Jedro

Stranki se v pogodbi nista izrecno dogovorili, da je pogoj za veljavnost njunega dogovora posebna oblika (drugi odstavek 55. člena OZ), zato je pritrditi pritožbenemu stališču, da je bila v konkretnem primeru oblika dogovorjena zaradi lažjega dokazovanja pogodbene volje strank in ne kot pogoj za veljavnost. Vendar pa obličnost, dogovorjena zaradi lažjega dokazovanja, nedvoumno pomeni, da je položaj stranke, ki se na obličnost ne more sklicevati, težji, kot bi bil, če bi razpolagala s pisnim dokazom. Stranka mora v takem primeru že na trditveni ravni zadostiti podatkovnim standardom, ki jih sicer zagotavlja listina (pisno naročilo/aneks k pogodbi/ pisna potrditev naročila), iz katere bi bile razvidne vse bistvene sestavine naročila.

Izrek

I.Pritožba toženje stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem zavrnilnem in stroškovnem delu (II. in III. točki izreka) potrdi.

II.Pritožba tožene stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem ugodilnem in stroškovnem delu (I. in III. točki izreka) potrdi.

III.Tožena stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki plačati znesek 1.491,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 11. 2019 do plačila (I.). V preostalem delu (za znesek 3.051,00 EUR s pp) je tožbeni zahtevek zavrnilo (II.). Toženi stranki je še naložilo, da je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v višini 276,13 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje (III.).

2.Zoper navedeno sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki, vsaka zoper del, s katerim v postopku na prvi stopnji ni uspela. Uveljavljata vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP in predlagata ustrezno spremembo izpodbijanega dela sodbe, podredno pa njeno razveljavitev in vrnitev sodišču prve stopnje v novo odločanje. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo tožeče stranke nasprotovala pritožbenim razlogom in predlagala zavrnitev pritožbe tožeče stranke. Priglasila je tudi pritožbene stroške.

3.Pritožbi nista utemeljeni.

V zvezi s pritožbo tožeče stranke

4.Sodišče prve stopnje je odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka za dodatna dela v višini 3.051,00 EUR oprlo na določilo 13. člena Pogodbe o izvedbi fasaderskih del številka 356/2019 (A3), s katero sta se pogodbeni stranki dogovorili, da bo izvajalec (tožeča stranka) na pisno zahtevo naročnika (tožene stranke) izvršil tudi vsa morebiti naknadno naročena dela, ko pogodbeni stranki ugotovita in določita njihovo vrednost ter rok izvedbe, vse na podlagi pisne potrditve naročnika (tožene stranke) in/ali aneksa k tej pogodbi po cenah, ki ne bodo presegale cene na enoti iz pogodbenega popisa del. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnik ni niti zatrjeval niti izkazal, da je prejel pisno zahtevo naronika (toženca) za dodatna dela niti da sta s tožencem določila njihovo vrednost ter rok izvedbe in ni predložil pisne potrditve naročnika, kot je bilo dogovorjeno s pogodbo.

5.Tožeča stranka v pritožbi sicer priznava, da dogovor o opravi dodatnih del med strankama ni bil sklenjen v pisni obliki, a meni, da je bila obličnost v pogodbi dogovorjena zgolj zaradi lažjega dokazovanja in ne kot pogoj za veljavnost. Pritožbeno sodišče se strinja, da nespoštovanje zahteve po obličnosti ne pomeni nujno neveljavnosti ustnega dogovora. Stranki se v pogodbi nista izrecno dogovorili, da je pogoj za veljavnost njunega dogovora posebna oblika (drugi odstavek 55. člena OZ), zato je pritrditi pritožbenemu stališču, da je bila v konkretnem primeru oblika dogovorjena zaradi lažjega dokazovanja pogodbene volje strank in ne kot pogoj za veljavnost. Vendar pa obličnost, dogovorjena zaradi lažjega dokazovanja, nedvoumno pomeni, da je položaj stranke, ki se na obličnost ne more sklicevati, težji, kot bi bil, če bi razpolagala s pisnim dokazom. Stranka mora v takem primeru že na trditveni ravni zadostiti podatkovnim standardom, ki jih sicer zagotavlja listina (pisno naročilo/aneks k pogodbi/ pisna potrditev naročila), iz katere bi bile razvidne vse bistvene sestavine naročila. Tožeča stranka bi torej morala navesti vsa relevantna dejstva "kdo, komu, kdaj in kaj", t.j. katera konkretna dodatna dela in kdaj je toženec naročil tožeči stranki, v kolikšnem obsegu in vrednosti, s katerim rokom izvedbe ipd. V dokaz zatrjevanih konkretnih dejstev pa bi morala tožeča stranka predlagati tudi primerne dokaze, predvidoma zaslišanje obeh udeležencev ustnega dogovora, česar tožeča stranka ni storila.

