Jedro

Za pravočasnost vložitve predloga za obnovo postopka je v primerih, če osebi, ki bi morala biti udeležena v postopku kot stranka ali stranski udeleženec, ni bila dana možnost udeležbe v postopku, bistveno, kdaj je bila odločba takšni osebi vročena.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, v nadaljevanju ZUS) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 24.12.2001, s katero je le-ta zavrnila pritožbo dr.

J.P. iz Avstrije (pravnega prednika tožnice) zoper sklep Upravne enote P. z dne 1.2.2001. S tem sklepom je prvostopni upravni organ ugodil predlogu Javnega vzgojno varstvenega zavoda P. in dovolil obnovo postopka, ki je bil končan z delno odločbo Sekretariata za urejanje prostora in varstvo okolja Občine P. z dne 9.11.1994, in sicer v takem obsegu, da se obnovi postopek denacionalizacije parc.št. 535/1 k.o. P. V razlogih izpodbijane sodbe se prvostopno sodišče strinja s toženo stranko, da v obravnavanem primeru obstaja obnovitveni razlog iz 9. točke 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99, 70/2000 in 52/2002, v nadaljevanju ZUP). Predlagatelj obnove postopka (Javno vzgojni varstveni zavod P.), je v denacionalizacijskem postopku, katerega obnovo predlaga, zavezanec za vrnitev dela denacionaliziranega premoženja. Navaja, da iz prvostopne odločbe v denacionalizacijskem postopku, katerega obnova se predlaga, ter prav tako iz popravnega sklepa in odločbe o pritožbi zoper sklep ne izhaja, da bi predlagatelju obnove postopka kateri teh upravnih aktov bil vročen. Tega ni dokazala niti tožeča stranka. Dolžnost organa je bila, če je šlo za stranko, ki bi morala biti udeležena v postopku (da ne bi šlo za tako stranko, ne zatrjuje niti tožeča stranka), da bi stranko v postopek vključil ter ji vročil odločbo hkrati z vročitvijo drugim strankam v postopku. Po presoji prvostopnega sodišča je za ugotovitev obstoja obnovitvenega razloga nezmožnosti udeležbe v postopku ključna okoliščina, ali je stranki bila vročena odločba tako, da je lahko vložila pritožbo. To pa ne izhaja ne iz listin v spisu, niti je tožeča stranka ni izkazala.

Prvostopni organ in tožena stranka tako utemeljeno pritrjujeta predlagatelju obnove postopka, da mu možnost udeležbe v postopku ni bila dana. Glede rokov za vložitev predloga za obnovo postopka se sklicuje na določbe 1. in 4. odstavka 263. člena ZUP. Navaja, da za stranko, ki ji ni bila dana možnost udeležbe v postopku tečeta enomesečni subjektivni in petletni objektivni rok od vročitve odločbe stranki. To pa pomeni, da sta navedena roka za predlagatelja obnove postopka v obravnavani zadevi pričela teči od 22.5.2000, ko mu je bila sporna denacionalizacijska odločba po podatkih spisa vročena ter da se do 14.6.2000, ko je bil predlog za obnovo postopka vložen, kar ni sporno, nista iztekla, ter je tako predlog za obnovo postopka pravočasen.

Tožnica vlaga pritožbo zoper izpodbijano sodbo zaradi nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Smiselno ponovi tožbene navedbe o tem, da je Javni vzgojno varstveni zavod P., ki je predlagal obnovo navedenega denacionalizacijskega postopka, s sporno odločbo bil seznanjen bistveno prej, kot to zatrjuje v predlogu za obnovo postopka in kot izhaja iz formalnih dokazil o vročitvi te odločbe. Ne strinja se s pravnim naziranjem prvostopnega sodišča, da je za ugotavljanje pravočasnosti vloženega predloga za obnovo postopka bila odločilna le formalna vročitev sporne denacionalizacijske odločbe. Meni, da je v zvezi z ugotavljanjem pravočasnosti predloga za obnovo upravnega postopka potrebno upoštevati, kdaj je zainteresirana stranka v postopku s sporno odločbo bila dejansko seznanjena. Prvostopno sodišče bi moralo dejansko stanje v zvezi z ugotavljanjem časa seznanjenosti predlagateljice obnove postopka s pravnomočno denacionalizacijsko odločbo popolno ugotoviti in opraviti glavno obravnavo. Prvostopno sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je pričetek roka za vložitev predloga za obnovo postopka štelo formalno dokazano vročitev sporne denacionalizacijske odločbe. Po njenem mnenju je treba določbo o pričetku roka za vložitev predloga za obnovo postopka razlagati širše. Predlaga da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje.

