Jedro

Gre za to, da je tožnik tožence izzval k dejanju, ki je povzročilo njegovo škodo. Izziv, ki je bil v ravnanju tožnika pred samim škodnim dogodkom in zaradi katerega je bil tudi kazensko obsojen, je takšne narave, da je povzročil nastalo škodo. Če se tožnik ne bi znašel pred avtomobilom tožencev in avtomobila ne bi ustavil, do škode ne bi prišlo. Zato je odločitev o sokrivdi tožnika do 20% materialnopravno pravilna.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

V revizijskem postopku je sporna odločitev o tožbenem zahtevku tožnika I.B.. Pravnomočno je bilo razsojeno, da mora tožena stranka tožeči plačati odškodnino za škodo, ki je tožniku nastala 13.11.1987, v znesku 1.680.040,00 SIT. Pri tem je upoštevana sokrivda tožnika za nastalo škodo v razmerju 20%.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložil revizijo tožnik zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Trdi, da sta sodišči zmotno odločili o soprispevku k nastali škodi. Gre za napačno oceno sokrivde. Glede na tožnikovo zdravstveno stanje ob poškodbi pa je tudi prenizko odmerjena odškodnina. Pri tem tožnik posebej poudari, da ne "osporava" izvedenskih mnenj. Predlaga, da revizijsko sodišče prvostopenjsko in drugostopenjsko sodbo glede njegovega zahtevka razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v nov postopek.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila (390. člen Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977, v nadaljevanju ZPP, ki se na podlagi sedaj veljavnega Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99, v tem postopku še naprej uporablja).

Revizija ni utemeljena.

Tožeča stranka v reviziji ni obrazložila in tudi ne opredeljeno navedla katere določbe ZPP so bile med postopkom kršene. Po 386. členu ZPP sme revizijsko sodišče presojati le izrecno uveljavljane kršitve ZPP, po uradni dolžnosti pa presoja le morebitno kršitev iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP. Slednjih kršitev med postopkom ni bilo.

Tožeča stranka uveljavlja tudi revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Izpodbija tako odločitev o temelju kot odločitev o višini tožbenega zahtevka.

Kar zadeva temelje tožbenega zahtevka, revizijsko sodišče ugotavlja, da je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno. Zgolj pavšalna ugotovitev v reviziji, da "gre za napačno oceno sokrivde" ne zadošča za drugačno odločitev o soprispevku tožnika k nastali škodi.

Ugotovljeno dejansko stanje, v katero revizijsko sodišče zaradi prepovedi iz tretjega odstavka 385. člena ZPP ne sme več posegati, narekuje odločitev, kakršno sta prejeli sodišči druge in prve stopnje. Gre za to, da je tožnik tožence izzval k dejanju, ki je povzročilo njegovo škodo. Izziv, ki je bil v ravnanju tožnika pred samim škodnim dogodkom in zaradi katerega je bil tudi kazensko obsojen, je takšne narave, da je povzročil nastalo škodo. Če se tožnik ne bi znašel pred avtomobilom tožencev in avtomobila ne bi ustavil, do škode ne bi prišlo. Zato je odločitev o sokrivdi tožnika do 20% materialnopravno pravilna.

Tudi obrazložitev ugovora zoper višino prisojene odškodnine ne daje podlage za drugačno odločitev. Tožnik se izrecno strinja z mnenji izvedencev in tako torej z obsegom in trajanjem telesnih bolečin ter strahu. V reviziji izpodbija le "oceno glede na zdravstveno stanje ob poškodbi". Zdravstveno stanje ob poškodbi ne more biti pravno odločilno za prisojo odškodnine za škodo, ki je tožniku nastala v škodnem dogodku samem. To zdravstveno stanje ni v vzročni zvezi z nastalo škodo. Če pa tožnik s tem razume svojo vinjenost, pa je takšen vzrok pravno neupošteven. Revizijsko sodišče je po opravljeni primerjavi s podobnimi primeri, ki so jih sodišča že obravnavala ugotovilo, da materialno pravo ni bilo kršeno v tožnikovo škodo.

Odločitev ostaja v okviru meril 200. in 203. člena Zakona o obligacijskih razmerjih.

Glede na pomanjkljivo obrazložitev revizije nadaljnji razlogi in obrazložitev niso potrebni.