Jedro

Če delavec ne dosega vnaprej določenih delovnih rezultatov iz razlogov na njegovi strani, je ob pogojih iz SKPgd, kolektivne pogodbe dejavnosti in podjetniške kolektivne pogodbe lahko upravičen tudi le do ustrezno znižane osnovne plače.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožnikovemu zahtevku za plačilo razlike v plači za čas od septembra 2003 do julija 2004 v skupnem bruto znesku 799,22 EUR (prej 191.525,20 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od mesečno zapadlih neto zneskov razlike in za plačilo mesečnih razlik do višine pogodbene osnovne plače od meseca avgusta 2004 dalje. Hkrati je toženi stranki naložilo, da tožniku povrne stroške postopka.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Pritožbeno sodišče se ni strinjalo s stališčem sodišča prve stopnje, da delavec, kljub predvideni možnosti znižanja osnovne plače v kolektivni pogodbi ali pravilniku ohrani osnovno plačo, ki jo določa pogodba o zaposlitvi. Ugotovilo je, da tožena stranka v podjetniški kolektivni pogodbi ni določila kriterijev in meril za ugotavljanje delovne uspešnosti oziroma, da ni razvidno, kako je tožena stranka ugotovila nedoseganje skupinske norme po posameznih mesecih. Pritožbeno sodišče je zato presodilo, da je šlo za samovoljno ocenjevanje delovne uspešnosti in za neutemeljen poseg v tožnikovo osnovno plačo. Hkrati je pritožbeno sodišče sklenilo, da se revizija dopusti, ker je od odločitve Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ki je pomembno tudi za reševanje ostalih istovrstnih sporov.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – uradno prečiščeno besedilo, Ur. l. RS, št. 73/07) pred sodiščem druge stopnje in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Tožena stranka meni, da so obstajali merila in kriteriji za ugotavljanje delovne uspešnosti. Določeni so bili v podjetniški kolektivni pogodbi. Tožena stranka tožniku in njegovim sodelavcem ni znižala plače v sorazmerju z nedoseganjem pričakovanih delovnih rezultatov in je zato bilo to znižanje v korist delavcev v posameznih obdobjih nižje. Meni, da obstajajo vse potrebne pravne podlage za znižanje osnovne plače. Možnost znižanja je predvidena v pogodbi o zaposlitvi in v kolektivnih pogodbah. Toženka zato ni nezakonito posegla v osnovno plačo delavca.

Revizija je bila v skladu z 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija je utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

Tožena stranka se uvodoma sklicuje na revizijski razlog bistvene kršitve določb postopka iz 2. točke prvega odstavka 370. člena ZPP, toda v nadaljevanju tega razloga ne konkretizira. Zaradi narave revizije kot izrednega pravnega sredstva le sklicevanje na ta revizijski razlog ne zadošča. Revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v tej smeri zato ni preizkušalo.

Materialno pravo je bilo zmotno uporabljeno.

Tožnik je s toženo stranko sklenil pogodbo o zaposlitvi dne 24.3.2003, torej po uveljavitvi Zakona o delavnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji), dne 12.2.2004 pa je sklenil novo pogodbo o zaposlitvi z isto vsebino, le da je bil v tej pogodbi določen višji znesek osnovne bruto plače. Glede razlage določb pogodbe o zaposlitvi je tako poleg zakona potrebno upoštevati tudi tedaj veljavno Splošno kolektivno pogodbo za gospodarske dejavnosti (SKPgd, Ur. l. RS, št. 40/97) in Kolektivno pogodbo za dejavnost kovinskih materialov in livarn ter za kovinsko in elektroindustrijo Slovenije (KPDMKL, Ur. l. RS, št. 37/96 in nadaljnji, v nadaljevanju kolektivna pogodba dejavnosti). Kolektivna pogodba tožene stranke in kot priloga te pogodbe merila in kriteriji za ugotavljanje delovne uspešnosti je bila sklenjena 20.11.2003 in zato je pravilen zaključek same revizije, da je tožena stranka za čas do sprejetja te kolektivne pogodbe obračunavala delovno uspešnost brez pravne podlage.

Pogodba o zaposlitvi z dne 28.4.2003 v 5. členu določa, da tožnikova osnovna bruto plača za polni delovni čas, pričakovane delovne rezultate in normalne pogoje dela na dan sklenitve pogodbe znaša 123.964,00 SIT. Pogodba o zaposlitvi z dne 12.02.2004 pa določa osnovno bruto plačo v znesku 155.380,00 SIT. Nadalje je v obeh pogodbah o zaposlitvi v prvem in drugem odstavku določeno, da se višina plače spreminja v skladu s spremembami zakonov, podzakonskih predpisov, kolektivnih pogodb in/ali splošnih aktov delodajalcev, da tožniku pripada plača na podlagi delovne uspešnosti, ki je odvisna od dejanskega doseganja sprejetih planov dela in ostalih kriterijev delovne uspešnosti v skladu s kolektivno pogodbo dejavnosti ter veljavnimi splošnimi akti delodajalca (tretji odstavek 5. člena). Tožniku pripadajo tudi dodatki, nadomestila, drugi osebni prejemki in povračila stroškov v zvezi z delom v skladu z ZDR, podzakonskimi akti, kolektivnimi pogodbami in / ali splošnimi akti.

Tožnikova osnovna plača je predvidena kot plača za pričakovane delovne rezultate in normalne pogoje dela. Smiselno enako je osnovna plača določena tudi v kolektivni pogodbi dejavnosti in SKPgd. Iz tega sledi, da bi se tožniku njegova osnovna plača lahko znižala v primeru nedoseganja pričakovanih delovnih rezultatov. Tudi SKPgd določa osnovno plačo kot plačilo za vnaprej predvidne rezultate. To so rezultati, ki se merijo po vnaprej določenih kriterijih, pri čemer je norma ali merilo ustrezno, če ga dosega vsaj 90 % delavcev, ki delajo po teh kriterijih.

ZDR v 2. odstavku 126. člena določa, da je plača sestavljena iz osnovne plače, dela plače za delovno uspešnost in dodatkov. Sestavni del plače je tudi plačilo za poslovno uspešnost, če je le-to dogovorjeno s kolektivno pogodbo ali pogodbo o zaposlitvi. Glede plače določa kolektiva pogodba dejavnosti v 56. členu, da je le-ta odvisna od osnovne plače, delovne uspešnosti, dodatkov, posebne stimulacije in drugih elementov določenih v kolektivni pogodbi ali splošnem aktu delodajalca. V 57. členu pa ta kolektivna pogodba določa, da je osnovna plača delavca določena v pogodbi o zaposlitvi in da osnovna plača delavca za polni delavni čas, predviden delovni učinek delavca in normalne delavne pogoje ne sme biti nižja od izhodiščne plače, določene v tarifni prilogi te kolektivne pogodbe za posamezni tarifni razred. S predvidenimi delovnimi učinki pa so mišljeni rezultati dela, ki jih mora delavec doseči v določenem obdobju glede na vnaprej določene kriterije.

Izhodiščna plača je bila v spornem obdobju določena v 7. odstavku 43. člena SKPgd kot najnižja osnovna plača za posamezni tarifni razred, ki jo ima delavec pravico prejeti za delo v polnem delovnem času in za vnaprej določene delovne rezultate ter normalne pogoje dela. Tudi v SKPgd je v 43. členu osnovna plača določena podobno kot v kolektivni pogodbi dejavnosti, pri čemer pa je v 4. odstavku tega člena določeno, da so vnaprej določeni delovni rezultati tisti, ki so merjeni po vnaprej določeni kriterijih, merjeni individualno ali skupinsko. Norma ali drugo podobno merilo za merjenje delovnih rezultatov je ustrezno, če jo dosega vsaj 90 % delavcev. Na podlagi 61. člena kolektivne pogodbe dejavnosti so osnova za določanje delovne uspešnosti v zvezi s plačo na tej osnovi sprejeti plani dela in kriteriji za merjenje oziroma ocenjevanje količine, kakovosti, gospodarnosti in inovativnosti. Ta merila in kriteriji za ugotavljanje delovne uspešnosti se opredelijo v splošnem aktu delodajalca, delovna uspešnost pa se lahko ugotavlja oziroma ocenjuje individualno ali skupinsko po vnaprej določenih kriterijih. V skladu z 10. odstavkom 61. člena kolektivne pogodbe dejavnosti pa plača delavca, ki doseže pričakovan delovni rezultat, ne more biti nižja od osnovne plače iz njegove pogodbe o zaposlitvi.

Glede na zgoraj navedeno, revizijsko sodišče soglaša s stališčem v izpodbijani sodbi, da je v primeru, ko delavec ne dosega vnaprej določenih delovnih rezultatov iz razlogov na njegovi strani, ob gornjih pogojih lahko upravičen le do ustrezno znižane osnovne plače. Sodišče je zmotno presodilo, da tožena stranka v podjetniški kolektivni pogodbi ni določila meril za ugotavljanje delovne uspešnosti, oziroma je preuranjeno presodilo, da je tožena stranka ugotovljeno delovno uspešnost tožnikove skupine pri izplačilu plače upoštevala nedopustno arbitrarno.

Tožena stranka ima v svoji podjetniški kolektivni pogodbi določeno osnovno plačo kot plačo za polni delovni čas, predvidene delovne rezultate in normalne pogoje dela (19. člen). Glede delovne uspešnosti pa določa, da se ocenjuje individualno ali skupinsko in se obračunava mesečno na podlagi dejanskega doseganja pričakovanih rezultatov. Osnova je sprejeti plan in opredeljeni kriteriji, ki pa so določeni v merilih in kriterijih. Merila in kriterije za ugotavljanje delovne uspešnosti ima tožena stranka urejene v prilogi podjetniške kolektivne pogodbe. Za delavce, ki ne delajo po normi in ne delajo na nekaterih posebej določenih delovnih mestih, določa skupinsko ugotavljanje delovne uspešnosti, ki se ugotavlja v odvisnosti od stopnje realizacije plana prodaje. Pri tem merila v 5. odstavku 4. točke določajo linearno odvisnost višine plače od stopnje doseganja plana prodaje s tem, da je omejitev le z zakonom določena minimalna plača. Če je ob taki ureditvi tožena stranka v posameznih obdobjih vsem delavcem na skupinski normi zaradi nedoseganja plana plače zniževala v nižjem odstotku od odstotka nedoseganja plana. Takšna izplačila niso bila nezakonita, ker delodajalec v zasebnem sektorju lahko vedno izplačuje višje plače, kot bi jih glede na določbe kolektivne pogodbe bil dolžan. Nezakonita bi bila le izplačila, ki bi bila posledica večjega odstotka znižanja od odstotka nedoseganja plana, oziroma, ne bi dosegala niti z zakonom določene minimalne plače. Glede na navedeno je sodišče na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP reviziji ugodilo in sodbi obeh nižjih sodišč razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku bo sodišče ob upoštevanju gornjih določb kolektivnih pogodb in pri toženi stranki sprejetih meril za zagotavljanje delovne uspešnosti preverilo, ali so bila glede določbe 4. odstavka 43. člena SKPgd sprejeta merila ustrezna, upoštevaje tudi čas njihovega sprejema, in ali so bili podani utemeljeni razlogi za znižanje tožnikove osnovne plače v spornem obdobju ter ali to znižanje po posameznih mesecih ni bilo večje, ko so dopuščala navedena merila. Tako stališče je to sodišče zavzelo že pri odločanju pri podobnih zadevah pod opr. št. VIII Ips 40/2007 in VIII Ips 77/2007. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).