6.Ne zadostuje, da dejstvo, da je tožeča stranka izvedla vsa dodatna dela, ni bilo sporno, saj je tožena stranka trdila, da sta dodatna dela naročila investitorja A. A. in B. A. V primarnem trditvenem in dokaznem bremenu tožeče stranke je bilo dejstvo, da je dodatna dela naročila prav tožena stranka, zato ni relevantno, da tožena stranka ni predlagala zaslišanja investitorjev (samo v primeru, ko bi tožeča stranka ponudila primerne dokaze za svojo trditev, da je dela naročila tožena stranka, bi se dokazno breme za trditev, da je dela naročila investitorka, lahko prevalilo na toženo stranko). Sicer pa ne drži, da tožena stranka ni predlagala nobenega dokaza za svojo trditev, da sta dodatna dela naročala investitorja. Predložila je elektronsko sporočilo z dne 25. 10. 2019 (B1), v katerem je tožnika opozorila, naj bo previden, ker da investitorja del, ki jih bo opravil, ne bosta plačala. Okoliščina, da tožena stranka prejetega računa ni zavrnila in da ga je delno poravnala, ne pomeni konkludentne pripoznave dolga, oziroma je konkludentno pripoznan le tisti del dolga, ki ga je toženka plačala. Odklonitev plačila računa pa lahko konkludentno pomeni le nepriznavanje dolga.

V zvezi s pritožbo tožene stranke

7.Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku delno ugodilo na podlagi nosilne ugotovitve, da je tožnik opravil vsa dela po pogodbi (v obsegu in količinah iz ponudbe), da toženec napak na opravljenih delih ni grajal in da se seznam napak, ki jih je uveljavljala investitorka v razmerju do glavnega izvajalca - tožene stranke, nanaša na druga obrtniška dela in da je toženec prejel vtoževani račun in da je ugovor toženca, da je tožnik z zamudo pri izvedbi svojih del tožencu povzročil večjo škodo, pavšalen.

8.Z zaključki prvostopnega sodišča se pritožbeno sodišče strinja in jih pritožbeni razlogi ne morejo izpodbiti. Pritožbene trditve o ogromni zamudi, ki naj bi jo povzročila tožeča stranka, in ki naj bi vplivala tudi na izvedbo del vseh ostalih kooperantov na gradbišču, predstavljajo nedovoljene pritožbene novote, poleg tega so tudi po oceni pritožbenega sodišča povsem nekonkretizirane. Tožena stranka ni zatrjevala, da je od tožeče stranke kadarkoli uveljavljala pogodbeno kazen za zamudo, ki je bila med strankama dogovorjena v 12. členu Pogodbe niti ni definirala škode, ki naj bi ji zaradi zamude nastala. V skladu s petim odstavkom 251. člena OZ upnik ne more zahtevati pogodbene kazni zaradi zamude, če je sprejel izpolnitev obveznosti, pa ni nemudoma sporočil dolžniku, da si pridružuje pravico do pogodbene kazni. V spisu sicer ni podatka o tem, kdaj so bila dela (tožeče stranke) s strani tožene stranke prevzeta, saj si trditve obeh pravdnih strank glede opravljene primopredaje nasprotujeta, vendar pa iz trditev tožene stranke izhaja, da je pripravila končni obračun do svojega naročnika investitorke B. A., od katere tudi s tožbo zahteva plačilo opravljenih del, kar pomeni, da so bila tudi dela tožeče stranke s strani toženca dejansko prevzeta. Ne glede na določilo 10. člena Pogodbe, da kvalitetni in količinski prevzem izvršenih del opravi komisija naročnika, ki o tem sestavi zapisnik, naročnik s primopredajo ne sme odlašati v nedogled in je bil dolžan primopredajo opraviti v primernem roku po prejemu končnega obračuna tožeče stranke.

