Jedro

Zastaranje odškodninske terjatve za negmotno škodo začne teči šele, ko je končano zdravljenje v zvezi z utrpelo poškodbo in so oškodovancu znane vse okoliščine dejanskega obsega škode, na podlagi katerih lahko določi višino svojega zahtevka za plačilo odškodnine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se, v izpodbijanem prisodilnem delu, kolikor prisojena odškodnina presega 100.000,00 SIT s pripadki, potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je dolžan toženec plačati tožnici 500.000,00 SIT odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero od 7.3.2005 do 9.6.2006 ter z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9.6.2006 do plačila, presežni zahtevek za plačilo še 250.000,00 SIT s pp. je sodišče zavrnilo, tožeči stranki pa je naložilo, da toženi stranki povrne na račun Okrožnega sodišča v Celju, Organa za brezplačno pravno pomoč 13.596,00 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9.6.2006 dalje do plačila.

Zoper takšno sodbo se je pritožil toženec, uveljavljal je pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava in izpodbijal prvostopno odločbo kolikor prisojena odškodnina presega 100.000,00 SIT ter predlagal, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zavrne presežni zahtevek in ustrezno spremeni tudi izrek o pravdnih stroških.

Navajal je, da je toženec že tekom postopka izrecno ugovarjal zastaranje pretežnega dela tožbenega zahtevka, vendar sodišče tega ugovora ni upoštevalo, ker je štelo, da je tožnica za škodo izvedela šele z dnem končanega zdravljenja, to je 19.1.2002, vendar toženec meni, da takšno stališče ni pravilno, saj je tožnica za prestane telesne bolečine vedela takoj, ko jih je imela, ravno tako tudi za neugodnosti v zvezi z zdravljenjem, zato je, glede na izvedensko mnenje, te bolečine prestajala v obdobju več kot tri leta pred vložitvijo tožbe, medtem ko so bile ostalo bolečinsko obdobje od 29.12.2001 do 19.1.2002 telesne bolečine občasne, poredke in blage. Enako velja tudi za neugodnosti in je za to obdobje zahtevek iz tega naslova zastaran, ravno tako pa je tudi zastaran zahtevek za prestani primarni strah in bi bila tožnica upravičena le do odškodnine v višini največ 100.000,00 SIT, za tisti del odškodninskega zahtevka, ki ni zastaran, iz naslova prestanih telesnih bolečin in neugodnosti zaradi zdravljenja.

Tožeča stranka odgovora na pritožbo ni vložila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano prvostopno sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, v delu, ki je izpodbijan s pritožbo, torej v prisodilnem delu, kolikor prisojena odškodnina presega 100.000,00 SIT, pri tem pa po uradni dolžnosti, v skladu z II. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pazilo tudi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. tč. II. odst. 339. čl. ZPP.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, pritožbeno to tudi ni sporno, da je tožnica 13.12.2001 utrpela poškodbo, ko jo je toženec porinil, zaradi česar je padla in se pri tem ujela na levo roko, utrpela pa je zvin levega zapestja, medtem ko glede morebitnega naloma dveh zapestnih kosti tega ni bilo mogoče z gotovostjo potrditi ali ovreči. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je prišlo do poškodbo po izključni krivdi toženca, kar pritožbeno tudi ni izpodbijano. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje je mogoče povzeti, da je bila tožnica v bolniškem staležu zaradi zdravljenja te poškodbe od 14.12.2001 do 19.1.2002, v tem času je tudi opravljala fizioterapije in je bilo njeno zdravljenje v zvezi z obravnavano poškodbo zaključeno 19.1.2002. Prvostopno sodišče je zato pravilno ocenilo, da je tožnica zvedela za celoten obseg nastale škode z dnem končanega zdravljenja, torej 19.1.2002 in je tako šele tega dne pričelo teči zastaranje. Upoštevaje takšne dejanske ugotovitve, je prvostopno sodišče tudi pravilno uporabilo materialnopravno podlago čl. 376 Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), ki je veljal v času škodnega dogodka, upoštevaje določilo čl. 1060 Obligacijskega zakonika (OZ) in ki, v I. odst. določa, da odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je napravil. Tožba, s katero je tožnica uveljavljala plačilo odškodnine od toženca, je bila vložena dne 29.12.2004, torej pravočasno, pred iztekom triletnega zastaralnega roka, zato toženčev ugovor delnega zastaranja tudi po oceni pritožbenega sodišča ni utemeljen. Odločitev prvostopnega sodišča je tudi skladna obstoječi sodni praksi, iz katere izhaja, da zastaralni rok ne teče prej, preden oškodovancu niso znane vse okoliščine dejanskega obsega škode, na podlagi katerih lahko določi višino svojega tožbenega zahtevka. Tako ne zadošča samo vednost o tem, da je škoda nastala, ampak tudi poznavanje njenega obsega in višine.

Ker tako ugovor zastaranja tožene stranke tudi po oceni pritožbenega sodišča ni utemeljen, je pritožbeno sodišče opravilo tudi materialnopravni preizkus pravilnosti določitve višine odškodnine za posamezne vrste škode, kolikor prisojena odškodnina presega 100.000,00 SIT.

Zakon o obligacijskih razmerjih v čl. 200 določa, da sodišče prisodi, med drugim za pretrpljene telesne bolečine in za strah, če spozna, da okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin ter njihovo trajanje to opravičujejo, pravično denarno odškodnino, neodvisno od povračila gmotne škode, pa tudi če gmotne škode ni. II. odst. tega zakonskega določila pa sodišču nalaga, da pri odločanju o zahtevku za povrnitev negmotne škode ter pri odmeri odškodnine glede na pomen prizadete dobrine in namen te odškodnine, pa tudi na to, da ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom.

Prvostopno sodišče je, upoštevaje izvedensko mnenje in izpoved tožnice ugotovilo, da je ta v zvezi s poškodbo levega zapestja, ki jo je utrpela v obravnavanem škodnem dogodku, trpela en teden zmernih telesnih bolečin, nato en teden blagih bolečin, potem pa so postale občasne, bile so poredke in blage in so se najpozneje v treh tednih povsem polegle, ugotovilo pa je tudi neugodnosti v zvezi z zdravljenjem, ki jih je morala prestajati tožnica in sicer pregled v ambulanti za nujno medicinsko pomoč v Velenju, trije pregledi pri kirurgu v Celju, trije pregledi pri osebnem zdravniku, nošnja opornice in njena odstranitev, nošnja longete in njena odstranitev, nošnja mavca in njegova odstranitev, uporaba protibolečinskih tablet, fizikalno zdravljenje 7-krat, 7-krat pa je bila izpostavljena tudi RTG sevanju, v času zdravljenja je bila precej omejena tudi pri svojih aktivnostih, saj ni mogla opravljati vsakodnevnih opravil, pomembno pa je tudi, da je tožnica levičarka in da si je težko pomagala z desno roko, imela je težave pri delu, če je morala uporabljati večjo moč ali kompliciranejše gibe, kar ji je povzročilo težave tako v službi kot v gospodinjstvu, takšnih ugotovitev dejanskega obsega škode pritožba tudi ni izpodbijala.

Od zahtevanih 550.000,00 SIT je sodišče tožnici priznalo 430.000,00 SIT odškodnine, za nadaljnjih 120.000,00 SIT pa je zahtevek zavrnilo, kar je tudi po oceni pritožbenega sodišča primerna denarna odmena, ustrezna glede na trajanje in intenzivnost telesnih bolečin in na obseg neugodnosti v zvezi z zdravljenjem, ki jih je morala prestajati tožnica in predstavlja odškodnina v prisojeni višini tudi pravično denarno odškodnino tožnici za to vrsto škode.

Glede strahu, za katerega je tožnica zahtevala odškodnino v višini 200.000,00 SIT, je po oceni pritožbenega sodišča, ob upoštevanju neizpodbijanih dejanskih ugotovitev prvostopnega sodišča, da se je tožnica neposredno po dogodku močno prestrašila, da je bil strah kratkotrajen vendar intenziven in da se je polegel najpozneje v eni uri, kasneje pa je sledila zaskrbljenost zaradi poškodbe zapestja, ki je bila zmerna in je trajala do pregleda pri kirurgu, ki je tožnici pojasnil okoliščine v zvezi s poškodbo ter upoštevaje zaskrbljenost, ki je sledila v času zdravljenja, v obliki bojazni pred zapleti, trajala pa je nekje do sredine januarja 2002, sodišče prisodilo tožnici pravično denarno odškodnino v višini 70.000,00 SIT, presežni zahtevek za 130.000,00 SIT pa je pravilno zavrnilo. Trajanje in intenzivnost tega negativnega doživljanja tožnice opravičuje odškodnino v prisojenem obsegu, zato sodišče ni moglo slediti pritožbenim navedbam tožene stranke.

Skupaj je tako prvostopno sodišče tožnici prisodilo 500.000,00 SIT odškodnine za utrpelo negmotno škodo v obravnavanem škodnem dogodku, presežni zahtevek, za še zahtevanih 250.000,00 SIT, pa je sodišče zavrnilo in, po oceni pritožbenega sodišča, je s takšno odločitvijo in odmero višine odškodnine prvostopno sodišče pravilno izpolnilo pravni standard pravične denarne odškodnine v smislu določila čl. 200 ZOR, ter upoštevalo tudi temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo, torej načelo individualizacije višine odškodnine, ki zahteva upoštevanje stopnje (intenzivnosti in trajanja bolečin in strahu) glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu, obenem pa pravilno upoštevalo tudi načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine, ki zahteva, da se pri odmeri odškodnine gleda na pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, pa tudi na to, da ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom, da so pri odmeri upoštevane tudi objektivne materialne možnosti družbe ter sodna praksa v podobnih primerih nepremoženjskih škod.

Ker je sodišče ugotovilo, da pritožba tožene stranke ni utemeljena in ker se prvostopnemu sodišču pri odločanju tudi ni pripetila nobena od kršitev, na katere je dolžno pritožbeno sodišče paziti pri pritožbenem preizkusu prvostopne odločbe po uradni dolžnosti, upoštevaje II. odst. 350. čl. ZPP, je bilo potrebno, na podlagi določila čl. 353 ZPP, zavrniti pritožbo tožene stranke in v celoti potrditi prvostopno sodbo v izpodbijanem delu.

O pritožbenih stroških je bilo odločeno na podlagi določila I. odst. 165. čl. ZPP in ker tožena stranka s svojim pravnim sredstvom ni uspela, je dolžna sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka.