Jedro

V postopkih mednarodne zaščite je prosilec za mednarodno zaščito tisti, na katerem je breme dokazovanja svoje identitete oziroma državljanstva in da prosilec nosi posledice, če svoje identitete ne dokaže na verodostojen način. Ugotovitev istovetnosti prosilca pa je v tovrstnem postopku ključnega pomena, ne samo zato, da se ve, kdo je prosilec, temveč tudi zato, da se lahko ugotavljajo (subjektivne) okoliščine, na katere se prosilec sklicuje.

Ugotoviti je treba konkretne okoliščine, od katerih je odvisna odločitev o tožnikovi prošnji in ki so obenem takšne, da jih drugače, kot na način osebnega stika s tožnikom, ni mogoče pridobiti. Pridobiti jih je treba z (obveznim) osebnim razgovorom, ki še ni bil opravljen in je torej tožnikova navzočnost nujno potrebna.

Podana je utemeljena bojazen, da bo tožnik, če mu ne bo omejeno gibanje iz države pobegnil. O nasprotnem, torej o tem, da saj je mejo prestopil vedoma in z določenim ciljem (priti in ostati v Italiji), o čemer pričajo tako enosmerna avtobusna vozovnica in to v kraj, kjer je tožnika na drugi strani meje že pred tem (prvič) prijela italijanska policija, kot tudi situacija, kot jo je sam opisal na naroku (in narisal tolmač), in v kateri je bil prijet in nato že drugič vrnjen v Slovenijo.

Izrek

Tožba zavrne.

Obrazložitev

1. Ministrstvo za notranje zadeve je kot pristojni organ, v zadevi mednarodne zaščite - omejitve gibanja, z izpodbijanim sklepom tožnika, ki trdi, da je A. A., roj. ... 7. 1999, državljan Islamske republike Pakistan, pridržalo na prostore in območje Centra za tujce … zaradi ugotavljanja istovetnosti in zaradi ugotovitve dejstev, na katerih temelji prošnja, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti, in obstaja utemeljena nevarnost, da bo prosilec pobegnil (1. točka izreka). V 2. točki izreka se izreče, da bo tožnik pridržan na prostore Centra za tujce v Postojni in sicer od 23. 8. 2020 od 15:00 do prenehanja razlogov, vendar najdlje do 23. 11. 2020 do15:00, z možnostjo podaljšanja za en mesec.

2. Iz obrazložitve sklepa sledi, da pristojni organ svojo odločitev temelji na določbah 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1), konkretno na 1. in 2. alinei prvega odstavka in na drugem ter tretjem odstavku tega člena, ter na podatkih, zbranih v dosedanjem postopku, ki so razvidni iz policijske depeše PPIU B., registracijskega lista, tožnikove prošnje za mednarodno zaščito in iz razgovora, ki je bil ob ustni seznanitvi s pridržanjem opravljen s tožnikom.

3. Pri tem se ugotavlja, da tožnik ob podaji prošnje za mednarodno zaščito in do izdaje izpodbijanega sklepa ni predložil nobenega osebnega dokumenta, sploh ne takšnega s sliko, na podlagi katerega bi bilo v skladu s 97. členom Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2) mogoče ugotoviti njegovo istovetnost ter da v konkretnem primeru obstaja očiten dvom v njegovo istovetnost. Tožnik pri sebi ni imel nobenega osebnega dokumenta, ob podaji prošnje pa je dejal, da ima v Pakistanu B form, osebno izkaznico in potni list pa je izgubil v Grčiji. Medtem ko je ob seznanitvi z omejitvijo gibanja povedal, da je osebno izkaznico in potni list odvrgel v Grčiji zato, da ga v primeru prijetja policija ne bi mogla vrniti v izvorno državo. Glede na to pristojni organ sklepa, da se je prosilec namerno znebil svojih dokumentov, ki bi sicer pomagali pri ugotavljanju njegove identitete in državljanstva. Poleg tega je tožnik ob podaji prošnje zatrjeval, da bo poskusil pridobiti B-form že do osebnega razgovora, ob seznanitvi z omejitvijo gibanja pa je rekel, da za to potrebuje vsaj dva meseca in ni pojasnil, zakaj potrebuje toliko časa in ali je v zvezi s pridobitvijo dokumenta že kaj ukrepal. Pristojni organ je prepričan, da gre zgolj za taktiko odlašanja in da tožnik nima namena, da bi pridobil dokumente in s tem potrdil zatrjevano identiteto. Zato se tožniku omeji gibanje na podlagi 1. alinee prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, da se preveri ali ugotovi njegova istovetnost oziroma državljanstvo.

4. Glede na tožnikova pretekla dejanja pristojni organ dvomi, da bo tožnik počakal, da se ugotovijo vsa dejstva, ki so pomembna za odločitev o prošnji. Tožnik je le nekaj dni po tem, ko je dal prošnjo za mednarodno zaščito, zapustil azilni dom in ilegalno prečkal mejo z Italijo. Na razgovoru ob seznanitvi se je sicer izgovoril, da so s prijatelji šli zgolj na izlet in da ob fotografiranju lepega mesta niso opazili, da so v Italiji. Pristojni organ temu ne verjame. Tožnik je imel za pot zgolj enosmerno karto, poleg tega pa je bil že drugič prijet v Italiji. Tudi prvič so ga prijeli italijanski varnostni organi, in sicer kmalu po ilegalnem prečkanju meje, potem ko je že prečkal Slovenijo. V Sloveniji za mednarodno zaščito ni zaprosil, po njegovi izjavi zato, ker ni vedel, da lahko vloži prošnjo v Sloveniji. Po drugi strani pa je jasno odvrnil, da je šel v Italijo, ker je mislil, da bo tam dobil azil. Tožnik je bil seznanjen s tem, da države ne sme zapustiti, dokler ni njegov postopek zaključen. Ob podaji prošnje pa je sam dejal, da je njegova ciljna država Francija, medtem ko je ob seznanitvi z omejitvijo gibanja to zanikal. 5. Iz povedanega je po presoji pristojnega organa očitno, da tožnik v Sloveniji ne misli ostati. Zato pristojni organ ne vidi razloga, da bi tožnik tokrat res počakal do konca postopka mednarodne zaščite v Sloveniji. Tožnik je na poti prečkal dve državi EU, preden je na nedovoljen način vstopil v Slovenijo in v nobeni ni podal prošnje. Slovenijo je zapustil zgolj nekaj dni po podani prošnji, ko je samovoljno zapustil azilni dom v Ljubljani. Glede na vse navedeno pristojni organ sklepa, da bi prosilec, če mu ne bi bilo omejeno gibanje na Center za tujce, zapusti azilni dom in tako onemogočil odločanje o njegovi prošnji za mednarodno zaščito, kar predstavlja nesodelovanje v postopku. S tožnikom je namreč treba opraviti osebni razgovor, saj brez tega vsebinske odločitve o prošnji ni mogoče sprejeti, razen ko gre za izjeme, te pa v konkretnem primeru niso podane. Za izdajo odločbe je nujno ugotoviti vsa dejstva in okoliščine, ki so pomembne za vsebinsko presojo primera, razčistiti pa je treba tudi vprašanja glede tožnikove identitete. Če tožnik v postopku ne bo dostavil nobenih dokumentov, bo moral pristojni organ preko poglobljenih vprašanj o tožnikovi izvorni državi preverjati, ali tožnik res prihaja iz Pakistana. Na podlagi navedenega pristojni organ ocenjuje, da so podani pogoji za omejitev gibanja na podlagi 2. alinee prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 ter se pri tem sklicuje še na sodbo Sodišča EU v zadevi C-18/16 z dne 14. 9. 2017. 6. Za nadaljevanje postopka je nujno potrebno omejiti gibanje na Center za tujce, saj pristojni organ ugotavlja, da bo le tako mogoče zagotoviti, da bo tožnik ostal na območju Slovenije, dokler ne bo odločeno o njegovi prošnji. Možnosti za varovanje oseb, ki jim je odrejen ukrep zadrževanja na območje azilnega doma, namreč niso ustrezne. Gre za nastanitev odprtega tipa, ki jo lahko v okviru hišnega reda prosilci prosto zapuščajo in se vračajo. V azilnem domu namreč ni mogoče zagotoviti ustreznega varovanja, tako zaradi povečanja števila prosilcev, kot zaradi načina, na katerega se izvaja varovanje in ga pristojni organ podrobno opiše. Pri tem se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča I Up 346/2014 z dne 5. 11. 2014, iz katere izhaja, da z uporabo milejšega ukrepa, kot je pridržanje na območje azilnega doma, ne bi bilo mogoče doseči namena, saj bi tožnik, ker v azilnem domu ni ustreznih mehanizmov za preprečitev odhoda, azilni dom lahko zapustil in odšel v drugo državo.

7. Glede na vse navedeno pristojni organ ugotavlja, da so podani zadostni razlogi za omejitev gibanja tožniku po 1. in 2. alinei prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, pa tudi za odreditev omejitve gibanja na Center za tujce.

8. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga, da sodišče izpodbijani sklep odpravi oziroma podredno, da se mu izreče blažji ukrep obveznega zadrževanja na območju azilnega doma.

9. Tožbo vlaga zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanj, napačne uporabe materialnega prava in zaradi bistvenih kršitev določb Zakona o upravnem postopku (ZUP).

10. V tožbi navaja, da je 12. 8. 2020 vložil pri pristojnem organu prošnjo za mednarodno zaščito. Izvorno državo je zapustil pred dvema letoma in preko Hrvaške in Slovenije prišel v Italijo, kjer so ga prijeli policisti in ga vrnili v Slovenijo. V Sloveniji je zaprosil za mednarodno zaščito in povedal, da ima doma v Pakistanu B-form, medtem ko je osebno izkaznico in potni list izgubil v Grčiji. Pakistan je zapustil zaradi revščine.

11. Kot izhaja iz policijske depeše, so prosilca v skupini štirih državljanov Pakistana dne 21. 8. 2020 zajeli italijanski varnostni organi v italijanski Gorici. Ob prijetju je imel pri sebi veljavno izkaznico prosilca za mednarodno zaščito, ki je gotovo ne bi imel pri sebi, če se v Slovenijo ne bi želel vrniti. Ko je prišla policija, jim je izkaznico pokazal in (šele) policisti so jim povedali, da so že v Italiji, kar je zaradi neposredne bližine slovenske in italijanske Gorice kot pojasnilo povsem smiselno. V Novi Gorici so šli najprej na kavo in pogledat casino. Tožnik je pristojnemu organu povedal, da je naredil napako, saj je vedel, da Slovenije ne sme zapustiti pred koncem postopka in tega tudi ni storil namenoma. Navedel je tudi, da ob podaji prošnje ni rekel, da je njegova ciljna država Francija. Ko mu je bilo predočeno, da je bil enkrat že prijet v Italiji, je povedal, da je sprva mislil, da bo tam dobil azil. Da bi ga lahko dobil v Sloveniji, takrat ni vedel. To je izvedel šele, ko je bil s strani italijanske policije prvič predan slovenski policiji. Dne 21. 8. 2020 (ob drugem prijetju) pa se je nameraval še isti dan vrniti v azilni dom. Navaja še, da pri sebi ni imel dokumentov zato, ker se je bal vrnitve v izvorno državo. Poskuša pa iz Pakistana pridobiti B-form, kar bo trajalo kakšna dva meseca. Zato tožnik meni, da pogoji po 1. in 2. alinei 84. člena ZMZ-1 niso izpolnjeni, saj ni izkazana utemeljena nevarnost, da bi tožnik na prostosti pobegnil in ne bi počakal, da se ugotovijo vsa dejstva, ki so pomembna za postopek. Osebni razgovor namerava opraviti, tudi če bo ukrep omejitve gibanja odpravljen, kar pomeni, da je dejansko stanje v tem pogledu zmotno ugotovljeno. Tožnik je prepričljivo pojasnil vse že navedene okoliščine v tej zvezi. Zadoščeno tudi ni pogoju za omejitev gibanja na Center za tujce, saj je organ ugotavljal samo objektivne okoliščine glede izvedbe postopka, ni pa upošteval subjektivnih okoliščin na strani prosilca.

12. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne. Očitke tožnika tožena stranka zavrača. Glede očitanih bistvenih kršitev določb postopka opozarja na sodbi tega sodišča I U 636/2020-13 z dne 15. 6. 2020 in I U 695/2020-14 z dne 23. 6. 2020. Prav tako ne sprejema očitkov, da je zmotno ugotovljeno dejansko stanje. V tej zvezi navaja, da je tožnik v zagovor zapustitve azilnega doma ponudil zgolj splošne in neprepričljive razloge. V zvezi s tožnikovo navedbo oziroma zanikanjem, da bi kot svojo ciljno državo navedel Francijo, pa opozori na zapisnik o podani prošnji ter dejstvo, da je bil tožniku zapisnik prebran v njegovem jeziku in da je strinjanje z njegovo vsebino potrdil s svojim podpisom. Tožena stranka zavrne tudi očitke v zvezi s tožnikovo namestitvijo v Center za tujce ter poudari, da je pri odločanju izhajala iz tožnikove individualne situacije. Tožnik je azilni dom, kamor je bil nameščen, samovoljno zapustil in bil prijet s strani italijanskih varnostnih organov na italijanskem ozemlju, kamor je vstopil ilegalno. Kar kaže, da tožnik nima namena počakati na odločitev v postopku za priznanje mednarodne zaščite in je zato takšen (strožji) ukrep na mestu.

13. Na naroku za glavno obravnavo stranki vztrajata pri svojih navedbah in predlogih. Sodišče je na naroku izvedlo dokaz z vpogledom v upravne spis in zaslišanje tožnika.

14. Tožba ni utemeljena.

15. Po določbah 84. člena ZMZ-1 lahko pristojni organ prosilcu za mednarodno zaščito omeji gibanje med drugim zato, da se v primeru očitnega dvoma preveri ali ugotovi njegova istovetnost ali državljanstvo (1. alinea prvega odstavka) in (po 2. alinei prvega odstavka) zato, da se ugotovijo določena dejstva, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti in obstaja utemeljena nevarnost, da bo prosilec pobegnil. 16. Omeji pa se gibanje praviloma na način, da se mu odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma, medtem ko se ukrep omejitve gibanja na Center za tujce lahko odredi zgolj takrat, ko se v posameznem primeru ugotovi, da ukrepov iz prvega odstavka ni mogoče učinkovito izvesti, ali če prosilec samovoljno zapusti območje obveznega zadrževanja (drugi odstavek 84. člena ZMZ-1).

17. V obravnavanem primeru se tožniku omeji gibanje iz obeh navedenih razlogov in oba razloga sta sporna. Sporen je tudi način omejitve gibanja (na Center za tujce v Postojni).

18. Po pregledu upravnih spisov in po tem, ko je slišalo tožnika, sodišče sodi, da so tožbeni ugovori, kolikor se nanašajo na ugotavljanje istovetnosti oziroma državljanstvo tožnika, neutemeljeni. Tožnik je namreč v Slovenijo nesporno vstopil brez dokumentov in ni ne takrat ne kasneje v postopku predložil nobene listine, na podlagi katere bi bilo mogoče preveriti resničnost podatkov, ki jih je sicer zgolj ustno posredoval pristojnim organom. Kot pravilno pojasnjuje pristojni organ, se istovetnost prosilca za mednarodno zaščito nesporno ugotovi, če le-ta predloži eno od listin, ki so navedene v ZTuj-2. Ni pa pristojni organ podvomil v tožnikovo identiteto samo zaradi pomanjkanja relevantnih listin, temveč tudi iz drugih razlogov, ki so navedeni v obrazložitvi sklepa, in sicer predvsem zaradi tožnikovih navedb o tem, da je osebno izkaznico in potni list odvrgel v Grčiji in zato, ker tožnik kljub zakonski zahtevi in večkratnem opozorilu s strani pristojnega organa, da je dolžan predložiti oziroma priskrbeti osebne dokumente, tega še vedno ni storil. Da je osebno izkaznico in potni list odvrgel v Grčiji, je tožnik izpovedal tudi na naroku pred sodiščem. Obenem pa je izjavo o možnih še pridobljenih dokumentih na naroku pred sodiščem spremenil. Če je namreč v postopku mednarodne zaščite še trdil, da bo v najkrajšem možnem času priskrbel dokument, poimenovan B-form, pa je na naroku izjavil, da omenjene listine ne more dobiti, da pa bo poskušal pridobiti šolsko spričevalo, in to šele, ko šole začnejo s poukom. To pa pomeni, da je tožnik, s tem ko je dokumente odvrgel, sam ustvaril situacijo, da nima nobenega dokumenta in da torej identiteto skriva. Očiten dvom v resničnost tistega, kar je povedal, pa še dodatno utrjuje dejstvo, da tožnik dokumentov, ki bi potrjevali njegove ustne izjave, kljub izrecnemu pozivu s strani pristojnega organa, ves čas, kar je v Sloveniji, ni pridobil niti ni izkazano, da bi si za to prizadeval. Poleg tega izjavo o tem, kateri so sploh ti dokumenti, spreminja. Kar vse tudi po presoji sodišča vzbuja očiten dvom v povedano in s tem v tožnikovo zatrjevano identiteto, s tem pa je izpolnjen zakonski pogoj za omejitev gibanja tožniku na podlagi 1. alinee prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. 19. Pri tem je potrebno poudariti, da je v postopkih mednarodne zaščite prav prosilec za mednarodno zaščito tisti, na katerem je breme dokazovanja svoje identitete oziroma državljanstva in da prosilec nosi posledice, če svoje identitete ne dokaže na verodostojen način (21. do 23. člen ZMZ-1). Ugotovitev istovetnosti prosilca pa je v tovrstnem postopku ključnega pomena, ne samo zato, da se ve, kdo je prosilec, temveč tudi zato, da se lahko ugotavljajo (subjektivne) okoliščine, na katere se prosilec sklicuje.

20. Hkrati pa po presoji sodišča obstaja dejanska podlaga tudi za to, da se tožniku omeji gibanje na podlagi 2. alinee prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 in to iz razlogov, ki se navajajo v obrazložitvi izpodbijanega sklepa in ki jih tožena stranka dopolni oziroma pojasni v odgovoru na tožbo in na naroku pred sodiščem. Pri tem se navaja, da je tožnik razloge, iz katerih je zaprosil za mednarodno zaščito, sicer že kratko predstavil ob podaji prošnje, da pa ga je treba, čeprav je prošnjo utemeljeval le z ekonomskimi razlogi, o razlogih podrobneje izprašati, saj je treba po 3. alinei drugega odstavka 46. člena ZMZ-1 za izdajo odločitve ugotoviti vsa dejstva in okoliščine, ki bi lahko bile pomembne za vsebinsko odločitev o tožnikovi prošnji. Poleg tega je potrebno s tožnikom razčistiti tudi okoliščine v pogledu njegovih dokumentov za izkazovanje istovetnosti. Če tožnik ne bo v nadaljevanju postopka dostavil nobenih dokumentov, pa bo treba preko poglobljenih vprašanja o tožnikovi izvorni državi preverjati, ali res prihaja iz Pakistana. Vse navedene okoliščine pa ima pristojni organ namen razčistiti na osebnem razgovoru, ki bo šele opravljen (7. 9. 2020). Gre torej za konkretne okoliščine, od katerih je odvisna odločitev o tožnikovi prošnji in ki so obenem takšne, da jih drugače, kot na način osebnega stika s tožnikom, ni mogoče pridobiti. Pridobiti jih je torej treba z (obveznim) osebnim razgovorom, osebni razgovor pa, po skladnih izpovedbah tožnika in tožene stranke, ki sta jih dala na naroku in ki jih potrjujejo tudi listine, ki so v upravnih spisih (vabilo na osebni razgovor), še ni bil opravljen in je torej tožnikova navzočnost nujno potrebna.

