Jedro

Iz sodne prakse in pravne teorije izhaja, da v primeru, če je upravni akt končni izraz delovanja upravnih organov in je kot tak (edino) relevantno dejanje pri presoji protipravnega povzročanja škode tretji osebi, potem se pojem protipravnosti nedvomno poveže z vprašanjem zakonitosti samega upravnega akta. Takoj zatem pa kaže tudi ugotoviti, da ugotovitev nezakonitosti upravne odločbe ali drugega akta upravnega procesnega prava ni mogoče povsem enačiti s pojmom protipravnosti, ki vodi do civilnopravne odškodninske odgovornosti nosilcev oblasti. Ugotovitev nezakonitosti upravne odločbe je tako nujni, ne pa še zadostni pogoj za odškodninsko odgovornost. Ugotovljena nezakonitost pa sama po sebi še ne pomeni nujno nastanka odškodninske odgovornosti, saj se za utemeljevanje odškodninskega elementa protipravnosti pri postopanju upravnih ali sodnih organov po ustaljeni sodni praksi zahteva hujše odstopanje od pričakovanih standardov postopanja. Le v primeru težjih kršitev (npr. zloraba, samovolja itd.), ki očitno odstopajo od nekega pravnega standarda postopanja, je izkazan odškodninski element protipravnosti.

Tožnica ni izkoristila pravnih sredstev in je tako prvostopenjska odločba z dne 5. 1. 2009, s katero je bilo odločeno, da tožnica do dodatka za nego otroka od 1. 10. 2008 dalje ni upravičena, postala dokončna in pravnomočna. Toženima strankama ni mogoče očitati protipravnega ravnanja v zvezi z izdano ustavitveno odločbo z dne 5. 1. 2009. Odpira pa se vprašanje, ali je podano protipravno ravnanje toženih strank v času po prejemu sodbe Psp 92/2012 z dne 22. 3. 2012. Sodišče prve stopnje omenjenega vprašanja zaradi zmotne uporabe materialnega prava ni razčiščevalo oziroma je sodba v tem delu neobrazložena.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba v točki I, II, III in IV razveljavi in v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da sta ji toženi stranki dolžni v roku 15 dni iz naslova utrpele materialne škode plačati denarno odškodnino v znesku 15.600,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vložitve tožbe dalje do prenehanja obveznosti (I. točka izreka). Sodišče je nadalje odločilo, da tožnica sama krije svoje stroške postopka, ki so nastali pred 1. 3. 2017. Stroški zastopanja tožnice, ki so nastali po 1. 3. 2017 se krijejo iz proračuna (II. točka izreka). Tožnici je bilo naloženo, da je dolžna povrniti prvotoženi stranki stroške postopka v višini 1.209,49 EUR, drugotoženi stranki pa 1.588,83 EUR, vse v roku 15 dni, po poteku tega roka pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. in IV. točka izreka). Sodišče je tožnico oprostilo plačila sodnih taks (V. točka izreka).

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter zaradi bistvene kršitve določb postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)1. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo ugovor toženih strank o stvarni nepristojnosti sodišča. V zadevi tudi ni sporno in kar toženi stranki tudi priznavata, da tožnici v obdobju od 1. 10. 2008 do 1. 7. 2015 ni bil priznan dodatek za nego njenega mladoletnega otroka. Predmet razsoje se torej nanaša na presojo protipravnosti ravnanja toženih strank, ki je vodilo do izdaje odločbe drugotožene stranke št. ... z dne 5. 1. 2009. Za pravilno razsojo spornega vprašanja, bi se moralo sodišče opredeliti najprej do skladnosti navedene odločbe s pozitivnim pravom v času izdaje odločbe (v primeru pravilnosti in zakonitosti namreč ni mogoče govoriti o napačnem ravnanju, še manj o protipravnosti ravnanja toženih strank) in drugič v kolikor bi ugotovilo, da je bila navedena upravna odločba izdana v nasprotju s takrat veljavnim pravnim redom presoditi, ali je bila podana protipravnost ravnanja toženih strank, kot jo določata 26. člen Ustave RS in 131. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ)2 ter tudi ustaljena sodna praksa glede ravnanja upravnih organov pri izdaji posamičnih oblastnih aktov. Sodišče ni ugotavljalo pravilnosti in zakonitosti navedene odločbe drugotožene stranke, s katero je bila tožnici od 1. 10. 2008 dalje ukinjena pravica do dodatka za nego otroka. Do tega vprašanja se tudi obe toženi stranki nista izrecno opredelili, pa čeprav iz dejanskega stanja izhaja, da nepravilnosti (če že ne nezakonitosti) ukinitvene odločbe vsaj implicitno priznavata, s tem da je v nadaljevanju drugotožena stranka kljub nespremenjenim okoliščinam na strani tožnice in kljub dejstvom, da vmes ni prišlo do spremembe pravne podlage, tožnici z odločbo št. ... z dne 27. 7. 2015 priznala dodatek za nego otroka za obdobje od 1. 7. 2015 dalje. Sodišče je omenjeno vprašanje prezrlo ter se posvetilo zgolj vprašanju protipravnosti pri izdaji upravnih odločb. V tem primeru bi lahko šteli, da sodišče prve stopnje šteje neskladnost odločbe z dne 5. 1. 2009 s pozitivnim pravom za nesporno, kar pa še vedno ne odvezuje sodišča, da dokazno oceno v sodbi izrecno navede in jo obrazloži, kar pa sodišče ni storilo. Je pa zaključilo, da drugotoženi stranki z izdajo sporne odločbe ni mogoče očitati, da je zakonske norme namenoma razlagala napačno, enako ugotavlja tudi za prvotoženo stranko glede dopisa št. ... z dne 8. 6. 2015 ter nato zaključi, da očitano ravnanje ni protipravno ter da je tožbeni zahtevek neutemeljen. Sodišče s tem v zvezi citira ustaljeno sodno prakso. Tožnica poudarja, da se drugotoženi stranki očita razlog nerazumnega odstopanja od jasnih določb materialnega prava in uveljavljene sodne prakse, za kar pa ni potrebno dokazovati nikakršnega subjektivnega obarvanega namena ali vzgiba upravnega organa, saj za ugotovitev protipravnosti zadostuje že samo nerazumno odstopanje. Za ugotovitev navedenega pa je poklicano sodišče v okviru pravne presoje. Tožnica meni, da odločba z dne 5. 1. 2009 evidentno odstopa tako od materialnega prava kot od uveljavljene sodne prakse. Tedaj veljavni Zakon o starševskem varstvu in družinskih prejemkih (v nadaljevanju: ZSDP)3 nikjer ne pogojuje uveljavljanja pravice do dodatka po 80. členu ZSDP z ukinitvijo ali odpovedjo kakemu drugemu denarnemu socialnemu prejemku ne potem, ne po drugem zakonu. Določba 102. člena ZSDP oziroma 101. člena Zakona o starševskem varstvu in družinskih prejemkih (v nadaljevanju: ZSDP-1)4 govori le o dolžnosti prejemnikov o sporočanju dejstev in okoliščin, ki vplivajo na priznanje pravice. V četrtem odstavku pa je določeno, da Center za socialno delo (v nadaljevanju: CSD) sam izda drugačno odločbo, če ugotovi nastop spremenjenih okoliščin po tem členu. Iz odločbe z dne 5. 1. 2009 izhaja, da je drugotožena stranka sama začela postopek po IV. odstavku 102. člena ZSDP ter da je tožničin mladoletni sin (in ne tožnica) pridobil pravico do prejemka po določbah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-1)5 ter da je tožnica podala izjavo, da se dodatku za nego odpoveduje. Iz sporne odločbe pa nikjer ne izhaja, katere zakonsko določene okoliščine narekujejo uvedbo postopka in kako lahko priznanje pravice tožničinemu sinu po drugi pravni podlagi vpliva na tožničino upravičenje do prejemka po 80. členu ZSDP. Navedeni predpis te okoliščine ne določa kot upoštevne za uvedbo postopka po IV. odstavku 102. člena ZSDP in še manj za ukinitev pravilno in zakonito priznane pravice. Povsem jasno je, da je drugotožena stranka sama uvedla postopek in da bi sporno odločitev sprejela tudi brez izjave tožnice. Relevantno pravo je bilo v času odločanje drugotožene stranke jasno in nedvoumno. Le ZPIZ-1 je v 142. členu določal, da če pridobi upravičenec pravico do dodatka za pomoč in postrežbo po tem zakonu in pravico do tega dodatka po drugih predpisih, lahko uživa le tisto od obeh pravic, ki si jo sam izbere. ZPIZ-1 je torej zgolj omejeval možnosti, da bi isti upravičenec (v konkretnem primeru tožničin mladoletni sin) prejemal istovrstni prejemek, torej dodatek za pomoč in postrežbo po tem in po kakem drugem zakonu. Nikakor pa ne preprečuje, da bi kaka druga oseba, čeprav osebno povezana z upravičencem do dodatka za pomoč in postrežbo, še naprej prejemala nek drug prejemek po drugi pravni podlagi. Tudi navedena določba je dovolj jasna in določna ter ne pušča alternativnih razlag sploh ne takih, kot jih je v sporni odločbi sprejela drugotožena stranka. V zvezi s tem tožnica opozarja tudi na sodbo Psp 92/2012 z dne 22. 3. 2012. Navedena sodba povzema stanje prava, kakršno je obstajalo v času izdaje sporne odločbe. Razen tega pa drugotožena stranka tudi ni sama po uradni dolžnosti (na podlagi IV. odstavka 102. člena ZSDP) po izdaji omenjene sodbe, svoje sporne odločbe spremenila tako, da se ta podredi materialnemu pravu kot ga je ugotovilo pristojno sodišče. Tožnica nadalje navaja, da tudi ustaljena sodna praksa v ničemer ne odstopa od edine možne razlage 142. člena ZPIZ-1. Res je, da se posledice sodbe Psp 92/2012 ne morejo same po sebi raztezati na konkretno zadevo, vendar pa je bilo tudi prvostopenjsko sodišče vezano na razlago, kot jo je pritožbeno sodišče sprejelo v primeru z identično materialno in podobno dejansko podlago kot je predmetni. Tudi iz sodbe izhaja, da je razlaga določb jasna in nedvoumna, kar posledično pomeni, da so ukinitvene odločbe, ki sta jih izdajali prva in drugotožena stranka že zaradi tega nepravilne in nezakonite. Taka nezakonitost pa presega prag kvalificirane napačnosti, kot ga je v tovrstnih odškodninskih zadevah postavilo Vrhovno sodišče RS v zadevi III Ips 5/2014. Posledično je tožbeni zahtevek v celoti utemeljen. Sodišče prve stopnje ni celovito presojalo vseh elementov protipravnosti, ki jih je tožnica zatrjevala. V nadaljevanju se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-89/99 v zvezi z načelom varstva zaupanja v pravo, ko element pravne države privzdigne na ustavno raven. Načelo varstva zaupanja v pravo posamezniku zagotavlja, da mu država njegovega pravnega položaja ne bo brez razloga, utemeljenega v prevladujočem javnem interesu, poslabšala. S sporno odločbo je drugotožena stranka zagrešila ne le prepoved povratne veljave posamičnih upravnih aktov, temveč je tudi prekršila načelo varstva zaupanja v pravo. Ob ugotovitvi kvalificirane stopnje napačnosti upravnega akta je s tem podana tudi protipravnost ravnanja toženih strank. Ob presoji ostalih predpostavk odškodninske odgovornosti, torej vzročne zveze in škode, ki so tožbeno že dokazane, omenjeno ne pusti nobenega dvoma, da bi sodišče moralo ugotoviti obstoj odškodninske odgovornosti in posledično ugoditi tožbenemu zahtevku. Nadalje je sodišče svoje izvajanje usmerilo skoraj izključno v drugotoženo stranko kot izdajateljico sporne upravne odločbe, medtem ko je vlogo prvotožene stranke zreduciralo na vlogo izdajatelja dopisa št. ... z dne 8. 6. 2015, ki je bil izdan po sporni odločbi. Ob pravilni ugotovitvi dejanskega stanja je potrebno protipravno ravnanje prvotožene stranke časovno postaviti še pred ravnanjem drugotožene stranke, saj je prvotožena stranka že v letu 2003 vsem CSD v državi poslala dopis Zveze slepih Slovenije, v katerem zagovarja nezakonito stališče, ki ga je prevzela tudi drugotožena stranka v odločbi z dne 5. 1. 2009. Ker je prvotožena stranka vsem CSD v državi ne le pritožbeni temveč tudi nadzorstveni organ, ki kot del izvršilne oblasti bdi nad njihovim pravilnim in zakonitim delovanjem, je potrebno njen uradni dopis, ki vsebuje stališče o poenotenju ravnanja na določenem upravnem področju šteti za navodilo po takem ravnanju v bodoče. Tako pa je prvotožena stranka še po izdaji odločbe Psp 92/2012 CSD-jem izdala navodilo, nasprotno stališču sodišča v omenjeni zadevi. V takem primeru pa je ravnanje prvotožene stranke protipravno, kar utemeljuje tožbeni zahtevek tudi proti njej. Glede stališča sodišča prve stopnje, da tožnica zoper sporno odločbo drugotožene stranke ni vložila pravnih sredstev, saj da je to primarni način odprave nezakonitih pravnih aktov, ki je vgrajen v pravni sistem, pa tožnica poudarja, da že sodišče samo v nadaljevanju ugotavlja, da je sanacija takih nezakonitih upravnih aktov možna z vlaganjem odškodninskih tožb ob predpostavki dokazanosti kvalificirane stopnje napačnosti. To pa pomeni, da neizvedba postopka s pravnimi sredstvi proti odločbi z dne 5. 1. 2009 za razsojo konkretne zadeve ne more imeti nobene teže. Pritožbenemu sodišču zato predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Priglaša tudi pritožbene stroške.

3. Drugotožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da pritožbi nasprotuje, saj je izpodbijana sodba v celoti pravilna. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da naj bi prvo in drugotožena stranka nepravilnost ukinitvene odločbe vsaj implicitno priznavali s tem, da je v nadaljevanju drugotožena stranka tožnici z odločbo z dne 27. 7. 2015 dodatek za nego ponovno priznala za obdobje od 1. 7. 2015 dalje drugotožena stranka navaja, da so te navedbe nepravilne, pa tudi prepozne. Sklicuje se na 337. člen ZPP. Njeno ravnanje ob izdaji odločbe z dne 5. 1. 2009 je bilo pravilno in zakonito. Ne držijo tudi navedbe tožnice, da se okoliščine od leta 2009 pa do leta 2015 naj ne bi spremenile. Ključno je namreč, da je odločba drugotožene stranke z dne 5. 1. 2009 postala dokončna in pravnomočna. Odločbo z dne 27. 7. 2015 pa je drugotožena stranka izdala skladno s predhodno prejeto vlogo tožnice za priznanje dodatka za nego otroka z datumom 23. 6. 2015. Tudi glede sklicevanja tožnice na nerazumno odstopanje od jasnih določb materialnega prava in uveljavljene sodne prakse gre za nedovoljeno pritožbeno novoto. Razen tega so tudi trditve tožnice glede vprašanja protipravnosti nekonsistentne. Bistveno pri tem je, da je bila sodba na katero se sklicuje tožnica in sicer Psp 92/2012 izdana šele več let kasneje. Izpovedbe prič kot tudi vsi preostali dokazi so sodišču ponudili dovolj zanesljivo dokazno oceno, da tožnica ni dokazala protipravnosti ravnanja toženih strank. Ključno pri tem je tudi dejstvo, da tožnica zoper sporno odločbo ni uveljavljala pravnih sredstev. Tožnica niti določno ne navede, katere določbe materialnega prava naj bi sodišče zmotno uporabilo. Skopo obrazlaga tudi drugi pritožbeni razlog in sicer glede kršitve 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnica namreč v pritožbi ne navaja nobenega nasprotja v smislu navedene točke in je torej s tem v zvezi omenjena pritožbena navedba neutemeljena. Ker je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnica ni dokazala protipravnosti ravnanja toženih strank je pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek in se ni ukvarjalo z obstojem morebitnih preostalih predpostavk odškodninske odgovornosti in višine odškodnine. Drugotožena stranka nadalje še poudarja, da tožnica tudi zoper kasneje izdano odločbo z dne 27. 7. 2015 ni vložila pravnih sredstev. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne. Priglaša tudi pritožbene stroške.

4. Prvotožena stranka v odgovoru na pritožbo pritožbene navedbe tožnice kot neutemeljene prereka in v celoti vztraja pri vseh svojih dosedanjih navedbah in dokaznih predlogih. Tekom izvedenega dokaznega postopka pred sodiščem prve stopnje se je potrdilo stališče prvotožene stranke, da v predmetni zadevi niso izpolnjeni elementi odškodninske odgovornosti, saj je bilo nedvomno in jasno ugotovljeno, da prvotožena stranka ni delovala protipravno. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da naj bi bilo relevantno pozitivno materialno pravo v času izdaje sporne odločbe jasno in nedvoumno prvotožena stranka še poudarja, da je tudi v zadevi opr. št. Psp 91/2012, sodišče prve stopnje določbo 142. člena ZPIZ-1 interpretiralo na enaki način, kot prvotožena stranka. Tako so navedbe glede jasnosti citirane določbe toliko bolj neutemeljene. Nadalje opozarja tudi na to, da tožnica zoper sporno odločbo ni uveljavljala pravnih sredstev. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne. Priglaša tudi pritožbene stroške.

5. Pritožba je utemeljena.

6. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

7. Tožnica s tožbo uveljavlja plačilo odškodnine za škodo, ki naj bi ji nastala zaradi ravnanja prvo in drugotožene stranke. Škoda naj bi nastala zaradi tega, ker je bila tožnica od 1. 10. 2008 pa do 1. 7. 2015 brez pravice do dodatka za nego otroka. Za tako stanje pa naj bi nosili odgovornost obe toženi stranki. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila tožnica na podlagi odločbe št. ... z dne 7. 3. 2008 upravičena do dodatka za nego otroka. Z odločbo št. ... z dne 5. 1. 2009 pa je bilo odločeno, da tožnica do dodatka za nego otroka od 1. 10. 2008 dalje ni upravičena. Iz obrazložitve izhaja, da je prvostopenjski organ navedeno odločbo izdal na podlagi četrtega odstavka 102. člena ZSDP, torej po uradni dolžnosti. Razlog za izdajo odločbe je bila ugotovitev prvostopenjskega organa, da je otrok pridobil pravico do dodatka za pomoč in postrežbo po določbah ZPIZ-1. Obe pravici naj bi se namreč med seboj izključevali.

8. OZ v prvem odstavku 131. člena določa, da kdor povzroči drugemu škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. V 148. členu pa je nadalje določeno, da pravna oseba odgovarja za škodo, ki jo njen organ povzroči tretji osebi pri opravljanju ali v zvezi z opravljanjem svojih funkcij. Za priznanje pravice do odškodnine morajo biti torej izpolnjeni elementi odškodninskega delikta in sicer protipravno ravnanje povzročitelja škode, obstoj pravno priznane škode, vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem in nastalo škodo ter odgovornost na strani povzročitelja škode.

9. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da toženima strankama v zvezi z izdajo odločbe št. ... z dne 5. 1. 2009 ni mogoče očitati protipravnega ravnanja. Pritožbeno sodišče s tako odločitvijo soglaša. 10. Iz sodne prakse in pravne teorije6 izhaja, da če je upravni akt končni izraz delovanja upravnih organov in je kot tak (edino) relevantno dejanje pri presoji protipravnega povzročanja škode tretji osebi, potem se pojem protipravnosti nedvomno poveže z vprašanjem zakonitosti samega upravnega akta. Takoj zatem pa kaže tudi ugotoviti, da ugotovitev nezakonitosti upravne odločbe ali drugega akta upravnega procesnega prava ni mogoče povsem enačiti s pojmom protipravnosti, ki vodi do civilnopravne odškodninske odgovornosti nosilcev oblasti. Ugotovitev nezakonitosti upravne odločbe je tako nujni, ne pa še zadostni pogoj za odškodninsko odgovornost. Tudi Vrhovno sodišče RS v drugi zadevi7 poudarja, da institut pravnih sredstev, med katere sodi tudi socialni spor o zakonitosti upravne odločbe tožene stranke, je v temelju namenjen preverjanju zakonitosti pravnih dejanj institucije nižje stopnje. V postopku preverjanja pravilnosti izpodbijanega upravnega akta - po naravi stvari - lahko pride tudi do ugotovitve določene nepravilnosti. Pravno naravo odločanja tako v upravnem (kot tudi v sodnem) postopku zaznamuje prosta dokazna ocena in možnost različnega tolmačenja predpisov. Ugotovljena nezakonitost pa sama po sebi še ne pomeni nujno nastanka odškodninske odgovornosti, saj se za utemeljevanje odškodninskega elementa protipravnosti pri postopanju upravnih ali sodnih organov po ustaljeni sodni praksi zahteva hujše odstopanje od pričakovanih standardov postopanja. Le v primeru težjih kršitev (npr. zloraba, samovolja itd.), ki očitno odstopajo od nekega pravnega standarda postopanja, je izkazan odškodninski element protipravnosti.

11. V sporni zadevi tožnica ni izkoristila pravnih sredstev in je tako prvostopenjska odločba z dne 5. 1. 2009 postala dokončna in pravnomočna. Tožnica v pritožbi neutemeljeno očita drugotoženi stranki nerazumno odstopanje od jasnih določb materialnega prava in uveljavljene sodne prakse. Najprej je potrebno ugotoviti, da v času odločanja drugotožene stranke, torej v času izdaje odločbe z dne 5. 1. 2009, ni obstajala sodna praksa v zvezi s tolmačenjem 142. člena ZPIZ-1 po katerem upravičenec, ki pridobi pravico do dodatka za pomoč in postrežbo po tem zakonu in pravico do tega dodatka po drugih predpisih, lahko uživa le tisto od obeh pravic, ki si jo sam izbere. Drugotožena stranka je materialno pravo razlagala na način, da se pravica do dodatka za pomoč in postrežbo, ki je priznana po določbah ZPIZ-1 in pravica do dodatka za nego otroka po določbah ZSDP med seboj izključujeta in da lahko upravičenec uživa le eno od teh pravic. Tako je prepričljivo izpovedala tudi zaslišana priča, ki je vodila postopek v zvezi z izdajo ustavitvene odločbe. Izpovedala je, da v tistem času ni bilo možno dobivati obeh dodatkov. Taka je bila torej takratna praksa. Šele s sodbo Psp 92/2012 z dne 22. 3. 2012, s katero je bila spremenjena odločitev sodišča prve stopnje in tudi priznan dodatek za nego otroka, je bilo pojasnjeno, da je potrebno določbe obeh predpisov, še posebej pa določbo 142. člena ZPIZ-1 tolmačiti na način, da se dodatek za pomoč in postrežbo priznan po določbah ZPIZ-1 in pa dodatek za nego priznan po določbah ZSDP, med seboj ne izključujeta8. Je pa bilo že v obrazložitvi navedene sodbe pojasnjeno, da v sistemu socialno varstvenih dajatev ni jasno določeno, katere dajatve se medsebojno izključujejo. V tem primeru gre torej za razlago materialnega prava. Prvostopenjski organ se je glede na ustaljeno prakso, ki je bila vzpostavljena pri upravnih organih odločil za razlago, da se oba dodatka med seboj izključujeta. Ker določbe niso bile jasne, kar je nenazadnje potrdilo tudi pritožbeno sodišče v že citirani zadevi, toženima strankama ni mogoče očitati, da sta nerazumno odstopala od določb materialnega prava. Če je tožnica menila, da je bila odločba nezakonita, bi lahko izkoristila pravne poti, torej vložila pritožbo zoper prvostopenjsko odločbo in v primeru negativne odločitve uveljavljala sodno varstvo.

