Jedro

Ob dejstvu, da se tožnikov tožbeni zahtevek nanaša na plačilo razlike v plači, je treba pri presoji, ali je tožnik izpolnil vse procesne predpostavke v zvezi s predhodnim postopkom pri delodajalcu, uporabiti specialen predpis, ki ureja sistem plač v javnem sektorju, tj. ZSPJS. Ta zakon ne določa roka za sodno varstvo. Kot procesno predpostavko določa zgolj vložitev pisne zahteve pri delodajalcu, ki jo je tožnik s posredovanjem listine, poimenovane kot odškodninski zahtevek, toženi stranki izpolnil.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje tožnikovo tožbo z njeno razširitvijo zavrglo (I. tč. izreka). Glede pravdnih stroškov je odločilo, da mora tožnik toženi stranki v roku 8 dni povrniti znesek 60,80 EUR (II. tč. izreka).

Zoper izpodbijani sklep se iz vseh pritožbenih razlogov, naštetih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.), pritožuje tožnik. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da tožnikovemu tožbenemu zahtevku ugodi, s stroškovno posledico oziroma podrejeno, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Navaja, da je sodišče prve stopnje napačno obravnavalo odškodninski zahtevek, ki ga je tožnik po svojem pooblaščencu poslal toženi stranki dne 28. 1. 2009 kot zahtevek za odpravo kršitev pravice iz delovnega razmerja po 24. členu Zakona o javnih uslužbencih (ZJU – Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadaljnji) in ne kot odškodninski zahtevek. Tožena stranka je tožnika oškodovala, saj je zanjo opravljal predstavitve oziroma prezentacije klasične šole jahanja, ne da bi za to prejel plačilo. Iz vsebine navedenega dopisa je razvidno le, da je tožnik zahteval plačilo za opravljeno, a neplačano delo. Z ozirom na navedeno je treba njegov zahtevek obravnavati kot odškodninski zahtevek po splošnih pravilih civilnega prava, kot to določa drugi odstavek 184. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.) oziroma po 140. členu ZJU. Tožnik zahteva odškodnino za navadno škodo in izgubljeni dobiček. Na navedeni dopis je tožena stranka odgovorila. Iz njenega odgovora je razvidno, da ga je obravnavala kot odškodninski zahtevek, kar potrjuje tudi navedba tožnika, podana na naroku dne 28. 2. 2008. Tožena stranka je bila na tožnikov račun tudi neupravičeno obogatena. Tudi po stališču tožene stranke gre za plačilo za delo, ki ga je tožnik opravil, česar slednja tudi ne oporeka, sporen je le način plačila. Glede na navedeno bi moralo sodišče prve stopnje o tožnikovem tožbenem zahtevku meritorno odločiti. Tožena stranka v odgovoru na tožnikov odškodninski zahtevek slednjega tudi ni poučila o pravnih sredstvih oziroma, da je možna pritožba na svet zavoda. Zaradi napačnega pravnega pouka oziroma njegovega izostanka pa tožnik tudi ne sme trpeti škodljivih posledic. Ne gre spregledati niti dejstva, da tožnikov položaj kot položaj javnega uslužbenca urejajo številni zakoni: Zakon o Kobilarni Lipica (ZKL – Ur. l. RS, št. 29/1996 – 33/2007), ZDR, Zakon o uresničevanju javnega interesa za kulturo (ZUJIK – Ur. l. RS, št. 96/2002 – 53/2007), Zakon o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS, Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadaljnji), Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP, Ur. l. RS, št. 80/1999 in nadalj.) in ZJU. Z izpodbijano odločitvijo je sodišče prve stopnje kršilo tožnikove pravice do enakega varstva, do sodnega varstva in do pravnega sredstva (22., 23. in 25. člen Ustave Republike Slovenije - URS, Ur. l. RS/I, št. 33/1991 in nadalj.). Na pomanjkanje procesnih predpostavk se je tožena stranka sklicevala šele v pripravljalni vlogi z dne 11. 2. 2011. Zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik pri toženi stranki opravlja delo po novi pogodbi o zaposlitvi z dne 8. 12. 2008, čeprav je ni podpisal, kaže na to, da se pogodba izvršuje, iz česar naj bi sledilo, da je bila pogodba o zaposlitvi med pravdnima strankama dejansko sklenjena, je napačen. Tožnik se namreč s pogoji v novi pogodbi o zaposlitvi ni strinjal in zato slednje tudi ni podpisal. Sodišče prve stopnje je kršilo pravila pravdnega postopka (8. in 213. člen ZPP). Podana pa je tudi bistvena kršitev pravil pravdnega posotpka iz 14. točke drugega odstavka 339. člen ZPP. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Predlaga njeno zavrnitev.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, ki izhajajo iz citirane določbe in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom tožbo zavrglo, čeprav bi moralo tožnikov tožbeni zahtevek obravnavati po vsebini.

Tožnik navaja, da v vtoževanem obdobju (od avgusta 2008 do oktobra 2010) za delo, ki ga je opravil (tj. prezentacijo klasične šole jahanja) od tožene stranke ni prejel plačila. Navedeno delo je bilo vsebovano v pogodbi o zaposlitvi z dne 1. 3. 2003 in je bilo posebej nagrajevano v obliki t.im. stimulacije. Zaradi navedenega mu je nastala škoda. Tožnik je izračunal, da je stimulacija znašala povprečno 400,00 EUR mesečno. Tožena stranka zavrača izplačilo vtoževanega zneska, zato tožnik v tem individualnem delovnem sporu zahteva sodno varstvo in od tožene stranke vtožuje 10.800,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih mesečnih zneskov do plačila.

Sodišče prve stopnje je tožnikovo tožbo z njeno razširitvijo zavrglo. Ugotovilo je namreč, da je tožnik pred pravdo toženi stranki sicer poslal odškodninski zahtevek, ki ga je štelo kot zahtevek v smislu določbe 24. člena ZJU in 45. člena ZUJIK, vendar pa se tožnik po tem, ko je od tožene stranke prejel odgovor na navedeni odškodninski zahtevek, s pritožbo ni obrnil na svet zavoda, ampak je pet mesecev kasneje uveljavljal neposredno sodno varstvo v tem individualnem delovnem sporu. Ker torej tožnik ni izrabil možnosti pritožbe v skladu s 25. členom ZJU, je sodišče prve stopnje zaključilo, da je tožnikova tožba z njeno razširitvijo zaradi pomanjkanja procesnih predpostavk nedopustna. Takšna odločitev sodišča prve stopnje pa je po oceni pritožbenega sodišča materialnopravno napačna.

Sodišče prve stopnje je na podlagi vsebine predložene listine: odškodninski zahtevek z dne 28. 1. 2009 (priloga B4), ki jo je tožnik naslovil na toženo stranko, pravilno sklepalo, da takšna listina lahko predstavlja zahtevo za varstvo pravic. Zmotno pa je uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da bi se moral tožnik v skladu z 25. členom ZJU, po prejemu odgovora na navedeni odškodninski zahtevek s strani tožene stranke s pritožbo obrniti še na svet zavoda. Ob dejstvu, da se tožnikov tožbeni zahtevek nanaša na plačilo razlike v plači za obdobje od avgusta 2008 do oktobra 2010, je namreč treba pri presoji, ali je tožnik izpolnil vse procesne predpostavke v zvezi s predhodnim postopkom pri delodajalcu za ta spor, uporabiti specialen predpis, ki ureja sistem plač v javnem sektorju, tj. ZSPJS (drugi odstavek 5. člen ZJU), konkretno njegov četrti odstavek 3.a člena, ki kot procesno predpostavko za vložitev tožbe določa zgolj pisno zahtevo javnega uslužbenca, da delodajalec ugotovi nezakonitost pri določitvi in izplačilu plače in da ravna v skladu z ZSPJS, ne določa pa roka, v katerem mora javni uslužbenec vložiti tožbo niti, da se mora po prejemu odgovora s pritožbo obrniti še na komisijo za pritožbe (v konkretnem primeru je to svet zavoda). Četrti odstavek 3.a člena ZSPJS namreč določa le, da v kolikor delodajalec v roku 8 delovnih dni od vložene pisne zahteve ne izda obvestila iz prvega odstavka tega člena, javni uslužbenec lahko s tožbo zahteva od pristojnega sodišča ugotovitev te nezakonitosti ter izplačilo razlike med izplačano in zakonito določeno plačo. ZSPJS torej ne določa roka za sodno varstvo, prav tako pa tudi kot procesne predpostavke za sodno varstvo ne določa vložitve pritožbe. Kot procesno predpostavko določa zgolj vložitev pisne zahteve pri delodajalcu, ki pa jo je tožnik, s posredovanjem navedene listine sicer poimenovane kot odškodninski zahtevek toženi stranki, izpolnil. Šele z uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS -N, Ur. l. RS, št. 59/2010) je prišlo do spremembe citiranega določila. S to novelo je bil v četrtem odstavku 3.a člena ZSPJS dodan nov odstavek, da se ne glede na prejšnji stavek (ta določa, da javni uslužbenec lahko vloži tožbo, če delodajalec v roku 8 delovnih dni ne izda obvestila), v primeru, ko je s posebnim zakonom v okviru uveljavljanja pravnega varstva javnega uslužbenca urejen postopek pritožbe oziroma ugovora, upošteva določbe posebnega zakona. Ta novela je pričela veljati 24. 7. 2010, zato se za ta spor, ki se nanaša na obdobje avgusta 2008 do oktobra 2010, ne more uporabiti.

Glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje tožnikove tožbe ne bi smelo zavreči, ampak bi jo moralo obravnavati po vsebini. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava, sodišče prve stopnje tudi ni ugotavljalo vseh odločilnih dejstev, od katerih je odvisna odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka. Z ozirom na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi tretje točke 365. člena ZPP pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.

V posledici razveljavitve izpodbijane odločitve zaradi ugotovljenih kršitev, se sodišče druge stopnje ni ukvarjalo s presojo ostalih pritožbenih očitkov.

V novem postopku bo moralo sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek obravnavati po vsebini in nato o njem torej meritorno odločiti.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.