in da je toženka tožnici osnovno plačo izplačevala v višini, kot je bila dogovorjena v pisni pogodbi o zaposlitvi. Vendar pa, kot je to pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje, če pride med delavcem in delodajalcem poleg sklenjene pisne pogodbe o zaposlitvi tudi do ustnega dogovora glede posameznih sestavin pogodbe o zaposlitvi (ki so za delavca ugodnejše), velja tak ustni dogovor oziroma ustna pogodba. Pisna oblika pogodbe namreč ni določena kot pogoj za veljavnost pogodbe o zaposlitvi (četrti odstavek 17. člena ZDR-1). Za nastanek in obstoj pogodbe o zaposlitvi oziroma posameznih njenih sestavin je pomembno, da je med strankama prišlo do soglasja o bistvenih elementih takšne pogodbe o zaposlitvi. Ker je tožnica dokazala, da je bil med njo in toženko sklenjen ustni dogovor o višji plači, kot je bila določena v pogodbi o zaposlitvi, pri čemer zneski t.i. "materialnih stroškov in dnevnic", ki so zavedeni v plačilnih listah od januarja 2020 dalje, ne predstavljajo povrnitve tožnici dejansko nastalih stroškov, pač pa izplačilo dela njene neto plače, ji je sodišče prve stopnje pravilno prisodilo vtoževane razlike v plači do višine 1.400,00 EUR neto mesečno oziroma v posameznih mesečnih bruto zneskih, kot jih je izračunal izvedenec finančne stroke (upoštevajoč dejstvo, da je toženka tožnici od januarja 2020 dalje kot del neto plače izplačala tudi zneske, zavedene kot "materialni stroški in dnevnice").

19. Presoja o obstoju ustno dogovorjene mesečne plače v višini 1.400,00 EUR neto ter o tem, da "materialni stroški", ki so zavedeni v plačilnih listah od januarja 2020 dalje, ne predstavljajo povrnitve tožnici dejansko nastalih stroškov, pač pa izplačilo dela njene neto plače, je v izpodbijani sodbi utemeljena z ustreznimi dejanskimi in pravnimi razlogi, zato pritožba toženke neutemeljeno na več mestih uveljavlja, da prvostopenjske odločitve ni mogoče preizkusiti (kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Prav tako zmotna je pritožbena navedba o kršitvi 8. člena ZPP, ker naj bi sodišče prve stopnje izpovedi prič B. B. in A. A. ne ocenilo skupaj z izpovedbami ostalih zaslišanih prič, ki so izpovedovale, da ni bilo fiktivno izplačevanih stroškov. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da prvostopenjska dokazna ocena v celoti ustreza metodološkemu napotku v citirani določbi, saj je bila (ne)utemeljenost toženkinih trditev presojana skozi natančno in celovito analizo izpovedi tožnice in prič, pa tudi predloženih listin. S sklicevanjem na pritožbene navedbe, s katerimi toženka po vsebini nasprotuje dejanskim in pravnim zaključkom sodišča prve stopnje, pa po vsebini uveljavlja druga dva pritožbena razloga in ne protispisnosti.

20. Tožnica je obstoj ustnega dogovora o (višji) plači (kot je bila dogovorjena v pisni pogodbi o zaposlitvi) dokazala s svojo izpovedjo, z izpovedjo prič B. B. in A. A., pa tudi z listinskimi dokazi. Izpovedi prič B. B. in A. A. je, kot to izhaja iz tč. 27 obrazložitve, sodišče prve stopnje še posebej skrbno ocenilo glede na dejstvo, da je obema delovno razmerje prenehalo v sporu s toženko. Prav tako je ustrezno in celovito ocenilo izpovedi vseh ostalih zaslišanih prič, ki o fiktivnosti izplačevanja "materialnih stroškov" niso izpovedali in jih torej ni spregledalo, kot to neutemeljeno trdi toženka, saj se je do slednjih natančno opredelilo v 28. točki obrazložitve. Pri tem iz obrazložitve tudi povsem jasno izhaja, zakaj tem pričam ne sledi. Toženka v pritožbi opozarja na tiste dokaze, ki potrjujejo njene trditve, pri tem pa zanemarja, da se je sodišče prve stopnje s takšnimi dokazi seznanilo in se do njih tudi opredelilo, pri čemer je zahtevku tožnice delno ugodilo zato, ker se na njihovi podlagi ni moglo prepričati o resničnosti toženkinih trditev o dejanskem nastanku v plačilnih listah navedenih "materialnih stroškov".

21. Sodišče prve stopnje je izčrpno in prepričljivo obrazložilo, iz katerih dokazov po drugi strani izhaja resničnost tožničinih trditev glede ustnega dogovora o plači, ter ocenilo pomen neskladij med zaslišanimi pričami, razlogom sodišča prve stopnje pa se kot pravilnim in v izogib ponavljanju pridružuje tudi sodišče druge stopnje. Pritožba toženke, ki izpostavlja zgolj tiste dokaze, ki potrjujejo njene navedbe, namreč v zvezi z uspehom ostalih izvedenih dokazov v postopku ne uspe omajati prepričljivosti takšne dokazne ocene. Pri presoji je tako kot odločilno sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo dejstvo, da je prav A. A. kot poslovna sekretarka sodelovala pri obračunu plač toženkinih zaposlenih in je bila s tem podrobneje seznanjena ter dejstvo, da tožena stranka dokumentacije o dejansko nastalih "materialnih stroških" v spis ni predložila (razen za poti v F., G., H. in I., kar pa je sodišče upoštevalo). Tožena stranka (razen za omenjene poti) ni predložila potnih nalogov ne za tožnico, ne za druge zaposlene, s katerimi bi objektivno dokazala, da pri izplačilu "materialnih stroškov" ni šlo za prikrita izplačila plače, temveč dejansko za stroške službenih poti. Tudi ni bila naloga sodišča prve stopnje, da brez ustrezne trditvene in dokazne podlage toženke raziskuje, katere krajše službene poti naj bi tožnica opravila v posameznem mesecu in kdaj natančno ter kakšni stroški naj bi ji s tem v zvezi nastali, saj je sodišče dolžno ugotavljati dejansko stanje zgolj v okviru pravočasno podanih navedb in dokaznih predlogov, ki pa jih toženka v postopku glede navedenega ni ponudila. Izpoved priče C. C. in D. D. v zvezi z zatrjevanimi službenimi potmi tožnice ni bila nič bolj konkretna, zato toženka s sklicevanjem na ti dve priči dokazne ocene sodišča prve stopnje ne more izpodbiti.

22. Neutemeljena je pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje toženki naložilo dokazno breme, ki ga glede na materialno pravo ne nosi. Tožnica je zatrjevala obstoj ustnega dogovora o višji plači. Trdila je, da ta dogovor potrjuje tudi dejstvo izplačevanja fiktivnih materialnih stroškov, ki so prikazani v plačilnih listah. Tožena stranka je zatrjevala, da takega dogovora ni bilo, ter da "materialni stroški", kot so prikazani v plačilnih listah, dejansko odražajo opravljene službene poti, ki naj bi jih tožnica opravila v spornem času in ne prikritih izplačil plače. V zvezi s trditvami, ki so se nanašale na službene poti ter s tem resnično nastale materialne stroške, je nosila dokazno breme, kar je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo. Trditev, da v plačilnih listah prikazani "materialni stroški" odražajo dejanske službene poti tožnice, toženka ni dokazala. Posledično je sodišče prve stopnje, na podlagi slednjega ter v povezavi z ostalimi izvedenimi dokazi, utemeljeno presodilo, da so prikazani materialni stroški fiktivni in da torej tudi to dejstvo dokazuje obstoj dogovora o višji plači. Zatrjevanje pritožbe toženke, da je sodišče prve stopnje glede trditev, ki jih je podala posamezna stranka, nepravilno razporedilo dokazno breme, tako ne drži. 23. Prav tako ne drži navedba, da bi predložitev dokumentacije za vsa službena potovanja, ki naj bi jih opravila tožnica v spornem času, za toženko predstavljalo preveliko breme. V sporih, kot je konkretni, je namreč povsem običajno, da stranke v dokaz svojih navedb predložijo potne naloge, ki dokazujejo dejansko opravljene službene poti. Zakaj bi to v konkretnem primeru za toženko pomenilo preveliko breme, pa slednja niti ne konkretizira. Morebitna obsežnost dokumentacije takšnega bremena ne predstavlja. Drži sicer navedba toženke, da je sodišče prve stopnje navedlo, da toženka niti po pozivu sodišča dokumentacije v zvezi z nastalimi materialnimi stroški ni predložila, pri čemer iz spisa ni razvidno, kdaj naj bi sodišče toženko k temu pozvalo (s sklepom z dne 11. 3. 2022 jo je pozvalo zgolj k predložitvi plačilnih list, na naroku dne 10. 11. 2021 pa k predložitvi evidence delovnega časa). Pritožbeno sodišče je tako pri presoji prvostopenjske odločitve upoštevalo, da takšen poziv ni bil dan. Kljub temu navedeno odločitve ne spreminja in tudi ne posega v bistvo poštenega sojenja. Iz obrazložitve sodišča prve stopnje je namreč razvidno, da je bilo pri presoji bistveno, da toženka glede zatrjevanih krajših službenih poti in materialnih stroškov s tem v zvezi, razvidnih iz plačilnih list, ni podala niti zadostne trditvene niti dokazne podlage. Poziv, na katerega se pri tem sklicuje, tako za odločitev v tem delu, niti ni bil relevanten.

24. Prav tako sodišče prve stopnje toženke ni bilo dolžno niti pozivati niti opozarjati, da določena dokumentacija ni zadostna za potrditev njenih navedb. Določilo 285. člena ZPP je namreč treba uporabiti oziraje se na obveznost toženke iz 212. člena istega zakona, po katerem je njena naloga, da navede dejstva in predlaga dokaze, s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotne stranke. Sodišče mora paziti, da ne prestopi meje med materialnim procesnim vodstvom in svojo nepristranskostjo. Zato določil o materialnem procesnem vodstvu ni mogoče razlagati tako, da mora sodišče prve stopnje ob povsem abstraktnih navedbah, to je takrat, ko v trditveni podlagi manjka cel niz pravno relevantnih dejstev (kdaj konkretno naj bi tožnica opravljala krajše službene poti v posameznem mesecu, kam in kakšni stroški so ji s tem v zvezi nastali za posamezno pot), pomagati eni ali drugi stranki.

25. Ne drži niti pritožbena navedba toženke, da sodišče prve stopnje ne pojasni, na podlagi česa je zaključilo, da mesečna plača tožnice znaša ravno 1.400,00 EUR neto za vsak mesec zaposlitve. Razloge o navedenem je sodišče prve stopnje podalo v 25. točki obrazložitve. Ti razlogi so jasni in med seboj skladni zato očitana postopkovna kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tudi glede navedenega ni podana. Sodišče prve stopnje je pravilno povzelo tako izpoved direktorja kot prokuristke tožene stranke, vendar pa na podlagi njune izpovedi ter presoje ostalih izvedenih dokazov (e-sporočila z dne 21. 6. 2019) pač ni prišlo do zaključkov, za katere se neutemeljeno zavzema toženka. Slednja v pritožbi izpostavlja še, da sta se stranki dejansko dogovorili za osnovni del plače in variabilni del (stimulacijo), ki je odvisna od delovne uspešnosti, kar naj bi izhajalo tudi iz izpovedi tožnice, pri tem pa spregleda, da zaključki sodišča o dokazanosti ustnega dogovora o višji neto mesečni plači v bistvenem temeljijo na izplačevanju fiktivnih materialnih stroškov. Nestrinjanje z dokazno oceno ne pomeni, da je slednja nepravilna. Dokazna ocena sodišča prve stopnje tudi v tem delu temelji na argumentih, ki so racionalno sprejemljivi in preverljivi. Glede na to, da je tožnica dokazala ustni dogovor o višji plači, pa za odločitev tudi ni pomembno, kdaj naj bi ji bila pogodba o zaposlitvi posredovana v podpis in kdaj natančno jo je tožnica podpisala.

26. Pritožbene navedbe, ki se nanašajo na e-sporočilo z dne 19. 9. 2019, priloženo k pritožbi, predstavljajo nedovoljene pritožbene novote, zato jih pritožbeno sodišče ni upoštevalo (prvi odstavek 337. člena ZPP).

27. Ker je odločitev sodišča glede dogovorjene neto mesečne plače v višini 1.400,00 EUR pravilna, je pravilna tudi odločitev glede višine priznanega nadomestila plače za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do dneva sodne razveze pogodbe o zaposlitvi ter glede višine bruto plače, ki jo je sodišče upoštevalo pri odmeri denarnega povračila po 118. členu ZDR-1. 28. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče tudi pritožbo toženke kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo ugodilni del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

29. Pritožbeno sodišče je sklenilo, da strani krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka, in sicer iz razloga, ker s pritožbama nista uspeli, odgovora na posamezno pritožbo pa nista bistveno pripomogla k rešitvi tega individualnega delovnega spora (prvi odstavek 165.čl. ZPP v zvezi s 155. čl. ZPP).

1 Sklep US, Up 377/00 z dne 26. 2. 2002, enako sklep Up 19/01 z dne 26. 3. 2002. 2 Z nazadnje postavljenim zahtevkom v novem sojenju tožnica prav tako ne zahteva več vrnitve na delo k toženki. 3 V času prejemanja nadomestila so skladno z drugim odstavkom 45. člena ZSDP-1 upravičenci do nadomestila po drugem odstavku 41. člena ZSDP-1 (kar je bila tudi tožnica, kot je to razvidno iz odločb CSD) obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovani, zavarovani za primer brezposelnosti in za starševsko varstvo. 4 Primerjaj VSRS, opr. št. VIII Ips 99/2018.