Jedro

Presoja obstoja pripornih razlogov.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Višje sodišče v Ljubljani je ob odločanju o pritožbi obtoženčeve zagovornice zoper sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani III K 26997/2012 z dne 29. 5. 2013 na podlagi tretjega odstavka 394. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) s sklepom III Kp 26997/2012 z dne 27. 11. 2013 ugotovilo, da so razlogi za pripor po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP zoper obtoženega še podani.

2. Obtoženčeva zagovornica je zoper navedeni sklep Višjega sodišča v Ljubljani vložila pritožbo z utemeljitvijo, da priporni razlog pri obtožencu ni več podan. Obravnavano kaznivo dejanje umora naj bi bilo namreč le plod oškodovankinega odnosa do obtoženca, oškodovanke pa ni več in zato tudi ni več ponovitvene nevarnosti. Sicer pa so se tako subjektivne kot objektivne okoliščine na strani obtoženca spremenile, saj so se njegovi bližnji odvrnili od njega. Poleg tega obtoženec zaradi pripora ne more izvršiti odredbe sodišče o prevzemu vozila in mobilnega telefona. Predlaga se, da se pritožbi ugodi in spremeni izpodbijani sklep tako, da se pripor odpravi oziroma se ga nadomesti s hišnim priporom.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Že v izpodbijanem sklepu je bilo izpostavljeno, da so še vedno podani isti priporni razlogi iz 3. točke prvega odstavka 201. člena ZKP, zaradi katerih je bil pripor odrejen in podaljševan. Te presoje ne morejo v ničemer omajati pritožbene navedbe zagovornice obtoženega, kot so povzete v točki 2., saj niti predhodne odločitve glede pripora niso temeljile na nevarnosti, da bi obtoženec ponovil kaznivo dejanje zoper (pokojno) oškodovanko, pač pa na načinu storitve očitanega mu kaznivega dejanja umora (vztrajnost, trdovratnost, izkazana visoka stopnja agresije) ter na njegovih osebnostnih značilnostih, kot so izhajale iz izvedenskih psihiatričnih mnenj (občutljivost na situacije, kjer njegovo mnenje ni sprejeto, občutek manjvrednosti v takih situacijah, podrejenosti, ponižanosti, izkoriščanosti, kar rezultira v impulzivnem reagiranju). Okoliščina, da so se obtoženčevi bližnji odvrnili od njega, pa nasprotno od mnenja zagovornice kaže prav na povečano nevarnost, da bi lahko tudi iz tega razloga nastopile med obtožencem in temi osebami konfliktne situacije, če bi bil izpuščen na prostost, na katere bi reagiral z nasiljem. Teh okoliščin ne more v ničemer omajati povsem posplošeno navajanje zagovornice, da obtoženčev polnoletni sin potrebuje očeta, kot tudi nova partnerka obtoženca K. B., še posebej ob istočasni navedbi, da sta se navedena odvrnila od obtoženca zaradi storjenega kaznivega dejanja. Prav tako ne more vplivati na presojo obravnavanih pripornih razlogov okoliščina obveznosti prevzema vozila in mobilnega telefona, kar se tudi izpostavlja v pritožbi. Iz spisovnih podatkov je razvidno, da je sodišče druge stopnje ob odločanju o pritožbi obtoženčeve zagovornice zoper sodbo sodišča prve stopnje le-to spremenilo glede odločbe o premoženjskopravnem zahtevku L. E., sicer pa jo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, kar je tudi eden od pogojev za ugotovitev o še vedno podanih pripornih razlogih.

5. Glede na vse navedeno je bilo odločeno, da se pritožba obtoženčeve zagovornice zavrne kot neutemeljena.