Jedro

Nobenega dvoma ni, da za nobenega otroka, še najmanj pa za šestnajstletno dekle v srednji šoli, očetova preživnina 1.000,00 sit na mesec po razmerah v času sojenja (konec oktobra 1993) ne pomeni kaj več kot simboličen preživninski prispevek. Nobenega dvoma tudi ni, da preživninska obveznost staršev po določbi 1. odst. 123. člena ZZZDR ni simbolična obveznost. Kljub temu pa ni mogoče izključiti možnosti, da se znesek preživnine za otroka, ki ga sodišče določi ob upoštevanju določb ZZZDR - zlasti tudi 129. člena in 79. člena - izkaže kot simboličen s stališča preživninskega upravičenca.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo odločilo, da se toženčeva preživnina za hčer ml. tožnico za čas od 1.6.1993 naprej zviša z dotedanjih 0,07 sit (določenih z razvezno sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani P .../78 z dne 5.6.1978 po tedanji valuti v znesku 700,00 din) na mesečni znesek 1.000,00 sit. Obenem je zavrnilo večji tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala zvišanje preživnine še za 11.000,00 sit, tj. na skupno 12.000 sit na mesec. To svojo zavrnitev tožbenega zahtevka v pretežnem delu je utemeljilo s tem, da bi bil glede na ugotovljene tožničine preživninske potrebe in glede na ugotovljene dohodke njene matere zahtevani toženčev preživninski prispevek po 12.000,00 sit na mesec sicer prej prenizek kot visok - da pa tožencu ni mogoče naložiti večje preživnine kakor po 1.000,00 sit na mesec, ker tega ne dopuščajo ugotovljene njegove preživninske možnosti (dohodki, zdravstveno stanje, preživninski obveznosti za še dva otroka).

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo pritožbi obeh pravdnih strank in v celoti potrdilo sodbo prve stopnje. Kar zadeva zavrnitev pritožbe tožeče stranke, je v celoti sprejelo kot pravilne ugotovitve in presojo sodišča prve stopnje.

Po prejemu te pravnomočne sodbe sodišča druge stopnje sta obe pravdni stranki poslali vloge sodišču prve stopnje. To je od toženca zaradi nejasnosti njegovih stališč zahtevalo in dobilo pojasnilo, ki je glede predmeta te pravde, tj. odločitve o preživnini takšno, da se z odločitvijo o preživnini strinja. Tožeča stranka pa je poleg prvotne vloge predložila še odvetniško revizijo.

Tožeča stranka z obema pravočasnima revizijskima vlogama v celoti izpodbija zavrnilni del navedene pravnomočne sodbe. Uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava in ocenjuje prisojeni zvišani preživninski prispevek kot smešen ob dejstvu, da ne zadostuje niti za enotedensko tožničino malico. Za ustrezno prisojeno višjo preživnino bi si toženec pač moral najti primeren vir dohodka, na dodatni preživninski obveznosti pa se ne more sklicevati, ko je imel ml. tožnico, še preden se je odločil za druga dva otroka. Tožeča stranka predlaga spremembo ali pa razveljavitev sodb obeh stopenj in vrnitev zadeve v novo sojenje.

Revizija ni utemeljena.

V postopku, ki je bil opravljen po 390. členu ZPP, je toženec podal izjavo, v kateri vsebinsko predlaga zavrnitev revizije, Javni tožilec R Slovenije pa se o reviziji ni izjavil. Po uradni dolžnosti upoštevne (386. člen ZPP) bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odst. 354. člena ZPP v pravdi ni bilo. Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka se upoštevajo, samo če so z revizijo izrečno uveljavljane. Revizija niti formalno opredeljeno niti vsebinsko ne zatrjuje nobene procesne kršitve.