Tožena stranka in Državni pravobranilec Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev prvostopnega sodišča pravilna in zakonita. Razlogi, ki jih navaja izpodbijana sodba so skladni s podatki v upravnih spisih in sodnem spisu ter z določbami predpisov, na katere se prvostopno sodišče sklicuje. Da se izogne ponavljanju, se pritožbeno sodišče sklicuje na razloge prvostopnega sodišča v izpodbijani sodbi.

Po presoji pritožbenega sodišča je prvostopno sodišče pravilno uporabilo materialno pravo.

Postopek, ki je bil končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva (odločba, dokončna v upravnem postopku), se lahko obnovi, če je podan kateri od obnovitvenih razlogov, ki so taksativno navedeni v določbah 260. člena ZUP.

Obnovitveni razlog po 9. točki 1. odstavka 260. člena ZUP je podan, če osebi, ki bi morala biti udeležena v postopku kot stranka ali stranski udeleženec, ni bila dana možnost udeležbe v postopku.

Stranka lahko v primeru iz 9. točke 260.člena ZUP predlaga obnovo postopka v enem mesecu od dneva, ko ji je bila odločba vročena (5. točka 1. odstavka 263. člena ZUP); po preteku petih let od vročitve odločbe stranki se obnova ne more več predlagati in tudi ne začeti po uradni dolžnosti (4. odstavek 263. člena ZUP).

Pritožbeno sodišče zavrača tožničin ugovor, da je bil predlog za obnovo postopka vložen po poteku roka, kot ga določa ZUP. Tudi po presoji pritožbenega sodišča v obravnavanem primeru stranka z interesom ni bila v zamudi s predlogom za obnovo postopka, saj je bilo v upravnem postopku ugotovljeno, prvostopno sodišče pa takšno ugotovitev potrjuje, da je bila navedena denacionalizacijska odločba stranki z interesom vročena (na njeno zahtevo) šele tedaj, ko je že postala pravnomočna. Šele od vročitve dalje, pa je imela stranka z interesom možnost vlagati pravna sredstva. Kot oseba, ki ima pravico udeleževati se upravnega postopka kot stranka, je po preteku pritožbenega roka za stranke, ki so sodelovale v postopku na prvi stopnji, lahko vložila le predlog za obnovo postopka, seveda v roku, ki ga določa 5. točka 1. odstavka 263. člena ZUP. Tudi po presoji pritožbenega sodišča tisti, ki ima pravico v postopku sodelovati kot stranka, da bi v njem branil svoje pravice ali pravni interes, sodelovanje pa mu ni bilo omogočeno in mu ni bila vročena odločba, s katero je bil postopek končan, namreč zaradi svojega položaja ne more več vložiti pritožbe zoper odločbo, ki je že postala pravnomočna, ampak ima le pravico do uporabe ustreznih izrednih pravnih sredstev, kamor sodi tudi obnova postopka. Pravilno je stališče prvostopnega sodišča, da je po določbah ZUP, ki so veljale v času odločanja v obravnavani zadevi, za pravočasnost vložitve predloga za obnovo postopka v primerih, če osebi, ki bi morala biti udeležena v postopku kot stranka ali stranski udeleženec, ni bila dana možnost udeležbe v postopku, bistveno, kdaj je bila odločba takšni osebi vročena .

Glede na navedeno na drugačno odločitev pritožbenega sodišča tudi ne morejo vplivati tožničini ugovori, ki se nanašajo na neizvedeno glavno obravnavo pri prvostopnem sodišču, ki je tožnica v tožbi niti ni predlagala.

Izpodbijana sodba prvostopnega sodišča ne temelji na dejanskem stanju, ki bi bilo ugotovljeno v sodnem postopku. Zato tožničin pritožbeni razlog, ki se nanaša na nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, ni dopustno uveljavljati (5. odstavek 72. člena ZUS).

Glede na navedeno in ker niso podani pritožbeni razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.