Jedro

Tudi Ustavno sodišče je že poudarilo, da če tožnik s tožbenim predlogom zahteva zgolj odpravo izpodbijanega upravnega akta in ne gre za primer iz drugega odstavka 64. člena ZUS-1, kjer zakon to izrecno dopušča, sodišče na podlagi izpodbojne tožbe ne sme izdati ugotovitvene sodbe, saj upravni akt presoja v mejah tožbenega predloga (prvi odstavek 40. člena ZUS-1). Zato ni mogoče šteti, da bi pritožnica zgolj zaradi v tožbi zatrjevane nezakonitosti izpodbijane upravne odločbe, ki lahko utemeljuje tako ugotovitveno kot tudi izpodbojno tožbo, ob sicer jasno oblikovanem izpodbojnem predlogu, hkrati postavila tudi tožbeni predlog na ugotovitev nezakonitosti izpodbijane upravne odločbe.

Neutemeljeni so tudi pritožbeni argumenti, da bi moralo Upravno sodišče pritožnico pozvati k spremembi tožbenega predloga. Ustaljena in enotna sodna praksa Vrhovnega sodišča je, da sodišče tožnike poziva le na odpravo formalnih pomanjkljivosti tožbe v skladu s prvim odstavkom 31. člena ZUS-1, ni pa jih dolžno pozivati na spremembe tožbenih predlogov oziroma zahtevkov ali jih opozarjati na to, da naj za možnost uspeha v upravnem sporu predlagajo oziroma zahtevajo nekaj drugega od tistega, kar vsebuje njihova prvotna tožba.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II.Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim sklepom je Upravno sodišče na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrglo tožbo zoper odločbo Upravne enote Ljubljana št. 352-184/2021 z dne 10. 8. 2022, v zvezi z odločbo Ministrstva za okolje in prostor št. 35021-7/2023-2550-2 z dne 10. 7. 2023, o omejitvi lastninske pravice tožnice na njenih nepremičninah z ustanovitvijo pravice do začasne uporabe v korist Mestne občine Ljubljana (v nadaljevanju MOL) in posledicah te odločitve.

2.V obrazložitvi je navedlo, da je tožnica s prenehanjem sporne omejitve (lastninska pravica ji je bila omejena začasno, za čas dveh mesecev od dejanskega pričetka gradbenih del, vendar najdlje do 31. 12. 2023) izgubila pravni interes za izpodbojno tožbo. Ker je omejitev lastninske pravice na delu tožničinih nepremičnin prenehala, ne posega več v njen pravni položaj, stanje, ki ga tožnica želi doseči s tožbo, s katero zahteva odpravo te odločbe, pa je nastopilo že s potekom časa. Pravica do sodnega varstva se v navedenih okoliščinah lahko uresničuje z ugotovitveno tožbo, vendar pa tožnica takšnega tožbenega zahtevka ni postavila. Upravno sodišče tožnice k spremembi tožbenega zahtevka sicer ni izrecno pozivalo (pozvalo jo je le k utemeljitvi pravnega interesa), saj sprememba tožbenega predloga iz izpodbojnega v ugotovitvenega po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča ne more biti predmet materialnega procesnega vodstva, tožnico pa je zastopal tudi kvalificirani pooblaščenec - odvetnik.

3.Tožnica (v nadaljevanju pritožnica) je zoper izpodbijani sklep vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo Upravnemu sodišču, da opravi nov postopek. Navaja, da je prenehala le omejitev lastninske pravice, ne pa tudi izpodbijana upravna akta in z njima vzpostavljeno pravno razmerje. Pritožničin pravni interes ostaja nespremenjen, ker je na podlagi izpodbijanih upravnih aktov prišlo do posega v njeno lastninsko pravico, za kar pritožnica nima drugega pravnega sredstva oziroma sodnega varstva. Pritožnica izpodbija tudi odločitev upravnega organa druge stopnje v delu, ki se nanaša na stroške pritožbenega postopka. Meni, da si tudi z golo ugotovitvijo nezakonitosti upravnega akta svojega pravnega položaja ne bi mogla izboljšati, saj je ugotavljanje nezakonitosti iz druge alineje drugega odstavka 33. člena ZUS-1 omejeno zgolj na ugotovitev, ali je bilo z dejanjem (ne pa tudi z upravnim aktom) poseženo v človekovo pravico, in ne, ali so podani tožbeni razlogi iz prvega odstavka 27. člena ZUS-1. S tem, ko je pritožnik v tožbi zatrjeval, da sta izpodbijana upravna akta nezakonita, je uveljavljal tudi ugotovitveni tožbeni zahtevek. Če je Upravno sodišče, ki na tožbeni zahtevek sicer ni vezano, menilo drugače, bi ga moralo k spremembi zahtevka pozvati.

4.Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5.MOL v odgovoru na pritožbo Vrhovnemu sodišču predlaga zavrnitev pritožbe.

6.Pritožba ni utemeljena.

7.V tem pritožbenem postopku je sporno, ali je pritožnica zato, ker je ukrep omejitve lastninske pravice pred izdajo izpodbijanega sklepa prenehal, izgubila pravni interes oziroma, povedano drugače, ali izpodbijana upravna odločba zaradi takšne spremembe okoliščin očitno ne posega (več) v njeno pravico ali neposredno, na zakon oprto osebno korist, kar je razlog za zavrženje tožbe po 6. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1.

8.Pritožbeni ugovori, da izpodbijana upravna odločba še zmeraj velja, čeprav je ukrep prenehal, so neutemeljeni. Izpodbijana upravna odločba, s katero je bila MOL priznana pravica do začasne uporabe pritožničinih nepremičnin za čas dveh mesecev od dejanskega pričetka gradbenih del, vendar najdlje do 31. 12. 2023, je odločba s časovno omejeno veljavnostjo, ki zaradi poteka tega časa, za katerega je bila izdana, ne učinkuje več. S tem je prenehalo tudi pravno razmerje, ki je iz nje izhajalo oziroma se je z njo ustvarilo. To v nasprotju s pritožničinim prepričanjem ne pomeni, da izpodbijana upravna odločba v njeno lastninsko pravico nikoli ni posegala, ampak zgolj to, da je ta poseg prenehal skupaj s prenehanjem veljavnosti ukrepa omejitve lastninske pravice.

9.Glede na to da pritožnica v pritožbi sama priznava, da ji v času izdaje izpodbijanega sklepa Upravnega sodišča lastninska pravica na podlagi izpodbijane upravne odločbe ni bila več omejena, je pritožbeno stališče, da naj bi njen pravni položaj kljub temu ostal enak kot ob vložitvi tožbe, nelogično. Zato je Upravno sodišče pravilno sklepalo, da si pritožnica z odpravo izpodbijane upravne odločbe svojega pravnega položaja ne more več izboljšati. Pri tem se je utemeljeno sklicevalo na stališče Vrhovnega sodišča (npr. sklepa I Up 13/2023 z dne 24. 5. 2023 in I Up 16/2023 z dne 25. 5. 2023, ki sta bila predmet ustavnosodne kontrole - odl. Ustavnega sodišča Up-1158/23 in Up-1159/23 z dne 11. 9. 2025).

10.Da je v tožbi postavila izpodbojni tožbeni predlog na odpravo upravnega akta po prvi alineji prvega odstavka 33. člena ZUS-1, za katerega po obrazloženem nima več pravnega interesa, pritožnica sicer ne zanika. Smiselno navaja le, da za izdajo sodbe na ugotovitev nezakonitosti upravnega akta zadošča, da je takšno nezakonitost, ne glede na postavljeni tožbeni zahtevek, zatrjevala v okviru tožbenih navedb. To stališče pa je po presoji Vrhovnega sodišča zmotno. Tudi Ustavno sodišče je že poudarilo, da če tožnik s tožbenim predlogom zahteva zgolj odpravo izpodbijanega upravnega akta in ne gre za primer iz drugega odstavka 64. člena ZUS-1, kjer zakon to izrecno dopušča, sodišče na podlagi izpodbojne tožbe ne sme izdati ugotovitvene sodbe, saj upravni akt presoja v mejah tožbenega predloga (prvi odstavek 40. člena ZUS-1). Zato ni mogoče šteti, da bi pritožnica zgolj zaradi v tožbi zatrjevane nezakonitosti izpodbijane upravne odločbe, ki lahko utemeljuje tako ugotovitveno kot tudi izpodbojno tožbo, ob sicer jasno oblikovanem izpodbojnem predlogu, hkrati postavila tudi tožbeni predlog na ugotovitev nezakonitosti izpodbijane upravne odločbe.

11.Neutemeljeni so tudi pritožbeni argumenti, da bi moralo Upravno sodišče pritožnico pozvati k spremembi tožbenega predloga. Ustaljena in enotna sodna praksa Vrhovnega sodišča je, da sodišče tožnike poziva le na odpravo formalnih pomanjkljivosti tožbe v skladu s prvim odstavkom 31. člena ZUS-1, ni pa jih dolžno pozivati na spremembe tožbenih predlogov oziroma zahtevkov ali jih opozarjati na to, da naj za možnost uspeha v upravnem sporu predlagajo oziroma zahtevajo nekaj drugega od tistega, kar vsebuje njihova prvotna tožba. Da takšno stališče ne pomeni kršitve pravice do sodnega varstva (23. člen Ustave) in pravnega sredstva (25. člen Ustave), je v že omenjeni odločbi potrdilo tudi Ustavno sodišče.

12.Ne drži niti, da naj bi iz razlogov izpodbijanega sklepa izhajalo, da bi morala pritožnica postaviti tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je bilo z dejanjem poseženo v človekovo pravico ali temeljno svoboščino tožnika v smislu druge alineje drugega odstavka 33. člena ZUS-1, ki se lahko zahteva s tožbo zaradi kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin (drugi odstavek 33. člena ZUS-1). Upravno sodišče je v 16. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa navedlo le, da je imela pritožnica možnost vložiti ugotovitveno tožbo iz druge alineje prvega (in ne drugega) odstavka 33. člena ZUS-1, s katero se lahko zahteva ugotovitev nezakonitosti upravnega akta (in ne dejanja), s katerim je bilo poseženo v tožnikove pravice ali pravne koristi, pa je, kot že pojasnjeno, ni.

13.Kam meri pritožnica s pritožbeno navedbo, da "ne gre spregledati, da izpodbija tudi odločitev druge stopnje v delu, ki se nanaša na stroške pritožbenega postopka", ni povsem jasno. Če meni, da bi Upravno sodišče moralo šteti, da je ob tožbi, s katero izpodbija akt upravnega organa prve stopnje, ki vsebuje vsebinsko odločitev o pravici oziroma obveznosti, vložila še posebno tožbo, s katero napada toženkino o stroških pritožbenega postopka, ne pojasni, iz česa naj bi bilo to razvidno. Tožba namreč konkretnih navedb, ki bi se nanašale na pravilnost odločitve o stroških upravne pritožbe, ne vsebuje.

14.Glede na navedeno in ker niso podani razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (76. člen v zvezi s prvim odstavkom 82. člena ZUS-1).

15.Ker pritožnica s pritožbo ni uspela, po kriteriju uspeha strank iz prvega odstavka 154. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

-------------------------------

1Da se odgovor na pritožbo kljub napačni opredelitvi tožeče stranke in vztrajni uporabi besede tožnik namesto tožnica nanaša na obravnavano zadevo, je po presoji Vrhovnega sodišča jasno zaradi pravilne navedbe izpodbijanega sklepa in parcelnih številk, ki so bile predmet sporne omejitve.

2Čeprav pritožnica navaja, da izpodbija upravni odločbi prve in druge stopnje, je Vrhovno sodišče v skladu z ustaljenim stališčem, po katerem je v upravnem sporu mogoče izpodbijati zgolj upravne odločbe, ki vsebujejo vsebinsko odločitev o materialnopravno določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi, štelo, da je izpodbijana upravna odločba v tem upravnem sporu zgolj prvostopenjska odločba Upravne enote Ljubljana. Kot bo pojasnjeno v 13. točki obrazložitve tega sklepa, drugače iz tožbe tudi ne izhaja.

3Odločba Ustavnega sodišča Up-1158/23-14, I Up 1159/23-16 z dne 11. 9. 2025, 8. in 12. točka obrazložitve.

4Pritožnica je v okviru tožbenega predloga na zadnji strani tožbe sodišču predlagala, naj obe upravni odločbi v celoti odpravi in vrne zadevo toženki v ponovno odločanje.

5Sklep Vrhovnega sodišča I Up 13/2023 z dne 24. 5. 2023, 9. točka obrazložitve in tam citirana sodna praksa.