21. Glede na okoliščine, ki so podrobno opisane in ocenjene v izpodbijanem sklepu, pa je po presoji sodišča podana tudi utemeljena bojazen, da bo tožnik, če mu ne bo omejeno gibanje iz države pobegnil. Zlasti kaže na takšno nevarnost v sklepu opisano tožnikovo ilegalno prehajanje mej med državami ter dvakratna nedovoljena „zapustitev“ Slovenije. Prvič v sklopu ilegalnega prehajanja tudi drugih meja s ciljem, da se doseže Italija in drugič, že v postopku mednarodne zaščite, s tem da je tožnik samovoljno zapustil azilni dom v Ljubljani in pristal v Italiji. Trdi sicer, da je to storil nevede ter da se ni zavedal sploh, da se je znašel na italijanski strani meje. Vendar tudi sodišče, enako kot tožena stranka, tožnikovi nevednosti oziroma nepoučenosti, ki jo zatrjuje ves čas, tudi v tožbi in na naroku pred sodiščem, ne more pokloniti vere. O nasprotnem, torej o tem, da je mejo prestopil vedoma in z določenim ciljem (priti in ostati v Italiji), namreč pričajo tako enosmerna avtobusna vozovnica in to v kraj (Novo Gorico), kjer je tožnika na drugi strani meje že pred tem (prvič) prijela italijanska policija, kot tudi situacija, kot jo je sam opisal na naroku (in narisal tolmač), in v kateri je bil prijet in nato že drugič vrnjen v Slovenijo. Pri čemer je tožnik sam, poleg Francije (v prošnji) navedel kot svoj cilj prav Italijo in to tudi utemeljil z navedbo na naroku, da tam živijo njegovi prijatelji.

22. Pravilno in obrazloženo z obširnim opisom razmer v azilnem domu, in ob upoštevanju individualnih okoliščin, ki kažejo na begosumnost tožnika, pa se po presoji sodišča v izpodbijanem sklepu ugotavlja tudi, zakaj drugih, manj prisilnih ukrepov, kot je namestitev tožnika v Center za tujce ni, in da je zato le z namestitvijo v omenjenem Centru kot edinim razpoložljivim ukrepom mogoče na učinkovit način omejiti gibanje tožniku. Stanje v Azilnem domu v Ljubljani, kot se neprerekano opisuje v izpodbijanem sklepu, namreč ne onemogoča pobega in zato namestitev v Azilni dom, kar bi bil v konkretnem primeru (po določbah ZMZ-1 edini možni) milejši ukrep, ni mogoča. Pri tem gre sicer za strožji ukrep, ki pa ga ZMZ-1 v drugem odstavku 84. člena izrecno dopušča, in ki hkrati ne presega kriterijev iz Direktive 2013/33/EU, ki v 10. členu dopušča celo nastanitev prosilcev v zaporu, kadar država ne more zagotoviti nastanitve v posebni ustanovi za pridržanje. Prekomeren poseg v tožnikovo osebno svobodo pa tudi ni razviden iz tožbenih navedb in iz tožnikove izpovedbe na naroku, kjer pove, da se v Centru za tujce „v redu“ počuti.

23. Sodišče glede na povedano sodi, da je izpodbijana odločitev, da se tožnika pridrži na prostore in območje Centra za tujce, pravilna in zakonita. Zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v zvezi s četrtim odstavkom 71. člena ZMZ-1 kot neutemeljeno zavrnilo.