Jedro

Glede na določbo tretjega odstavka 32. člena ZUS-1 je mogoče odločati o izdaji začasne odredbe po vsebini, če je pred ali hkrati z zahtevo za njeno izdajo v isti zadevi vložena tožba v upravnem sporu, ki je sposobna za obravnavo (31. člen ZUS-1) in prestane predhodni preizkus v smislu 36. člena ZUS-1. Če namreč tožba ne izpolnjuje navedenih pogojev, se zavrže. V obravnavanem primeru pa prvostopno sodišče o tožbi ni odločilo, temveč je zavrglo le zahtevo za izdajo začasne odredbe, za kar pa ni imelo podlage niti v določbi 32. člena niti v kateri drugi odločbi ZUS-1.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.

II. Odločitev o stroških postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Tožnik je dne 9. 12. 2009 vložil tožbo na ugotovitev, da mu tožena stranka s tem, ko ga dne 5. 11. 2009 ni izpustila iz pripora na prostost, krši pravico do osebne svobode iz 19. člena Ustave Republike Slovenije - URS, in predlagal, da toženi stranki naloži, da ga nemudoma izpusti na prostost. Podrejeno je sodišču prve stopnje predlagal, naj ugotovi, da je tožena stranka s tem, ko je bil od 5. 11. 2009 do 19. 11. 2009 v priporu brez sodne odločbe, kršila njegovo pravico iz 19. člena Ustave Republike Slovenije. Skupaj s tožbo je tožnik vložil tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno razmerje po tretjem odstavku 32. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 (Ur. l. RS, št. 105/2006). Sodišču prve stopnje je predlagal, da z začasno odredbo naloži toženi stranki, da ga nemudoma izpusti na prostost. 2. Sodišče prve stopnje je zavrglo zahtevo za izdajo začasne odredbe. Po presoji sodišča prve stopnje tožnik ne izkazuje procesnih predpostavk za izdajo začasne odredbe, določenih v 32. členu ZUS-1. Za presojo zakonitosti sklepa o priporu z dne 19. 11. 2009, ki ga je izdal zunaj razpravni senat okrožnega sodišča in mu z njim podaljšal pripor, ima namreč tožnik zagotovljeno sodno varstvo v kazenskem postopku, torej ne gre za upravni spor po 4. členu ZUS-1. 3. Tožnik v pritožbi zoper izpodbijani sklep meni, da je zaradi napačnega materialnopravnega izhodišča sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Pri presoji utemeljenosti zahteve za izdajo začasne odredbe namreč ni ugotavljalo dejanskih pogojev za njeno izdajo, ampak je štelo, da ne izpolnjuje procesnih predpostavk za vložitev zahteve za izdajo začasne odredbe, ker naj bi mu bilo zagotovljeno drugo sodno varstvo, to je sodno varstvo v kazenskem postopku. S tem je zagrešilo bistveno kršitev pravil postopka v upravnem sporu, saj je sodišče prve stopnje napačno uporabilo določbo 32. člena ZUS-1, kar pa je vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa. Če bi namreč sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbo 32. člena ZUS-1, bi moralo odločati o utemeljenosti zahteve za izdajo začasne odredbe. S tem, ko je sodišče prve stopnje zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrglo, mu je tudi odreklo pravico do sodnega varstva, ki mu jo zagotavlja 23. člen Ustave Republike Slovenije. Predlaga, da Vrhovno sodišče spremeni izpodbijani sklep tako, da ugodi zahtevi za izdajo začasne odredbe ter toženi stranki naloži plačilo vseh stroškov postopka v roku 15 dni, po tem roku pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila, podrejeno pa naj izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek. Uveljavlja tudi stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Vrhovno sodišče meni, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je zavrglo tožnikovo zahtevo za izdajo začasne odredbe, kršilo določbe tretjega odstavka 32. člena ZUS-1, kar je vplivalo na odločitev. Torej je bistveno kršilo pravila postopka v upravnem sporu, zaradi katere je treba izpodbijani sklep razveljaviti in zadevo vrniti prvostopnemu sodišču v ponovni postopek(77. člen ZUS-1).

6. V tretjem odstavku 32. člena ZUS-1 je namreč določeno, da tožnik lahko iz razlogov iz prejšnjega odstavka (vložena tožba zoper posamični akt, z izvršitvijo katerega lahko tožniku nastane težko popravljiva škoda, pri čemer se skladno z načelom sorazmernosti upošteva tudi prizadetost javne koristi in koristi nasprotnih strank) zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih kot verjetna izkaže za potrebno.

7. Glede na to določbo je torej mogoče odločati o izdaji začasne odredbe po vsebini, če je pred ali hkrati z zahtevo za njeno izdajo v isti zadevi vložena tožba v upravnem sporu, ki je sposobna za obravnavo (31. člen ZUS-1) in prestane predhodni preizkus v smislu 36. člena ZUS-1. Če namreč tožba ne izpolnjuje navedenih pogojev, se zavrže. 8. V obravnavanem primeru pa prvostopno sodišče o tožbi ni odločilo, temveč je zavrglo le zahtevo za izdajo začasne odredbe, za kar pa ni imelo podlage niti v določbi 32. člena niti v kateri drugi odločbi ZUS-1. Ob takem stanju stvari bi torej moralo prvostopno sodišče o zahtevi za izdajo začasne odredbe odločati po vsebini.

9. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 77. člena in drugega odstavka 82. člena ZUS-1 ugodilo pritožbi, razveljavilo izpodbijani sklep prvostopnega sodišča in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.

10. Odločitev o stroških postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.