Jedro

Tožena stranka je izpodbijano odločbo utemeljila z ugotovitvijo, da tožnica skupaj s hčerko živi na naslovu A. Gre za podatek, ki je razviden tudi iz prošnje za dodelitev BPP, vendar ta podatek ni skladen z resničnim dejanskim stanjem, ki ga je treba, skladno z določbo 8. člena ZUP, v postopku ugotoviti pred izdajo odločbe. Glede na razhajanje med trditvami tožnice (ki jih posredno potrjuje naslov vročanja pisanj) in ugotovitvami tožene stranke, je tožena stranka bistveno kršila pravila postopka s tem, ko tožnice ni seznanila z navedeno ugotovitvijo ter ji ni dala možnosti, da se o tej ugotovitvi in dokazih izjasni ter predloži nasprotne dokaze.

Izrek

I. Tožbi se ugodi. Odločba Okrožnega sodišče v Celju Bpp 1425/2017 z dne 13. 9. 2017, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožničino prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP), v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Kopru IV P 353/2017. Zavrnitev temelji na ugotovitvi, da živi prosilka v skupnem gospodinjstvu s hčerko na naslovu A., ter ugotovitve, da podatki elektronske zemljiške knjige in podatki spletnega portala GURS izkazujejo, da je izključna lastnica nepremičnine, posameznega dela 5 v stavbi št. 233, v k.o. ... Gre za stanovanje na naslovu B., katerega vrednost je na prostorskem portalu RS ocenjena na 53.772 EUR in v katerem prosilka ne prebiva. Ker vrednost nepremičnine, ki se upošteva pri materialnem položaju družine, presega z zakonom določenem premoženjski cenzus, ki znaša 14.281,44 EUR, je sodišče prošnjo na podlagi 2. točke drugega odstavka 37. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) zavrnilo.

2. Tožnica vlaga tožbo zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in posledično nepravilnega uporabe materialnega prava. Pojasnjuje, da v A. ne prebiva že od julija 2017 in da se je zaradi vložitve tožbe za razvezo zakona odselila v C., v stanovanje na naslovu B., ki je res v njeni izključni lasti. Ne drži, da je ob vložitvi prošnje za dodelitev BPP navedla, da živi v A., niti da živi v A. na prej navedenem naslovu. Res je, da je imela v A. prijavljeno začasno prebivališče, ki ga je odjavila šele v začetku septembra, ko je od zakonskega partnerja, s katerim je v postopku razveze, prejela soglasje, da se hčeri Č.Č. stalno prebivališče prijavi na naslovu B. Tožnica pošto sprejema v Celju, kamor ji je toženka pravilno vročila izpodbijano odločbo. Prav tako je v prošnji navedla, da je lastnica stanovanja, v katerem živi, ne pa tudi katerega drugega stanovanja. Glede na navedeno bi morala tožena stranka tožnico pozvati, da se izjasni o neskladnosti med njeno prošnjo in podatki uradnih evidenc. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in vrne toženi stranki v ponovni postopek oziroma spremeni tako, da se tožničini prošnjo za dodelitev BPP ugodi. Predlaga tudi povrnitev stroškov postopka.

3. Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise. Odgovora na tožbo ni posredovala.

K I. točki izreka:

4. Tožba je utemeljena.

5. Iz prvega odstavka 13. člena ZBPP izhaja, da je do BPP upravičena oseba, ki glede na svoj materialni položaj in glede na materialni položaj svoje družine brez škode za svoje socialno stanje in socialno stanje svoje družine ne bi zmogla stroškov sodnega postopka oziroma stroškov nudenja pravne pomoči. Iz prvega odstavka 27. člena Zakona o socialno varstvenih prejemkih (v nadaljevanju ZSVarPre) pa izhaja, da premoženje prosilca in njegovih družinskih članov ne sme dosegati niti presegati 14.281,44 EUR, sicer ni upravičen do BPP. Tožena stranka je zaključila, da je tožnica lastnica stanovanja v katerem ne živi, vrednosti 53.772 EUR, zato njeno premoženje presega znesek 14.281,44 EUR.

6. Sodišče ugotavlja, da je tožnica 7. 9. 2017 vložila (na predpisanem obrazcu) prošnjo za dodelitev BPP, v kateri je izrecno navedla, da ni lastnica/solastnica nepremičnine ali drugega premoženja, stanovanja ali hiše, v kateri živi in obkrožila odgovor, da je lastnica drugega stanovanje ali hiše. Iz navedene prošnje izhaja tudi, da je tožnica kot stalno prebivališče navedla naslov B. in začasno prebivališče A. Iz listin upravnega spisa izhaja tudi podatek, da je tožena stranka po uradni dolžnosti pridobila podatek, da je tožnica lastnica stanovanja 5 (ID ...), stavbe 233, katastrske občine ... in podatek, da je vrednost predmetnega stanovanja tožena stranka pridobila po vpogledu v javni portal GURS. Tožnica navedenim podatkom, da je lastnica tega stanovanja in njegovi vrednosti ne oporeka, v tožbi pojasnjuje zgolj, da v tem stanovanju prebiva vse od meseca julija (torej v času pred vložitvijo prošnje za dodelitev BPP), ko je bila vložena tožba zaradi razveze zakonske zveze in pojasnjuje, da je v začetku meseca septembra, torej še pred izdajo izpodbijane odločbe, tudi uradno odjavila začasno prebivališče v A. Svoje trditve utemeljuje tudi s podatkom, da ji je tožena stranka pošto vročala na naslovu B. 7. Tožena stranka je torej izpodbijano odločbo utemeljila z ugotovitvijo, da tožnica skupaj s hčerko živi na naslovu A. Gre za podatek, ki je razviden tudi iz prošnje za dodelitev BPP, vendar ta podatek ni skladen z resničnim dejanskim stanjem, ki ga je treba, skladno z določbo 8. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), v postopku ugotoviti pred izdajo odločbe. Organ, ki je pristojen za odločanje o BPP, je v skladu s tem načelom dolžan upoštevati tudi temeljno načelo varstva pravic strank (7. člen ZUP), ki določa, da mora organ strankam omogočiti, da čim lažje zavarujejo in uveljavijo svoje pravice in načelo zaslišanja strank iz 9. člen ZUP, ki od organa zahteva, da da stranki možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev. V skladu s slednjim načelom je treba strankam pred izdajo odločbe v upravnem postopku zagotoviti pravico do zaslišanja, do seznanitve z rezultati ugotovitvenega postopka, do navajanja dejstev, ki so v njeno korist ter do predlaganja dokazov. Postopanje v nasprotju z navedenimi določbami pa predstavlja bistveno kršitev pravil upravnega postopka po določbi 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP.

8. Glede na razhajanje med trditvami tožnice (ki jih posredno potrjuje naslov vročanja pisanj) in ugotovitvami tožene stranke, je po presoji sodišča tožena stranka bistveno kršila pravila postopka s tem, ko tožeče stranke ni seznanila z navedeno ugotovitvijo ter ji ni dala možnosti, da se o tej ugotovitvi in dokazih izjasni ter predloži nasprotne dokaze. Organ lahko po skrajšanem ugotovitvenem postopku takoj odloči v zadevi le, če za ugotovitev dejstev in okoliščin, ki so pomembne za odločitev v upravni stvari ali zato, da se da strankam možnost, da uveljavijo ali zavarujejo svoje pravice ali pravne koristi, ni potrebno opraviti nobenega dejanja. Glede na to, da je tožena stranka izpodbijano odločbo izdala na podlagi dokazov, ki se medsebojno izključujejo, niso izpolnjeni pogoji za odločanje v skrajšanem ugotovitvenem postopku.

9. Iz razloga, ker so bile v obnovi zadeve bistveno kršena pravila postopka, posledično pa dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno in materialno pravo ni bilo pravilno uporabljeno, je sodišče na podlagi 3. točke v zvezi z 2. in 4. točko prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek, v katerem je dolžna odpraviti ugotovljeno kršitev pravil postopka in ponovno odločiti o zadevi.

K II. točki izreka:

10. Ker je sodišče tožbi ugodilo, je tožnica v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičena do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnico pa je v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, se ji priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), ki se povišajo za 22% DDV, torej za 62,70 EUR, skupaj 347,70 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika).