Jedro

Če ima stranka, ki med postopkom umre, pooblaščenca, niso izpolnjeni pogoji iz 1. točke 205. člena ZPP.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Prvo sodišče je zavrnilo dolžnikova predloga za prekinitev in odlog izvršbe. Obenem pa je ugodilo predlogu dolžnika za ponovno cenitev nepremičnine vpisane v vl.št. 725 k.o. ..., parc.št. 972/3, za izvedenca določilo B.B., odredilo naj oceni tržno vrednost navedene nepremičnine na dan cenitve ter pisno izdelano mnenje v treh izvodih predloži sodišču. Dolžniku je še naložilo, naj založi predujem za stroške cenitve ter ga opozorilo, da cenitve v primeru neplačila ne bo izvedlo.

Proti zavrnilnemu delu sklepa se pritožuje dedinja pok. dolžnika Milojka Intihar, ki uveljavlja vse pritožbene razloge in sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje ali pa sklep spremeni ter predlogu za odlog izvršbe ugodi. Pritožnica vnovič opozarja na to, da sta obe stranki med postopkom umrli. Resda sta imeli pooblaščenca, vendar pa dediči le-teh za zastopanje niso pooblastili. V zvezi s tem pritožnica podaja svoje naziranje, po katerem bi bilo potrebno postopek v obravnavani zadevi iz zgoraj navedenih razlogov prekiniti.

Dodatno še navaja, da naj bi odvetnik upnika ne imel pooblastila za prevzem denarja. Dalje navaja, da kot univerzalna naslednica dolžnika potrebuje določen čas, da se z zadevo seznani ter pojasnjuje, da se plačilu dolga ne izmika, vendar pa ni pripravljena plačati več, kot sam dolg znaša. Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče v celoti sprejema tako razloge kot odločitev prvega sodišča. Pritožnici je potrebno pojasniti, da pogoji za prekinitev postopka niso izpolnjeni. V 1. točki 205. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP (v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ) je sicer naveden primer, ko se postopek prekine, če stranka umre, vendar pa to velja le, če stranka nima pooblaščenca.

V obravnavani zadevi sta med postopkom umrli obe stranki, vendar pa sta obe tudi imeli pooblaščenca. Zakon ne zahteva, da bi morali dediči pooblaščenca vnovič pooblastiti za zastopanje v postopku.

Pritožničine navedbe, da dediči nikoli niso pooblastili odvetnikov A. in B. za zastopanje v izvršilnem postopku, so tako irelevantne.

Pritožbeno sodišče ob tem dodaja, da dedičev sicer pravni red ne sili, naj jih zastopajo isti pooblaščenci kot so zastopali preminulo stranko, vendar pa je takšno pooblastilo veljavno vse dokler, ni preklicano. Ne iz spisa ne iz pritožničinih navedb pa takšen pravni akt ne izhaja. Ker torej pogoj iz 1. točke 205. člena ZPP ni izpolnjen, prekinitev postopka ne pride v poštev in je odločitev prvega sodišča pravilna. Dalje je pritožnici pojasniti, da je imel pooblaščenec upnika splošno pooblastilo, na katerem je izrecno navedeno, da je pokojni upnik I.Š. odvetnika A. pooblastil tudi za sprejemanje denarja. Pritožbena navedba torej ne drži. Nazadnje pa je potrebno odgovoriti še na tiste pritožbene navedbe, ki skušajo doseči odlog izvršbe. Že prvo sodišče je v razlogih navedlo, da dedinja M.I. ni navedla nobenega izmed primerov, ki so navedeni v 1. odstavku 71. člena ZIZ. Ob tem je tudi izrecno zapisalo, da je po drugem odstavku istega člena odlog možen sicer še v drugih primerih, ko so za to podani posebno upravičeni razlogi, vendar najdlje za tri mesece, vendar pa predlagateljica odloga takšnega razloga ni navedla oziroma, kot je razlogovalo prvo sodišče, takšen razlog ni podan.

Pritožnica v pritožbenem, postopku vnovič zatrjuje, da potrebuje čas, da bi se seznanila z zadevo. Pritožbeno sodišče lahko v zvezi s tem le ponovi razloge prvega sodišča, ki pravi: da posebno upravičenega razloga za odlog tudi ne predstavlja zatrjevano dejstvo, da dediči po pok. dolžniku s postopkom niso bili seznanjeni, zlasti še za to ne, ker je pok. dolžnik imel pooblaščenca. Pritožbeno sodišče ob tem dodaja še povsem neformalen, a praktičen vidik, namreč to, da je od časa izdaje izpodbijanega sklepa pa do izdaje pričujočega sklepa preteklo že več kot štiri mesece, kar je več kot obdobje, za katero bi bilo moč izvršbo odložiti in je imela pritožnica torej dovolj časa, da se je z zadevo lahko sezanila. Iz navedenih razlogov je bilo potrebno pritožbo zavrniti. ker prvo sodišče ni zagrešilo tudi nobenih kršitev, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče sklep v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).