Revizijski graji uporabe materialnega prava v izpodbijani pravnomočni sodbi ni mogoče pritrditi niti v okviru revizijskih razlogov niti v okviru revizijskega materialnopravnega preskusa po uradni dolžnosti (386. člen ZPP). Nobenega dvoma ni, da za nobenega otroka, še najmanj pa za šestnajstletno dekle v srednji šoli, očetova preživnina 1.000,00 sit na mesec po razmerah v času sojenja (konec oktobra 1993) ne pomeni kaj več kot simboličen preživninski prispevek. Nobenega dvoma tudi ni, da preživninska obveznost staršev po določbi 1. odst. 123. člena ZZZDR (Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, Ur.l. SRS 14/89, preč. bes.) ni simbolična obveznost. Kljub temu pa ni mogoče izključiti možnosti, da se za znesek preživnine za otroka, ki ga sodišče določi ob upoštevanju določb ZZZDR - zlasti tudi 129. člena (preživnina se določi po potrebi upravičenca ter možnostih zavezanca) in 79. člena (višino prispevka za preživljanje otrok določi sodišče v sorazmerju z možnostmi vsakega izmed staršev in otrokovimi potrebami) - izkaže, da je s stališča preživninskega upravičenca simboličen, da torej pomeni le simboličen prispevek k stroškom njegovega preživljanja.

Po presoji revizijskega sodišča sta sodišči prve in druge stopnje glede na ugotovljena dejstva pravilno uporabili citirano materialno pravo, ko je z izpodbijano sodbo pravnomočno določena toženčeva preživnina za hčer ml. tožnico le v znesku 1.000,00 sit na mesec in ne več. Revizijsko sodišče mora pri tem opozoriti, da je obvezna podlaga njegove presoje tisto dejansko stanje, ki je ugotovljeno v izpodbijani sodbi (3. odst. 385. člena ZPP), in da je za sojenje odločilno tisto dejansko stanje, ki je podano ob zaključku glavne obravnave (1. odst. 326. člena ZPP), kar velja tudi za odločitev o preživninskih dajatvah, ki zapadejo šele po tem trenutku (2. odst. v zvezi s 1. odst. 326. člena ZPP).

V izpodbijani pravnomočni sodbi je ugotovljeno, da je po razmerah v času sojenja na prvi stopnji toženec invalid s priznano tretjo stopnjo invalidnosti; da se sicer usposablja za delo kurirja s štiriurnim delovnikom, a je že od februarja 1991 (tj. do zaključka glavne obravnave več kot dve leti in pol) v bolniškem staležu; da prejema največ 17.000,00 sit na mesec; da ima še dva otroka, rojena leta 1985 in 1988; da ima tudi toženčeva žena nizke dohodke in tako družina občasno prejema socialno pomoč; da na vrtu pri hiši pridela le nekaj zelenjave za dom, ne pa tudi za prodajo; da podnajemnikov nima. Brez podlage v določbah ZZZDR ali drugem materialnopravnem viru je revizijsko stališče, da naj bi toženčeva preživninska obveznost do ml. tožnice (kot njegovega prvega otroka) imela prednost pred njegovo obveznostjo, da preživlja pozneje rojena otroka. Pri ugotovljenih toženčevih dohodkih, v času sojenja podani njegovi delovni nezmožnosti in še dveh preživninskih obveznostih pa je tudi po presoji revizijskega sodišča pravilna presoja, da tožencu po ugotovljenih razmerah ob zaključku glavne obravnave, ki so odločilne za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka, ni mogoče naložiti večje preživnine kakor po 1.000,00 sit na mesec.

Taka minimalna, po svojem pomenu takorekoč simbolična preživnina, sev pomeni, da pri ugotovljenih dejstvih praktično celotno breme preživljanja ml. tožnice še naprej ostaja njeni materi. Toda tak končni rezultat narekuje tudi upoštevanje njenih dohodkov (plače 17.000,00 sit na mesec po sporočilu delodajalca, 15.000,00 sit dohodkov od dodatnega dela po njeni izpovedi, oz. po tožbenih navedbah vseh dohodkov skupaj po 48.000,00 sit) in upoštevanje, da ima tudi ona še eno preživninsko obveznost - kar vse je bilo seveda treba tehtati skupaj z dejanskimi okoliščinami na toženčevi strani pri presoji, kako je treba porazdeliti breme preživljanja ml. tožnice med njeno mater in očeta, da bo to v skladu z določbami 79. in 129. člena ZZZDR.

Po vsem obrazloženem se je izkazalo, da revizija ni utemeljena in da jo je zato treba zavrniti (na podlagi 393. člčena ZPP).

O stroških odgovora na revizijo ni bilo treba odločati, ker niso bili prijavljeni.