9.Prav ima sicer pritožba, da je nepravilen zaključek sodišča prve stopnje, da naj bi bil toženec seznanjen z vtoževanim računom (račun številka 255/19 z dne 8. 11. 2019) ob elektronski korespondenci med strankama dne 25. 10. 2019 (A 17, B1), s katero je toženec tožniku posredoval prejeti dopis investitorke B. A., ki je zavrnila račun številka 26/2019 z dne 9. 10. 2019 in končni obračun z dne 9. 10. 2019, ker naj projekt še ne bi bil zaključen in še ni bilo primopredaje. Navedeni račun in končni obračun je izdelala tožena stranka v razmerju do svojega naročnika, investitorke B. A. in vtoževani račun tožeče stranke toženi stranki, ki je bil izdan kasneje, nikakor ni mogel biti priloga v tej elektronski korespondenci. Vendar je bila ocena sodišča prve stopnje, da je bil toženec seznanjen s končnim obračunom in računom tožeče stranke, kljub temu pravilna. Da je lahko toženec kot glavni izvajalec sestavil in posredoval svoji naročnici končni obračun vseh izvedenih del, je predhodno moral biti seznanjen z vsemi končnimi obračuni svojih podizvajalcev. Poleg tega je vtoževani račun tudi delno plačal (v višini 1.000,00 EUR) in je tako iz poslovnega kot knjigovodskega vidika malo verjetna in nedokazana njegova trditev, da je delno plačilo realiziral na podlagi lastnega obračuna izvedenih del, ki ga v tem postopku niti ni predložil.

10.Pravilen je bil nadalje zaključek prvostopnega sodišča, da tožena stranka v postopku na prvi stopnji ni konkretizirala trditev o napakah oziroma nekvalitetno izvedenih delih tožeče stranke in tudi ni izkazala, da je napake na delih tožeči stranki grajala in od tožeče stranke zahtevala njihovo odpravo. Dejstvo, da bo v pravdnem postopku, ki ga tožena stranka vodi proti investitorki, investitorka z ugovorom nekvalitetno izvedenih del oziroma ugovorom zamude morda uspela, je v tem postopku nerelevantno. Razmerje med investitorjem in glavnim izvajalcem je po vsebini drugačno in tudi neodvisno od razmerja med glavnim izvajalcem in njegovimi podizvajalci. Tožena stranka je bila dolžna v skladu z njuno medsebojno pogodbo vse napake tožeče stranke pravočasno grajati oziroma uveljavljati pogodbeno kazen zaradi zamude, neodvisno od morebitnih ugovorov naročnika oziroma investitorja v razmerju do glavnega izvajalca. Lahko bi to storila tudi tako, da bi ji posredovala ugovore investitorke. A tožena stranka ni prerekala trditev tožeče stranke, da se napake, na katere je opozarjala investitorka toženo stranko, na fasaderska dela sploh ne nanašajo, nasprotnega ni zatrjevala in ni določno navedla, katera konkretna napaka izvira iz tožeči stranki naročenih pogodbenih del, in kdaj je pozvala tožečo stranko, da jo odpravi.

11.Nepredložitev gradbene knjige (za katero tožena stranka trdi, da ji je bila posredovana šele v tem postopku), ne more predstavljati utemeljenega razloga za zavrnitev plačila opravljenih pogodbenih del. Pritožba ni konkretizirala trditev, da so obračunane količine pretirane in prirejene tožbenemu zahtevku, in ni argumentirano izpodbijala zaključka prvostopnega sodišča, da je obseg izvedenih del enak obsegu del po ponudbi, na podlagi katere je bila sklenjena pogodba med pravdnima strankama. Nenazadnje pa med strankama niti ni bilo sporno, da je tožeča stranka pogodbena dela v obsegu del iz ponudbe opravila v celoti.

12.Ker tudi ni našlo razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (350. člen ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbi obeh pravdnih strank zavrnilo in izpodbijano sodbo v celoti potrdilo (350. člen ZPP). Zaradi neuspeha s pritožbo sta stranki dolžni nositi tudi svoje pritožbene stroške (154. člen ZPP v zvezi s 165. členom ZPP).