12. Toženima strankama torej ni mogoče očitati protipravnega ravnanja v zvezi z izdano ustavitveno odločbo z dne 5. 1. 2009. Odpira pa se vprašanje, ali je podano protipravno ravnanje toženih strank v času po prejemu sodbe Psp 92/2012 z dne 22. 3. 2012. Sodišče prve stopnje omenjenega vprašanja zaradi zmotne uporabe materialnega prava ni razčiščevalo oziroma je sodba v tem delu neobrazložena. Tožnica se je namreč sklicevala tudi na dopis prvotožene stranke v zvezi z možnostjo prejemanja obeh dodatkov z dne 8. 6. 2015 (priloga A/14), ki naj bi predstavljal protipravno ravnanje prvotožene stranke. Sodišče prve stopnje v zvezi z omenjenim dopisom zgolj omenja, da le-ta še ni bil izdan v času izdaje ustavitvene odločbe z dne 5. 1. 2009 in da ni vplival na odločitev drugotožene stranke o ukinitvi dodatka za nego. Enako tudi ne kasneje izdan dopis z dne 16. 6. 2015 (priloga B/22) in da v tem primeru ne gre za protipravno ravnanje. Gotovo, da navedena dopisa nista vplivala na izdajo ugotovitvene odločbe z dne 5. 1. 2009, saj sta bila izdana nekaj let kasneje, vendar pa glede na očitek tožnice o protipravnem ravnanju toženih strank je bilo sodišče dolžno presoditi tudi, ali je morebiti protipravnost ravnanja toženih strank podana v obdobju po izdaji sodbe Psp 92/2012. Tožnica namreč tudi v pritožbi utemeljeno odpira vprašanje, zakaj drugotožena stranka ni sama po uradni dolžnosti (na podlagi četrtega odstavka 102. člena ZSDP) po izdaji sodbe Psp 92/2012, sporne odločbe spremenila tako, da se ta podredi materialnemu pravu, kot ga je ugotovilo pristojno sodišče. 13. Kot to poudarja tudi Ustavno sodišče RS9, je ob presoji vsebine in obsega pravice, varovane v 26. členu Ustave RS treba upoštevati, da je odgovornost države za škodo, ki jo s svojim protipravnim ravnanjem povzročijo državni organi, uslužbenci in funkcionarji pri izvrševanju oblasti, specifična oblika odgovornosti. Ta njena specifičnost izhaja iz posebnega položaja države nasproti subjektom (državljanom, pravnim osebam, pa tudi drugim osebam, ki so na njenem ozemlju). Država vstopa v to pravno razmerje vertikalno, pri izvrševanju oblasti oziroma v zvezi z njenim izvrševanjem, pri čemer jo zavezuje ustavna prepoved protipravnega oblastnega ravnanja. Četudi sodišče pri presoji uporabi nekatera pravila splošnega obligacijskega prava, jih mora uporabiti prilagojeno značilnostim javno pravne odškodninske odgovornosti. V tej zvezi se torej odpira vprašanje, zakaj je bila pravnomočna sodba Psp 92/2012 z dne 22. 3. 2012 (zoper katero ni bila vložena revizija) in na katero se prvotožena stranka sklicuje v dopisu št. ... z dne 16. 6. 2015, očitno podlaga za drugačno postopanje prvo oziroma drugotožene stranke šele od izdaje navedenega dopisa dalje, ne pa za obdobje pred tem. Gre tudi za vprašanje spoštovanja pravnomočne sodne odločbe, s katero je bilo odločeno in tudi pojasnjeno, kako je potrebno tolmačiti sporne določbe materialnega prava, ki se nanašajo na vprašanje prejemanja dodatka po določbah ZPIZ-1 in po določbah ZSDP.

14. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 355. člena ZPP ugodilo pritožbi in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Sodišče bo moralo ob pravilni uporabi materialnega prava zaradi razjasnitve dejanskega stanja izvesti ustrezne dokaze, s katerimi bo razčistilo, kako je z dajanjem navodil prvotožene stranke drugotoženi stranki v zvezi z izdajo odločb v tovrstnih primerih, torej ali so ta navodila zavezujoča ter nadalje, kako je v tovrstnih primerih postopala prvo in drugotožena stranka v času po izdaji že citirane sodbe Psp 92/2012 z dne 22. 3. 2012 in zakaj je šele v letu 2015 prišlo do očitne spremembe pravne prakse v zvezi s priznavanjem pravice do dodatka za nego otroka. Šele po tako dopolnjenem dokaznem postopku bo v primeru, če bo ugotovilo, da je protipravnost podana ugotovilo tudi, ali so podani ostali elementi odškodninske obveznosti ter odločilo, ali sta glede na medsebojna razmerja v tem sporu pasivno legitimirani obe, ali pa le prvotožena stranka ter tudi odločilo o ugovoru zastaranja. Po tako dopolnjenem postopku bo ponovno razsodilo v predmetni zadevi.

15. Glede stroškov pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP odločilo, da so omenjeni stroški nadaljnji stroški postopka.

1 Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami. 2 Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami. 3 Ur. l. RS, št. 97/2001 s spremembami. 4 Ur. l. RS, št. 26/2014 s spremembami. 5 Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami. 6 Glej Odškodninska odgovornost države IUS Software, GV Založba, Ljubljana 2015, stran 163. 7 Glej sodba VIII Ips 76/2017 z dne 19. 9. 2017. 8 Glej sodba opr. št. Psp 92/2012 z dne 22. 3. 2012. 9 Odločba Up-124/14, U-I-45/14 z dne 28. 5. 2015.